četrtek, 23. januar 2014

Reši svojo dušo! (1) - O človekovem namenu



sv. Alfonz Marija Ligvorij, škof,
redovni ustanovitelj in Cerkveni učitelj
Življenje, ki ga imaš, ti je dal Bog. Ustvaril te je po svoji podobi in podobnosti, ne da bi si ti bil to zaslužil. Pri svetem krstu te je sprejel za svojega otroka in te ustvaril zato, da bi ga ti ljubil v tem življenju in mu služil in da bi ga užival v drugem življenju, v raju. Nisi ustvarjen za ta svet, zato tudi ne smeš živeti s tem namenom, da bi svet užival, si nabiral bogastvo in oblast, jedel, pil in spal kakor brezumne živali. Živeti moraš zato in samo zato, da svojega Boga ljubiš in se tako večno zveličaš. Vse ustvarjene reči ti je Bog dal v uporabo, da bi ti pomagale doseči tvoj veliki namen in poklic. Pa ti, nesrečnež, si na vse kaj drugega mislil, samo ne na svoj večni namen! Prosi Očeta, pri ljubezni Jezusovi, da ti pomaga pričeti novo življenje, ki bo vse posvečeno in urejeno po Njegovi božji volji.

Ob smrtni uri te bo pekla vest, če nisi v življenju služil Bogu. Kakšno pekoče spoznanje bo to, ko boš ob koncu svojih dni sprevidel, da ti tisto uro od vsega bogastva, oblasti in časti, od vsega razveseljevanja in uživanja ni ostalo drugega kakor pest suhega listja! Takrat se boš prijel za glavo, kako si mogel za prazen nič, za nečimrnost sveta izgubiti božjo milost in pogubiti svojo dušo, pa bo prepozno, da bi popravil škodo, storjeno svoji duši, in začel drugo, boljše življenje. Kakšen obup se te bo polotil! Kakšna muka te bo mučila! Takrat boš spoznal, koliko je vreden čas. S svojo srčno krvjo ga boš hotel nazaj kupiti a bo prepozno. O grenki, bridki dan za tistega, ki ni služil Bogu in ga ni ljubil!

Kako je mnogim ta veliki dar življenja malo mar. Glavo si belijo s tem, kako bi kopičili bogastvo, kako bi boljše jedli in pili in se razveseljevali na vse mogoče načine; toda Bogu služiti in dušo rešiti, na to ne mislijo in večni namen življenja se jim ne zdi vreden piškavega oreha. In tako se velik del kristjanov, ki praznujejo ob pojedinah, prepevanju in brenkanju na citre bliža peklu. Ko bi nesrečneži vedeli, kaj se to pravi: pekel!

Človek, se boš res toliko trudil, da bi se pogubil in ne boš ničesar storil, da bi se zveličal? Prvi uradnik francoskega kralja Franca I. je ležal na smrtni postelji in vzdihoval: »Joj mene, nesrečneža! Cele skladovnice papirja sem porabil, da sem pisal pisma in ukaze svojega kralja, nisem pa porabil ene pole, da bi napisal svoje grehe in se čisto spovedal!« In Filip III., španski kralj, je rekel pred svojo smrtjo: »O, mar bi preživel svoje dni v kakšni puščavi in služil Bogu, namesto tega, da sem jih preživel kot kralj!« Toda kaj pomaga v tisti uri tako vzdihovati in tožiti? S tem se le srce teži in obup množi. Zato pa, kristjan moj, se uči od bridke skušnje drugih in skrbi svoje zveličanje, če nočeš, da se te enkrat loti enak obup. Vedi dobro, da je izgubljeno vse, karkoli delaš, govoriš in misliš brez Boga. Zato pa vstani, vzdrami se! Čas je, da svoje življenje spremeniš, na novo urediš. Kaj hočeš še nadalje samega sebe slepiti in varati do zadnje ure? Do vrat večnosti? Do žrela, ki vodi v pekel? Do takrat, ko ne bo več mogoče popraviti zmote in blodnje?

Skleni, da se želiš večkrat čez dan spomniti na Boga in njegove neskončne dobrote ter se mu zahvaljevati iz vsega srca. Skleni čas svojega življenja bolje urediti in uporabiti, posebno s tem, da boš vsako delo opravljal v božjo čast.

Prirejeno po:Sv. Alfonz Ligovorijan, Resnice za večnost. Celovec: Družba sv. Mohorja, 1916; str.6-9

Ni komentarjev:

Objava komentarja

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...