četrtek, 23. april 2015

O biblijskih farizejih in sodobnih farizejih Zahoda


Večina današnjih spletnih in publicističnih polemik med katoliki se navadno konča s čustveno zaznamovanim pisanjem o farizejih. Gre za napadanje lastnih nasprotnikov s slabšalno oznako »farizej«, kar predstavlja nekakšno vzporednico prav tako slabšalne oznake »fašist«, ki se pojavlja v posvetnih političnih komentarjih. Sodeč po izrazoslovju današnjih polemik med samimi katoliškimi verniki na Zahodu, se oznaka »farizej« najpogosteje nanaša na tiste, ki si prizadevajo za obrambo pravovernega cerkvenega nauka in dosledno molitveno-liturgično prakso. Toda ali je tovrstna raba besede »farizej« res upravičena? Ali je sploh povezana z držo prvotnih, biblijskih farizejev, o katerih govori Jezus Kristus? Se morda sodobni posnemovalci farizejev v resnici nahajajo povsem drugje? Mar niso farizeji v temelju tisti, ki ovirajo evangelizacijo oziroma sprejetje Resnice, tisti, ki nasprotujejo božji avtoriteti in se sklicujejo na lastne človeške poglede, to je »politično korektnost« lastnega časa?

Dejstvo je, da je Kristus v času svojega javnega delovanja večkrat javno grajal mišljenje in početje farizejev, pripadnikov posebne struje ali stranke tedanjega judovstva. Farizeji so zanj predstavljali nadležno oviro pri uresničevanju poslanstva, ki mu ga je poveril njegov nebeški Oče. Nadležnost farizejev je svoj vrhunec dosegla v naklepnem umoru nedolžne osebe Jezusa Kristusa, kar je posledično pomenilo zločin nad božjim načrtom za odrešenje človeštva. Toda zakaj je Kristus farizeje grajal že od samega začetka? Kaj je bila njihova zmota? Jih je res grajal preprosto zato, ker so želeli spoštovati izročilo, zapovedi in pravila? Nikakor! Izročilo, zapovedi in pravila niso bili predmet graje. Kristus je farizeje v bistvu grajal zato, ker so ustvarjali proti božji ljubezni uperjene ovire z vsiljevanjem lastnih izmišljenih pravil in pogledov, ki niso imeli podlage v božjepravnem izročilu. Farizeji so bili deležni graje zato, ker so ljudi ograjevali od milostnih posegov Boga. Početje farizejev je bilo s Kristusovega zornega kota še posebej nevarno, saj so se ti sklicevali na avtoriteto nad ljudskimi množicami in tako svoj družbeni vpliv uporabljali za nastopanje proti božjemu načrtu, o čemer nazorno pričuje naslednji odlomek iz Evangelija po svetem Mateju:

Tedaj so prišli k Jezusu iz Jeruzalema farizeji in pismouki in so rekli: »Zakaj tvoji učenci prestopajo izročilo starih? Ne umivajo si namreč rok, kadar jedo.« Odgovoril je in jim rekel: »Zakaj pa vi prestopate Božjo zapoved zaradi svojega izročila? Bog je namreč rekel: Spoštuj očeta in mater in Kdor preklinja očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo. Vi pa pravite: ›Kdor reče očetu ali materi: To, s čimer bi ti lahko koristil, je dar, temu ni treba več spoštovati svojega očeta.‹ Tako ste razveljavili Božjo besedo zaradi svojega izročila. Hinavci! Dobro je prerokoval o vas Izaija, ko je rekel: »To ljudstvo me časti z ustnicami, njihovo srce pa je daleč od mene. Toda zaman mi izkazujejo čast, ker kot nauke učijo človeške zapovedi.« (Mt 19,1–9)

Navedeni odlomek je le eden izmed poučnih dokazov, v skladu s katerim postane jasno, da izročilo, zapovedi in pravila sama po sebi niso nikakršna težava. Konec koncev je Kristus dejal tudi naslednje: »Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel.« (Mt 5,17) Še več, svoje učence je izrecno svaril pred grešnim prelamljanjem izročene Postave: »Kdor bo torej kršil eno od teh, pa čeprav najmanjših zapovedi in bo tako ljudi učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu. Kdor pa jih bo izpolnjeval in učil, bo imenovan velik v nebeškem kraljestvu.« (Mt 5,19) Podobno je naročal tudi apostol Pavel: »Zato, bratje, stojte trdno in se držite izročil, o katerih vas je poučila bodisi naša beseda bodisi naše pismo.« (2 Tes 2,15)

Glede na to, da Kristus farizejev ni grajal zaradi spoštovanja izročila kot takega, temveč zaradi namernega oviranja odnosa z Bogom oziroma poudarjanja samoljubne človeške avtoritete na račun božje, je vredno razmisliti o tem, kdo so tisti, ki se v sodobnem času obnašajo kot farizeji, kdo so tisti, ki ostalim ovirajo dostop do Boga, zanikujoč pravo vero Cerkve na račun trenutno všečnih človeških mnenj. Zamislimo si naslednje primere iz življenja sodobne Cerkve na Zahodu, poskušajmo se vanje vživeti in naposled razkrinkati farizejsko držo:

Župnik ponuja zakrament svete spovedi samo enkrat v tednu, pol ure pred nedeljsko sveto mašo in prejemanje tega zakramenta na noben način ne spodbuja, izgovarjajoč se na lastno preobremenjenost, še raje pa na brezbrižnost ljudi ali »zastarelost« prakse spovedovanja.

Prošnje vernikov za ponovno uvedbo tradicionalnih latinskih koralnih ali vsaj ljudskih napevov pri svetih mašah so pogosto zavrnjene z očitki o »elitizmu«, nepotrebnem »mučenju« župnijskega zbora in obrabljeno krilatico, da je tako ali tako najpomembnejše, kaj kdo nosi »v srcu«, in da so zunanja znamenja svečanosti ali pobožnosti zgolj neiskreno »razkazovanje«, ki nasprotujejo »pridobitvam koncila«. Tovrstni očitki postanejo še ostrejših ob omembi želje po občasnih svetih mašah v klasičnem latinskem obredu oziroma izredni obliki rimskega obreda.

Neprestano zagovarjanje obhajila za civilno vnovič poročene ločence in posledično zavračanje pristnega nauka Cerkve o potrebnem notranjem stanju milosti za prejem obhajila, ki naj bi bil po novem »zastarel« odraz »izključevanja« drugačnih.

Duhovnik, ki iz čuta za dolžnost v skladu s cerkvenim pravom upravičeno odreče obhajilo javnim zagovornikom splava ali javno sodomitskim »parom«, velikokrat tvega hitro premestitev na materialno slabšo župnijo in je ob tem deležen obtožb o pomanjkanju »pastoralnega takta« ali »usmiljenja«.

Župnik, ki želi poživiti adoracijo Najsvetejšega in gojiti molitev rožnega venca v svoji župniji, je tako od vernikov kot tudi svojih duhovniških sobratov pogosto zasmehovan kot »prekomerno kontemplativen« ali »za časom« in s pomanjkljivim občutkom »za revne in obrobne«. 

V vsakem izmed navedenih primerov so ljudje oropani nadvse dragocene resnice in lepote, ki se nahaja v Kristusu in njegovi Cerkvi. Odreka se jim možnost ozdravitve in sprave, ki sta temelj iskrenega odnosa z Bogom. To odrekanje se napaja v geslu o »času prilagodljivi veri«, poteka znotraj prepričanja, da stvari dandanes »potekajo samo tako in nič drugače«. Prav to odrekanje v imenu »prilagodljivosti« je tisto malikovano človeško izročilo naše dobe! Sodobni farizeji so torej tisti, ki jih moti pristni nauk Cerkve, ki zmanjšujejo pomen zakramentov in molitve, ki ne prenesejo urejenosti in estetike obredja, ki zanikajo obstoj in posledice greha, ki sleherno človekovo obnašanje presojajo v luči relativnosti in prijaznosti brez meja. Tovrstni prijemi sodobnih farizejev so zadnjih štirideset let tako zelo domači med večino prakticirajočih katolikov, da jih ti nič več ne prepoznavajo kot napačne oziroma po svojem bistvu farizejske. Paradoksalno je, da se zagovorniki tovrstnih prijemov venomer sklicujejo na njihovo »učinkovitost za sodobni čas«, medtem ko se zadnjih štirideset let cerkve vztrajno praznijo. Niti sodobni farizeji niti večina katolikov se na žalost ne zaveda, da so prav tovrstni prijemi eden izmed resnejših razlogov za odpad od Boga in še posebej pereče pomanjkanje dejavnih moških v Cerkvi. Še bolj žalostno pa je, da sodobni farizeji večinsko obvladujejo župnije in škofije, vodijo semenišča in teološke fakultete, ki jim služijo kot orodja za širitev »času primernih« nazorov. 

Kljub nič kaj dobremu stanju je najpomembneje vztrajati. Vztrajati v molitvi, zgledu in odločnih besedah. Greh je potrebno imenovati greh, krepost pa krepost. Resnico je potrebno učiti in živeti, zmoto pa razkrivati in zavračati. Vsakega človeka je v tem duhu potrebno pozvati k spreobrnitvi v katoliško vero, k prihodu v eno in edino Kristusovo Cerkev! Zanikati greh in biti brezbrižen do zmote bi namreč pomenilo, da posamezniku ne privoščimo odrešenja duše, pomenilo bi odsotnost ljubezni do bližnjega, ki naj bi mu služili tako, da ga privedemo čim bliže Bogu. Odvračanju od Boga, ki ga ponujajo sodobni farizeji, se je mogoče učinkovito zoperstaviti vsaj na tri načine: z redno molitvijo, posluževanjem zakramenta svete spovedi, udeleževanjem svetih maš in lepoto obredja; z dobrim poznavanjem pristnega nauka Cerkve in njegovim pogumnim poučevanjem (tudi preko spleta); z zglednim krščanskim življenjem, zlasti na področju vestnega izpolnjevanja vsakdanjih dolžnosti, dobrodelnosti, dostojnega oblačenja, čistosti in z duhovnostjo globoko prepletenega družinskega življenja.

Bodimo pozorni na to, da je boj proti sodobnim farizejem po svojem bistvu »boj za« in ne toliko »boj proti«. To je boj za rešitev duš! Cilj je privesti ljudi k Bogu, predstavljajoč edinstvenost in lepoto odnosa z Gospodom, ki biva v oltarnem Zakramentu in se po nadaljevanju apostolskega izročila razkriva v svoji katoliški Cerkvi. Gre za vero, ki je odprta sleherni osebi, a istočasno ne relativizira vsakršnega obnašanja. Gre za vero, po kateri deluje neskončno usmiljenje Boga, a istočasno ne predvideva izigravanja božjega usmiljenja z zavestnim prelamljanjem zapovedi. Gre za vero, ki vsem ponuja odrešenje in večno življenje, a istočasno terja priznanje Kristusa za Odrešenika in sprejetje Cerkve kot Kristusovega skrivnostnega telesa na zemlji. Gre za vero, ki ne zavrača nobenega jezika, kulture ali starostne skupine, a istočasno kot zunanji izraz edinosti v Bogu in notranje pobožnosti zahteva urejeno liturgijo in postopno grajenje na temelju preteklih dobrih zgledov. 

Pustimo ob strani človeške časovno omejene prijeme sodobnih farizejev in se v sedanjem času ponosno oprimimo živega izročila Cerkve ter ga na svež način ponesimo naprej. S tradicionalno latinsko mašo vred.




Ni komentarjev:

Objava komentarja

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...