ponedeljek, 13. julij 2015

"Upanje družine" kardinala Mullerja



Slovenskemu bralcu je po zaslugi založbe Ognjišče postal dostopen prevod intervjuja s kardinalom Gerhardom Ludwigom Müllerjem, prefektom Kongregacije za nauk vere. Tema intervjuja, izdanega v obliki žepne monografije z naslovom Upanje družine, je umeščena v aktualni kontekst dveh sinod o družini. Vsebina ni posvečena le krizi, ampak tudi lepoti in poklicanosti krščanske družine v sodobnem (zahodnem) svetu. Omenjeno besedilo je namenjeno zlasti škofom, duhovnikom in katehetom oziroma vsem tistim, ki so kot dejavni člani katoliške Cerkve neposredno udeleženi pri oblikovanju družinske pastorale. Kardinal Müller Cerkvi kot celoti in obenem bralcu kot posamezniku ponuja številne odgovore, zlasti povabila h globljemu premisleku, ki naj se giblje znotraj zvestobe cerkvenemu izročilu. 

Ključni kardinalov predlog se nanaša na obuditev in pojasnitev lepote zakramentalne razsežnosti zakonske zveze, na njeno teocentričnost oziroma temeljno usmerjenost k Bogu in večnosti. V tem oziru med drugim opozarja pred izkrivljenim razumevanjem zakonske ljubezni, ki se tako v sekularnih družbah kot tudi pri številnih katoličanih izenačuje s povsem »zemeljsko« zasebno čustvenostjo ali romantiko. Globinska in zakramentalna zakonska ljubezen je po Müllerju odsev Kristusove žrtve na križu oziroma podoba ljubezni med Kristusom in njegovo Cerkvijo. Zakonsko ljubezen Müller iz povsem zasebne čustvenosti še bolj izvzema s tem, ko jo postavlja na raven plemenitega služenja Cerkvi in celotnemu človeštvu – to je v službo zasnove družine, rojevanja in vzgajanja potomstva –, ki prav zaradi svoje odprtosti do življenja pričuje o stvariteljskem in odreševalnem delovanju Boga. Naslednji pomemben kardinalov predlog zadeva pripravo na poroko, ki naj bi bila nezadostna brez celovite in skozi celotno odraščanje razpotegnjene verske vzgoje, to je brez kakovostnega poznavanja cerkvenega nauka in pričevanjskega zgleda – tako staršev kot celotnih občestev. V tem oziru se Müller zavzema za »prioriteto družine« na način preureditve ustaljene pastoralne prakse, ki naj po svoji temeljni usmeritvi nagovarja predvsem družine in ne toliko posameznike iz različnih starostnih skupin. 

Prefekt kongregacije za nauk vere precej pozornosti namenja tudi spornemu predlogu kardinala Walterja Kasperja o evharističnem obhajilu za ponovno poročene ločence. Müller tej morebitni spremembi cerkvene discipline ugovarja in jo razume kot spodkopavanje katoliškega pogleda na zakonsko zvezo. V tem oziru izpostavlja Kasperjevo selektivno in nasploh metodološko neposrečeno interpretacijo Svetega pisma, del cerkvenih očetov, sklepov različnih koncilov, pa tudi nedavnega cerkvenega učiteljstva. Glede zakonskih kriz, družinskih težav in ostalih preizkušenj podaja zanimivo, izrazito realistično ugotovitev: »Kristus je za nas trpel in mi lahko svoje trpljenje pridružimo Kristusovemu. Vemo tudi, da v tem zemeljskem življenju ne moremo pozdraviti vseh obstoječih ran. […] Rana bo ostala, bolj ali manj kot brazgotina – podobno kot pri Jezusovih ranah, ki so ostale tudi po vstajenju. […] V kolikor se ran ne prizna, jih ni mogoče zdraviti. Zdraviti pa je mogoče le, v kolikor se ranjenost izroči Kristusu s pomočjo dobrega boja vere (prim. 1 Tim 6,12). […] Naše nesreče se bodo iztekle šele ob koncu časov. […] Iz tega razloga je priznanje, da ne moremo preseči vsega trpljenja, da ni raja na zemlji, znamenje zrelosti. Zagovarjanje iluzije zemeljskega raja je naloga ostalih, ne Cerkve.« (56–57) Drugače povedano, Müllerjeva knjižica predstavlja dobrodošel korektiv Kasperjevi knjižici z naslovom Evangelij družine, ki je izšla lani pri Celjski Mohorjevi družbi. Slovenski bralec si bo lahko sedaj z branjem obeh del ustvaril bolj uravnoteženo predstavo o žgoči problematiki prihajajoče redne sinode o družini. 



Knjigo lahko naročite na spletni strani Slomškove založbe

Ni komentarjev:

Objava komentarja

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...