Nekaj misli o poskusu redefinicije zakonske zveze

Priznam, da so me ob sprejemu novega Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih preplavljala močna čustva. Čeprav sem razumsko seveda pričakoval oz. vedel, da bo levičarska večina v Državnem zboru nov zakon potrdila, sem bil na nek najosnovnejši način vseeno razočaran nad neznosno aroganco današnjih oblastnikov, ki si drznejo razmišljati o redefiniciji nečesa tako osnovnega, kot je družina. Družina je namreč skupnost oz. institucija, v katero po naravnem pravu država nima nikakršnih pravic posegati. Družina je obstajala pred vsakršno državno oblastjo, je, če smem uporabiti nekoliko obrabljen izraz, osnovna celica vsakršne človeške družbe. Pri tem sploh ni važno, kakšen odnos ima ta družba do homoseksualnosti kot take. Vsakdo, ki je denimo vsaj malo bral o zgodovini antične Grčije, ve, da je bila v tedanji družbi homoseksualnost splošno sprejeta. Na nek način so bili homoseksualni odnosi razumljeni celo kot moralno večvredni nasproti heteroseksualnim (spomnimo se samo Plutarhovih življenjepisov). Toda nihče ni razmišljal o tem, da bi te odnose označil kot poroko oz. jih skušal institucionalizirati kot družino! Razlog je preprost – prokreacija. Homoseksualni odnosi so namreč po svojem bistvu zaprti za novo življenje in torej predstavljajo, čisto evolucijsko gledano, slepo ulico. Že iz tega razloga imamo opravka z neko povsem drugo naravo razmerja, kot pri zvezi moškega in ženske. Iz tega tudi sledi, da vprašanje redefinicije družine nikakor ni le versko vprašanje, kar bi lahko sklepali glede na skorajda izključno katoliško strukturo javnih nasprotnikov novega zakona. Menim, da je ena izmed glavnih pomanjkljivosti tega gibanja prav neuspešen angažma širšega dela javnosti, kar je denimo uspelo francoskemu gibanju Manif pour tous, ki je na ulico uspešno zvabilo tudi širok spekter sekularno usmerjenih državljanov. Skratka, vprašanje zakonske zveze in družine je občečloveško vprašanje, ki ga zato nikakor ne smemo misliti skozi dihotomijo verni proti nevernim. Argumentacija proti novi ureditvi mora zato v osnovi sledi versko nevtralni liniji, kar dejansko sploh ni težko.  

Razlogov, zaradi katerih je nov zakon nesprejemljiv, je namreč veliko. Vseh v tem kratkem zapisu ne bom izpostavljal, številni so bili že obdelani. Presenetljivo pa je, kako šibki in notranje kontradiktorni so pravzaprav argumenti zagovornikov novega zakona. Vprašamo se lahko, ali jih sploh lahko označimo kot argumente v običajnem pomenu besede, saj ne počivajo na nikakršnih logičnih dokazih ali empiričnih podatkih, temveč na igranju na karto čustvenosti, »enakosti« in »človekovih pravic«. Čeprav se danes radi imenujemo družba razuma, ki je že zdavnaj opravila s »srednjeveškim praznoverjem«, so zagovorniki novega zakona v svojem delovanju dejansko tako fanatični ter nepripravljeni na soočenje z nasprotnimi argumenti, da bi lahko od sramu zardel še tako fanatičen srednjeveški menih. Da širša družba tak način argumentacije željno pije, jasno kaže na to, da je govorjenje o razumskosti današnje družbe le prijetna samoutvara. Proti argumentaciji, ki se sklicuje na »enakost« in »človekove pravice«, je dandanes ugovor komajda možen. Ne glede na njegovo argumentacijo oz. kvaliteto le-te, je določen pisec ali govorec preprosto označen za nestrpneža in homofoba, ki mu pač že zaradi tega ni vredno prisluhniti. Pisanje tega prispevka je zato na nek način boj z mlini na veter, je upanje, ko razlogov zanj pravzaprav ni več. Kljub vsemu sem se ga odločil napisati, ker to štejem za svojo dolžnost. Predvsem pa zato, ker je krepost upanja prav to, da ostaja ne glede na še tako brezupne okoliščine… Prepričan sem torej, da ne smemo razočarano dvigniti rok  nad, priznajmo si, resnično slabim stanjem v družbi, temveč vztrajati v javnem diskurzu z jasnimi in spoštljivimi argumenti. Kot je bilo že nakazano, imamo namreč opravka z izredno pomembnim vprašanjem, ki zadeva nekatere najosnovnejše človekove pravice, predvsem pravice najšibkejših članov naše družbe, to je otrok.

O »diskriminaciji« 

Eden izmed najpogosteje uporabljenih argumentov zagovornikov nove ureditve je ta, da je sedanja ureditev diskriminatorna. Ta trditev seveda implicira, da je vsakršno omejevanje ljubezenskih zvez avtonomnih oseb v bistvu arbitrarno in kot tako dokaz nesprejemljive diskriminacije oz. predsodkov. Tudi če to trditev sprejmemo (a je seveda ne moremo, kar bom skušal pojasniti kasneje), se pojavi nov problem. Stanje po novem zakonu je namreč prav tako diskriminatorno do tistih, ki bi radi sklenili poročne zveze, ki niso sestavljene le iz dveh oseb. Tipičen primer je npr. poligamija, ki ostaja prepovedana tudi po novem zakonu. A zakaj? Če sprejmemo logiko zagovornikov novega zakonika, pravega razloga za to pač ni. Če imamo namreč opravka z avtonomnimi posamezniki, ki si takih zvez želijo, nimamo nikakršnega resnega razloga, da jim ne bi ustregli. Enako seveda, če imamo opravka z zvezo recimo treh moških ali treh žensk, ki si želijo zaživeti skupaj ter svoje skupno življenje potrditi tudi na matičnem uradu. Kombinacij je nešteto, logično konsistentnega vzroka, zakaj bi take zveze ostale izven definicije zakonske zveze, pa po logiki današnjih liberalcev in socialistov pač ni. 

Ustavimo se še pri samem pojmu diskriminacije. Diskriminacija kot beseda pravzaprav pomeni le razlikovanje. Če vsakršno razlikovanje razumemo kot nedopustno diskriminacijo, potem so seveda diskriminirani tudi otroci, ki, za razliko od odrasli, nimajo volilne pravice, enako bi veljalo za vse tujce, ki v Sloveniji ne uživajo enakih pravic kot njeni državljani ipd. Jasno je, da je tak koncept nedopustne diskriminacije popolnoma nesmiseln. O nedopustni diskriminaciji lahko govorimo kvečjemu takrat, ko imata dve v svojem bistvu enaki skupini ali osebi v neki družbi različne pravice. Tak primer je denimo rasna segregacija, ki jo zagovorniki homoseksualnih porok pogosto postavljajo kot analogen primer sedanji situaciji. Temu seveda ni tako. Belec in temnopolti državljan na ameriškem Jugu se nista v ničemer bistveno razlikovala, a je nekatere pravice (npr. do prvih sedežev na avtobusu) imel samo belec. Za govor o nedopustni diskriminaciji mora torej obstajati bistvena enakost med diskriminirano in privilegirano skupino ali osebo. V nasprotnem primeru je princip diskriminacije ne samo nevtralen, temveč nujno potreben, saj bi drugače celotna človeška družba zdrsnila v kaos in kolaps. Med zvezo moškega in ženske ter dveh oseb istega spola pa  vedno obstaja bistvena razlika, ki smo jo že omenili – odprtost za novo življenje. Nasprotniki bi tu rekli, da obstajajo vendar tudi primeri neplodnih parov, kar drži. Toda bistvena razlika še vedno ostane, saj je pri heteroseksualnih parih to izjema, pri homoseksualnih pa nujno dejstvo. Skratka, logično napačno je, da napako v sistemu enačimo z napako sistema samega.

Nekaj besed o človekovih pravicah

Prav tako nerazumljivo je sklicevanje na t. i. »človekove pravice« oz. naravno pravo. Resno dvomim, da je kateri izmed zagovornikov, ki vsepovprek opletajo s tem pojmom, kdaj pomislil, kaj slednji sploh implicira. Postaviti si namreč moramo vprašanje, kaj sploh so človekove pravice in na čem temeljijo. Po tradicionalnem pojmovanja imamo ljudje nekatere pravice, ki izhajajo neposredno iz naše narave. Imamo jih torej že kot ljudje. Toda pri sklicevanju na pravice moramo biti nadvse previdni, kajti vse človekove želje in hotenja še niso človekove pravice. Predvsem se moramo zavedati, da vsakršna pravica implicira tudi dolžnost. Če npr. rečem, da je pravica do poroke moja človekova pravica, potem to pomeni, da je dolžnost vsaj ene ženske na tem svetu, da se poroči z mano. V nasprotnem primeru mi je namreč moja človekova pravica kršena. Jasno je, da je tak način sklepanja nesmiseln. Moja »človekova pravica« do poroke namreč v tem primeru hipotetično pomeni, da je neki ženski lahko kršena pravica do zasebnosti oz. osebne nedotakljivosti. 

Enak problem se pojavi pri zahtevah današnjega homoseksualnega gibanja. Slednji namreč zahteva, da družba sprejme njihovo pravico do poroke kot človekovo pravico, kar implicira, da je vsakršno nasprotovanje temu že kršitev človekovih pravic. Zahtevajo, naj to njihovo pravico zaščiti država preko t. i. zakonov o preprečevanju sovražnega govora. S tem so seveda kršene pravice vseh kristjanov in pripadnikov drugih veroizpovedi, ki homoseksualne spolne prakse jemljejo kot nesprejemljiva iz verskih razlogov. Ena »človekova pravica« tako privede do ukinitve druge, veliko starejše in bolj temeljne pravice, namreč verske svobode. Pri tem vprašanju se pojavi zanimiv paradoks. Čeprav se zagovorniki redefinicije družine v veliki meri sklicujejo na relativistične argumente (spol in zakon sta poljubni kategoriji), dejansko izvajajo politiko, ki ima totalitarne tendence. Svoj relativizem vrednot skušajo namreč vsiliti kot družbeno normo, od katere odstopanja v obliki tradicionalne morale dejansko niso dovoljena – to pa skušajo doseči na bolj ali manj nasilne načine. Tako so v zahodnih državah posamezniki, ki so zagovarjali tradicionalne vrednote, že izgubili službe (znan je primer direktorja Mozille), nanje se je vršil pritisk preko medijev, verbalnih napadov ipd. Opraviti imamo s pravo diktaturo relativizma, ki si zasluži podrobnejšo obravnavo v enem izmed prihodnjih člankov. Sklicevanje na vrednote strpnosti je v tem kontekstu naravnost groteskno.

Seveda lahko sklicevanju na človekove pravice problematiziramo tudi iz drugih vidikov. Spomnimo se, da pojem človekove pravice implicira obstoj enotne človeške narave, ki te pravice ima. A po prepričanju t. i. »teorije spola«, na katero pristaja večji del zagovornikov novega zakona, človeška narava kot bistvo vsakega človeka sploh ne obstaja. Človek je pravzaprav nepopisan list, ki se lahko poljubno razvija, sprejema različne identitete ter vstopa v poljubne zveze. Po zadnjem Facebookovem štetju tako obstaja že več kot 60 »genders«, ki so sami po sebi vsi enako vredni in enako sprejemljivi. Kaj je ljudem potemtakem sploh skupno? Ista biološko-kemična sestava? Evidentno je, da glede tega dva posameznika nista enaka. Skratka, prišli smo do nominalističnega problema, ki so ga odkrili že v »temačnem« srednjem veku. Kako lahko govorimo znotraj določenih kategorij, če slednjih vendar ni oz. jih ne moremo spoznati? Kako lahko torej vsak človek zase zahteva točno določene »človekove pravice«, če človeka pravzaprav sploh ni?

Tragikomično je, da sedanji zagovorniki redefinicije zakonske zveze tega ne razumejo. Dejansko skušajo uvesti ureditev, ki predstavlja vrhunec nominalistične filozofije, sklicujejo pa se na argumentacijo, ki jo nominalizem a priori zanika.

Za konec

Argumentacija bi se seveda lahko nadaljevala tudi na drugih področjih. Zainteresiranega bralca vabim, da v roke vzame odlično knjigo What is Marriage?, ki so jo napisali priznani ameriški akademiki Sherif Girgis, Ryan Anderson in Robert George. Predvsem pa vse vabim, da k vprašanju ne pristopajo s čustvenim nabojem, temveč se skušajo spopasti z argumenti. Vprašanje poroke namreč ni marginalno vprašanje, ki bi le odpravljalo sedanji diskriminatorni položaj relativno majhne skupine ljudi, temveč zadeva prihodnost družine in posledično vseh nas. Dvomim, da se številni zagovorniki novega zakona zavedajo implikacij svojih stališč na vseh področjih življenja. Prav tako ni versko vprašanje ali vprašanje našega odnosa do homoseksualnosti. Je vprašanje, ki zadeva pravice najšibkejših v človeški družbi, namreč otrok, pravice svobodnega izpovedovanja vere ter končno samega razumevanja človeških bitij.