Kar so vam o krstu pozabili povedati

Uvod

Sodobni kristjani smo slišali že veliko pridig, prebrali številne revije, gledali celo dokumentarce. Prebili smo se skozi veroučna leta in prejeli zakrament birme. Mnogi izmed nas so se tudi večkrat udeležili obveznih priprav na krst otroka. Izvedeli smo veliko. Obstajajo pa stvari, o katerih se nikoli ne govori.

Še pred kratkim so starši svoje otroke zelo zgodaj nosili h krstu. Ti krsti so bili opravljeni izven svete maše in v najrazličnejših urah. Zaradi velike umrljivosti, pravijo nekateri. Res je, kakor pravijo statistike, je pri nas danes umrljivost otrok majhna. Do dopolnjenega prvega leta starosti v zadnjih letih umreta od 1,6 do dva otroka na vsakih 1000 rojenih. Približno tretjina teh smrti se zgodi kmalu po porodu. Nekoč je v prvem letu življenja umrlo od 20 do 35 % otrok. Ni čudno, da so nekoč smrt povezovali z mladostjo in ne s starostjo. Cerkev je v svoji modrosti zato skrbno pazila, da bi še zelo majhni otroci bili deležni milosti zakramenta svetega krsta.

Trenutno stanje

Kdor ima pogum, lahko vtipka v svoj spletni brskalnik geslo »kdaj krstiti otroka«. Po nekajminutnem branju forumov, nasvetov in člankov smemo reči, da med ljudmi vlada popolno neznanje. Trenutno si povprečen starš, ko pomisli na krst, najprej odgovori na vprašanja o lepem vremenu, joku, zabavi s sorodstvom in oblekicami. Tipičen je komentar mamice, ki je zapisala, da pozna par, ki je krstil otroka že v prvem mesecu in to v najhujši zimi, kar se ji zdi malo preveč pobožno. Naše otroške trgovine so se že prilagodile in prodajajo krstne oblekice za šest ali več mesecev. Večina mamic jasno pove in misli, da je stvar vsakega posameznika in osebne svobode, kdaj bo le-ta krstil otroka. Krst naj bi bil skratka stvar, o kateri človek sam odloča.

Na spletni strani ene od slovenskih župnij celo najdemo odgovor župnika, ki na vprašanje o primernem času krsta, pravi takole: »Kolikor mi je poznano, Cerkev nikjer izrecno ne predpisuje, koliko naj bi bil otrok star, ko naj prejme zakrament svetega krsta. Marsikaj v tej zadevi je povezano s krajevnimi ali družinskimi navadami in običaji. Glede na to, da umrljivost otrok ni več resna grožnja, se običajno s krstom počaka nekaj mesecev, ni pa nujno. Spet pa ne kaže, da bi se krst v nedogled odlagalo. Mislim, da je najbolje, če starša obiščeta domačega župnika, mu povesta, da imata novorojenca in bi ga želela krstiti. Potem pa se bo gotovo našla najboljša rešitev.« Kako lep, diplomatsko očetovski, pastoralni odgovor! Kljub temu pa tako zelo zgrešen.

Pričevanja

V večini slovenskih katoliških družin mesec po rojstvu otroka običajno sledi prvi pregled otroka pri zdravniku. Navadno mati kmalu zatem obišče tudi ginekologa. Potekajo obiski, prvi sprehodi, nekateri si s svojimi novorojenčki upajo tudi k nedeljski sveti maši. Toda kje je krst? Krst za večino katoliških staršev ni posebno pomemben. Obstaja tudi veliko nerazumevanje »krsta v želji«. Priznajmo si, da krst stoji na zadnjem mestu. Poglejmo na tem mestu pričevanji dveh družin. Pri prvi je otrok zdrav, topli meseci omogočajo sprehode, družina gre tudi k nedeljski maši, zdravnike so že odpravili, sorodnike so že obiskali, bili so tudi na pregledu ob tretjem mesecu otrokove starosti. Pri drugi družini je otrok prav tako zdrav, zimski meseci s snegom in močnim vetrom ne omogočajo sprehodov, otrok še ni bil na prvem pregledu, vendar sta starša še pred porodom uredila vse potrebno za sveti krst. Kljub nevšečnostim ga bosta nesla v cerkev, kjer bo v Jezusu Kristusu prerojen in posvečen za večno življenje. Zabave, razen v ožjem krogu, ne bo in žena je za zgodnji krst pripravljena tudi ostati doma, če bi se slabo počutila. Novorojenček je bil krščen, ko še ni dopolnil treh tednov. Kateri izmed zgornjih staršev bolj prepričljivo pričujejo o pomembnosti krsta?

Poglejmo si še nekaj drugih zgledov. Kakšen čudovit zgled o pomenu svetega krsta nam je dal naš, upam si reči, sveti škof Baraga! Ta apostol Indijancev, ki je bil pripravljen opraviti tudi več dni hoda v tedanji ameriški divjini, da bi krstil enega samega otroka! Kako so to dojemali tamkajšnji pogani? Iz njegovega ravnanja jasno sije prepričanje o pomenu zakramenta svetega krsta, saj je zanj ta sveti mož tvegal svoje lastno življenje.

Ko sem jih prvič prebral, so me globoko presunile besede blažene Marije Deluil-Martiny, ki je prejela krst že na dan svojega rojstva, kar je bilo nekoč pravzaprav pravilo. Dejala je: »Le nekaj ur, pa vendar veliko predolgo, sem bila pod oblastjo hudega duha.« 

Teologija predrznosti

Na spremembo oziroma povečanje časovnega razmika med rojstvom in krstom je vplivala sprememba v teologiji. Ta seveda ni uradna, gre zgolj za zmago katastrofalno izobraženih duhovnikov, kakor smo videli zgoraj. Na tem mestu bo dovolj, da pogledamo, kaj piše v Kompendiju Katekizma iz leta 2005. Tam beremo, da Cerkev krščuje otroke zato, ker se rodijo z izvirnim grehom in potrebujejo krst, da bi bili osvobojeni moči zla in bili prestavljeni v kraljestvo svobode božjih otrok. Otroke, ki umrejo brez krsta, Cerkev v svojem bogoslužju zaupa božjemu usmiljenju. Slišal sem že župnika, ki je trdil, da se tudi nekrščeni otroki takoj zveličajo. Takšno prepričanje je bilo že večkrat zavrnjeno. Tukaj se ne moremo resno dotakniti vprašanja, ali bodo nekrščeni otroci sploh kdaj ali na kakšen način zveličani; konec koncev tudi zato, ker je ta tema zaenkrat prepuščena teološkim razpravam. Čeprav je upanje v zveličanje nekrščenih otrok zgledna krščanska drža, moram hkrati opozoriti, da je predrzno prepričanje o gotovosti takojšnjega zveličanja prej sad napuha, kot prave ponižne vere. Katoliki se nikdar v zgodovini niso obnašali predrzno, ampak z velikimi žrtvami delali na tem, da so otrokom omogočili zgodnji krst. Ob tem velja omeniti vsaj izjavi papeža Inocenca III. in božjega služabnika Pija XII., čeprav je tovrstnih izjav res veliko.

Inocenc III. je v pismu Maiores Ecclesiae causas francoskemu škofu Imbertu iz Arlesa leta 1201 pisal: »Trdijo namreč, da je krst brez potrebe dan majhnim otrokom. … Mi odgovarjamo, da je krst nadomestil obrezovanje. … Zato, kakor duša obrezanega ni bila pogubljena od njegovega ljudstva, bo tisti, ki bo prerojen iz vode in Svetega Duha, pridobil vhod v nebeško kraljestvo. … Mi pravimo, da delamo razloček, da obstaja dvojen greh, izvirni in osebni: izvirni greh je prevzet brez privolitve, osebni je storjen s privolitvijo. Izvirni greh, ki je prevzet brez privolitve, je tudi brez privolitve odpuščen v moči zakramenta; osebni pa, ki je storjen s privolitvijo, ni odpuščen brez privolitve. …. Kazen za izvirni greh je pomankanje božjega zrenja, medtem ko je kazen za osebni greh muka večnega pekla. …«

Božji služabnik Pij XII. je 29. oktobra 1951 imel Govor babicam, v katerem jih je posebno spodbudil, da novorojenčke v življenjski nevarnosti nemudoma krstijo:

» … V trenutni ekonomiji ni drugega načina, kakor ta [krst], da bi posredovali to [nadnaravno] življenje otroku, ki nima še sposobnosti uporabe razuma. Posvečujoča milost v trenutku smrti je nujno potrebna za zveličanje; brez nje ni mogoče prispeti k nadnaravnem veselju, blaženem zrenju Boga. Dejanje ljubezni lahko zadošča odraslemu človeku, da bi pridobil posvečujočo milost in nadomestil pomankanje krsta: nerojenemu ali novorojenemu otroku ta pot ni odprta. … In katera  milost je večja in lepša kot ta, da otrokovi duši zagotovimo – med pragom življenja, ki ga je pravkar prestopila, in pragom smrti, ki ga bo prestopila – vstop v veličastno in blaženo večnost!«

Krst ni »show«

V splošnem antropocentrizmu in poplitvenju vseh ravni svetega bogoslužja krst ni ostal nedotaknjen. Kako si lahko drugače razložimo splošno razširjeno prepričanje, da je treba otroke krščevati redno med nedeljsko sveto mašo? Zakaj naj bi bilo temu tako? Da se župljani imajo »fajn«? Da se pokaže, da smo živo občestvo? Da iz navadne nedelje naredimo praznik? V teh enačbah je dejavnik otrokovega in materinega dobrega odsoten.

Pri vsem tem lahko hitro izgubimo izpred oči bistvo krsta in njegov temeljni pomen za vsakega katoličana. Krst ni le priložnost za prijetno družinsko praznovanje in darila. Krst nam:

1. izbriše izvirni greh in vse pred svetim krstom storjene grehe ter nas oprosti vseh časnih in večnih kazni;

2. podeli posvečujočo milost, po kateri se dušno prerodimo ter postanemo božji otroci in dediči nebes;

3. naredi nas za ude katoliške Cerkve;

4. vtisne nam neizbrisno znamenje kristjana.

Fenomena poplitvenja zakramenta sv. krsta se je nedavno dotaknil tudi kardinal Robert Sarah, prefekt Kongregacije za bogoslužje in disciplino zakramentov, ki je v enem od svojih intervjujev grajal dejstvo, da starši pri krstu na vprašanje, kaj želijo od božje Cerkve za svojega otroka, odgovorijo, da želijo samo krst. Pravilno bi morali starši odgovoriti, da želijo za svojega otroka sveti krst, vero, Kristusovo milost, vstop v Cerkev in večno življenje.

Dolžnost staršev!

Krst je namreč dolžnost staršev. Zakonik Cerkvenega prava v kanonu 867 jasno določa, da imajo starši dolžnost otroka krstiti v prvih nekaj tednih. Kanon 856 določa, da se sme otroka krstiti katerikoli dan in da je priporočljivo to narediti v nedeljo. Stari priročniki moralne teologije pa so jasno določali, da odlašanje s krstom za več kot mesec dni, če za to ni resnega razloga oz. za več kakor dva meseca, če za to ne obstaja zelo tehten razlog, predstavlja smrtni greh.

Navodila slovenskih škofov v nasprotju z dolžnostmi staršev?

Slovenski duhovniki večinoma sledijo navodilom, ki so jim jih glede krščevanja podali njihovi škofje. Dotaknimo se nekaj od teh navodil.

Redno krščevanje ob nedeljah. Škofje so določili, sklicujoč se na kan. 856, da naj bo redno krščevanje ob nedeljah. Kanon pa pravi le, da je priporočljivo krščevati ob nedeljah in da je dovoljeno krščevati vsak dan. Krščevanje med drugimi dnevi naj bi po njihovo bilo le izjemoma in iz resnično tehtnih razlogov.

Krstna nedelja. Škofje so določili, da se po župnijah določi t. i. krstne nedelje.

Priprava na krst. Škofje  so določili, da morajo pred krstom starši opraviti pripravo.

Ko smo spoznali dolžnost staršev in navodila škofov, lahko obravnavamo še probleme, ki nastanejo, ko starši želijo izvršiti svojo dolžnost. V večini župnij med t. i. krstnimi nedeljami preteče en mesec ali več. Tukaj starši ne morejo izvrševati svoje dolžnosti, da otroka krstijo v prvih tednih življenja. Če je mati na krstno nedeljo še zadnji dan v porodnišnici bo lahko pri naslednji krstni nedelji otrok star že mesec in pol.  Veliko župnij med postnim in adventnim časom nima krstnih nedelj oz. sploh ne podeljuje zakramenta sv. krsta. To je v nasprotju z zakoni Cerkve in tudi onemogoča izvrševanje dolžnosti staršev.

Jasno je torej, da sta ti dve praksi v nasprotju s kanonom 867 in jih je nujno potrebno ukiniti ali preoblikovati. Priprava na krst otroka ne poteka vsak mesec in jo morajo starši pravočasno opraviti, da se jim glede krsta ne zalomi in ne odložijo krsta za več mesecev.

Zaključek

Najprej zahvala vsem dobrim duhovnikom, ki utemeljenim prošnjam staršev znajo prisluhniti in se jim, kljub svoji veliki zasedenosti, trudijo prilagoditi na način, da omogočijo krst ob času, ki je za novorojenčka in njegovo mater najbolj primeren. 

Iz povedanega smo lahko spoznali, da je krst najpotrebnejši zakrament. Nujno potrebno je, da začnemo najprej upoštevati dobro otroka in pravice ter dolžnosti staršev. Najprej tako, da ustvarjamo okolje, v katerem bodo starši lažje izvrševali svoje dolžnosti. Naj se torej po naših dejanjih in pričevanju spet razširi prava vera o svetem krstu, ne glede na to, koliko ljudi si bo mislilo, da smo preveč pobožni. Konec koncev je to preprosto naša dolžnost.