Oblačilna kultura skozi oči mlade bralke

Ta članek mlade bralke zasluži krajši uvod. Predvsem zaradi prave mere, ki je nujna za uravnavanje kreposti. Do resnih vprašanje je težko pristopati brez obilice čustev. Mnogi se čutijo napadene. S padanjem najrazličnejših tabujev se obenem ustvarjajo novi. Za nas to ne more biti razlog, da se o teh rečeh ne govori. Vera, upanje in ljubezen niso nič brez ravnovesja med njimi. Verjeli ali ne, obstaja krasen naziv, ki ga ima naša božja mati Marija. »Alma aequlibrii Mater.« Mati ravnovesja. Njej se priporočajmo za pravo mero, da ne bi nasedali nobeni od napačnih strani. Gotovo bi morali napisati izčrpen članek, ki bi bil namenjen samo temu, da se predstavi vprašanje o ženskem nošenju krila in hlač: vse od starih časov preko odgovora svetega papeža Nikolaja I. bolgarskemu kralju, fatimske Marije, prakse sv. p.Pija, papežev 20. stoletja, razmišljanj kardinala Sirija do današnjih dni in stališč različnih ljudi in organizacij. V globalni vasi poleg splošno prisotnega laksizma prihajajo k nam tudi vplivi nezdravega ameriškega puritanizma. O tem mogoče kdaj drugič. Tokrat je pred nami zanimivo osebno razmišljanje bralke našega bloga, ki je naslovljeno zlasti ženskam. Komentarji so tokrat izključeni.

To kratko razmišljanje namenjam (predvsem) tebi, draga sestra v Kristusu!

Spregovorila bom o preprosti stvari: kako živim svojo ženskost oz. kako jo želim pokazati že navzven. To se navezuje na današnjo modo, ženske obleke v 21. stoletju, ki narekujejo naslednje: »Bodi moderna, odprta za nove izzive, zmeraj na voljo in pripravljena na nove pustolovščine; pokaži se svetu, bodi privlačna, lepa in pametna; študiraj, ustvari si kariero in, ko bo čas in zares velika želja, imej kakšnega otroka; stalno se dokazuj, briši mejo med različnostjo spolov, ne pusti se moškemu, da bi ti nadvladal, ampak mu dokazuj, da si enako sposobna ali celo še bolj.«

Ženska moda se je naglo in vsesplošno začela spreminjati nekje v 60. letih 20. stoletja. V teh časih se je na veliko začelo govoriti o spolni revoluciji, kontracepcijski tableti, feminizmu, svobodi in odprtosti žensk. Toda to je le ena plat zgodbe. Če namreč pogledamo globlje, se zdi, da smo svojo ženskost s sprejemanjem novih teorij (oz. ene novejših – teorije spola) še bolj zatrle.

Kje je tu sploh prostor za BITI prava ženska? Ženska, ki je ustvarjena po božji podobi, čuteča, ljubeča, nežna in hkrati skrit prostor, kjer prebiva Bog. Sv. Pavel pravi:  »Mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas in ki ga imate od Boga? Zato poveličujte Boga v svojem telesu.« (Kor 6,19)

Kaj imata moda in oblačenje žensk z zgoraj napisanim? Veliko, če verjameš, da je to eno od močnih sporočilnih sredstev, s katerim tudi nakažeš, kaj nosiš v svojem srcu in kako to kažeš navzven. Ne verjamete? Kakšna občutja vam potemtakem zbujajo pajkice, oprijete kavbojke, globok dekolte na ženskem telesu? 

Ob vsej poplavi reklam in propagande se sprašujem, kaj hoče sporočiti moda 21. stoletja.  Ali res želim nasesti še eni floskuli, kakšna naj bom kot ženska, podobna moškemu? Ali pa z globokim dekoltejem, da privabim moške poglede? Kakšno ceno si s tem dajem? Mar nisem kot božja hči vredna veliko več, mnogo več od tistih nekaj moških pogledov na ulici, ko grem mimo? Saj mi je vendar Kristus to ceno že dal, kot pravi sv. Pavel: »Ne pripadate sebi,  saj ste bili odkupljeni za visoko ceno.« (Kor 6,20)

Dejstvo, da želim živeti ženstveno, da zahtevam, da se me spoštuje kot žensko, me je pripeljalo do odločitve, da nosim samo še krila oz. obleke. Dostojna seveda (to pomeni vsaj dolžine sredi kolena)! Ob tem se lahko pojavijo dileme, kaj narediti v primerih, kot je pohod v hribe ali pa kakšno športno udejstvovanje, ki zahteva oblačila, primerna določeni aktivnosti. Toda to ne pomeni, da moram pozabiti na svoje dostojanstvo in obleči nekaj oprijetega ter poudariti svoje obline. Ženska v krilu je nekaj tako zelo lepega! Je izraz, da sem čudovito ustvarjena, da mi je Bog podaril žensko naravo in jo želim na ta način tudi izraziti. Krilo je tudi praktično! V teh poletnih dneh, ki prihajajo, si ne predstavljam, kako bi lahko nosila kakšne oprijete hlače. Marsikdo mi lahko očita, kaj pa pozimi, ko te zebe in je sneg itd. Ali mogoče veste, kakšne zime so bile pred 100 in več leti, pa so ženske vztrajno nosile krila vse do pred nekaj desetletji? S primernim krilom in toplimi nogavicami takšnih težav sploh ni.

Ne razumite me narobe: ne obsojam nobene ženske, ki vztraja pri nošenju hlač ali pa globokih dekoltejev. Želim samo spodbuditi h globljemu razmišljanju. Kaj s tem sporočam? Se imam rada? Sprejemam svojo ženskost in jo želim tudi živeti? Verjamem, da me je Kristus na križu odkupil za strašno ceno in ne želi, da komurkoli predstavljam priložnost za greh? Želim biti odsev Kristusove ljubezni in torej ljubiti ter biti ljubljena? Tudi Mati božja nas vabi k temu! Ali ste že kje videli, da bi bila Ona, ki je Brezmadežna, oblečena drugače kot v kraljevska oblačila, ki razodevajo njeno bleščečo notranjost in svetost?

Dekleta, žene, matere, babice: trudimo se biti podobne Njej! Najprej po njenem notranjem življenju, krepostih, vse to pa naj odseva tudi navzven: v obleki, ki je dostojanstvena in zahteva od moškega, da vidi žensko kot bitje, ustvarjeno od Boga, nekaj svetega in nekaj, kar ni dovoljeno poželjivo ogledovati kot nekakšnega jabolka na tržnici. Ženske smo posredovalke življenja in kot take nekaj čudovitega in svetega! Ne dovolimo svetu, da bi nam postavil ceno! Sprejmimo Kristusovo visoko ceno, ne pristajajmo na manj in bodimo res tempelj Svetega Duha! Pa naj se vidi že na daleč!   

Zakaj liberalizem ni liberalen? 2. del

René Girard in koncept grešnega kozla

René Girard je zaslovel s svojo teorijo mimetične ali posnemovalne želje. Po Girardu naše želje do nekega objekta nikoli niso rezultat preprostega odnosa subjekt–objekt (npr. poljedelec, ki si želi dodatno zemljo), temveč izvirajo iz zavisti oz. posnemanja želja drugih (npr. poljedelec si želi dodatno zemljo, ker si jo želi tudi njegov sosed). Naše želje so torej mimetične oz. se pojavljajo skozi odnose subjekt–model–objekt. V skladu s tem si torej ne želimo objekta samega, temveč model. Mimetična želja se tako širi, s seboj pa vedno nosi grožnjo nasilja, kar je Girard pojasnjeval v knjigi Nasilje in sveto, v kateri je raziskoval koncept »žrtvenega kozla«, ki predstavlja začetek arhaične religije in družbe. Ker mimetične želje ne žene želja za objektom, temveč mimetični princip, novi udeleženci posnemajo prav rivalstvo, ki čedalje bolj postaja vir smisla. Če so v začetku udeleženci želeli posedovati isti objekt (a dejansko posnemali model, ki je ta objekt želel), sedaj čedalje bolj posnemajo vsesplošno razširjajoče se sovraštvo oz. željo po uničenju skupnega nasprotnika. Girard to označuje z izrazom »mimetično rivalstvo«. Zdi se, da se tak krog nasilja pravzaprav ne more končati, saj smisel »mimetičnemu« borcu daje boj sam, ne pa posedovanje določenega objekta. A tak nenehno se razraščajoči antagonizem ne more trajati večno, saj bi pomenil nenehno bojno stanje vseh proti vsem. Naraščajoče nasilje se končno obrne proti določeni (bolj ali manj poljubno izbrani) žrtvi, ki jo skupnost končno brutalno odstrani, kar sprosti nakopičena negativna čustva. Žrtev se v očeh skupnosti pojavi v dvojni vlogi – po eni strani je »kriva« za začetek krize, po drugi pa je prav njena smrt to krizo razrešila. Zato postane sveta. To je po Girardu začetek nastanka arhaične religije in družbe, ki začetno žrtvovanje žrtve ritualizira ter sčasoma obda z miti in tabuji. Skupnost svojo krivdo prenaša na žrtev, ki postane grešni kozel. Družbeni red in mir sta torej utemeljena na dejanju žrtvovanja, ki se nato obredno ponavlja.

Večino Girardovega koncepta lahko zlahka prenesemo na potek dosedanjih revolucionarnih gibanj. Iz njihove zgodovine vidimo, da se revolucija nikoli ne more zares končati. Ko določena revolucija premaga svojega prvotnega sovražnika (npr. buržoazni red), se obrne proti svojim lastnim frakcijam, končno pa proti »notranjemu sovražniku« itd. Enako velja tudi za  t. i. »seksualno revolucijo«. V 60-ih letih je bil njen cilj zlom domnevno zatiralskega sistema meščanske spolne morale, kar je, bodimo iskreni, že doseženo. Danes pravi upornik namreč ni več libertinec, temveč denimo nekdo, ki živi vzdržno spolno življenje. A revolucija se pri tem seveda ni ustavila, žene jo namreč ne toliko ideja idealne družbe, temveč mimetični princip, ki neprestano ponovno rojeva samega sebe. Bolj kot cilj je pomemben boj sam. Skladno s tem se sodobni revolucionarji v današnjem času bojujejo za redefinicijo družine in poroke, ki naj bi postala de facto vsebinsko nedoločena pojma, s čimer pa se revolucionarni zagon seveda ne bo ustavil. Razvidno je, da bo prihodnji cilj zrušitev spolne identitete kot take – a tudi to ne bo prineslo konca revolucionarnega procesa. To nam med drugim pojasnjuje dejstvo, da sodobni feministični in podobni spisi prekipevajo od vseprisotnih »reakcionarnih sil«, »rekatolizacije družbe«, »patriarhata« in podobnih grozovitosti, ki so v resničnem svetu dejansko neprisotne ali vsaj v procesu hitrega propadanja. Opravka imamo s tipično revolucionarno retoriko, kot jo lahko lepo preučujemo na primeru komunističnih praks iz preteklosti – tudi takrat so bili dosežki revolucije nenehno ogroženi, reakcija pa na pohodu. Dejanska prisotnost takih pojavov je tu drugotnega pomena, saj ti služijo le nadaljevanju revolucionarnega procesa, ki pa ga dejansko žene princip mimetičnega rivalstva. Skladno s tem je jasno, da revolucionarji ne morejo sprejeti dejstva, da bi lahko obstajala skupina ljudi, ki ne pristaja na moderne spolne dogme, saj bi to pomenilo relativizacijo »svetih« revolucionarnih ciljev.

Prav tako si z iskanjem primerne žrtve lahko pojasnimo agresivne pristope sodobne levice, ki se ne zadovoljuje z doseženo kulturno hegemonijo, temveč želi odstraniti vse sledi morebitnega odpora proti svojim tezam. Kulturni disidenti, kot so npr. pred kratkim obsojeni lastniki severnoirske pekarne, ki niso želeli pripraviti torte s prohomoseksualnim sporočilom, namreč predstavljajo priročne žrtve, ki jim lahko naprtimo krivdo za še nedosežen raj gender equality. Hkrati pa se morajo nakopičena negativna čustva na nek način sprostiti. Kako naj si drugače razlagamo izrazito agresivno kampanjo sodobnih kulturnih, izobraževalnih in ekonomskih elit proti posameznikom, ki za pridobitve seksualne revolucije dejansko ne predstavljajo nikakršne resne nevarnosti?

Krščanstvo razbija mit o žrtvini krivdi

Sedaj se lahko obrnemo tudi k drugemu delu vprašanja – zakaj je prav sodobni sekularizem tako podvržen mimetičnemu rivalstvu. Če sledimo Girardovi misli, lahko to povežemo z izginjajočo prisotnostjo krščanstva in njegovih vrednot v sodobni družbi. Da je »Bog mrtev«, je ugotovil že Nietzsche, a hkrati pravilno napovedal, da se bodo nekatere krščanske vrednote preprosto po inerciji ohranile še dolgo za tem, ko bo njihov temelj že izginil. Zdi se, da končno prihajamo v čas, v katerem osnovne krščanske vrednote dokončno izginjajo. A kakšno povezavo ima to z Girardovim konceptom mimetičnega rivalstva in grešnega kozla? Preprosto to, da je po njegovem mnenju krščanstvo nasprotje mita. Na prvi pogled sicer tudi krščanski verski nauk sledi tradicionalnemu modelu – Kristus kot grešni kozel prevzame nase grehe človeštva ter ga tako odreši, njegovi sledilci pa nato z ritualnim ponavljanjem Kristusove žrtve (evharistijo) le-to obnavljajo. A krščansko izročilo hkrati vsebuje tudi bistveno razliko – krščanstvo nenehno zatrjuje, da je žrtev (Kristus) povsem nedolžna. S tem razblinja mit, da žrtev dejansko nosi krivdo za prvobitno katastrofo nasilja. Človeštvu sporoča, da ni kriva žrtev, krivi smo ljudje sami, ki pa tega ne priznavamo ter želimo svojo krivdo prenesti na grešnega kozla. Zavedanje, da je žrtev v resnici nedolžna, najdemo že v Stari zavezi v zgodbah o Abelu, Jožefu in Jobu, najlepše pa to izrazi prerok Izaija v videnju o Božjem služabniku: »On pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov, strt zaradi naših krivd. Kazen za naš mir je padla nanj, po njegovih ranah smo bili ozdravljeni.« (Iz 53,5) Judje so se nenehno zavedali teže Kajnove krivde in jo skušali izprati s krvjo žrtvenih živali. Biki in ovni naj bi nase sprejeli človeško krivdo in tako obnovili povezanost Boga z ljudmi.

Pri vsem tem se nam morda zastavlja vprašanje, kako Girard sploh razume Kristusovo smrt. Bralec namreč dobi vtis, da je krščanska razgrnitev mehanizma žrtvenega kozla bolj kot karkoli drugega nekakšno dejanje osvoboditve izpod nevednosti. Kristus s tem prevzame vlogo nekakšnega drugega Sokrata, ki ljudem pomaga, da odkrivajo resnico. To se zdi dobro utemeljena pripomba, čeprav priznani angleški filozof Roger Scruton poudarja, da je Girardov opis skladen z ortodoksnim krščanstvom. Kristus, ki je Bog in človek, se je kot prvi grešni kozel zavedal svoje nedolžnosti, a hkrati sprejel smrt ter odpustil svojim krvnikom. S tem je bila spirala nasilja ter krivde enkrat za vselej presežena. Joseph Ratzinger v svoji knjigi Jezus iz Nazareta opozarja, da se je v tem trenutku vsa božja nedolžnost in čistost dotaknila najhujše človeške krivde in zavrženosti. Božja nedolžnost se je pri tem izkazala kot močnejša. Kakorkoli že, za sprejetje tez Reneja Girarda ni potrebno, da se pretirano ustavljamo pri teh vprašanjih, ki zadevajo predvsem kristjane. Krščanski prelom z mehanizmom žrtvenega kozla je pač lahko popolnoma sprejemljiv tudi za nevernike. 

Za konec se moramo ustaviti še pri kritiki opisane teze. Girardu bi lahko očitali predvsem to, da tudi krščanske civilizacije še vedno izkazujejo veliko prisotnost mehanizma grešnega kozla, kar se je zgodovinsko kazalo predvsem pri številnih pogromih nad Judi. Girard to priznava – za uspeh krščanskega sporočila ni potrebna samo resnica, temveč tudi receptivni poslušalec, ki jo je pripravljen sprejeti. Kljub temu vse od pojava krščanstva Girard vidi neprestano usihanje principa grešnega kozla. Modernemu bralcu, ki je ujet v predstave o svetli in veselja polni antiki, ki jo je nato prekinil prihod temačnega ter strogega krščanstva, bo to stališče morda delovalo neprepričljivo. A izrazito pozitivno mnenje o antičnem svetu nima prave podlage – kot dokazuje David Bentley Hart v svoji sijajni knjigi Ateistične zablode, je bil antični svet predvsem svet ne le izjemnega nasilja, temveč tudi metafizičnega brezupa, iz katerega so se nato rodile raznorazne oblike gnosticizma s svojo radikalnim zavračanjem vsega posvetnega.

Zaključek

Zavedamo se, da se številnim ljudem v naši družbi prepričanja katoliških kristjanov (pa tudi pripadnikov drugih veroizpovedi) zdijo zastarala ali celo neumna. Radi bi omenili le, da tovrstna katoliška prepričanja nikakor ne počivajo na iracionalnem odporu do homoseksualnih oseb, temveč na razumevanju narave človeške osebe in njenega smotra, ki temelji na naravnem pravu. Če vrednota strpnosti karkoli pomeni, potem pomeni prav to, da so do nje upravičeni ljudje, katerih vrednote odstopajo od družbenega mainstreama. Današnji zahodni kulturni disidenti večinoma ne zahtevamo, naj država aktivno propagira naše vrednote in način življenja, kot to počnejo ideologi »seksualne revolucije«. Zahtevamo pa, da lahko svojo vrednote svobodno zagovarjamo in živimo tudi v javnem prostoru. Prepričani smo, da bi morala družba, ki vsaj uradno nenehno prisega na strpnost in dialog, to dejstvo sprejeti in glede teh vprašanj vsaj dopustiti normalen javni diskurz. Bo pa verjetni nadaljnji pritisk na ljudi, ki ne pristajamo na sodobne družbene spolne norme, vsekakor dober pokazatelj pravilnosti Girardove teze.

Zakaj liberalizem ni liberalen? 1. del

sv. Janez Krstnik

Pred kratkim smo lahko na spletni strani RTV Slovenije brali poročilo o dnevu boja proti »homofobiji«, v okviru katerega je bila organizirana okrogla miza, ki so se je udeležili številni tuji in domači gostje. Na tem mestu nimamo namena obnavljati vseh razprav, ki, resnici na ljubo, niso prinesle pravzaprav nič novega. Našo pozornost je vzbudila izjava državne sekretarke Martine Vuk, ki je poudarila, da homoseksualna skupnost ne potrebuje tolerance, temveč sprejetost. Toleranca po mnenju sekretarke namreč ni dovolj, saj je lahko nekdo do nečesa toleranten, a to še vedno odklanja. Njenemu mnenju se je pridružil finski veleposlanik, ki je opozoril: »Mi si ne želimo tolerance, ampak enakopravnost. Razlika je, ali vam nekdo reče, da vas “tolerira” ali pa da ste mu “enaki”.«

Indiana in vprašanje verske svobode

Te opazke so nas takoj spomnile na nedavni škandal v ameriški zvezni državi Indiani. Za bralce, ki primera morda ne poznajo, bomo na kratko obnovili njegov potek. V Indiani sta pred nekaj meseci oba zakonodajna domova te države sprejela t. i. Religious Freedom Restoration Act, ki ga je nato podpisal tudi guverner Mike Pence. Sprejetje tega zakona je sprožilo burne odzive po vseh ZDA, ki so mestoma mejili že na pravo histerijo. Množični mediji so pisali o vrnitvi dobe Jima Crowa (s tem izrazom Američani označujejo segregacijski sistem, ki je veljal na ameriškem Jugu), številne korporacije in druge organizacije so grozile z bojkotom te države ipd. Zakon je bil sprejet predvsem kot reakcija na bližajočo se odločitev zveznega Vrhovnega sodišča o tem, ali so istospolne poroke ustavna pravica. Pričakovati je, da bo Vrhovno sodišče tem zahtevam ugodilo. Brez drugih zakonskih varoval bi organizacije in posamezniki, ki homoseksualnih porok iz različnih razlogov ne priznavajo, v tem primeru postali žrtve protidiskriminatorne zakonodaje, kot se je že zgodilo v zveznih državah, ki so takšne poroke že uzakonile. Tako so npr. številne katoliške posvojitvene agencije že izgubile licenco, številni posamezniki, ki pri organizaciji homoseksualnih porok iz verskih razlogov niso želeli sodelovati (peki, fotografi in cvetličarji), pa so bili obsojeni na denarne kazni ter »izobraževalne« programe politične korektnosti. Da bi preprečil podobne primere, se je torej zakonodajalec Indiane odločil sprejeti zakon, ki bi varoval pravico do verskega ugovora vesti.

Zakon sicer ni prinašal nič posebno novega – pravzaprav je bil zgolj kopija zveznega zakona z enakim imenom, ki je bil skorajda soglasno sprejet v dobi Billa Clintona kot reakcija na odločitve zveznega Vrhovnega sodišča (predvsem Employment Division vs. Smith), ki so ugotovile, da je skladno z ustavo, če država sprejme zakone, ki de facto omejujejo versko svobodo, dokler so le-ti generally applicable, dokler torej niso uperjeni proti določeni verski skupini ali praksi. Vsebina indianskega zakona pa je v glavnem ta, da mora oblast pri vsakršnih posegih, ki omejujejo verske svoboščine posameznika oz. verske skupnosti, izkazati compelling government interest, torej prepričljive in nujne razloge za tako ravnanje ter pri tem uporabiti kar najmanj represivna sredstva. Presoja o teh razlogih in sredstvih je v domeni sodišč. Poseben državni zakon pa je bil potreben, ker zvezni zakon po odločitvi zveznega Vrhovnega sodišča ni veljaven za posamezne zvezne države, temveč le za zvezno vlado.

Nasprotniki so Indiano obtoževali, da je zakon pravzaprav le krinka za legalno množično diskriminacijo proti homoseksualnim osebam. Pojavile so se grozljive hipotetične zgodbe o ljudeh, ki naenkrat ne bodo več postreženi v restavracijah, ki jim bodo lastniki hotelov zavrnili prenočišče ter podobno. Pri tem so kritiki pozabili omeniti malenkostno dejstvo, da Indiana že prej ni imela nikakršnih zakonov, ki bi tako diskriminacijo prepovedovali, a o tovrstnih primerih do sedaj ni bilo sledu. Prav tako zakon ni vseboval nikakršnega dovoljenja za vsesplošno diskriminacijo – vsem državljanom je le dejal dodatno pravno varstvo v primeru kršenja verskih svoboščin. Po njegovih določilih bi npr. država morala dokazati, zakaj je v njenem nujnem interesu, da omejuje vožnjo amišev v njihovih vozovih ali uživanje obredne droge peyote, ki je razširjeno v tradicionalni religiji Indijancev. Prav tako pa bi zakon tudi dajal določeno pravno varnost osebam, ki bi iz verskih razlogov zavrnile sodelovanje pri organizaciji homoseksualnih porok. Spričo izjemnega medijskega pritiska in korporacijskih groženj bojkota njegove države je guverner Pence popustil ter podpisal popravek zakona, ki eksplicitno prepoveduje vsakršno diskriminacijo na osnovi »spolne usmerjenosti«.

Totalitarne težnje sodobne levice

Konec dober – vse dobro, bi lahko rekli. A temu seveda ni tako. Prigoda je namreč razkrila čedalje jasnejše totalitarne težnje sodobne ameriške in evropske levice (pa tudi vso strahopetnost in nenačelnost desnice). Kot je razvidno iz predstavljenega ameriškega primera in zgornjih besed slovenske državne sekretarke, slednja ne zahteva več zgolj tolerance drugačnosti, temveč aktivno prilagoditev novim družbenim normam. V praksi to pomeni, naj vsi državljani priznamo, da so homoseksualne spolne prakse popolnoma enakovredne heteroseksualnim. Mogoče se sekretarka tega niti ni zavedala, a zahteva, naj sprejemanje gejevskega življenjskega sloga (vključno, torej, z istospolnimi zvezami) nadomesti toleranco do homoseksualcev, pomeni, da bi se morali kristjani in pripadniki številnih drugih veroizpovedi odreči svojemu verskemu prepričanju. Po tradicionalnem nauku treh največjih monoteističnih religij so namreč spolno aktivni homoseksualni odnosi moralno nesprejemljivi. Na tem mestu se ne nameravamo ustavljati pri vprašanju o utemeljenosti takega mišljenja oz. verovanja. To bi zahtevalo teološke razlage, v katere se na tem mestu ne moremo spuščati. Ne, ustaviti se moramo le pri vprašanju tolerance, ki ga prevladujoča kulturna opcija ohranja do disidentov, ki obstajajo v njeni sredini. Kot velik civilizacijski dosežek zahodne civilizacije se namreč še vedno (vsaj uradno) šteje prav strpnost do drugače mislečih, na katero se redno sklicujejo tudi t. i. borci proti »homofobiji«.

Pri tem pa se ne zavedajo, da je toleranca dvosmerna ulica. Če se lahko strinjamo, da je negativna diskriminacija homoseksualnih oseb nesprejemljiva (v primerih, ko lahko seveda o nedopustni diskriminaciji dejansko govorimo), to še ne pomeni, da lahko kdorkoli zase zahteva aktivno odobravanje svojega načina življenja oz. da njegova »pravica« do sprejetosti kar avtomatsko »povozi« versko svobodo ter pravice staršev do svobodne vzgoje svojih otrok. Kot je opozoril poljski filozof Leszek Kołakowski – zahteve določene skupnosti po aktivnem sprejemanju določenega (njihovega) prepričanja ali načina življenja nimajo ničesar skupnega s strpnostjo, so pravzaprav njena negacija.

Skratka, priča smo nenavadnemu pojavu, da z naraščajočo sekularizacijo liberalnost naše družbe strmo upada. Kako si lahko razložimo ta navidezni paradoks, posebno če upoštevamo, da v javnem diskurzu prav verska prepričanja običajno veljajo za glavne ovire na poti k strpnosti ter miru? K temu vprašanju lahko pristopimo iz različnih zornih kotov. V ZDA je prav predstavljeni primer iz Indiane na desnem političnem polu sprožil zanimivo in plodno debato o vzrokih takega razvoja, ki je do določene mere postavila pod vprašaj sam ameriški liberalni projekt. Nekateri avtorji so namreč izrazili dvom v doslej večinsko sprejeti projekt »državljanskega krščanstva«, torej v prepričanje, da sta ameriška liberalna ustavna ureditev in ortodoksna krščanska vera popolnoma združljivi, kar na najvišji intelektualni ravni zagovarja priznana večkonfesionalna revija First Things. Več o tem morda kdaj drugič.

V drugem delu tega članka želimo zgornje vprašanje osvetliti skozi misel priznanega francoskega zgodovinarja, antropologa in filozofa Renéja Girarda. Ne trdimo, da Girardova misel zaobjame vse vidike situacije, s katero smo danes soočeni. Prav tako menimo, da je o obravnavanem pojavu mogoče veliko povedati še iz drugih teoretskih izhodišč, predvsem sledeč t. i. »imanentizaciji eshatona« Erica Voegelina. Voegelinov koncept nam namreč pomaga predvsem pri razumevanju legitimacije in samorazumevanja revolucionarnih ideologij, medtem ko Girardova teza omogoča razumevanje same dinamike revolucionarnih procesov. Kot taka gotovo odpira svež antropološki pristop k razumevanju nastale situacije, zato jo je vredno upoštevati.