ponedeljek, 22. junij 2015

Zakaj liberalizem ni liberalen? 1. del


sv. Janez Krstnik

Pred kratkim smo lahko na spletni strani RTV Slovenije brali poročilo o dnevu boja proti »homofobiji«, v okviru katerega je bila organizirana okrogla miza, ki so se je udeležili številni tuji in domači gostje. Na tem mestu nimamo namena obnavljati vseh razprav, ki, resnici na ljubo, niso prinesle pravzaprav nič novega. Našo pozornost je vzbudila izjava državne sekretarke Martine Vuk, ki je poudarila, da homoseksualna skupnost ne potrebuje tolerance, temveč sprejetost. Toleranca po mnenju sekretarke namreč ni dovolj, saj je lahko nekdo do nečesa toleranten, a to še vedno odklanja. Njenemu mnenju se je pridružil finski veleposlanik, ki je opozoril: »Mi si ne želimo tolerance, ampak enakopravnost. Razlika je, ali vam nekdo reče, da vas “tolerira” ali pa da ste mu “enaki”.«

Indiana in vprašanje verske svobode

Te opazke so nas takoj spomnile na nedavni škandal v ameriški zvezni državi Indiani. Za bralce, ki primera morda ne poznajo, bomo na kratko obnovili njegov potek. V Indiani sta pred nekaj meseci oba zakonodajna domova te države sprejela t. i. Religious Freedom Restoration Act, ki ga je nato podpisal tudi guverner Mike Pence. Sprejetje tega zakona je sprožilo burne odzive po vseh ZDA, ki so mestoma mejili že na pravo histerijo. Množični mediji so pisali o vrnitvi dobe Jima Crowa (s tem izrazom Američani označujejo segregacijski sistem, ki je veljal na ameriškem Jugu), številne korporacije in druge organizacije so grozile z bojkotom te države ipd. Zakon je bil sprejet predvsem kot reakcija na bližajočo se odločitev zveznega Vrhovnega sodišča o tem, ali so istospolne poroke ustavna pravica. Pričakovati je, da bo Vrhovno sodišče tem zahtevam ugodilo. Brez drugih zakonskih varoval bi organizacije in posamezniki, ki homoseksualnih porok iz različnih razlogov ne priznavajo, v tem primeru postali žrtve protidiskriminatorne zakonodaje, kot se je že zgodilo v zveznih državah, ki so takšne poroke že uzakonile. Tako so npr. številne katoliške posvojitvene agencije že izgubile licenco, številni posamezniki, ki pri organizaciji homoseksualnih porok iz verskih razlogov niso želeli sodelovati (peki, fotografi in cvetličarji), pa so bili obsojeni na denarne kazni ter »izobraževalne« programe politične korektnosti. Da bi preprečil podobne primere, se je torej zakonodajalec Indiane odločil sprejeti zakon, ki bi varoval pravico do verskega ugovora vesti.

Zakon sicer ni prinašal nič posebno novega – pravzaprav je bil zgolj kopija zveznega zakona z enakim imenom, ki je bil skorajda soglasno sprejet v dobi Billa Clintona kot reakcija na odločitve zveznega Vrhovnega sodišča (predvsem Employment Division vs. Smith), ki so ugotovile, da je skladno z ustavo, če država sprejme zakone, ki de facto omejujejo versko svobodo, dokler so le-ti generally applicable, dokler torej niso uperjeni proti določeni verski skupini ali praksi. Vsebina indianskega zakona pa je v glavnem ta, da mora oblast pri vsakršnih posegih, ki omejujejo verske svoboščine posameznika oz. verske skupnosti, izkazati compelling government interest, torej prepričljive in nujne razloge za tako ravnanje ter pri tem uporabiti kar najmanj represivna sredstva. Presoja o teh razlogih in sredstvih je v domeni sodišč. Poseben državni zakon pa je bil potreben, ker zvezni zakon po odločitvi zveznega Vrhovnega sodišča ni veljaven za posamezne zvezne države, temveč le za zvezno vlado.

Nasprotniki so Indiano obtoževali, da je zakon pravzaprav le krinka za legalno množično diskriminacijo proti homoseksualnim osebam. Pojavile so se grozljive hipotetične zgodbe o ljudeh, ki naenkrat ne bodo več postreženi v restavracijah, ki jim bodo lastniki hotelov zavrnili prenočišče ter podobno. Pri tem so kritiki pozabili omeniti malenkostno dejstvo, da Indiana že prej ni imela nikakršnih zakonov, ki bi tako diskriminacijo prepovedovali, a o tovrstnih primerih do sedaj ni bilo sledu. Prav tako zakon ni vseboval nikakršnega dovoljenja za vsesplošno diskriminacijo – vsem državljanom je le dejal dodatno pravno varstvo v primeru kršenja verskih svoboščin. Po njegovih določilih bi npr. država morala dokazati, zakaj je v njenem nujnem interesu, da omejuje vožnjo amišev v njihovih vozovih ali uživanje obredne droge peyote, ki je razširjeno v tradicionalni religiji Indijancev. Prav tako pa bi zakon tudi dajal določeno pravno varnost osebam, ki bi iz verskih razlogov zavrnile sodelovanje pri organizaciji homoseksualnih porok. Spričo izjemnega medijskega pritiska in korporacijskih groženj bojkota njegove države je guverner Pence popustil ter podpisal popravek zakona, ki eksplicitno prepoveduje vsakršno diskriminacijo na osnovi »spolne usmerjenosti«.

Totalitarne težnje sodobne levice

Konec dober – vse dobro, bi lahko rekli. A temu seveda ni tako. Prigoda je namreč razkrila čedalje jasnejše totalitarne težnje sodobne ameriške in evropske levice (pa tudi vso strahopetnost in nenačelnost desnice). Kot je razvidno iz predstavljenega ameriškega primera in zgornjih besed slovenske državne sekretarke, slednja ne zahteva več zgolj tolerance drugačnosti, temveč aktivno prilagoditev novim družbenim normam. V praksi to pomeni, naj vsi državljani priznamo, da so homoseksualne spolne prakse popolnoma enakovredne heteroseksualnim. Mogoče se sekretarka tega niti ni zavedala, a zahteva, naj sprejemanje gejevskega življenjskega sloga (vključno, torej, z istospolnimi zvezami) nadomesti toleranco do homoseksualcev, pomeni, da bi se morali kristjani in pripadniki številnih drugih veroizpovedi odreči svojemu verskemu prepričanju. Po tradicionalnem nauku treh največjih monoteističnih religij so namreč spolno aktivni homoseksualni odnosi moralno nesprejemljivi. Na tem mestu se ne nameravamo ustavljati pri vprašanju o utemeljenosti takega mišljenja oz. verovanja. To bi zahtevalo teološke razlage, v katere se na tem mestu ne moremo spuščati. Ne, ustaviti se moramo le pri vprašanju tolerance, ki ga prevladujoča kulturna opcija ohranja do disidentov, ki obstajajo v njeni sredini. Kot velik civilizacijski dosežek zahodne civilizacije se namreč še vedno (vsaj uradno) šteje prav strpnost do drugače mislečih, na katero se redno sklicujejo tudi t. i. borci proti »homofobiji«.

Pri tem pa se ne zavedajo, da je toleranca dvosmerna ulica. Če se lahko strinjamo, da je negativna diskriminacija homoseksualnih oseb nesprejemljiva (v primerih, ko lahko seveda o nedopustni diskriminaciji dejansko govorimo), to še ne pomeni, da lahko kdorkoli zase zahteva aktivno odobravanje svojega načina življenja oz. da njegova »pravica« do sprejetosti kar avtomatsko »povozi« versko svobodo ter pravice staršev do svobodne vzgoje svojih otrok. Kot je opozoril poljski filozof Leszek Kołakowski – zahteve določene skupnosti po aktivnem sprejemanju določenega (njihovega) prepričanja ali načina življenja nimajo ničesar skupnega s strpnostjo, so pravzaprav njena negacija.

Skratka, priča smo nenavadnemu pojavu, da z naraščajočo sekularizacijo liberalnost naše družbe strmo upada. Kako si lahko razložimo ta navidezni paradoks, posebno če upoštevamo, da v javnem diskurzu prav verska prepričanja običajno veljajo za glavne ovire na poti k strpnosti ter miru? K temu vprašanju lahko pristopimo iz različnih zornih kotov. V ZDA je prav predstavljeni primer iz Indiane na desnem političnem polu sprožil zanimivo in plodno debato o vzrokih takega razvoja, ki je do določene mere postavila pod vprašaj sam ameriški liberalni projekt. Nekateri avtorji so namreč izrazili dvom v doslej večinsko sprejeti projekt »državljanskega krščanstva«, torej v prepričanje, da sta ameriška liberalna ustavna ureditev in ortodoksna krščanska vera popolnoma združljivi, kar na najvišji intelektualni ravni zagovarja priznana večkonfesionalna revija First Things. Več o tem morda kdaj drugič.

V drugem delu tega članka želimo zgornje vprašanje osvetliti skozi misel priznanega francoskega zgodovinarja, antropologa in filozofa Renéja Girarda. Ne trdimo, da Girardova misel zaobjame vse vidike situacije, s katero smo danes soočeni. Prav tako menimo, da je o obravnavanem pojavu mogoče veliko povedati še iz drugih teoretskih izhodišč, predvsem sledeč t. i. »imanentizaciji eshatona« Erica Voegelina. Voegelinov koncept nam namreč pomaga predvsem pri razumevanju legitimacije in samorazumevanja revolucionarnih ideologij, medtem ko Girardova teza omogoča razumevanje same dinamike revolucionarnih procesov. Kot taka gotovo odpira svež antropološki pristop k razumevanju nastale situacije, zato jo je vredno upoštevati.

9 komentarjev:

  1. Ob čestitkah h komentarju mogoče samo nekaj misli.
    Kljub temu, da se situacija hitro spreminja in da gre za vedno bolj ekstremne pritiske moram povedati, da pojav slovenskim katoliškim medijem ni čisto nepoznan.
    O tem so tako že pisali na Časniku, KritikiKonservativni ter Iskreni.net
    Ali ste morda razmišljali, da bi se vključili v kakšno internetno debato ter tam predstavili svojo pozicijo? Sploh KritikaKonservativna je sedaj sprožila malce razprav na temo desne konservativne/ katoliške misli?
    Vaš bralec Rokc

    OdgovoriIzbriši
  2. Državna sekretarka bi rada osebno določala kaj je moralno in kaj ni.

    OdgovoriIzbriši
  3. Samo kratko vprašanje? Ali do velja tudi v primeru nacistične ideologije, rasistične ideologije ipd., protiverske ideologije?

    Skratka, ali se lahko npr. jaz kot neonacist izražam in ravnam tako, da diskriminiram Žide, torej da javno razglašam, da so Židje manjvredni, da svoje otroke učim tako itd.? Ali lahko jaz kot rasist na tak isti način obravnavam temnopolte?

    Skratka, kaj ste kristjani, katoliki nekaj več, da bi vam moralo biti dopuščeno nekoga diskriminirati?

    Tako da tu ni nobenega paradoksa, ravno obratno. Liberalizem se tu kaže ravno v tem, da kristjani, katoliki ne morete pričakovati neke drugačne obravnave le zato, ker ste kristjani in katoliki. Vaše pravice so povsem v skladu liberalizmemo obejene s pravicami drugih, ki tudi vas enako ščitijo.

    Tako da normalno, da imaš ti do homoseksualnost v svoji glavi tak odnos, kot si ga pač želiš, v javnem prostoru pa ne več, ker si omejen ravno s pravicami homoseksualcev. Tako da ne moreš se npr. sklicevati, da v Svetem pismu piše, da je homoseksualnost smrtni greh, ker potem bi se lahko nekdo drug skliceval tudi na to, da v Mein Kamfu piše, da so Judje zalega, ki jo je treba iztrebit, ali pa nekdo tretji na to, da ste po mnenju nekega islamskega verskega fanatika kristjani tisti, ki vas je treba iztrebit. A boš tudi tem priznal ugovor vesti? :)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Slab poskus provokacije. Tudi verska svoboda (in od tod ugovor vesti) je vsaj formalno del tako liberalizma kot večine svetovnih ustav in konvencij. Kdor tega ne priznava in se sklicuje na strpnost in/ali liberalizem, je v protislovju.

      Katoliški pogled na družbeno urejanje zakonske zveze nima nikakršne zveze z negativnim odnosom do homoseksualnih oseb kot takih. Katoliki za nikogar ne trdijo, da je v izhodišču - po naravnem pravu in od Boga danem dostojanstvu - manjvreden. Vsi smo enakovredni in božji otroci. Katoliški pogled se v tem primeru nanaša zgolj na zakonsko zvezo kot poseben inštitut, obenem pa na moralo, torej vrednotenje določenih dejanj, praks.

      Sicer pa počakajte s komentarji, sledi drugi del, ki bo skupaj s prvim sestavljal celoto.

      Izbriši
  4. Če ti poskušam na primeru pravice do zakonske zveze to preprosto pojasnit:

    Se pravi, obstaja pravica do zakonske zveze (ZZ) homoseksualcev na eni strani in pravica do verske svobode na drugi. Ti dve pravici sta v koliziji, se torej izključujeta. Kako ta problem razrešiti pravično, torej, da nihče ne bo za nič prikrajšan na račun drugega?

    Bistveno je to, da ti že imaš ti kot katolik pravico do ZZ. Če je homoseksualec nima, potem je on v tem primeru prikrajšan, kar ne more biti pravično. Tako da pravični sta tu dve možnosti: 1. tudi tebi vzamem pravico do ZZ, tako da vaju torej izenačim. Nihče od vaju nima te pravice, kar pomeni, da nihče za nič prikrajšan oz. oba sta enako prikrajšana. 2. Tebi pravico do ZZ pustim, dam jo pa tudi homoseksualcu. In tu spet imamo situacijo, ko ni nihče prikrajšan, daj imata oba enake pravice.

    Ampak to, kar ti trdiš je, da ne, da sedaj si ti prikrajšan, ker se ne strinjaš s tem, da homoseksualec ni prikrajšan. :) A razumeš paradoks, ki se vzpostavi s takšno diskriminacijo? To, kar zahtevaš, je nesmisel. Ti se čutiš prikrajšanega zato, ker homoseksualec ni prikrajšan. In to je bistvo diskriminatornega odnosa, torej želi vzpostaviti stanje neenakosti, ko je nekdo, na račun drugega, za nekaj prikrajšan in do njegovo prikrajšanost utemeljuje s tem, da če ne bi bilo tako, bi bil on sam prikrajšan.

    Ti dejansko v tem primeru nisi za nič prikrajšan, saj imaš enake pravice kot homoseksualec in ne moreš se sklicevati na to, da si prikrajšan ravno zaradi tega, ker imata oba enake pravice. To je nesmisel, ki ga tu skušaš zagovarjat, torej da si ti v tem primeru prikrajšan zato, ker ima homoseksualec enake pravice kot ti. :)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Sofizem.

      Zakonska zveza sploh ni človekova pravica. Je poseben inštitut v službi stabilnosti družine in družbe, prvenstveno zaradi koristi otrok. Kot tak ima svoja pravila in merila, ki naj bi jih država ščitila. Temelj družine sta dve generaciji in dva spola. Kdor trdi, da je zakonska zveza pravica, se zavzema za njegovo novo definicijo, ki sloni zgolj na interesih (čustvenih, materialnih) odraslih oseb, posledično pa na tak način zagovarja vsiljivo državno regulacijo povsem zasebnih razmerij. Že to je čisto nasprotje liberalizma (kaj šele zdrave pameti).

      Verska svoboda za razliko od zakonske zveze je pravica. Neposredno zadeva vse ljudi, je zagotovilo za neovirano življenje v skladu z vestjo in upošteva pozitivni doprinos verskih tradicij pri delovanju družbe.

      Če se želite še naprej oglašati, to storite po objavljenem drugem delu, sicer bomo vaše komentarje izbrisali.

      Izbriši
  5. Anonimni. Tvoje trditve so dobre kot dokaz norosti samega liberalizma. Pravice so od Boga. Namisljene pravice so posledica krive svobode. Vsako pocetje ki ni v skladu z bozjim razodetjem ne more biti pravica ampak je krivicno. Krivicno je zato ker zali Boga, skodi osebi in konec koncev vsemu clovestvu. Greh proti naravi, sodomija, klicejo ga tudi satanov zakrament, je v oceh Cerkve hud prestopek, ki klice po mascevanju s strani Boga in zato ga katoliki ne morejo sprejeti kot dobrega. Vsaka zakonska zveza, ki ni sklenjena pred Bogom je pa enostavno javno prileznistvo. Kaotoliske drzave so ta greh vedno preganjale in zanj imele primerne pravicne kazni. Ko ljudje zahtevajo da se njihovo gresno zivljenje zacne poimenovati in upostevati enakovredno kot sveti zakon ti delujejo krivicno. Nasa drzava to krivicnost podpira ze vec kot 70 let z institucijo samostojne zakonske zveze, izenacevanjem zunajzakonskih skupnosti in podporo vsakrsnega nacina sobivanja, predvsem pa podporo laznim samohranilkam in njihovim prileznikom, ki lazejo na upravnih enotah in tako dobivajo visje denarne podpore. Od drzave ki temelji na lazi in dopusca ubijanje nerojnih otrok drugega tudi ni pricakovati. V prqvicnih drzavah pa stvari niso tako urejene. Ena vera, en krst, ena druzina.

    OdgovoriIzbriši
  6. Kar 8 komentarjev? :)
    Sem najprej mislil, da se je razvila debata, pa sem potem videl, da so tudi na to (obskurno) stran pridrli provokatorji :) (btw. spremljajo tudi Iskreni.net, 24kul)

    Glede komentarja Katolika - ja nekateri pravijo, da se je to zakompliciralo z uvedbo civilne poroke. To je naredil Napoleon, ideja je bila posledica francoske revolucije.
    Mogoče ena zanimivost iz ZDA: do sedaj si se lahko v ZDA normalno poročil cerkveno (v katerikoli cerkvi: katoliški, baptistični, unitarijanski, ali pa drugje pri Mormonih, Židih, muslimanih) in je to - verjetno si tam dobil potrdilo - veljalo pred vsemi organi v ZDA kot dokaz da si poročen. Se pravi nobenega dvojnega poročanja kot v Evropi (to ni samo pri nas). Sedaj pa ko v ZDA vedno bolj vsiljujejo gender ideologijo in homoseksualne poroke se pojavljajo ideje, da bi Cerkev preprosto za cerkveno poroko začela uporabljati drug izraz in pomen (namesto Marriage bolj jasno recimo (Holy)Matrimony in pač bi rekli, da je to čisto nekaj posebnega) in da bi bila le-ta ločena od civilne :) Podobno kot v Evropi :)
    Katoliških držav na žalost dejansko ni več - razen Malte? :) Avstro-Ogrska je bila zadnja takšna, ki je ščitila sveto katoliško vero. Definitivno je liberalizem prišel v svoj logični dead-end. Kaj bo sledilo še ne vemo. Je pa zanimivo, ker se teološko katolištvo vedno bolj hm nagiba v Tradicijo. Nekatere vplivne skupine, še posebej mladi. Kako bo to šlo skupaj z moderno seksualno emancipirano in totalitarno državo - to pa ne vem.
    vaš sledilec Rokc

    OdgovoriIzbriši
  7. Rokc, hvala za tehten komentar. Se odzivam tudi na vaše zgornje pisanje. Poslanstvo bloga Ad Dominum razumem kot predstavljanje celostne tradicije Cerkve. V ta kontekst gotovo sodi tudi katoliška politična in socialna misel, ne le teologija in liturgija. Osebno se mi zdi predstavitev politične in socialne misli v našem okolju še kako pomembna, saj se slovenski katoliški pol čedalje bolj nagiba k liberalizmu, ki je (kot je bilo predstavljeno tudi na Kritiki konservativni) katoliški in konservativni misli v številnih ozirih tuj. To je seveda obsežno delo, ki ga lahko tukaj le začnemo. Mogoče bi tudi vi napisali kakšen članek o teh tematikah, saj večkrat objavljate zelo tehtne komentarje? :)

    Glede Napolena ne drži čisto. Civilno poroko je uvedla francoska revolucionarna oblast (skupaj z možnostjo ločitve), Napoleon je to kasneje kodificiral, a je katoliški pol v Franciji še vse 19. stoletje proti temu vodil dokaj uspešen in odločen boj. Šele v začetku 20. stoletja je v Franciji nato zares prevladal sekularizem.

    Katoliških držav pa dejansko res ni več. Tudi Malta je že dovolila ločitev. No, mogoče bi lahko Filipine še označili kot katoliško državo (vsaj na tem področju). Se pa popolnoma strinjam, da je liberalizem dosegel svojo zadnjo stopnjo ter prehaja v totalitarizem, kar dokazuje tudi zgornji tekst. Prihodnost žal res ne zgleda svetlo, verjetno se moramo verni katoličani pripravljati na različne oblike pritiska. Te po vsej verjetnosti v bližnji prihodnosti še ne bodo izrazito nasilne narave, a tudi tega ne moremo izključiti. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da je končno Bog gospodar zgodovine ter da je Kristus enkrat za vselej premagal zlo. Brez tega tudi vse ostalo nima velikega smisla, kajne? Končno pa tudi po čisto človeški logiki ta sistem ne more trajati večno, že zaradi katastrofalne demografske slike ne.

    OdgovoriIzbriši

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...