ponedeljek, 20. januar 2014

Gostujoče pero: Andrej Vončina - Revni in bogati - črni in beli...



 Problematično gledanje na družbo (1)

Ko človek nekoliko spremlja, kako gledamo v današnji Cerkvi na družbene težave, pride do kar zanimivih ugotovitev. Kot je nekako že v navadi, niso toliko težavne same analize stanja, čeprav so včasih kar malo preveč okužene z določenim sociologizmom, kolikor so bolj težavni sklepi. Veliko je “črno-bele tehnike”, banaliziranja in poenostavljanja. Da pa ne bomo govorili preveč v zraku, poglejmo nekoliko pobliže določeno analizo stanja, ki je dobra in jasna, potem pa še sklepe. Kot se zdi, nam je v Cerkvi nekoliko bolj postalo jasno, tudi v kakšnem ekonomskem kontekstu živimo. Zgodil se je preobrat, ki ima seveda svoje posledice, po katerem smo v zahodnih deželah postali porabniki izdelkov, ki so narejeni drugod. 

To seveda vodi do postopnega zmanjševanja družbenega bogastva po eni strani, po drugi pa se vse bolj jasno ustvarja čedalje bogatejša elita, ki je skoraj izključno “zahodna”, saj so v gromozanski večini nadzorniki in spodbudniki proizvodnje doma na Zahodu. Dežele, ki proizvajajo – o tem, kako, v kakšnih razmerah, se proizvaja v teh deželah, je druga zgodba –, ne morejo priti na površje, temveč ostajajo nerazvite. Pri tem je treba povedati predvsem tole, da ta ljudstva ne hrepenijo toliko po tem, da bi sodelovala pri dobičku in bogastvu, kolikor bolj hrepenijo po sodelovanju v globalnem potrošniškem spektaklu. Tako pa prihaja do vse močnejšega družbenega konflikta, saj s (m) o na drugi strani ljudstva, katerih blaginja polzi navzdol. Ta položaj nam je torej precej jasen, a potem radi zadeve zbanaliziramo, saj naj bi bila človeška družba sestavljena iz samo dveh kategorij – iz bogatih in revnih. 

Samo po sebi to še ne bi bilo tako narobe, če bi na to gledali tako, kot so gledali naši očetje, saj so se v svoji globini zavedali – to prepričanje so imeli v moči vere in upanja v večno življenje, ki ga prinaša Kristus -, da je ta položaj lahko začasen in dokaj spremenljiv. Nasprotno pa danes tudi v Cerkvi gledamo na to kot na nekaj trajnega, nespremenljivega. Kam je šla tista resničnost, ki ji pravimo “človekova svobodna volja”, se lahko zgolj vprašamo. Tako pa vse polariziramo, dobimo dva nasprotujoča si pola. Bogati so na eni strani in so vselej amoralni, ustvarjajo krivičen in sprevržen svet, na drugi strani pa so reveži, ki so vselej “lačni in žejni pravičnosti” (sklicevanje na enega izmed blagrov je precej jasno, a kaj, ko Jezusovi blagri govorijo o neki drugi, presežni stvarnosti), vselej hrepenijo po družbeni solidarnosti … 

Etika naj bi tako predstavljala tisti čudežni napoj, s katerim bi dosegli te “pozitivne vrednote” – tako ali tako se danes o vrednotah veliko govori, a niso nič več vezane na krščanski nauk, temveč so samo stoječe, prav zato pa smo jim nadeli tisto poimenovanje, ki je v narekovajih. Pravkar omenjeno naj bi zagotovilo nekaj, kar sprevrže skoraj dvatisočletno učenje Cerkve. Zagotovilo naj bi namreč človekovo srečo in dostojanstvo, saj naj bi po novem (govorimo o učenju zadnjih nekaj desetletij) človek bil na svetu zato, da bi bil srečen, pri čemer je prepogosto mišljena le zemeljska sreča, ne pa tista večna. To pa se ne sklada niti z evangelijem, če, recimo, damo za primer samo priliko o bogatašu in ubogem Lazarju (Lk 16,19-31). Če smo že bili ustvarjeni za srečo, potem je to večna sreča, ki pa je Bog sam. Kot nam pove sv. Avguštin, nas je Bog “zase ustvaril”, naša naloga je taka, da Boga “spoznavamo, ljubimo in mu služimo v tem življenju, da bi ga potem uživali v prihodnjem, v nebesih”, kot nam lepo pove stari katekizem. Zaradi tega napačnega gledanja, ki ga imamo, so bogataši tisti, ki imajo v svojih rokah tako človeško srečo kot dostojanstvo – morda pa smo preveč osredotočeni le na blaginjo, se vam ne zdi?

 Kot reveže pogosto danes pojmujemo pribežnike, o katerih smo že imeli priložnost spregovoriti, ki se jim s tujko raje reče “migranti”. Zanje žal drži, da ne prihajajo k nam zato, ker bi bili lačni in žejni pravičnosti in solidarnosti, enakosti in podobnih reči. To jih ne zanima kaj dosti, če sploh kaj. Predvsem so zaslepljeni z lepim in lagodnim življenjem, ki naj bi ga prinašalo zahodnjaško potrošništvo. Želijo si tiste blaginje, ki jo imamo na Zahodu. Te množice ljudi se zavestno podajajo na pot in zavestno tvegajo svoja življenja zato, da bi karseda hitro zagotovile večjo blaginjo družinam v svojih deželah. Želijo si priti do “mobija”, o katerem so lahko v svoji vasi zgolj sanjali, sline se jim cedijo ob pogledu na zahodnjaške lepotičke v mini-krilih, ki jih pri njih ni, želijo si priti do modelov avtomobilov, do katerih ne morejo doma. Poenostavljeno lahko rečemo, da vidijo Zahod kot raj, kjer bi se lahko nemoteno potopili v materialne dobrine in jih uživali, hkrati pa jih ne bi vezali več strogi moralni zakoni.

/ dalje prihodnjič

4 komentarji:

  1. Pozdravljeni,

    Najprej bi rad pohvalil vaš blog. Ga prebiram kar redno. Bi pa v nadaljevanju mogoče objavil eno kratko razmišljanje oz. vprašanje:

    Tradicionalno katoliško gibanje je zame dokaj novo. Poznam ga mogoče zadnjega pol leta - popolnoma naključno sem ga odkril na internetu (z vašo pomočjo, seveda). Ne bom rekel, da se sam strinjam z vsemi poudarki gibanja/idejnega toka, niti sam nisem ravno ne vem kako dober katolik - na žalost sem še preveč podoben povprečnemu slovenskemu/evropskemu katoliku. Mi je pa zanimivo, da je to gibanje leži še vedno dokaj v medijski senci glavnih sekularnih in tudi katoliških (!!!) medijev. Tudi denimo pri nas, mislim, da Družina in Ognjišče poudarke te katoliške teološke smeri/gibanja/toka POVSEM IGNORIRATA.

    Hkrati pa sem ob spremljanju tujih tradicinalističnih portalov odkril, da tam kjer so sekularni mediji zaznali prisotnost tega gibanja, je bil odziv res izjemno agresiven in skorajda sovražen, nasilen, saj so nosilce teh idej razglasilli za fundamentaliste, grožnjo političnemu redu, grožnjo družb, poimennoval so jih kot skrajne katolike itd. Pogosto so uporabili primerjavo s skrajnim islamom in tako poskušali zasejati še večji strah.

    Tu se mi postavlja vprašanje: je mogoče bolje, da je gibanje trenutno malce bolj v osami in skrito in se poskuša bolj izpostaviti le preko katoliških medijev? V Sloveniji takšnim idejam situacija namreč tudi ni naklonjena.

    Zanima me tudi, kako na blogu Ad Dominum ocenjujete domet svojega bloga? Ustvarjalcev in idejnih podpornikov vas je verjetno le nekaj, koliko pa imate bralcev? Kako so vas sprejeli v katoliških medijih (Družina, Ognjišče, spletni mediji) - ali vas še vedno ovirajo?

    Za konec pa še majhna želja: mogoče bi lahko objavili kakšen intervju (s kakšnim duhovnikom, kot ste enkrat že naredili prepis intervjuja z italijanskim duhovnikom, ali pa laikom. Mogoče s kom iz Slovenije?)

    Lep pozdrav in želim vam vse dobro še naprej. Hkrati se vsem priporočam v molitev, da bi postal boljši kristjan in boljši človek.

    vas zvesti spremljevalec
    Rok

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Rok, hvala za komentar in branje.

      Napisal bom nekaj pripomb le v svojem imenu, ne v imenu vseh ustvarjalcev, ki bodo morda dodali še kaj sami.

      Glede medijske pozornosti...gotovo se lahko strinjamo, da je tradicionalistično gibanje bolj ali manj ignorirano. Po eni strani je to razumljivo, saj se v Sloveniji (za razliko od nekaterih zahodnih držav, npr. ZDA, kjer je že močno uveljavljeno) šele začenja. Nezanimanje "mainstream" medijev je tako jasno in po mojem mnenju je to dobro, saj gotovo, kot si sam napisal, o nas ne bi zanli povedati kaj dobrega. Seveda bi pa pričakovali, da bi nam katoliški mediji posvetili malo več pozornosti, a je tudi to spričo popolne ignorance in predsodkov, ki so prisotni pri večini sodobnih slovenskih katoličanih, tudi dokaj razumljivo.

      Je pa vsekakor žalostno, da se v Cerkvi (na Slovenskem pa tudi marsikje po svetu), kjer se zadnje čase toliko govori o sprejemanju in podobnih rečeh, na tradicionaliste gleda kot na neke vrste odpadnike. Nobenega problema tako ni organizirati raznih "rock", "skavtskih" in ostalih maš (če si zasledil, se je na Časniku nekdo pred kratkim zavzel za neke vrste "otroške" maše!), ob sami omembi izredne oblike mašnega obreda pa je takoj ogenj v strehi..

      O vzrokih za to tukaj ne bi. Mislim, da so to dobro drugi pojasnili na forumu Mladi. net v temi o tradicionalizmu.

      Podatkov o branosti nimam in se mi tudi ne zdi tako zelo pomembna. Če smo s svojimi prispevki le enemu pomagali na njegovi poti k Bogu in mu odprli oči za neko drugo, danes zaničevano in teptano stran vere, je zame blog bil uspešen.

      Lep pozdrav v Kristusu, M

      Izbriši
    2. Gospod Rok, hvala lepa za pohvalo in dobrohoten odnos, ki nam ga izkazujete.

      Tradicionalistični duhovni tok je v Sloveniji šele na začetku. Počasi se širi, trenutno predvsem "od ust do ust" in "od prijatelja do prijatelja". V tujini (posebno v ZDA in Franciji) pa je postal povsem samoumeven del cerkvene realnosti, ki povrhu vsega (po božji milosti) daje lepe sadove, kot npr. polne cerkve mladih ljudi in polna semenišča.

      Ustvarjelci tega bloga si želimo, da bi nas slovenska Cerkev imela za svoje in nas kot take spoštovala. Konec koncev smo in si še naprej želimo biti njeni sinovi (v polnem občestvu s Petrovim naslednikom).

      Slovenski katoliški mediji nas žal ignorirajo, čeprav je potrebno izpostaviti, da nam je spletna stran Radia Ognjišča objavila obvestilo o začetku delovanja bloga (junij 2013).

      Največja težava pa je dejanska dostopnost svetih maš po klasični (tradicionalni) obliki.

      Gospod Rok, ni se vam potrebno opredeljevati, ali ste "tradicionalist" ali niste. To ni bistveno. Tudi ta blog ni na spletu zato, da bi bil "tradicionalističen", ampak zato, da je zvesto in goreče katoliški. Njegovi ustvarjalci smo preprosto katoliki, ki se poskušamo truditi za svetost in s tem izpolnjevati voljo Vsemogočnega. Vsebina bloga je torej namenjena vsem iskrenim ljudem, željnih hoje za Kristusom. Mislim, da med takšne spadate tudi vi.

      Gospod Rok, prav gotovo bomo molili za vas, vi pa dajte za nas.

      Milost in mir našega Gospoda Jezusa Kristusa naj bo vedno z vami!

      Izbriši
    3. Rok, brez strahu! Gospod pravi: "Ne boj se." In to ne enkrat, ampak 365-krat. Pogumno naloži križ na rame in korakaj po svetu s pogledom na Sveto (Rešnje Telo).

      Pa ne pozabi, da imaš, kadar padeš, vedno na voljo duhovnike in brate v veri, da te poberejo, kot je naš Gospod Kristus imel Simona. Meni je Oče poslal kar dva. :D

      Mir in dobro v našem Gospodu!

      Izbriši

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...