O zmotni katoliški skromnosti

V zadnjih letih se znotraj zahodne katoliške javnosti ponovno pogosteje razpravlja o načinih spoštljivega maševanja in morebitnem obujanju tradicionalnih liturgičnih prvin. Obilico ustnih, spletnih, publicističnih in tudi strokovnih komentarjev je mogoče razvrstiti v dveh skupini: v skupino, kjer prevladuje mnenje o čim preprostejšem, skorajda revnem maševanju (po zgledu domnevno revnega Jezusovega življenja), in v skupino, kjer prevladuje mnenje o dostojanstvenosti in simbolni vrednosti liturgičnih dejanj, ki si zato med drugim zaslužijo kakovostna in okrašena duhovniška oblačila. Naj na začetku jasno poudarimo, da podpiramo slednjo.

V duhu prevladujočih nazorov in vzdušja med današnjo zahodnoevropsko duhovščino je mogoče precej zanesljivo predvidevati, da bi se o tej temi marsikateri župnik izrekel nekako takole: »Dokler večina mojih župljanov sprejema okrašena oblačila, se bom vanje oblačil. Ko te podpore več ne bo, bom delal tisto, kar bodo ljudje od mene želeli.«

Pri tem imamo po vsej verjetnosti opraviti s problematičnim načinom razmišljanja. Gre za problem uklanjanja željam večine, za populistično govorjenje in delovanje. V tem primeru je torej na delu strah, da bi določenega župnika njegovi župljani obsojali ali mu celo odtegnili denarna sredstva, če ne bi sprejel njihovega mnenja o lažni katoliški skromnosti. To pa je skromnost, ki se ne nanaša na osebno držo v vsakdanjem življenju (npr. varčnost, zmernost, pomoč bližnjemu v stiski ipd.), ampak na liturgijo, zlasti na maševanje, na ravnanje s samim evharističnim Kristusom, ki nepojmljivo presega človeško stvarnost. 

Na podlagi omenjenega se ponuja sklep, da bi morali biti tako duhovniki (zlasti župniki) kot njihovi sodelavci zelo zadržani do kakršnega koli javnega mnenja. Slednje lahko namreč tudi najbolj plemenite pojme sprevrže v njihovo nasprotje. Skromnost, ki se nanaša na osebno držo v vsakdanjem življenju, je tako prevladujoče javno mnenje zmotno preslikalo tudi na liturgijo in posledično vzpostavilo odpor do vsega sakralnega, do vseh zunanjih znamenj, ki s svojo lepoto pričujejo o neki drugačni, višji, »nebeški« resničnosti. 

Dobro bi bilo, da bi si duhovniki in njihovi sodelavci sami zase trezno in umirjeno odgovorili na naslednje vprašanje: »Kaj bi se v različnih zgodovinskih obdobjih zgodilo s katoliško vero, če bi ljudje opustili skrb za dostojanstvo in lepoto, če bi denimo sveto mašo ponižali na raven povprečnega družabnega dogodka, če bi denimo povrhu vsega porušili skrbno grajene, bogato opremljene in umetniško pomembne cerkve?« Če bi se vse to zares zgodilo – kar se je po drugem vatikanskem koncilu delno že dogajalo – dandanes ne bi mogli občudovati prelepe gotske katedrale v Chartresu, bazilike svetega Petra v Rimu ali pa konec koncev fresk mrtvaškega plesa v Hrastovljah in zbirke mašnih plaščev v Mozirju. Bi bilo takšno ravnanje resnično krepostno? Niti najmanj! Še več: takšno ravnanje bi katoliški veri odvzelo vidno lepoto in jo napravilo za dolgočasno, pretirano pravičniško, morda celo manihejsko. Zanikalo bi celovitost božjega stvarstva, ki je tudi vidno in otipljivo, pravzaprav »telesno«, in vzpostavilo nekak dualizem med duhom in snovjo. 

Rešitev težave, o kateri razpravljamo, je v veliki meri zelo preprosta. Rešitev je v doslednosti! Če duhovnik ne obiskuje ali ne podpira revežev, če se ob tem še vozi v razkošnem avtomobilu ali se prehranjuje v elitnih restavracijah, je njegova verodostojnost vsekakor zelo nizka. Če pa je pri sveti maši oblečen v kakovostna in dostojanstvena liturgična oblačila, če župnijska sredstva namenja tudi za lepoto liturgične glasbe in celotnega svetega prostora, ne počne nič drugega kakor to, da dobro opravlja svoje poslanstvo. Duhovnik je namreč v prvi vrsti mašnik in s tem skrbnik bogočastja, češčenja resnično navzočega evharističnega Gospoda. Duhovnikova doslednost je prav v tem, da zglednost svojega vsakdanjega obnašanja do ljudi harmonično povezuje z lepoto liturgije, kar pomeni, da ljubezen do ljudi povezuje z ljubeznijo do Boga. Lepota liturgije Bogu sicer ni neposredno potrebna, saj je ta po svoji naravi popoln in vsemogočen, vsekakor pa mu je ljuba, saj izraža predanost ljudi svojemu Stvarniku, ki mu na tak način od svojih talentov in materialnih dobrin vračajo svoj zahvalni delež ter obenem preko lepote simbolnih znamenj in dejanj stremijo k vsepresegajoči lepoti »prihodnjega veka«. Lepota liturgije je tako sestavni del vsake pristne pastorale in vernosti, navsezadnje pa predstavlja pravico Boga, da prejme slavo, kakršna mu gre.

Duhovniki in njihovi sodelavci naj torej vernikom ponudijo, da bi se ti preko lepe liturgije uspeli dvigniti iz vsakdanjih skrbi in se ozrli k nebeškemu Očetu. Liturgija je namreč srce življenja Cerkve, človeška dejanja pa so v temelju odraz odnosa do Boga (začenši z liturgijo). Kdor ljubi Boga, bo namreč skoraj zagotovo ljubil tudi bližnjega in živel osebno skromno. Brez zunanjih znamenj pripadnosti Bogu, brez truda in sredstev, ki so namenjena Bogu, brez vidne lepote, ki pričuje o nebesih, je vera omajana, krščansko življenje pa se lahko utopi v morju povprečnosti in populizma. V tem smislu se je leta 1985 v obsežnem intervjuju o stanju katoliške vere po drugem vatikanskem koncilu izrekel tudi tedanji Prefekt kongregacije za nauk vere, kardinal Joseph Ratzinger: »Teolog [ali duhovnik, op. p.], ki nima rad umetnosti, poezije, glasbe in narave, je lahko nevaren. Slepota in gluhota v odnosu do lepega nista naključni; tako ali drugače se odražata v njegovi teologiji.« Jasno ločevanje med primerno držo vernikove osebne vsakdanje skromnosti in neprimerno liturgično skromnostjo (zlasti v odnosu do evharističnega Gospoda) med drugim odražajo besede in zgledi »svetega ubožca« Frančiška Asiškega v prvem poglavju njegovega Pisma celotnemu redu: »Zatorej vas, bratje, rotim, […] da izkazujete, kolikor le morete, vso spoštljivost in čast presvetemu telesu in krvi našega Gospoda Jezusa Kristusa, v katerem so bile vse stvari, ki so na nebu in na zemlji, pomirjene in spravljene z vsemogočnim Bogom.«

Ob sklepu tega članka velja omeniti, da se nismo uspeli dotakniti nekaterih sorodnih in prav tako perečih težav, ki so prisotne v zahodnoevropskem (tudi slovenskem) prostoru: nespoštovanja uradnih vatikanskih liturgičnih navodil, splošne prakse prejemanja obhajila na roko, odsotnosti gregorijanskega koralnega petja, zapostavljanja latinskega jezika in nestrpnosti do svete maše po Rimskem misalu sv. Janeza XXIII., ki jo odlikujeta globoka teocentričnost in doktrinarna jasnost.

Ne pričakujemo, da bo to besedilo poželo splošno strinjanje, želimo pa, da je razumljeno kot izrazito dobronamerno. Z dobrimi željami in s priznavanjem dosedanjega truda številnih duhovnikov na različnih področjih za konec obujamo geslo sv. Ignacija Loyolskega: »Ad maiorem Dei gloriam!«

Kratko razmišljanje o preteklih sinodah o družini

Pri razmišljanju o procesu obeh sinod o družini se velikokrat pozablja na dejstvo, da sinoda kot posebno cerkveno telo po svojem namenu ni pristojno za spreminjanje nauka oziroma se s cerkvenim učiteljstvom kot takim sploh ne ukvarja. Obstaja namreč za iskanje praktičnih rešitev, kako veljavni cerkveni nauk čim učinkoviteje približati širokemu krogu ljudi. V tem oziru pojem »pastorala« ne pomeni nič drugega, kakor orodje za uresničevanje nauka, pomoč za »zveličanje duš«. Od tod je povsem jasno, da nauka in pastorale ni mogoče ločevati med seboj. 

Poleg tega sinoda ne more sprejemati zavezujočih sklepov, saj je zgolj posvetovalno telo, ki papežu pomaga pri vodenju Cerkve. Dejanski učinek vsake sinode se tako razkrije šele po njenem koncu, ko papež razglasi svojo odločitev, navadno v obliki posinodalne apostolske spodbude, včasih pa tudi s spremembo kakega cerkvenega zakona. O obeh aktualnih sinodah zato ni mogoče zanesljivo razpravljati pred uradno papeževo odločitvijo. 

Kljub potrebni zadržanosti je primerno izpostaviti določene – tako formalno kot splošno – problematične dejavnike. Obe sinodi o družini sta se namreč na podlagi svojega delovnega gradiva (instrumentum laboris) med drugim posvečali vprašanjem, ki so bila z večkratnimi izjavami cerkvenega učiteljstva že zdavnaj pojasnjena in rešena. Pri tem gre predvsem za prepoved evharističnega obhajila za ponovno civilno poročene ločence, ki živijo po zakonsko (more uxorio), in nesprejemljivost odobravanja homoseksualnih zvez. Na tak način sta obe sinodi formalno posegali na področje, ki ni v njuni pristojnosti, in obenem posredno vsebinsko slabili soodvisnosti med zakramenti svetega zakona, evharistije in sprave. Bistvo problema se tako ne kaže toliko v spolni morali, kolikor v zmedi na področju razumevanja zakramentov in posledično samih dogmatičnih temeljev katoliške vere. O tako pomembnih vprašanjih bi lahko presojal kvečjemu nov vesoljni cerkveni zbor, ne pa redna ali izredna sinoda. Toda tudi v tem primeru bi bil cerkveni zbor omejen z načelom o neprotislovnosti v odnosu do prejšnjih dogmatičnih opredelitev. 

Omenjeno preseganje pristojnosti je mogoče povezati s še eno nenavadno okoliščino redne sinode o družini, to je s prepovedjo javnega objavljanja prispevkov sinodalnih udeležencev, kar predstavlja očitno omejitev v primerjavi z večjo preglednostjo prejšnjih sinod. Na podlagi preseganja pristojnosti si je vredno zastaviti vprašanje, zakaj trenutni papež dopušča relativizacijo pravnih norm, ko pa bi jih moral kot varuh Cerkve bodisi prvi braniti bodisi v nasprotnem primeru, če mu te ne ustrezajo, spremeniti. Na podlagi zmanjšane preglednosti pa se je vredno vprašati, zakaj se zaprtost sinodalnih zasedanj dogaja prav v času, ko na Petrovem sedežu sedi papež, ki želi biti »dialoški« in »odkrit«. Odgovoriti na obe vprašanji je zagotovo težko, vsekakor pa pri vsem tem ni mogoče zaobiti občutka, da je celoten sinodalni proces potekal zmedeno, s premalo jasnim izhodiščem, potekom in ciljem. 

Sum o zmedenosti sinodalnega procesa navsezadnje potrjuje potek konzistorija kardinalov februarja 2014, posvečenega uvodu v obe sinodi, ko je na papeževo povabilo zbrane nagovoril zgolj kardinal Walter Kasper. S tem je prvo priložnost za posredovanje svojih pogledov dobila le »progresistična« stran, ki je na tak način od samega začetka imela prosto pot pri doseganju nekakšnega simbolnega monopola nad celotnim sinodalnim procesom.

Pastoralna sinoda? Kaj res?!

To je misel, ki mi kar naprej roji po glavi in mi ne da, da v miru skrbim za svojo malo deco, ki mi jih je neskončno dobri Bog, v svoji usmiljeni ljubezni do mene nevredne grešnice, podaril. Deset let je namreč tega, kar sem stopila v Sveti zakon in samo Bog ve, kaj bi od njega ostalo, če bi oba z možem ne visela na zakramentih, zlasti na Sveti pokori in Sveti evharistiji. S prihodom vsakega otroka sva vedno bolj odkrivala bogastvo Svetega krsta, ki nama je sploh omogočil na pravi način vstopiti v svet teh malih bitij in jih vzgojno spremljati. Ob smrtih najinih dveh nerojenih otrok sva se okrepčala z bolniškim maziljenjem, ki me je spremljalo tudi skozi zadnjo nosečnost. Le-ta je kljub zelo slabim napovedim pripeljala do rojstva zdravega sina. Bogu tisočkrat hvala in Tebi, mati Marija!

No, potem pa je prišlo Prvo sveto obhajilo našega prvorojenca. Ob redni katehezi sva ga starša opremila še z obhajanjem prvih petkov in sobot, molitvijo rožnega venca, študijem katekizma in branjem življenjepisov, ki so nas med drugim navdušili za bolj pobožen sprejem evharistije. Tako se je naš prvoobhajanec, sledeč zgledu svojega očeta, odločil za sprejem svojega prvega Svetega obhajila kleče in na usta, kot to dopušča  in priporoča vatikansko navodilo Zakrament odrešenja. Rezultat: med obhajanjem ga je njegov katehet prisilil, da je Jezusa sprejel na roke in ga zatem še trikrat javno ponižal s tem, da ga ni hotel obhajati, prav tako njegovega očeta ne. Sledila je prepoved ministriranja, ker taki ministranti, ki bi se obhajali kleče in na usta, pač jasno, da niso primerni, prav tako pa je naš dušni pastir zamahnil čez celo našo družino.

No, tako smo zdaj praktično izločeni iz lastne župnijske skupnosti, češ da jo motimo, kot to redno piše v župnijskem listu. Zanimivo, da je družina z več majhnimi otroki z obhajanjem kleče in na usta, moteča za zbrane vernike. No, pa saj to človek požre in lepo molče prenaša žalitve, tako kot ona druga družina, ki mi je potožila, da tečejo z otrokom ven, vsakič, ko se le-ta oglasi. Kaj pa bodo, ubogi reveži, opomnjeni od ambona in grajani z očitajočimi pogledi župnijske skupnosti… Poznam, poznam. Pač se premakneš v drugo župnijo, kjer so te celo veseli in navdušeni, da tvoj neprimerni otrok ministrira. A kaj, ko vidiš, da se to ne dogaja samo tu pri nas, ampak tudi drugim ljudem po svetu. No, tam se dogajajo še hujše stvari, pa tudi o njih slišimo z najvišjih mest bolj malo…

In tu se vrnem na misel, ki mi kar naprej roji v glavi, ko poslušam poročila s sinode. Da se ne bo dotikala doktrine in jo zanima le pastorala. Kaj res? Smele besede iz ust ljudi, ki so s pastoralo v zadnjih desetletjih Cerkev spravila na kolena. No, pa saj to še ne bi bilo slabo, če bi res šla Cerkev zdaj lepo na kolena v spokorniški pepel, a kaj, ko imajo naši vodilni možje vse kaj drugega v mislih.  Namesto, da bi vzeli cerkvene dokumente iz predalov, kamor so jih zaklenili in ljudi poučili, kaj so z zakramentom Svetega zakona prejeli v dar in s kakšnimi sredstvi naj bi ga celo življenje odvijali, v imenu samooklicane avtoritete lastne  vesti pridigajo hedonizem v dvoje. Namesto, da bi prenehali s čaščenjem človeka in Najsvetejše vrnili v središče bogoslužnega obhajanja, žugajo s prižnic zoper pobožnost in zmerjajo s farizejem vsakega, ki raje časti Boga kot njih. Namesto, da bi ljudem široko odprli dostop do vrelcev milosti, ki tečejo iz spovednice in od oltarja, puščajo ljudi nepoučene, da živijo v smrtnih grehih kontracepcije, splavov in drugih oblik zapiranja zakoncev nasproti življenju, skritih pod krinko odgovornega starševstva.

Ne, na sinodi se, tako je vsaj slišati, raje pogovarjajo o obhajilu ljudem, ki živijo v prešuštvu in o blagoslavljanju homoseksualnih zvez. Recimo, da gre za manjšino, ki zagovarja taka nemogoča stališča. Mogoče, da večina sinodalnih očetov sploh ni zato in je za ohranitev zatečenega stanja. Smo lahko zadovoljni? Daleč od tega. Če se namreč ne pove cela resnica naše vere, zlasti pa o Svetem zakonu in če se na podlagi tega ne izdela resni pastoralni program, potem smo s to sinodo kaj malo dosegli. Ne znam si namreč predstavljati, da bi nova evangelizacija lahko šla mimo katoliških zakonskih spalnic. V njih se mora vrniti blagoslovljena voda in zibelka. Se sliši preveč enostavno?

Verjetno, a družina je v resnici zelo enostavna stvar. Prav imajo tisti, ki pravijo, da družina ni naravna stvar. Res je, družina je Božja stvar in zato je tako preganjana. In ker je Jezusova, mora biti preprosta kot otrok. Otroke namreč lahko sprejemaš in jih vzgajaš samo s ponižnim srcem. Takšno srce bi morala imeti tudi naša pastorala. Pa ga ima? Mar je niso same sladke besede o usmiljenju, ki slabo zakrivajo vse pastoralne opustitve in zlorabe? No, pa bodi dovolj besedi. Mene moja sladka dolžnost kliče med lonce. In v molitev. In v cerkev, dokler imam še sploh kam iti…Po tem, kako sem opravila svojo dolžnost oziroma izpolnjevala zapoved ljubezni do Boga in do bližnjega, bom namreč sojena ter zatem napotena v nebesa, vice ali pekel. In prav nič mi ne bo pomagalo, da so me moji pastirji o tem kaj malo, daleč premalo poučili in jasno posvarili. Pa vas?

P. S. Članek žal puščam nepodpisan, ker želim zaščititi svoje otroke pred nadaljnjim zatiranjem v župnijski skupnosti.                  

Prispevek je objavljen brez našega komentarja in lektoriranja. Komentarji so onemogočeni.