 |
| sv. Alfonz Marija Ligvorij, škof, redovni ustanovitelj in Cerkveni učitelj |
Življenje, ki ga imaš,
ti je dal Bog. Ustvaril te je po svoji podobi in podobnosti, ne da bi si ti bil
to zaslužil. Pri svetem krstu te je sprejel za svojega otroka in te ustvaril
zato, da bi ga ti ljubil v tem življenju in mu služil in da bi ga užival v drugem
življenju, v raju. Nisi ustvarjen za ta svet, zato tudi ne smeš živeti s tem
namenom, da bi svet užival, si nabiral bogastvo in oblast, jedel, pil in spal
kakor brezumne živali. Živeti moraš zato
in samo zato, da svojega Boga ljubiš in se tako večno zveličaš. Vse
ustvarjene reči ti je Bog dal v uporabo, da bi ti pomagale doseči tvoj veliki
namen in poklic. Pa ti, nesrečnež, si na vse kaj drugega mislil, samo ne na
svoj večni namen! Prosi Očeta, pri ljubezni Jezusovi, da ti pomaga pričeti novo
življenje, ki bo vse posvečeno in urejeno po Njegovi božji volji.
Ob smrtni uri te bo
pekla vest, če nisi v življenju služil Bogu. Kakšno pekoče spoznanje bo to, ko
boš ob koncu svojih dni sprevidel, da ti tisto uro od vsega bogastva, oblasti
in časti, od vsega razveseljevanja in uživanja ni ostalo drugega kakor pest
suhega listja! Takrat se boš prijel za glavo, kako si mogel za prazen nič, za
nečimrnost sveta izgubiti božjo milost in pogubiti svojo dušo, pa bo prepozno,
da bi popravil škodo, storjeno svoji duši, in začel drugo, boljše življenje.
Kakšen obup se te bo polotil! Kakšna muka te bo mučila! Takrat boš spoznal, koliko je vreden čas. S svojo srčno
krvjo ga boš hotel nazaj kupiti a bo prepozno. O grenki, bridki dan za tistega,
ki ni služil Bogu in ga ni ljubil!
Kako je mnogim ta
veliki dar življenja malo mar. Glavo si belijo s tem, kako bi kopičili
bogastvo, kako bi boljše jedli in pili in se razveseljevali na vse mogoče
načine; toda Bogu služiti in dušo rešiti, na to ne mislijo in večni namen
življenja se jim ne zdi vreden piškavega oreha. In tako se velik del
kristjanov, ki praznujejo ob pojedinah, prepevanju in brenkanju na citre bliža
peklu. Ko bi nesrečneži vedeli, kaj se
to pravi: pekel!
Človek, se boš res
toliko trudil, da bi se pogubil in ne boš ničesar storil, da bi se zveličal?
Prvi uradnik francoskega kralja Franca I. je ležal na smrtni postelji in
vzdihoval: »Joj mene, nesrečneža! Cele skladovnice papirja sem porabil, da sem
pisal pisma in ukaze svojega kralja, nisem pa porabil ene pole, da bi napisal
svoje grehe in se čisto spovedal!« In Filip III., španski kralj, je rekel pred
svojo smrtjo: »O, mar bi preživel svoje dni v kakšni puščavi in služil Bogu,
namesto tega, da sem jih preživel kot kralj!« Toda kaj pomaga v tisti uri tako
vzdihovati in tožiti? S tem se le srce teži in obup množi. Zato pa, kristjan
moj, se uči od bridke skušnje drugih in skrbi svoje zveličanje, če nočeš, da se
te enkrat loti enak obup. Vedi dobro, da
je izgubljeno vse, karkoli delaš, govoriš in misliš brez Boga. Zato pa vstani,
vzdrami se! Čas je, da svoje življenje spremeniš, na novo urediš. Kaj hočeš
še nadalje samega sebe slepiti in varati do zadnje ure? Do vrat večnosti? Do
žrela, ki vodi v pekel? Do takrat, ko ne bo več mogoče popraviti zmote in
blodnje?
Skleni, da se želiš
večkrat čez dan spomniti na Boga in njegove neskončne dobrote ter se mu
zahvaljevati iz vsega srca. Skleni čas
svojega življenja bolje urediti in uporabiti, posebno s tem, da boš vsako delo
opravljal v božjo čast.
Prirejeno po:Sv. Alfonz Ligovorijan, Resnice za večnost. Celovec: Družba sv.
Mohorja, 1916; str.6-9
Ni komentarjev:
Objavite komentar