četrtek, 21. maj 2015

Vera čustev in vera odločitve



Dandanes pogosto slišimo, kako naj bi bila vera neko »srečanje z Jezusom«, kako je treba imeti izkušnjo ali izkustvo »takšnega srečanja«, kako je treba imeti »živo vero«, kako je treba imeti »osebno vero«... Pogosto se tako dogaja, da človek kar nekako čaka, kdaj bo vendarle nekaj takšnega doživel, ker se zdi, da pa danes nekaj takšnega doživeti moraš, da je to nujno, če hočeš biti pravi kristjan. Dogaja se tudi, da smo polni nekih izkušenj, nekih osebnih izkušenj, celo pridige so polne tega, kakor bi bilo treba posameznega duhovnika, ki nam pridiga, bodisi hvaliti ali ga pomilovati, ker se mu pač dogajajo neke izredne reči ali, po drugi strani, ker je iz mesa in krvi, kot mi vsi. 

Najbrž je odveč dejstvo, da pravi življenjski in duhovni vodniki nikdar niso postavljali za zgled sebe, temveč kakega drugega vrlega človeka ali svetnika – že Platon je denimo navajal kot zgled vrlega človeka Sokrata, hkrati pa tudi javne osebe, s katerih življenjskim obnašanjem se ni strinjal. Podobno so cerkveni očetje in svetniki vselej navajali svetniške zglede, ne samih sebe. Ko sem oni dan prevajal izreke sv. Vincencija Pavelskega, je slednji denimo navedel zgled sv. Frančiška Paolskega, ne pa sebe – zase vselej pravi, kako daleč da je od tistega, kar bi moral biti. Ali se ni sam sveti apostol Pavel hvalil le s svojo šibkostjo in slabostjo? Ampak, kakor smo dejali prej, je postala vera nekaj izkustvenega, da ne rečemo, da je nekaj čutnega in čustvenega, ker je treba vedno nekaj čutiti, če ne, ni v redu. 

To je enostavna prilagoditev svetu, kjer nekaj traja, dokler nekaj čutimo, dokler je neko čustvo, dokler je »feeling«, potem je treba zamenjati. Še dobro, da se Bog ne ravna tako, kot vidimo iz odrešenjske zgodovine, ko bi moral zamenjati že kar nekaj ljudstev in ne ostati le pri nezvestem in nečutečem – do njega – izraelskem ljudstvu. Kakor bi si moral ustvariti že več drugih svetov, kjer bi bili boljši in bolj poslušni ljudje, ne pa mi, ki smo tako neubogljivi. A mi, ki naj bi vendarle bili ustvarjeni po božji podobi, pa, kar zadeva vero, našega nebeškega Očeta nič kaj ne posnemamo. Da o Gospodu Jezusu, njegovem Sinu sploh ne govorimo, ki je bil »pokoren do smrti, smrti na križu« – to mu res ne bi bilo treba, glede na to, da med njim in ljudmi ni bilo prav nobenega »feelinga« več. Pa se to ni zgodilo, k sreči, temveč božja zvestoba ostaja.

V zadnjih desetletjih tako v Cerkvi vselej iščemo neka izkustva, čustva, neka osebna razodetja, namesto da bi iskali in se odločali za nekaj, kar vse to presega. Človek vedno išče resnico in vera naj bi bila med drugim prav odločitev za resnico, a zdi se, da pa ne gre več za to. Mnogi tako dandanes govorijo, kako pa oni »imajo Jezusa«, kako so se »srečali z Jezusom« in oh in sploh... Druge pogojujejo, da morajo doživeti nekaj podobnega, ker sicer niso resnični kristjani, saj nimajo ne žive in ne osebne vere, ker se je za to treba osebno srečati z Jezusom.

Pater Reginald Garrigou-Lagrange, eden največjih teologov 20. stoletja – in to v resnici, ne kot eden od tako razvpitih sedanjih kardinalov, katerega ime bomo zamolčali, a vsi vemo, kdo je! – se je s to spremembo spopadel že leta 1946, ko je spoznal, da je za novo teologijo, ki je prihajala vse bolj na plano, resnica zreducirana le na »versko izkustvo«. Ko tako iščemo resnico, ne iščemo več neke »objektivne stvarnosti in njenih nespremenljivih zakonitosti«, temveč se mora naša »presoja skladati z zahtevami človeškega delovanja in življenja, kar se neprestano spreminja«. Kako zlahka lahko potegnemo enačaj s tistim, kar se dogaja glede vprašanja družinske in spolne morale.

Mislim, da so se posebna izkustva v zgodovini Cerkve zgodila le nekaterim svetim kristjanom... Že res, da je treba vero živeti, kolikor bolj krščanstvo, toda v prvi vrsti je treba vedeti, kaj verujemo in se za to razumno odločiti, to odločitev pa potem potrjevati s svojo zvestobo. Predstavljen nam je določen nauk, določena vsebina in odločimo se za to, da nauk spoštujemo, ga uresničujemo. Te odločitve se moramo držati, četudi trenutno ne čutimo kdove kake tolažbe in božje bližine. Konec koncev se je to dogajalo mnogim svetim in blaženim – sv. Janezu od Križa, sv. Tereziji Veliki, bl. Materi Tereziji... Kako ne bo resničen nauk, ki so nam ga izročili kot resničnega toliki rodovi? Podlaga za življenje mora biti pravi in dober nauk, ne pa obratno, ker se bo sicer zgodilo, da bomo začeli izbirati kot po jedilniku, kaj bomo vzeli in česa ne. Obstajati morajo neke večne resnice, katerim moramo biti podložni. Ne morem resničnosti prilagajati svojemu načinu življenja, ki tolikokrat skrene v napačno smer. Ne more nekaj, kar je objektivno črno, v določenih okoliščinah postati belo. Tisti, ki govorijo o nekih verskih izkušnjah, srečanjih in podobnih rečeh, hkrati pa popuščajo v nauku, resnicah in zahtevah katoliške vere, v resnici nimajo Jezusa, ker ga ne ljubijo. Gospod je namreč sam rekel: »Kdor me ljubi, izpolnjuje moje zapovedi.« (Jn 14,15-21) Ni prave vere in prave ljubezni do Boga, kot je ta, da se držimo naravnih in božjih zakonov. Načelna raven je važna, da se to potem trudimo živeti, saj je treba, kakor je dejal Pascal, najprej »dobro misliti, da bi dobro delovali«.     

Ni komentarjev:

Objava komentarja

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...