Apologija katoliškega političnega delovanja

Premislek o ločitvi Cerkve in države

Med nasprotniki katoliške Cerkve je navzoč stalni ''bojni krik'': ločimo Cerkev od države! Princip ločitve Cerkve od države si je vse od francoske revolucije preko liberalizma 19. stoletja pridobil mesto stalnice v ustavah evropskih držav in je vsak dvom o njem označen kot prvovrstna oblika ''mračnjaštva''. Toda še tako kratek pregled polemik v zvezi z ločitvijo Cerkve od države nam hitro razkrije šibkost poznavanja pojmov in njihove uporabe. Prav tako je vsaka razprava na omenjeno tematiko povezana z nepoznavanjem zgodovine in celo izvora ''sekularizacije'' same. Nekaj izmed omenjenih nesporazumov bomo poskušali razrešiti v pričujočem eseju, čeprav bomo marsikdaj prisiljeni zaobiti rdečo nit. Za jasno obravnavo tematike je namreč potrebno poznavanje pojmov naravnega prava, družbenega nauka katoliške Cerkve, pojma političnega udejstvovanja in pojma države same. V nasprotnem primeru bi namreč vnesli še več zmede in bi marsikatero vprašanje ostalo nerešeno. Iz enakega razloga v eseju ne bo govora o idealnem stanju, temveč gre predvsem za apologijo političnega delovanja v današnjih razmerah, v katerih, hočeš – nočeš, živimo.

Sveti Ludvik IX. - francoski kralj

Država in politika

Začetek pojmovne zmede izhaja že iz pomešanja pojmov politika in država. Ta dva pojma se pogosto jemlje kot sopomenki. Tako lahko pogosto slišimo očitke, da se predstavniki Cerkve s tem, ko podajo takšno ali drugačno mnenje o političnih temah, ne držijo ustavne ločitve Cerkve in države. Ob tem naj poudarimo, da ustava nikakor ni večna, saj se jo lahko spremeni že z dvotretjinsko večino v parlamentu. Kljub temu pa je ustava, dokler velja, najvišji dokument države in ga je kot takega posledično potrebno upoštevati. A vendarle nam pregled nad pojmi pokaže različno sliko kot smo je vajeni iz ust nasprotnikov Cerkve. Če državo definiramo kot organiziranje ljudstva za dosego političnih ciljev, je namreč že samodejno uvedena vsebinska razlika med državo in politiko oz. političnim. Od tod se nam ločitev Cerkve od države pokaže kot ločitev Cerkve od ''organizacije'', ki je bila ustvarjena za dosego političnih ciljev. Ker pa sodobne demokratične države nimajo že v naprej začrtanih političnih ciljev, temveč se ti dosegajo preko udejstvovanja državljanov, je izključitev katerega koli dela javnosti iz politike, tudi katoliškega, po svojem bistvu protidemokratična. Pogled v same pojme politike in političnega pa nam razkrije, da je politično udejstvovanje katoliškega dela javnosti in s tem tudi Cerkve ne samo upravičena, temveč tudi nujna. Carl Schmitt, eden izmed največjih konzervativnih teoretikov politike in prava 20. stoletja, je v svojem eseju Pojem političnega izpostavil, da je pojem političnega, ki je samo bistvo politike, razlikovanje med sovražnikom oz. nasprotnikom in prijateljem oz. zaveznikom. Žal je pozaba ideje o ''vojskujoči se Cerkvi'' pripeljala do nezaupanja do vsakih resnih političnih pobud in posledično do označbe le-teh za nekaj, kar nadaljuje t. i. ločitev duhov oziroma ovira nekakšno vseljudsko spravo. A vendar je stanje človeštva takšno, da je boj, tako duhovni kot politični, nujen. To še posebej drži za današnji čas, ko se zaradi postmodernega zavračanja objektivnih vrednot, kar je Benedikt XVI. posrečeno poimenoval diktatura relativizma, Cerkvi močno omejuje oznanjanje resnice. V izogib amaterskemu navajanju bibličnih citatov je potrebno poudariti tudi to, da boj ne nasprotuje krščanski vrednoti miru, kot nam pričajo razni zgledi iz cerkvene zgodovine, temveč ga celo predpostavlja in končno (kot cilj) vzpostavlja.

Poleg tega je pomembno pomisliti na argument mnogih nasprotnikov Cerkve, da je javni državljanski prostor laičen in v njem katoliško delovanje nima kaj iskati. Toda takšno dojemanje javnega prostora je skregano s prej omenjeno razločitvijo med politiko in državo. Če sedaj pogledamo s popolnoma laičnim pogledom, je religija, v našem primeru katolištvo, zgolj ena izmed svetovnih nazorov državljanov, katerega načela preko političnih strank, mnenjskih voditeljev in širšega javnega delovanja določeni državljani (torej pripadniki nekega svetovnega nazora) tudi uveljavljajo. V nasprotju s tem zdravorazumskim sklepom pa levičarski del javnosti zagovarja prepričanje, ki religiji namenja prav čudno mesto. Če se ozremo na nove predloge za družinski zakonik, lahko ugotovimo, da se pri tem veliko govori o reševanju otrok pred versko indoktrinacijo. Toda nihče izmed snovalcev ni niti pomislil na indoktrinacijo otrok v duhu npr. komunizma, liberalizma itd. Vse to nam pomagata razložiti dve prevladujoči smeri mišljenja, ki žal zaznamujeta javni diskurz:

a) Postmoderni relativizem. Ta je že v izhodišču naperjen proti vsemu absolutnemu in je posledično religija njegova prva tarča. Religija namreč oznanja absolutno resnico, katere merilo ni človek. To pa je v popolnem neskladju s postmodernim relativizmom kot takim. Takšno mišljenje že oznanja pot k tiraniji, saj v svoji navidezni odprtosti preganja tiste dele družbe, ki se z relativizmom ne strinjajo.

b) Pojav političnih religij. To je tisto, kar je Eric Voegelin poimenoval 'novi gnosticizem'. Gre za iskanje odrešenja na zemlji v političnih religijah kot so komunizem, nacionalsocializem, celo nekatere oblike liberalizma itd. Gre za ideologije, ki vidijo odrešitev v vzpostavitvi popolne družbe in sredstva do odrešenja: razredni boj, izboljšanje človeka z evgeniko, širjenjem demokracije in liberalizma po celotni zemeljski obli itd. Vsakršni politični religiji je seveda glavni sovražnik vsakdo, ki opozarja na grešno naravo človeka, ki je ni mogoče izboljšati z nekimi zunanjimi posegi. Cerkev je s svojo doktrino o izvirnem grehu tako med prvimi na spisku sovražnikov.

Izločitev Cerkve iz države v praksi - Mehika 1927

Vse dokler veljajo demokratične norme, izhajajoče prav iz zgoraj omenjene drže politične religije, te ne morejo preprečiti katoliškega političnega delovanja, saj bi potemtakem šlo za začetek omejevanja svobode združevanja in vesti. Če so nekatere stranke kot so neonacistične in ponekod komunistične povsem upravičeno prepovedane, pa demokratična javnost ne more po istih merilih prepovedati katoliške stranke, četudi bi razni ''intelektualci'' želeli dokazati, da je katolištvo totalitarno. Kakorkoli že, neskladja katolištva z dejansko listino o človekovih pravicah ni in potemtakem pravno gledano takšnega delovanja ni mogoče ovirati, razen v primeru, če bi se kakšna skrajnejša vlada odločila katoliško politično delovanje prepovedati pod pretvezo, da gre za ''protiustavne cilje''. O tem, da bi takšna prepoved hitro padla na mednarodnih sodnih instancah, pa seveda ni mogoče dvomiti. 

Politika kot nadaljevanje teologije 

Hannah Arendt je nekoč zapisala, da je politika zadnja konsekvenca filozofije. Podobno bomo trdilivtudi mi pri ob predpostavki, da je politika nujno nadaljevanje metafizičnega, duhovnega boja proti zlu. Hkrati pa še vedno izhajamo iz Schmittove definicije političnega kot ločevanja med prijateljem in sovražnikom. Kot je bilo nekoč v blogovskem zapisu o nujnosti duhovnega boja poudarjeno, da je duhovni boj proti hudemu duhu nujen, je nujno tudi delovanje proti hudemu duhu v javnosti, se pravi na političnem področju. Če je pričujoči prispevek do sedaj predstavljal argumente namenjene nekatoliškemu delu javnosti, pa ta del apelira na katoliškega. Tudi v cerkvenem občestvu so namreč pogoste teze o avtonomiji zemeljskih stvarnosti, po katerih je vizija Cerkve, ki se ukvarja tudi z zemeljskimi zadevami, že stvar preteklosti. Toda, če upoštevamo, da hudi duh deluje na posameznike, nujno pogojuje tako njihovo osebno kot javno-politično delovanje. Že če pogledamo na debate glede splava, umetne oploditve in sodomije, lahko opažamo ne samo mlačno toleriranje greha, temveč celo njegovo propagiranje preko politike. Zakoni o sovražnem govoru, prvotno namenjeni zaščiti človeškega dostojanstva, so se izrodili tako močno, da marsikdaj preprečujejo boj proti grehu, posebej grehom mesa. Vsak greh seveda še ni zločin. Malokdo bo namreč trdil, da je sodomija ali uporaba kontracepcije tudi zločin. Je pa oboje nedvomno greh. Ravno preko propagiranja greha lahko vidimo delovanje hudega duha na javnem polju, čemur se je treba zoperstaviti. 

Nadalje si je koristno priklicati v spomin, da je vse od antike naprej prevladujoča misel na Zahodu od antike dalje učila, da je namen politike usmerjati ljudi k dobremu, omogočati življenje v skladu z vrlino in smotrom. Cerkveni nauk je namenjen prav temu, da usmerja ljudi k življenju, ki jim bo omogočilo odrešitev, se pravi življenju v izogibanju greha in upoštevanju zapovedi. Tukaj se moramo navezati na naslov odstavka. Če je, kot trdi Tomaž Akvinski, filozofija le dekla teologije, in če je politično delovanje posledica filozofije, bi bilo pravilno, da bi krščanske stranke ta princip upoštevale in dejansko izhajale iz družbenega nauka Cerkve. Če je udejanjanje le-tega dandanes v dobesednem pomenu izrazito težko – npr. uveljaviti korporativni sistem bi bilo skorajda nemogoče –, pa se lahko vseeno upošteva moralna načela tega nauka. Tako bi npr. pravi katoliški politiki morali vzpodbujati civilno družbo na tak način, da bi bilo lažje ustanavljanje organizacij, podobnih cehom. Če se ustavimo ob primeru kmetijstva, bi izhajanje iz takšnega nauka pomenilo vzpodbudo države, da se kmetje organizirajo v neko skupno organizacijo, preko katere bi lahko skupaj nastopali na trgu pri prodaji pridelkov in v politiki ščitili svoje interese.

Hkrati bi upoštevanje nauka okrožnice Rerum novarum pomenilo zakonodajo, ki bi preprečila izkoriščanje delavcev in neplačevanje raznih socialnih prispevkov, ko bi bilo npr. uvedeno odgovarjanje direktorjev s svojim lastnim premoženjem. Seveda ima cerkveni nauk tudi nujne aplikacije na ostalih področjih, kot se je denimo v Sloveniji pokazalo z angažiranjem proti oploditvi z biomedicinsko pomočjo in proti družinskemu zakoniku, kar nam daje izredno pozitiven zgled za prihodnost.

Takšni zakoni gotovo ne bodo preprečili niti greha sodomije niti iskanja umetne oploditve v tujini, kar v današnjem globaliziranem svetu sploh ni težko. Bodo pa preprečili hujše, javne posledice teh grehov in njihovo širše sprejetje kot norme. V tem pogledu je tak angažma izrazito pozitiven in ga nauk o avtonomijah zemeljskih stvarnosti ne more preprečiti.

Gabriel Garcia Moreno - katoliški predsednik Kolumbije

Cerkev in država 

Pokazali smo na napako enačenja države in politike pri vprašanju katoliškega (in tudi siceršnjega) političnega delovanja. Sedaj pa se moramo še vprašati o samem razmerju med Cerkvijo in državo. Katoliška tradicija zlitju Cerkve in države ni naklonjena. Zahodnemu krščanstvu je bil namreč vedno tuj tako cezaropapizem, značilen za vzhodno krščanstvo, kot tudi teokratično tolmačenje verskih tekstov, kar je najbolj očitno v islamskem svetu. Hkrati pa je katolištvo ohranilo večjo ločenost od države tudi v primerjavi s protestantskimi državami, kjer so monarhi pogosto bili tudi, vsaj nominalno, prva oseba v svojih verskih skupnostih.

Preden začnemo s širšim razpravljanjem o razmerju med Cerkvijo in državo, moramo pogledati sam odnos do pojma teokracija in njegov pomen na Zahodu. Mnogi predstavniki novega ateizma namreč skupaj s tem, ko zagovarjajo izganjanje Cerkve in vere iz javne sfere, s prstom kažejo na islamski svet in njihovo ''teokracijo''. Teokracija je pojem, ki prihaja od rimskega zgodovinarja judovskega porekla, Jožefa Flavija. Ta je teokracijo postavljal nasproti političnim ureditvam, ki so bile poznane iz del grških filozofov in tako trdil, da Izrael ni ne demokracija ne monarhija, temveč teokracija, torej božja moč ali vladavina. Ureditev Izraela naj bi izhajala iz Mojsesa in njegov suveren naj ne bi bil kralj, temveč Bog oziroma božji zakon. To je tudi pomen teokracije kot jo razume sodobni islamski svet s svojim šeriatskim pravom.

Medtem pa ima krščanstvo (in posebej katolištvo) drugačno dojemanje. Zahodni svet je namreč, tudi pod vplivom klasične antike, sprejel idejo naravnega prava. Naravno pravo pa ni zapisano ne v Bibliji ne v delih cerkvenih očetov, temveč izhaja iz narave, posebej narave Boga in narave človeka. To naravno pravo, ki ni neposredno omejeno na religijo, saj ga je človek zmožen spoznati z razumom, je onemogočilo popoln diktat religije nad posvetno sfero, saj ni bil zakon, ki bi bil že vnaprej ''dan iz neba'', kot naj bi bilo po verovanju muslimanov šeriatsko pravo ali pri judih postava. Napak pa bi bilo misliti, da je naravno pravo posledično za posvetne oblastnike popolnoma nezavezujoče. Tomaž Akvinski je namreč o naravnem pravu zapisal, da je delež večnega prava v razumnih bitjih. Večno seveda pomeni božansko. Iz tega izhaja, da naravno pravo ni ločeno od Boga. Vsaka dobra oblast bi naravno pravo morala spoštovati in po njem urejati svoje posvetne zakone. V tem kontekstu je vloga Cerkve in njenega družbenega nauka, da kot Kristusova nevesta poda smernice, po katerih bi se večne principe udejanjalo v tuzemski stvarnosti.

Kljub vsemu je nujno upoštevati ločene pristojnosti tako Cerkve kot države in pomisliti o razlogih za ločitev. Marsikateri goreč zagovornik ločitve namreč ne ve, da ta izhaja iz srednjega veka, ko se je Cerkev borila proti vmešavanju države v njene zadeve in ne obratno. Prav tako je država zahtevala svoj del svetosti. Že samo ime Sveto rimsko cesarstvo priča o tem. Cerkev je namreč želela državo vrniti v svojo zemeljsko (sekularno) funkcijo, se pravi k zagotavljanju miru, pravičnosti in dobrega družbenega reda.

Za konec se je koristno povrniti k prejšnjim mislim in se vprašati, ali ima država sama merilo za to, kaj dober družbeni red sploh je. Država kot taka tega merila seveda nima, neizpodbitnega merila ne moremo dobiti niti iz znanosti ali ideologij. Zato moramo še enkrat opozoriti, da je kljub temu, da imata država in Cerkev načeloma ločene pristojnosti, politična aktivacija katoliškega občestva nujna. Nujna je zato, da se vrne naravno pravo in želja po doseganju dobrega v brezosebno, neživljenjsko, pravno pozitivistično, od Boga in človeka odtujeno politiko.

Tradicionalna sveta spoved: štirje razlogi čemu milost zakramenta svete pokore prejemati kleče v spovednici

Mnoge cerkve po svetu, pa tudi že v Sloveniji, spovedancu več ne omogočajo možnosti, da bi se spovedal v spovednici za mrežo in kleče. Edina možnost zato preostaja sede in iz oči v oči z duhovnikom. To je napačno in tu podajamo nekaj argumentov, zakaj je temu tako.

SPOVEDOVANJE ZA MREŽO V SPOVEDNICI  JE NAJBOLJ PRIMERNO IN IMA PREDNOST PRED GLEDANJEM IZ OČI V OČI

I. ZADREGA in SRAMOTA GREHA

Ko gremo k spovedi, je dovolj težko že to, da priznamo sramotne grehe duhovniku, vendar pa se v še večji zadregi znajdemo, ko moramo grehe povedati spovedniku v obraz. Tu je potrebno poudariti, da se spovedujemo Bogu samemu in ne spovedniku. Ta sicer deluje po božji milosti, še več, v Kristusovem imenu in osebi (in persona Christi – KKC 1441-1442), pa vendar nam sam po sebi ne more odvezati grehov; to lahko stori le v moči posvečenja, ki ga je kot duhovnik prejel.

II. ANONIMNOST

Ko skesan človek želi priznati svoje grehe in tako po odvezi (absoluciji) in božjem usmiljenju ponovno dobiti večno življenje, ima pravico do anonimnosti, da ga spovednik ne (pre)pozna. Spovedancu (penitentu)  to omogoča tudi svobodnejši občutek pri priznavanju svojih grehov. Če duhovnik pozna penitenta, se ta počuti nekako sojenega, in sicer vedno, ko se sreča s spovednikom tudi izven spovednice, saj meni, da si je spovednik zapomnil vse njegove najsramotnejše grehe.

III. PRAVICA

Ko duhovnik ne pozna osebe, ki jo spoveduje, je osvobojen človeške  subjektivne presoje in je tako s spovedancem lahko bolj odkrit in direkten glede resnosti njegovih grehov. Tako lahko spovedniki vsem ljudem za enake grehe naložijo enako pokoro in jih enako poučujejo o Resnici, saj so osvobojeni človeške šibkosti. Če pa spovednik pozna nekoga, ki ga spoveduje, je neredko v stiski zaradi izbire primernih besed in pokore, da tako morda ne bi bil prestrog in tako izgubil priljubljenost pri vernikih. Pred očmi je namreč vselej potrebno imeti dejstvo, da je teža greha vedno enaka ne glede na to, kdo se je z grehom odmaknil od Boga. Čeprav se spovedancem določena dejanja dandanes ne zdijo (več) grešna, je prav in potrebno, da spovednik spovedanca vedno opominja o resnosti njegovih prestopkov (denimo danes pereči temi uporabe zaščitnih sredstev proti zanositvi in onaniranje, ki sta vedno bil in sta grešni, celo smrtni!).

IV. VARNOST 

Tudi duhovniki so samo ljudje. Ko se penitent spoveduje izven spovednice, je duhovniku ves čas na očeh in lahko tudi fizično preblizu, kar lahko pri obeh vzbudi skušnjave. Za dobro spovednika in spovedanca je torej mreža v spovednici primerno varovalo in hkrati opomin.

KLEČANJE PRI SVETI SPOVEDI JE PRECEJ BOLJ POMENLJIVO KOT LE SEDENJE

I. KES in OBŽALOVANJE

Klečanje je izraz obžalovanja in kesanja. Je najprimernejša oblika, ki na zunaj izraža notranje razpoloženje nekoga, ki mu je zares žal slabih dejanj, ki jih je zagrešil proti Bogu in drugim.

II. PONIŽNOST

Dandanes smo tako ponosni, večkrat celo oholi in sebe ves čas opravičujemo. Ko pristopimo k sveti spovedi, zakramentu usmiljenja, moramo na vsak način svoj ponos pustiti pred spovednico in nato v največji ponižnosti izpovedati naše prestopke zoper Boga, sebe in bližnje. Klečanje to ponižnost kar najpripravneje izraža.

III.  RESNOST IN TEŽA NAŠIH GREHOV

Ker pri sveti spovedi mnogi sedijo in so tako udobno nameščeni, jo kmalu primerjajo ali celo zamenjujejo s popolnoma navadnimi pogovori, četudi duhovne narave, kar pa je daleč od resnice o tem, kaj sveta spoved oziroma zakrament svete pokore sploh je.  Pri tem je potrebno poudariti, da lahko vsa ta lahkomiselnost in brezbrižnost, posledično privede (in to se že dogaja!) do izgube občutka za resnost napak in grehov.

IV. PRAKTIČNOST

Kadar se penitent spoveduje za mrežo v spovednici iz naslova zasebnosti in kadar pri spovedi kleči, je blizu okenca in ga spovednik tako lahko dobro razume, ker pa je nenazadnje tudi eden izmed pogojev za dobro opravljeno spoved.  Izjemnega pomena je tudi to, da nihče, razen seveda duhovnika, ne more slišati spovedi.  Le z vero v to, da ga nihče ne more slišati, lahko spovedanec popolnoma in brez strahu, razen pred božjo kaznijo, prizna svojo krivdo in grehe. Bogu hvala, če imamo tudi tehnično možnost brez zadržkov odpreti svoja srca usmiljenemu Gospodu preko duhovnika. V spovednico vstopimo potrti in obteženi, izstopimo pa oproščeni in svobodni vezi greha. Kakšna milost, mar ne? 

Povzeto in prirejeno po: Fr. Peter Carota - Traditional Catholic priest: 4 Reasons For Traditional Catholic Confession Behind Screen And Kneeling

Protest proti obhajilu na roko 1971

Na blogu Ad Dominum smo pred nekaj meseci objavili predavanje nj. eksc. škofa Athanasiusa Schneiderja, ki je podeljevanje sv. obhajila »na roko« označil kar kot »najhujšo rano v Kristusovem mističnem telesu.« Argumenti škofa Schneiderja proti tej moderni praksi so tako prepričljivi, da je zares stvar pastoralne nujnosti, da Cerkev temu početju čim prej naredi konec. Zares se lahko le čudimo, da številnejši škofje in duhovniki ne povzdignejo glasu o tej tako pereči temi. Ta molk si lahko razlagamo samo z globo krizo vere, tudi v samo Gospodovo resnično navzočnost v zakramentu sv. evharistije. Le koliko slovenskih katoličanov, ki dandanes skorajda vsak teden brez prejšnjega izpraševanja vesti mirno pristopajo k sv. obhajilu verjame, da prejemajo resnično Kristusovo telo? 

Če je danes torej ravnodušnost glede obhajila »na roko« lahko povezati z vsesplošno krizo vere, ki jo omenjena praksa, kot je jasno razložil škof Schneider, še poglablja, včasih temu ni bilo tako. Uvedba novega načina prejemanja sv. obhajila še zdaleč ni bila sprejeta brez ugovorov, kar nakazuje na njeno spornost. Prav tako ni bila sprejeta zaradi množičnega pritiska »od spodaj«(kar je bil eden od pogojev Vatikana!), temveč je bila rezultat neke struje, ki je želela uveljaviti svoj pogled na delovanje in vero Cerkve. 

Ekipa bloga Ad Dominum je prišla v posest več kot štirideset let starega dopisa, ki je nastal v času uvedbe podeljevanja obhajila na roko v Sloveniji. Podpisali so ga štirje duhovniki kočevske dekanije, katerih imena bomo zaradi varovanja njihove zasebnosti zamolčali. Dopis se nam zdi vredno objaviti predvsem zaradi velike jasnosti njihovih argumentov. Ti preprosti duhovniki so v preprostem jeziku jasno razložili, kaj vse je narobe z obhajilom »na roko« ter s tem pokazali globoko modrost, ki jo zaman iščemo pri marsikaterem sodobnem teologu z bleščečimi akademskimi nazivi. Upamo, da bo objava tega pisanja spodbudila k poglobljeni pobožnosti in čaščenju presvetega obhajila, h kateri v svojem zapisu poziva tudi škof Schneider. 

Obhajilo na roko

Nadškofijskemu ordinariatu
(prepis stare fotokopije)                                                            

Je že mesec dni in več, odkar smo prejeli, prebrali in razložili vernikom Okrožnico gornjega naslova glede obhajanja vernikov na roko, pa se še ne moremo pomiriti. Človek je v verskem oziru po svoji naravi strogo konzervativen in odstopi od starega le, ako mu je razvidno, da je v večjo slavo Božjo ali pa v večjo korist vernikov.

Obhajanje na roko pa očitno ni v večjo čast Božjo in ne v večjo korist vernikov. Je pa to hud udarec po starodavnem, častitljivem spoštovanju do sv. Rešnjega Telesa, ki toliko bolj boli, ker je padel od »zgoraj« in ne od vernikov. Tega slovenski narod od svojih škofov ni nikdar pričakoval in tudi duhovščina tega ni prosila. Zaradi neprestanih in neutemeljenih novotarij v Cerkvi, se polašča nas duhovnikov in vernikov neka upravičena razočaranost in razdvojenost. Bojimo se, da se potapljamo v neki novi modernizem, ki bo spet prinesel vsem skupaj ogromno škodo.

Razlogi, navedeni v Okrožnici, nikakor niso prepričljivi in so le izgovori tistih, ki komaj čakajo novo »m o d o«. Pa jih preglejmo:

Moderni pravijo: Roka je najbolj primerna za obhajilo, ker je med najodličnejšimi deli človeškega telesa. Odgovarjamo: Je, ali pa ni! Z isto pravico namreč trdimo stari, da je jezik najbolj primeren za sv. obhajilo, ker je med najodličnejšimi deli človeškega telesa. In to upravičeno: prav jezik – govorica – nas dviga nad žival in samo z jezikom moremo prepevati Bogu hvalo in zahvalo. In nasprotno prav upravičeno trdimo, da je roka med najbolj umazanimi deli človeškega telesa: stokrat na dan jo umiješ, pa je stokrat na dan blatna.

In stokrat na dan umazana roka naj bo najbolj primerna za sv. Rešnje Telo? --- In kam potem z njo?... V žep … In kam z drobci, ki so ostali od sv. hostije?... V smrkav robec!... In kam s tem robcem? …

Oprostite, tu se vse neha! Pred tisoč in več sto leti so se prvi kristjani uprli takemu početju in ga obsodili. Obsoja ga tudi danes velika večina duhovnikov, ki se zaveda, da je sveta hostija najsvetejša stvar na zemlji. Tako početje obsoja tudi naš globokoverni slovenski narod, ki se do današnjih časov ni drznil dotakniti niti svetih posod, kaj šele hostije. Stokrat in tisočkrat  smo z veseljem pokleknili v prah in blato, da smo tako po vseh svojih močeh izkazali vso možno čast Najsvetejšemu. Zakaj naj zdaj pademo v spoštovanju do sv. Rešnjega Telesa kar za 1000 let nazaj? --- Komu na ljubo? … Bogu na čast gotovo ne! Torej samo tistim modernim duhovnikom, ki jim je maša v tem, da se šopirijo v svojih prestolih pred oltarjem in bi radi dajali ljudem Evharistijo kakor piškote otrokom, kakor zdaj večkrat slišimo.

Opravičujejo se, da mali drobci niso posvečeni. Oprostite, stara dogmatika nas uči, da je pod vsakim najmanjšim delom ves Jezus, živi Jezus, z dušo in telesom, s krvjo in mesom. In tega do danes ni preklical ne Bog ne Cerkev. Torej še drži! In kdo bo zdaj odgovarjal za vse posvečene drobce, ki jih ljudje nosijo po svojih žepih?

…

Odgovarjajo: Papež je dal dovoljenje, on odgovarja! Priznamo, papež odgovarja. Vendar za kaj odgovarja? Vsako posebno dovoljenje se daje za izjemo od splošnega zakona ali postave, ki ostane za vso Cerkev še v veljavi. Ako pa je kdo dobil zaradi posebnih okoliščin kako izjemno dovoljenje, ga je dovoljeno uporabljati samo takrat, kadar so za to tehtni in upravičeni razlogi. Ako pa teh razlogov ni in ako so ti razlogi samo umišljeni ali napihnjeni, potem pa dovoljenje ne velja več. Mnenja smo, da je tudi Okrožnica gornjega naslova dana v tem smislu, da se dovoljenje uporablja tam, kjer je to res potrebno in koristno. Mnenja smo, da so to dovoljenje nekateri prehitro uporabili in  zlorabili; saj jim očitno ne gre za večjo čast Božjo ali večjo korist naroda, ampak samo, da bi bili modernejši, da bi proslavili sebe pred drugimi duhovniki, torej v svojo slavo in škodo naroda, ki je razdvojen in nesrečen.

Moderni spet pravijo: Devet držav je že pred nami dobilo to dovoljenje, zakaj bi naj bili mi tako nazadnjaški?

Odgovor: Silno žalostno spričevalo za našo vero je siliti v to prvenstvo! Hvala Bogu, da je še na stotine narodov ki za to poniževalno dovoljenje niso prosili. In mi stari duhovniki, ki nosimo v sebi še staro spoštovanje do sv. Rešnjega Telesa, bi bili bolj ponosni na sv. Cerkev, če bi tega dovoljenja nikdar ne imeli, ali pa da smo ga dobili prav zadnji.

Turisti?... Bore malo turistov prihaja k obhajilu. In tisti, ki pridejo s pravim namenom, lepo in ponižno pokleknejo k angelski mizi. In seveda: Če bi se kdo prevzetno postavil predme in zahteval sv. hostijo v roko, bi mu jo pa dal po nalogu Okrožnice, čeprav sem prepričan, da bi je takemu napuhnjencu ne smel dati.

Turisti pa od nas tega niti ne zahtevajo; morda le v malenkostnih primerih, na katere se pa ne smemo ozirati. Če grem jaz v inozemstvo, se moram tam v vsem ravnati po tamkajšnjih pravilih in običajih. Kaj bi nam rekli v krajih, ki nimajo takega dovoljenja, pa bi zahtevali obhajilo na roko? … To bi bilo z naše strani neko izzivanje. Torej: Če se moramo mi ravnati v tujini po njihovih običajih, naj se še tujci pri nas po naših. Le zakaj naj se samo naš narod stalno ponižuje pred tujci? … In to proti svojemu boljšemu prepričanju? … Kaj ni to naša narodna sramota? ….

Higienski razlogi? … Le kakšni? … V obeh primerih obhajanja mora najprej duhovnik prijeti hostijo s pravkar umito roko. Pri obhajanju na roko jo da obhajancu najprej v eno roko, da jo ta potem vzame še v drugo roko, ki sta pa obe neumiti. Torej: Kaj je zdaj bolj higiensko, če gre hostija zdaj skozi tri roke, namesto samo skozi eno? To je torej prav zlagan izgovor.

Priznamo pa, da je nekaj duhovnikov, ki se pri obhajanju pravo po nepotrebnem dotikajo jezikov. To se dogaja tam, kjer imajo premajhne hostije, pa tudi tam, kjer obhajajo po novem v vrsti / Gonsermarsch/. Vsemu temu pa je z dobro voljo lahko odpomoči. V Banjakoli in Fari imamo obhajilo še vedno po starem pri angelski mizi. Tu se mi skoraj ne primeri, da bi se dotaknil jezika obhajanca. Dogodi se mi pa v Osilnici, kjer je obhajanje v vrsti, kjer ljudje niso nikdar prav mirni. Tu je pač krivo moderno obhajanje.

"Kaj jim res vrag zatiska oči, da jih ne morejo več videti?"

Moderni spet tolažijo: »Saj drobcev skoraj ni«.

Odgovarjamo: Beseda skoraj že pomeni, da so. So majhni in veliki. Dolga leta smo jih skrbno pobirali iz korporala. In zdaj jih gledamo na mašni pateni, vidimo jih na obhajilni pateni. Res, čudimo se modernim, da so tako slepi, da jih naenkrat nič več ne vidijo. Kaj jim res sam vrag zatiska oči, da jih ne morejo več videti? …

Groza me je bilo, ko mi je gospa B. na Brodu pokazala robček, ki ga je prala, z ostankom hostije. Rekla je, da je v robček zakašljala. Kljub temu me je še danes groza! In koliko je danes takih in podobnih ostankov po nemaziljenih rokah in prstih, žepih in robčkih! Pa Vas ni prav nič groza? … Kaj Vas ni strah? … Bežimo vendar proč od tega grdega modernizma!

Pa spet nas napadajo moderni: Kristus je postavil ta zakrament v obliki kruha, ki se je z roko. Kristus pač ljubi ponižnost.

Odgovarjamo: Da, celo Kristusovo življenje je bilo ena sama ponižnost, skritost… In v Evharistiji živi prav tako skrito. Ponižal se je do skrajnih meja. In prav zato, ker se je Kristus ponižal do skrajnih meja, da nas je povišal, nas dolžnost hvaležno sili, da ga do skrajnih meja povišujemo. Evharistija je NAJVIŠJI zakrament, zato mu dolgujemo najvišje – možno – spoštovanje. Zato nam  je starim nerazumljivo, oziroma neopravičljivo, da moderni tabernakelj s Kristusom rinejo v kot, sebe pa postavljajo v sredino, kjer se šopirijo kot judovski veliki duhovniki.

Te neprestane novotarije v Cerkvi so tudi vzrok, da pada spoštovanje do avtoritete v Cerkvi. Če učitelj uči enkrat tako in drugič drugače, je izgubil svojo avtoriteto. Če nimajo starši več v hiši prave avtoritete, so navadno krivi starši vsaj v veliki meri. In da danes vodstvo Cerkve nima več tiste avtoritete, je vsaj delno samo krivo.

S kakšnim veseljem in žrtvami so si na primer ljudje kupovali mašne knjižice, misale, zdaj so pa razočarani, ker je vse neuporabno. Koliko truda, muke, smo mi sami vložili in naši predniki, da bi naš narod izkazoval čim višje češčenje NAJVIŠJEMU:

"Kar le moreš, daj v zahvalo, zanj bo hvale še premalo" … No, zdaj so pa naenkrat prinesli vetrovi neki novi nauk, tam iz Holandije menda, da sv. Rešnje Telo ni več toliko vredno, da bi ga tako pobožno častili, da bi ga s takšnim spoštovanjem prejemali, kakor je Katoliška Cerkev prej učila?...

Mnenja smo, da je to velik udarec po slovenski Cerkveni avtoriteti. To je škandal in sramota za nas duhovnike! Po 2000 letih – pa še nimamo pravega katekizma in molitvenika! …

In končno: Zakaj smo se danes oglasili? Ni naš namen, da bi s tem nergali. Mislimo pa, da imamo pravico in dolžnost povedati svoje mnenje, saj vse to v živo zadeva nas in našo službo. »Qui tacet, consentire videtur.« Vemo pa, da jih še mnogo molči, čeprav ne soglašajo. Spregovorili smo, ker se bojimo odgovornosti pred Bogom in narodom. Nočemo biti neki skriti oporekovalci, zato smo se oglasili in povedali svoje mnenje.

V nekaj primerih pa bi morda ta novost res bila v čast Božjo in v korist narodu. O tem primerih pa Okrožnica ne govori in jih ne predvideva. Na primer:

Duhovnik, ki se mu roke tresejo, naj bi položil ciborij na angelsko mizo in naj bi ljudje sami jemali hostije iz njega. Isto naj bi veljalo za slepega duhovnika! Seveda samo v tem primeru, ako ni mogoče dobiti zdravega duhovnika. Ali pa:

Na Kočevskem imamo cele vasi, kamor duhovnik nima dostopa. Živi pa tam precej ljudi. Duhovnik ne sme niti k umirajočemu! Zakaj ne bi smel za to primeren laik, moški ali ženska, ki ima legalen dostop v te kraje, odnesti sv. hostije umirajočim in bi jih obhajal, ako so poprej obudili popolno kesanje po navadni stari slovenski formuli? Pa morda še v bolnišnice, ječe in povsod tja, kamor duhovnik ne more???

V teh primerih mislim, da bi nemaziljene roke imele zadostno opravičljiv razlog, da se dotaknejo sv. hostije.

OMNIA AD MAIOREM DEI GLORIAM!

Na dekanijski konferenci v Kočevju, dne 26.5.1971