četrtek, 19. marec 2015

Nenavadna zamisel o "gejevskem celibatu"



Daniel Mattson

V zadnjem času je bilo tako v posvetnih kot tudi krščanskih medijih posvečeno veliko pozornosti ljudem, ki sebe nazivajo kot »gejevski kristjani v celibatu«. Kot moškemu, ki ga privlačijo drugi moški, a je hkrati vdan tradicionalnemu katoliškemu nauku o človeški spolnosti, se mi zdita predstavi biti »gej« ali »živeti v celibatu« nenavadni. V celotnem kontekstu kreposti in čistosti pa nobena od njiju dejansko nima veliko smisla.

Dar kreposti lahko izrazimo z naslednjimi Kristusovimi besedami: bodite popolni, kot je popoln vaš nebeški Oče. »Krščanski človek«, nas uči [konstitucija II. vat. koncila] Gaudium et Spes, je »skladen s podobo Sina, ki je prvorojeni med mnogimi brati«. Kristus »človeku kot takemu popolnoma razodene njegovo človeškost in mu tako razkrije njegovo najvišje poslanstvo«, saj je »sam popolni človek«. Kristusovo življenje je paradigma našega življenja, kreposti pa so »šablona« tega, kakor je živel Kristus, popolni človek.

Zapovedi niso poljubni ukazi »da in ne«, temveč nam sporočajo način, kako bi človek živel v skladu s svojo naravo– če bi človek sam po sebi resnično vedel, kdo je. Kreposten človek bo zato spontano živel skladno z zapovedmi.  Teh zato ne smemo razumeti kot prepovedi, ki bi nam kratile veselje, temveč kot »varovala« pred škodovanjem sebi in drugim. 

Čeprav večina ljudi misli drugače, krepost čistosti – kot tudi vse druge kreposti – ne temelji na tem, kar počnemo oziroma ne počnemo. Nasprotno, čistost je krepost, ki nas uči, kako stvari na področju spolnosti vidimo resnično in objektivno – stvari, kakršne dejansko so. Jasnost našega pogleda je bistvena za resnično svobodo in razcvet vsakega človeka. Čistost nam tako daje svobodo, da nadzorujemo naše spolne apetite in posledično sprejemamo odločitve, ki so skladne z realnostjo. Kristus ni živel čisto zato, ker bi spolnjeval vsako črko zakona (kar seveda je), temveč zato, ker je živel skladno z resnico biti človek, ustvarjen po podobi in podobnosti Boga.  Kakor Kristus, tudi resnično čist človek živi življenje čistosti, ki je tako skladna z njegovo naravo. 

Obrnimo se sedaj k problemu homoseksualnosti. To, da sam ne smem imeti razmerja z drugim moškim, ne počiva na samovoljni božji odločitvi, temveč je nemoralno prav zato, ker je iracionalno, da bi človeška bitja, takšna, kakršna pač so, živela na tak način.

Povedano preprosteje: razlog, zakaj je nemoralno, da bi živel življenje po svojih subjektivnih nagnjenjih, je ta, da dejansko nisem homoseksualec.

Kot tudi ni nihče drug.

Že večkrat sem pisal o tem, zakaj zavračam, da bi sebe označeval kot »geja« in zakaj mislim, da tega nihče ne bi smel početi. Bistven problem je namreč antropološki: kdo je človek in ali je človek bitje, ki ga lahko resnično opišemo tudi z besedami »ta je gej«? Prim.: http://www.firstthings.com/web-exclusives/2012/07/why-i-dont-call-myself-a-gay-christian.

Glavni razlog, zakaj zavračam oznako »gej«, pa je ponižnost pred mojim Stvarnikom. V pismu apostola Pavla Korinčanom lahko beremo: »Mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas in ga imate od Boga? Ne pripadate sebi, saj ste bili odkupljeni za visoko ceno.«

»Ne pripadate sebi« je pri tem vprašanju temeljno. Pri tem se lahko spomnimo na besede papeža Benedikta XVI., ki jih je leta 2006 izrekel pred nemškim Bundestagom:

»Človek ni zgolj samo-sebe-ustvarjajoča svoboda. Človek se ne ustvari sam. Je um in volja, a tudi narava in njegova volja je pravilno urejena, če spoštuje svojo naravo, jo posluša in se sprejema kot to, kar je, kot bitje, ki se ni ustvarilo samo. Le na ta način je človeška svoboda resnično izpolnjena.« 

Zakaj bi torej sebe označeval kot »geja« le zato, ker me privlačijo moški? To je v nasprotju s tem, kakor me je Bog ustvaril in z naravo, ki mi jo je dal. Ne glede na to, kaj mi govorijo moji občutki, mi moje telo jasno pravi resnico, da sem moški, ki je bil ustvarjen za žensko. Katekizem je glede naše spolne identitete jasen: »Vsakdo, moški in ženska, naj sprejme svojo spolno identiteto. Fizične, moralne in duhovne razlike ter posledično dopolnjevanja so usmerjene k dobroti zakona in cvetenju družinskega življenja. Harmonija vsakega para in družbe kot celote temelji tudi na tem, kako so živeta dopolnjevanja, potrebe in medsebojna pomoč.«

Sprejemanje sebe takšnega, kakršen v resnici sem, torej zahteva opustitev zamisli, da imam takšno spolno identiteto, ki ni ta, da sem kot moški ustvarjen za žensko. Spoznanje resnice, kdo resnično sem kot spolno bitje, je za krepost čistosti bistveno. Ko pa govorimo o homoseksualnosti, so mnogi prepričani, da je za čistost bistvena vzdržnost. Toda temu ni tako. Vzdržnost je pri vsaki samski osebi sicer nepogrešljiv zunanji znak čistosti, a ne izkazuje vse popolnosti in širine lepote te kreposti. Čistost je namreč veliko več od tega, kar počnem ali ne počnem s svojimi spolnimi organi. Katekizem nas namreč uči, da »čistost pomeni uspešno integracijo spolnosti znotraj osebe in torej notranjo enotnost človeka kot telesnega in duhovnega bitja«.

Živimo v času, v katerem je enotnost človeka kot telesnega in duhovnega bitja razumljena kot zastarela. Toda ideja, da človeška spolna identiteta obstaja le v umu ali je lahko poljubno izbirna, je dejansko nasprotna človeški sreči in njegovi pravi naravi. Cerkev nam takemu razmišljanju modro ponuja protistrup skozi krepost čistosti. Uči nas, da obstajata dva spola z ustreznima spolnima identitetama. Našo spolno identiteto nam razkriva čudovita različnost naših teles. Zato sem hvaležen za modre besede, ki jih je leta 1986 zapisal kardinal Ratzinger: »Cerkev danes ponuja zelo potreben kontekst za pravo skrb za sleherno človeško osebo, ko zavrača označevanje oseb kot ''homoseksualnih'' ali ''heteroseksualnih'' in trdi, da ima vsaka oseba svojo temeljno identiteto: kot stvaritev Boga in po njegovi milosti dediča večnega življenja.«

Resnica glede moje spolne identitete je tudi razlog, zakaj svojega življenjskega stila ne označujem kot celibat. Čeprav živim sam, nisem nič drugačen od vseh svojih samskih prijateljev, ki še niso poročeni. Tako oni kot jaz smo samski. Prav tako tudi nisem del »spolne manjšine«, kot bi me nekateri radi označili. Sem moški, prav tako kot je bil Adam, Kristus in kot so vsi moji moški prijatelji. Kot pravi pismo iz leta 1986 o pastoralni skrbi za ljudi s homoseksualnimi nagnjenji: »Vsak človek na zemlji se spopada z osebnimi težavami, ima pa tudi priložnosti za rast, različne talente in darove.« Ena izmed mojih težav je ta, da žensk ne občutim kot spolno privlačne – a to me ne naredi nič manj moškega, kot so vsi drugi moški na tem svetu. Krepost čistosti me uči te resnice.

Zato se mi zdi fraza »gejevski celibat« zavrnitev prav tiste narave, ki jo je Bog ustvaril v rajskem vrtu. Sebe zato ne bom nikoli označil kot »geja«, saj vem, da moram ponižno sprejeti spolno identiteto, ki jo je Bog ustvaril zame: sem moški, ustvarjen za žensko. Svojega življenja ne označujem za celibatnega, saj nisem nikoli prisegel, da se ne bom poročil. Čeprav se mi to zdi zelo malo verjetno, me tako moja narava kot moja ponižnost pred božjim načrtom za moje življenje učita, da moram ostati odprt za možnost, da me Bog morda še pokliče v poroko z žensko. Če bi se označil za »geja, ki živi v celibatu«, bi bil to upor proti temu, kakor me je Bog ustvaril. S tem bi zavrnil svojo pravo spolno identiteto in čustveno, fizično ter psihološko plat bitja, kakršno sem. Če bi svoje življenje označil za celibat, bi s tem zavrnil možnost, da me Bog morda nekoč pokliče v poroko z žensko. 

Ideja  biti »gej v celibatu« je torej ideja, ki izhaja iz osiromašenega in zmedenega razumevanja čistosti. Čistost ni isto kot spolna vzdržnost. Čistost pomeni živeti skladno z resnico stvari in s tem, kako nas je Bog ustvaril kot spolna bitja. Pomeni življenje v pravem odnosu z realnostjo, kjer vidimo našo spolnost skozi »notranjo enotnost človeka kot telesnega in duhovnega bitja«. Moje telo je bolj zanesljiv vodnik kot moja čustva in me vedno usmerja k moji pravi spolni identiteti. Kot mi je modro povedal moj oče, ko sem bil še otrok: »Čustva so pomembna, a ne govorijo nam vedno resnice.«

Pri čistosti imamo torej opravka predvsem s pravo naravo stvari. Svoje spolne identitete si ne izbiram sam. To namreč ni »stvar«, ki bi si jo lahko prosto izbrali, saj ne pripadamo sami sebi. Imamo spolno identiteto, ki nam jo je dal sam Bog. Lahko sprejmemo resnico in živimo svoje življenje v skladu z resničnostjo. Resnico lahko tudi zavrnemo, a če jo, kako lahko potem živimo resnično čisto življenje?

Ni komentarjev:

Objava komentarja

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...