Uvod
Sodobni kristjani smo slišali že veliko pridig, prebrali številne
revije, gledali celo dokumentarce. Prebili smo se skozi veroučna leta in
prejeli zakrament birme. Mnogi izmed nas so se tudi večkrat udeležili obveznih priprav
na krst otroka. Izvedeli smo veliko. Obstajajo pa stvari, o katerih se nikoli
ne govori.
Še pred kratkim so starši svoje otroke zelo zgodaj nosili h krstu. Ti
krsti so bili opravljeni izven svete maše in v najrazličnejših urah. Zaradi
velike umrljivosti, pravijo nekateri. Res je, kakor pravijo statistike, je pri
nas danes umrljivost otrok majhna. Do dopolnjenega prvega leta starosti v
zadnjih letih umreta od 1,6 do dva otroka na vsakih 1000 rojenih. Približno
tretjina teh smrti se zgodi kmalu po porodu. Nekoč je v prvem letu življenja
umrlo od 20 do 35 % otrok. Ni čudno, da so nekoč smrt povezovali z mladostjo in
ne s starostjo. Cerkev je v svoji modrosti zato skrbno pazila, da bi še zelo
majhni otroci bili deležni milosti zakramenta svetega krsta.
Trenutno stanje
Kdor ima pogum, lahko vtipka v svoj spletni brskalnik geslo »kdaj
krstiti otroka«. Po nekajminutnem branju forumov, nasvetov in člankov smemo
reči, da med ljudmi vlada popolno neznanje. Trenutno si povprečen starš, ko
pomisli na krst, najprej odgovori na vprašanja o lepem vremenu, joku, zabavi s
sorodstvom in oblekicami. Tipičen je komentar mamice, ki je zapisala, da pozna
par, ki je krstil otroka že v prvem mesecu in to v najhujši zimi, kar se ji zdi
malo preveč pobožno. Naše otroške trgovine so se že prilagodile in prodajajo
krstne oblekice za šest ali več mesecev. Večina mamic jasno pove in misli, da
je stvar vsakega posameznika in osebne svobode, kdaj bo le-ta krstil otroka. Krst
naj bi bil skratka stvar, o kateri človek sam odloča.
Na spletni strani ene od slovenskih župnij celo najdemo odgovor župnika,
ki na vprašanje o primernem času krsta, pravi takole: »Kolikor
mi je poznano, Cerkev nikjer izrecno ne predpisuje, koliko naj bi bil otrok
star, ko naj prejme zakrament svetega krsta. Marsikaj v tej zadevi je povezano
s krajevnimi ali družinskimi navadami in običaji. Glede na to, da umrljivost
otrok ni več resna grožnja, se običajno s krstom počaka nekaj mesecev, ni pa
nujno. Spet pa ne kaže, da bi se krst v nedogled odlagalo. Mislim, da je
najbolje, če starša obiščeta domačega župnika, mu povesta, da imata novorojenca
in bi ga želela krstiti. Potem pa se bo gotovo našla najboljša rešitev.« Kako
lep, diplomatsko očetovski, pastoralni odgovor! Kljub temu pa tako zelo zgrešen.
Pričevanja
V večini slovenskih katoliških družin mesec po rojstvu otroka običajno
sledi prvi pregled otroka pri zdravniku. Navadno mati kmalu zatem obišče tudi
ginekologa. Potekajo obiski, prvi sprehodi, nekateri si s svojimi novorojenčki
upajo tudi k nedeljski sveti maši. Toda kje je krst? Krst za večino katoliških
staršev ni posebno pomemben. Obstaja tudi veliko nerazumevanje »krsta v želji«.
Priznajmo si, da krst stoji na zadnjem mestu. Poglejmo na tem mestu pričevanji
dveh družin. Pri prvi je otrok zdrav, topli meseci omogočajo sprehode, družina
gre tudi k nedeljski maši, zdravnike so že odpravili, sorodnike so že obiskali,
bili so tudi na pregledu ob tretjem mesecu otrokove starosti. Pri drugi družini
je otrok prav tako zdrav, zimski meseci s snegom in močnim vetrom ne omogočajo
sprehodov, otrok še ni bil na prvem pregledu, vendar sta starša še pred porodom
uredila vse potrebno za sveti krst. Kljub nevšečnostim ga bosta nesla v cerkev,
kjer bo v Jezusu Kristusu prerojen in posvečen za večno življenje. Zabave,
razen v ožjem krogu, ne bo in žena je za zgodnji krst pripravljena tudi ostati
doma, če bi se slabo počutila. Novorojenček je bil krščen, ko še ni dopolnil
treh tednov. Kateri izmed zgornjih staršev bolj prepričljivo pričujejo o
pomembnosti krsta?
Poglejmo si še nekaj drugih zgledov. Kakšen čudovit zgled o pomenu
svetega krsta nam je dal naš, upam si reči, sveti škof Baraga! Ta apostol
Indijancev, ki je bil pripravljen opraviti tudi več dni hoda v tedanji ameriški
divjini, da bi krstil enega samega otroka! Kako so to dojemali tamkajšnji
pogani? Iz njegovega ravnanja jasno sije prepričanje o pomenu zakramenta
svetega krsta, saj je zanj ta sveti mož tvegal svoje lastno življenje.
Ko sem jih prvič prebral, so me globoko presunile besede blažene Marije
Deluil-Martiny, ki je prejela krst že na dan svojega rojstva, kar je bilo nekoč
pravzaprav pravilo. Dejala je: »Le nekaj ur, pa vendar veliko predolgo, sem
bila pod oblastjo hudega duha.«
Teologija predrznosti
Na spremembo oziroma povečanje časovnega razmika med rojstvom in krstom
je vplivala sprememba v teologiji. Ta seveda ni uradna, gre zgolj za zmago
katastrofalno izobraženih duhovnikov, kakor smo videli zgoraj. Na tem mestu bo
dovolj, da pogledamo, kaj piše v Kompendiju Katekizma iz leta 2005. Tam beremo,
da Cerkev krščuje otroke zato, ker se rodijo z izvirnim grehom in potrebujejo
krst, da bi bili osvobojeni moči zla in bili prestavljeni v kraljestvo svobode
božjih otrok. Otroke, ki umrejo brez krsta, Cerkev v svojem bogoslužju zaupa
božjemu usmiljenju. Slišal sem že župnika, ki je trdil, da se tudi nekrščeni
otroki takoj zveličajo. Takšno prepričanje je bilo že večkrat zavrnjeno. Tukaj
se ne moremo resno dotakniti vprašanja, ali bodo nekrščeni otroci sploh kdaj
ali na kakšen način zveličani; konec koncev tudi zato, ker je ta tema zaenkrat
prepuščena teološkim razpravam. Čeprav je upanje v zveličanje nekrščenih otrok
zgledna krščanska drža, moram hkrati opozoriti, da je predrzno prepričanje o
gotovosti takojšnjega zveličanja prej sad napuha, kot prave ponižne vere. Katoliki
se nikdar v zgodovini niso obnašali predrzno, ampak z velikimi žrtvami delali
na tem, da so otrokom omogočili zgodnji krst. Ob tem velja omeniti vsaj izjavi
papeža Inocenca III. in božjega služabnika Pija XII., čeprav je tovrstnih izjav
res veliko.
Inocenc III. je v pismu Maiores Ecclesiae causas francoskemu
škofu Imbertu iz Arlesa leta 1201 pisal: »Trdijo namreč, da je krst brez
potrebe dan majhnim otrokom. … Mi odgovarjamo, da je krst nadomestil
obrezovanje. … Zato, kakor duša obrezanega ni bila pogubljena od njegovega
ljudstva, bo tisti, ki bo prerojen iz vode in Svetega Duha, pridobil vhod v
nebeško kraljestvo. … Mi pravimo, da delamo razloček, da obstaja dvojen greh,
izvirni in osebni: izvirni greh je prevzet brez privolitve, osebni je storjen s
privolitvijo. Izvirni greh, ki je prevzet brez privolitve, je tudi brez
privolitve odpuščen v moči zakramenta; osebni pa, ki je storjen s privolitvijo,
ni odpuščen brez privolitve. …. Kazen za izvirni greh je pomankanje božjega
zrenja, medtem ko je kazen za osebni greh muka večnega pekla. …«
Božji služabnik Pij XII. je 29. oktobra 1951 imel Govor babicam,
v katerem jih je posebno spodbudil, da novorojenčke v življenjski
nevarnosti nemudoma krstijo:
» … V
trenutni ekonomiji ni drugega načina, kakor ta [krst], da bi posredovali to
[nadnaravno] življenje otroku, ki nima še sposobnosti uporabe razuma.
Posvečujoča milost v trenutku smrti je nujno potrebna za zveličanje; brez nje
ni mogoče prispeti k nadnaravnem veselju, blaženem zrenju Boga. Dejanje
ljubezni lahko zadošča odraslemu človeku, da bi pridobil posvečujočo milost in
nadomestil pomankanje krsta: nerojenemu ali novorojenemu otroku ta pot ni
odprta. … In katera milost je večja in
lepša kot ta, da otrokovi duši zagotovimo – med pragom življenja, ki ga je
pravkar prestopila, in pragom smrti, ki ga bo prestopila – vstop v veličastno
in blaženo večnost!«
Krst ni »show«
V splošnem antropocentrizmu in poplitvenju vseh ravni svetega
bogoslužja krst ni ostal nedotaknjen. Kako si lahko drugače razložimo splošno
razširjeno prepričanje, da je treba otroke krščevati redno med nedeljsko sveto
mašo? Zakaj naj bi bilo temu tako? Da se župljani imajo »fajn«? Da se pokaže,
da smo živo občestvo? Da iz navadne nedelje naredimo praznik? V teh enačbah je
dejavnik otrokovega in materinega dobrega odsoten.
Pri vsem tem lahko hitro izgubimo izpred oči bistvo krsta in njegov
temeljni pomen za vsakega katoličana. Krst ni le priložnost za prijetno
družinsko praznovanje in darila. Krst nam:
1. izbriše izvirni greh in vse pred svetim krstom storjene grehe ter
nas oprosti vseh časnih in večnih kazni;
2. podeli posvečujočo milost, po kateri se dušno prerodimo ter
postanemo božji otroci in dediči nebes;
3. naredi nas za ude katoliške Cerkve;
4. vtisne nam neizbrisno znamenje kristjana.
Fenomena poplitvenja zakramenta sv. krsta se je nedavno dotaknil tudi kardinal
Robert Sarah, prefekt Kongregacije za bogoslužje in disciplino zakramentov, ki
je v enem od svojih intervjujev grajal dejstvo, da starši pri krstu na
vprašanje, kaj želijo od božje Cerkve za svojega otroka, odgovorijo, da želijo
samo krst. Pravilno bi morali starši odgovoriti, da želijo za svojega otroka
sveti krst, vero, Kristusovo milost, vstop v Cerkev in večno življenje.
Dolžnost staršev!
Krst je namreč dolžnost staršev. Zakonik Cerkvenega prava v kanonu 867
jasno določa, da imajo starši dolžnost otroka krstiti v prvih nekaj tednih.
Kanon 856 določa, da se sme otroka krstiti katerikoli dan in da je
priporočljivo to narediti v nedeljo. Stari priročniki moralne teologije pa so
jasno določali, da odlašanje s krstom za več kot mesec dni, če za to ni resnega
razloga oz. za več kakor dva meseca, če za to ne obstaja zelo tehten razlog,
predstavlja smrtni greh.
Navodila slovenskih škofov v
nasprotju z dolžnostmi staršev?
Slovenski duhovniki večinoma sledijo navodilom, ki so jim jih glede
krščevanja podali njihovi škofje. Dotaknimo se nekaj od teh navodil.
Redno krščevanje ob nedeljah. Škofje so določili,
sklicujoč se na kan. 856, da naj bo redno krščevanje ob nedeljah. Kanon pa
pravi le, da je priporočljivo krščevati ob nedeljah in da je dovoljeno
krščevati vsak dan. Krščevanje med drugimi dnevi naj bi po njihovo bilo le
izjemoma in iz resnično tehtnih razlogov.
Krstna nedelja. Škofje so določili, da se po župnijah določi t.
i. krstne nedelje.
Priprava na krst. Škofje
so določili, da morajo pred krstom starši opraviti pripravo.
Ko smo spoznali dolžnost staršev in navodila škofov, lahko obravnavamo
še probleme, ki nastanejo, ko starši želijo izvršiti svojo dolžnost. V večini
župnij med t. i. krstnimi nedeljami preteče en mesec ali več. Tukaj starši ne morejo
izvrševati svoje dolžnosti, da otroka krstijo v prvih tednih življenja. Če je mati na krstno nedeljo še zadnji dan v porodnišnici bo lahko pri naslednji krstni nedelji otrok star že mesec in pol. Veliko
župnij med postnim in adventnim časom nima krstnih nedelj oz. sploh ne
podeljuje zakramenta sv. krsta. To je v nasprotju z zakoni Cerkve in tudi
onemogoča izvrševanje dolžnosti staršev.
Jasno je torej, da sta ti dve praksi v nasprotju s kanonom 867 in jih
je nujno potrebno ukiniti ali preoblikovati. Priprava na krst otroka ne poteka
vsak mesec in jo morajo starši pravočasno opraviti, da se jim glede krsta ne
zalomi in ne odložijo krsta za več mesecev.
Zaključek
Najprej zahvala vsem dobrim duhovnikom, ki utemeljenim prošnjam
staršev znajo prisluhniti in se jim, kljub svoji veliki zasedenosti, trudijo
prilagoditi na način, da omogočijo krst ob času, ki je za novorojenčka in
njegovo mater najbolj primeren.
Iz povedanega smo lahko spoznali, da je krst najpotrebnejši zakrament. Nujno
potrebno je, da začnemo najprej upoštevati dobro otroka in pravice ter
dolžnosti staršev. Najprej tako, da ustvarjamo okolje, v katerem bodo starši
lažje izvrševali svoje dolžnosti. Naj se torej po naših dejanjih in pričevanju
spet razširi prava vera o svetem krstu, ne glede na to, koliko ljudi si bo
mislilo, da smo preveč pobožni. Konec koncev je to preprosto naša dolžnost.
