ponedeljek, 20. april 2015

O rezidencah in ponižnosti



Pričujoči prispevek, ki smo ga prevedli in priredili, potrebuje krajši uvod, da bo bralec lahko lažje sledil njegovi poanti. 

Pred približno nekaj meseci je novi chicaški nadškof Blase Cupich v ZDA požel veliko pozornosti, ko je sporočil, da ne bo domoval v uradni rezidenci chicaških nadškofov, v t. i. »Dimnikih«.

Večina javnosti je odločitev sprejela z odobravanjem kot znak skromnosti in ponižnost. Tema dvema krepostim ne nasprotujemo, želimo pa opozoriti, da je prava ponižnost nekaj povsem drugega kot raznorazne javnosti všečne populistične geste, kakršna je tudi omenjena odločitev nadškofa Cupicha.
Kakor v svojem zadnjem intervjuju opozarja nemški katoliški pisatelj Martin Mosebach, prava ponižnost nima nič skupnega z odsotnostjo zunanjih znamenj veličine funkcije, ki jo nek dostojanstvenik opravlja. Zaustavimo se ob posebno relevantnem izseku iz intervjuja: »Milijarderji danes nosijo majice s kratkimi rokavi in sedijo na mehkih zofah, namesto na trdem baročnem pohištvu. Razkošje katoliških cerkva je bila umetnost za reveže. Težki brokatni mašni plašči, ki predstavljajo veličastvo ponovno prihajajočega Kristusa, so zelo neudobni. Tako imenovanega »Bergoglijevega stila« ne smemo mešati z askezo. Sam je povedal, da bivališča ni izbral zaradi tega ampak zaradi drugih, pomembnejših nagibov. Tudi takrat, ko je papež asket, tega nikakor ne želim izvedeti iz medijev. Askeza ima svojo vrednost predvsem, če je skrita.« 

Ker je plehko razumevanje skromnosti danes vse preveč razširjeno, smo se odločili prevesti in prirediti članek ameriškega doktorskega študenta arhitekture Anatola Uparta o pomenu zunanjih simbolov za nosilce nekaterih javnih funkcij. Prispevek resda govori o konkretnem primeru nadškofa Cupicha iz ZDA, a iz njega lahko veliko potegnemo tudi Slovenci. Bistvo je v tem, da bi radi opozorili na zgrešeno, a široko rastoče prepričanje, da se prava ponižnost kaže skozi čim bolj minimalistično in osiromašeno liturgijo. To pa nikakor ni skladno s katoliškim naukom.


Ko vodja neke skupnosti prevzame svojo funkcijo, se ta pogosto simbolno izrazi tudi v posebni arhitekturni formi – kot uradna rezidenca oz. palača. Pri tem osebna čustva voditelja do njegovega novega domovanja niso pomembna. Bistveno je, da voditelj na tak način prevzame svojo novo družbeno/religiozno vlogo, ki jo je prej zavzemal nekdo drug.

Najslabše, kar lahko naredi novi predsednik, papež ali škof, je to, da zavrne simbolne znake svoje nove vloge in uveljavlja svoje osebne preference. Zato menim, da bi se moral novi chicaški nadškof Blase Cupich vseliti v svojo uradno rezidenco, ne pa v župnijski urad chicaške katedrale, kot je pred kratkim izjavil. Vselitev v rezidenco namreč kaže na prevzem nove funkcije, podobno kot to kaže vselitev ameriškega predsednika v Belo hišo ali papeževa vselitev v Apostolsko palačo.

Pomislite, kako bi reagirala ameriška javnost, če bi predsednik Obama napovedal prodajo Bele hiše, ker bi lahko z izkupičkom prodaje pomagal povprečnemu Američanu? Ali če bi preprosto zavrnil stanovati v njej, ker je preponižen za kaj takega? V tem članku želim pokazati, da prava ponižnost pomeni sprejeti kraj bivanja, ki je z določeno javno funkcijo povezan, brez pridržkov in populističnih javnih gest. Večinsko javno mnenje dandanes meni, da cerkveni voditelji ne bi smeli porabljati velikih denarnih vsot za vzdrževanje »luksuznih« stavb,  saj bi ta denar bilo bolje porabiti v dobrodelne namene. Taka puritanska miselnost vodi v nezmožnost razumevanja pomena in vloge javnih rezidenc.

 James Rowland Willett (1831–1907) je leta 1880 sestavil načrt za trinadstropno opečnato rezidenco chicaških nadškofov. V tem času je bilo katolištvo v ZDA religija imigrantov – Ircev, Nemcev, Poljakov, Italijanov, ki so bili ob prihodu pogosto žrtev nepravične diskriminacije in pomanjkanja varnosti. Trpeli so zaradi revščine, nezdravih bivalnih pogojev in izkoriščanja. A prav z darovi teh ubogih ljudi je bila zgrajena omenjena rezidenca na chicaški Zlati obali. Katoliški delavci so bili ponosni, da je njihova vera v življenju ameriške družbe postajala vedno bolj spoštovana in pomembna. Gradnja reprezentativne rezidence je predstavljala simbol vzpona ameriškega katolištva.

Današnji pripadniki cerkvene hierarhije in laiki imajo na pomen rezidenc pogosto žal drugačen pogled. Ne da bi razumeli, kako je njihova miselnost usklajena s potrošniško ideologijo, vidijo zgradbo na 1555 North State Parkway preprosto kot »14 milijonov dolarjev vredno palačo«. Po njihovo bi bilo treba tako zgradbo prodati, kot je bilo že pred leti svetovano prejšnjemu nadškofu kardinalu Georgu, ali jo spremeniti v nekakšno gostišče, kot namerava sedanji nadškof Cupich. Javnost in mediji so njegovo potezo sprejeli naklonjeno, kot znak osebne ponižnosti v skladu z zgledom papeža Frančiška. 

Sam menim, da je taka ponižnost le oblika populizma. Pravo ponižnost nam predstavljajo prejšnji chicaški nadškofi, ki so živeli v svoji uradni rezidenci, pa naj jim je ta bila všeč ali ne.  Slednji niso izvajali populističnih gest z zavračanjem javnih časti, ki so prišle »v paketu« s težkim križem škofovskega vodstva velike, težavne in raznolike nadškofije. Z različnim uspehom so se vsi trudili izpolnjevati nalogo, ki se ni vrtela okrog njih osebno, temveč okrog vloge oz. položaja samega. Splošno sprejeto je bilo, da se morajo pastirji prilagoditi svoji funkciji, čeprav je slednja večkrat nasprotovala njihovim osebnim preferencam. Ponižnost lahko torej najdemo prav v spoznanju, da nova javna vloga zahteva žrtvovanje osebnih želja.

Danes na žalost sprejemanje življenja v majhnem papeškem stanovanju namesto v sodobnem hotelu pri novinarjih in širši javnosti ne prinaša »točk«. Prav tako se lahko tudi odločitev nekega škofa za življenje v tradicionalni rezidenci, kjer so živeli vsi njegovi predhodniki, sprevrže v pravi medijski debakel. Pred kratkim so nekateri novinarji poročali o tržni vrednosti vseh škofovskih rezidenc v ZDA. Pri tem niso razločevali med modernimi zgradbami in starodavnimi stavbami, ki so uvrščene na seznam zgodovinsko pomembnih stavb (National Register of Historic Places). Slednje predstavljajo ameriško kulturno dediščino, ki jih zato ne bi nikoli niti smeli ocenjevati, saj te niso zgolj »milijonske palače«. Dobiček 14 milijonov dolarjev ne more nikoli povrniti vseh neštetih majhnih darov in dela, s katerim je bila neka stavba zgrajena.

Najprej moramo jasno poudariti, da dejstvo nadškofovega bivanja v rezidenci še zdaleč ne pomeni, da določen nadškof nima stika s svojo čredo oz. da živi luksuzno. Škof je v rezidenci le začasni najemnik. Če želi Cupich prebivati v župnišču svoje katedrale, bo moral bivati sredi svojega »delovnega mesta« in to brez možnosti, da bi se od svojih kolegov umaknil, četudi le za kratek čas. S tem se je že obsodil na izgubo svojega zasebnega prostora. Poleg tega njegova odločitev pomeni, da bo moral biti ta izbrani prostor preurejen, da bi ustrezal svoji novi namembnosti. Nasprotno pa stara rezidenca vse te pogoje brez dodatnih stroškov že uspešno izpolnjuje. 

Nadškofova odločitev je nadalje le površinsko ponižna, predvsem pa ne privarčuje nikakršnih sredstev. Če bo stara rezidenca ostala na voljo kot nekakšno gostišče, bo njeno vzdrževanje še vedno potrebno. Zakaj bi torej uporabljali darove katoličanov za vzdrževanje stavbe, v kateri nihče ne stanuje? To bi bil primer zares neodgovornega ravnanja. Omenjena gesta bo Cupichu prinesla nekaj javnih simpatij, a dejansko bo nadškofijo stala več denarja. »Ponižne« geste so torej pravzaprav dražje. Čas je, da se vsi, tudi Cupich, zavedamo, da niti vzvišenost niti usmiljenje ne izvira iz lokacije nadškofove rezidence, njene velikosti ali tržne vrednosti. Sodimo jo lahko samo po nadškofovem javnem in zasebnem ravnanju. Iz tega razloga sem prepričan, da lahko Cupich postane usmiljen pastir svoje črede brez nepremičninskih manipulacij.

Ko je govora o cerkvenih zgradbah, bi morala Cerkev delovati kot skrben varuh svoje katoliške dediščine in ameriške kulturne dediščine sploh. Tako kleriki kot laiki bi se morali zavedati pomena dediščine, ki so jo podedovali. Čeprav razumem legalne pristojnosti vsakega nadškofa, sem prepričan, da rezidenca pravzaprav ne pripada njemu in je torej tudi nima pravice prodati. Je star in dostojanstven simbol vloge, ki jo je sprejel.
Kot taka bi stavba morala ostati nadškofova rezidenca, po čemer jo poznajo mladi in stari prebivalci mesta. Sam sem kot nekaj več kot dvajset let stari prebivalec mesta žalosten, da smo izgubili že toliko kulturne dediščine. Res je, da Sears Tower in Marshall Field še vedno stojita, a njuno preimenovanje je v spominu mlajših meščanov izbrisalo njuno kulturno identiteto. Mladi prebivalci Chicaga v njiju vidijo le še Willis Tower in Macy’s. Si res želimo, da nadškofijska rezidenca postane Barnes&Noble, prebivališče za bogataše ali prostor za javne dogodke?

Vprašanje je, koliko smo prebivalci Chicaga pripravljeni hazardirati z našo kulturno dediščino, da bi dosegli nekaj populističnih točk. Konec koncev nadškofi prihajajo in odhajajo. Kar jim daje specifično mesto in kontinuiteto, je prav nadškofijska rezidenca, katere začasni najemniki so.

Toda če se po drugi strani spomnimo, da ja vatikanska Sikstinska kapela sedaj na voljo za poslovne dogodke, se lahko tudi upravičeno vprašamo sledeče: Le kdo smo mi v Chicagu, da bi obsojali?

Ni komentarjev:

Objava komentarja

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...