Daniel Mattson
V zadnjem času je bilo
tako v posvetnih kot tudi krščanskih medijih posvečeno veliko pozornosti
ljudem, ki sebe nazivajo kot »gejevski kristjani v celibatu«. Kot moškemu, ki
ga privlačijo drugi moški, a je hkrati vdan tradicionalnemu katoliškemu nauku o
človeški spolnosti, se mi zdita predstavi biti »gej« ali »živeti v celibatu«
nenavadni. V celotnem kontekstu kreposti in čistosti pa nobena od njiju
dejansko nima veliko smisla.
Dar kreposti lahko
izrazimo z naslednjimi Kristusovimi besedami: bodite popolni, kot je popoln vaš
nebeški Oče. »Krščanski človek«, nas uči [konstitucija II. vat. koncila] Gaudium et Spes, je »skladen s podobo
Sina, ki je prvorojeni med mnogimi brati«. Kristus »človeku kot takemu
popolnoma razodene njegovo človeškost in mu tako razkrije njegovo najvišje
poslanstvo«, saj je »sam popolni človek«. Kristusovo življenje je paradigma našega
življenja, kreposti pa so »šablona« tega, kakor je živel Kristus, popolni
človek.
Zapovedi niso poljubni ukazi
»da in ne«, temveč nam sporočajo način, kako bi človek živel v skladu s svojo
naravo– če bi človek sam po sebi resnično vedel, kdo je. Kreposten človek bo
zato spontano živel skladno z zapovedmi.
Teh zato ne smemo razumeti kot prepovedi, ki bi nam kratile veselje, temveč
kot »varovala« pred škodovanjem sebi in drugim.
Čeprav večina ljudi misli
drugače, krepost čistosti – kot tudi vse druge kreposti – ne temelji na tem,
kar počnemo oziroma ne počnemo. Nasprotno, čistost je krepost, ki nas uči, kako
stvari na področju spolnosti vidimo resnično in objektivno – stvari, kakršne dejansko
so. Jasnost našega pogleda je bistvena za resnično svobodo in razcvet vsakega
človeka. Čistost nam tako daje svobodo, da nadzorujemo naše spolne apetite in posledično
sprejemamo odločitve, ki so skladne z realnostjo. Kristus ni živel čisto zato,
ker bi spolnjeval vsako črko zakona (kar seveda je), temveč zato, ker je živel
skladno z resnico biti človek, ustvarjen po podobi in podobnosti Boga. Kakor Kristus, tudi resnično čist človek živi
življenje čistosti, ki je tako skladna z njegovo naravo.
Obrnimo se sedaj k
problemu homoseksualnosti. To, da sam ne smem imeti razmerja z drugim moškim,
ne počiva na samovoljni božji odločitvi, temveč je nemoralno prav zato, ker je
iracionalno, da bi človeška bitja, takšna, kakršna pač so, živela na tak način.
Povedano preprosteje:
razlog, zakaj je nemoralno, da bi živel življenje po svojih subjektivnih
nagnjenjih, je ta, da dejansko nisem homoseksualec.
Kot tudi ni nihče drug.
Že večkrat sem pisal o
tem, zakaj zavračam, da bi sebe označeval kot »geja« in zakaj mislim, da tega
nihče ne bi smel početi. Bistven problem je namreč antropološki: kdo je človek
in ali je človek bitje, ki ga lahko resnično opišemo tudi z besedami »ta je gej«?
Prim.: http://www.firstthings.com/web-exclusives/2012/07/why-i-dont-call-myself-a-gay-christian.
Glavni razlog, zakaj
zavračam oznako »gej«, pa je ponižnost pred mojim Stvarnikom. V pismu apostola
Pavla Korinčanom lahko beremo: »Mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega
Duha, ki je v vas in ga imate od Boga? Ne pripadate sebi, saj ste bili
odkupljeni za visoko ceno.«
»Ne pripadate sebi« je pri
tem vprašanju temeljno. Pri tem se lahko spomnimo na besede papeža Benedikta
XVI., ki jih je leta 2006 izrekel pred nemškim Bundestagom:
»Človek ni zgolj samo-sebe-ustvarjajoča svoboda. Človek se ne ustvari
sam. Je um in volja, a tudi narava in njegova volja je pravilno urejena, če
spoštuje svojo naravo, jo posluša in se sprejema kot to, kar je, kot bitje, ki
se ni ustvarilo samo. Le na ta način je človeška svoboda resnično izpolnjena.«
Zakaj bi torej sebe
označeval kot »geja« le zato, ker me privlačijo moški? To je v nasprotju s tem,
kakor me je Bog ustvaril in z naravo, ki mi jo je dal. Ne glede na to, kaj mi
govorijo moji občutki, mi moje telo jasno pravi resnico, da sem moški, ki je
bil ustvarjen za žensko. Katekizem je glede naše spolne identitete jasen: »Vsakdo, moški in ženska, naj sprejme svojo
spolno identiteto. Fizične, moralne in duhovne razlike ter posledično
dopolnjevanja so usmerjene k dobroti zakona in cvetenju družinskega življenja.
Harmonija vsakega para in družbe kot celote temelji tudi na tem, kako so živeta
dopolnjevanja, potrebe in medsebojna pomoč.«
Sprejemanje sebe takšnega,
kakršen v resnici sem, torej zahteva opustitev zamisli, da imam takšno spolno
identiteto, ki ni ta, da sem kot moški ustvarjen za žensko. Spoznanje resnice,
kdo resnično sem kot spolno bitje, je za krepost čistosti bistveno. Ko pa
govorimo o homoseksualnosti, so mnogi prepričani, da je za čistost bistvena
vzdržnost. Toda temu ni tako. Vzdržnost je pri vsaki samski osebi sicer
nepogrešljiv zunanji znak čistosti, a ne izkazuje vse popolnosti in širine
lepote te kreposti. Čistost je namreč veliko več od tega, kar počnem ali ne
počnem s svojimi spolnimi organi. Katekizem nas namreč uči, da »čistost pomeni uspešno
integracijo spolnosti znotraj osebe in torej notranjo enotnost človeka kot
telesnega in duhovnega bitja«.
Živimo v času, v katerem
je enotnost človeka kot telesnega in duhovnega bitja razumljena kot zastarela. Toda
ideja, da človeška spolna identiteta obstaja le v umu ali je lahko poljubno
izbirna, je dejansko nasprotna človeški sreči in njegovi pravi naravi. Cerkev
nam takemu razmišljanju modro ponuja protistrup skozi krepost čistosti. Uči nas,
da obstajata dva spola z ustreznima spolnima identitetama. Našo spolno
identiteto nam razkriva čudovita različnost naših teles. Zato sem hvaležen za
modre besede, ki jih je leta 1986 zapisal kardinal Ratzinger: »Cerkev danes ponuja zelo potreben kontekst
za pravo skrb za sleherno človeško osebo, ko zavrača označevanje oseb kot
''homoseksualnih'' ali ''heteroseksualnih'' in trdi, da ima vsaka oseba svojo
temeljno identiteto: kot stvaritev Boga in po njegovi milosti dediča večnega
življenja.«
Resnica glede moje spolne
identitete je tudi razlog, zakaj svojega življenjskega stila ne označujem kot
celibat. Čeprav živim sam, nisem nič drugačen od vseh svojih samskih prijateljev,
ki še niso poročeni. Tako oni kot jaz smo samski. Prav tako tudi nisem del
»spolne manjšine«, kot bi me nekateri radi označili. Sem moški, prav tako kot
je bil Adam, Kristus in kot so vsi moji moški prijatelji. Kot pravi pismo iz
leta 1986 o pastoralni skrbi za ljudi s homoseksualnimi nagnjenji: »Vsak človek
na zemlji se spopada z osebnimi težavami, ima pa tudi priložnosti za rast,
različne talente in darove.« Ena izmed mojih težav je ta, da žensk ne občutim
kot spolno privlačne – a to me ne naredi nič manj moškega, kot so vsi drugi
moški na tem svetu. Krepost čistosti me uči te resnice.
Zato se mi zdi fraza »gejevski
celibat« zavrnitev prav tiste narave, ki jo je Bog ustvaril v rajskem vrtu.
Sebe zato ne bom nikoli označil kot »geja«, saj vem, da moram ponižno sprejeti
spolno identiteto, ki jo je Bog ustvaril zame: sem moški, ustvarjen za žensko.
Svojega življenja ne označujem za celibatnega, saj nisem nikoli prisegel, da se
ne bom poročil. Čeprav se mi to zdi zelo malo verjetno, me tako moja narava kot
moja ponižnost pred božjim načrtom za moje življenje učita, da moram ostati
odprt za možnost, da me Bog morda še pokliče v poroko z žensko. Če bi se
označil za »geja, ki živi v celibatu«, bi bil to upor proti temu, kakor me je
Bog ustvaril. S tem bi zavrnil svojo pravo spolno identiteto in čustveno,
fizično ter psihološko plat bitja, kakršno sem. Če bi svoje življenje označil
za celibat, bi s tem zavrnil možnost, da me Bog morda nekoč pokliče v poroko z
žensko.
Ideja biti »gej v celibatu« je torej ideja, ki
izhaja iz osiromašenega in zmedenega razumevanja čistosti. Čistost ni isto kot
spolna vzdržnost. Čistost pomeni živeti skladno z resnico stvari in s tem, kako
nas je Bog ustvaril kot spolna bitja. Pomeni življenje v pravem odnosu z
realnostjo, kjer vidimo našo spolnost skozi »notranjo enotnost človeka kot
telesnega in duhovnega bitja«. Moje telo je bolj zanesljiv vodnik kot moja
čustva in me vedno usmerja k moji pravi spolni identiteti. Kot mi je modro
povedal moj oče, ko sem bil še otrok: »Čustva so pomembna, a ne govorijo nam
vedno resnice.«
Pri čistosti imamo torej opravka
predvsem s pravo naravo stvari. Svoje spolne identitete si ne izbiram sam. To
namreč ni »stvar«, ki bi si jo lahko prosto izbrali, saj ne pripadamo sami
sebi. Imamo spolno identiteto, ki nam jo je dal sam Bog. Lahko sprejmemo
resnico in živimo svoje življenje v skladu z resničnostjo. Resnico lahko tudi
zavrnemo, a če jo, kako lahko potem živimo resnično čisto življenje?
Ni komentarjev:
Objavite komentar