Bog nas vabi k pobožnosti preko papeža Frančiška, služabnika Gospodovih služabnikov

papež mašuje na oltarju bl. Janeza Pavla II.

22. novembra 2013. leta Gospodovega, na praznik mučenke svete Cecilije, je sveti oče, rimski patriarh Frančišek spregovoril o ustrezni liturgični drži. V svoji pridigi, izrečeni v cerkvi Doma svete Marte v Vatikanu, se je dotaknil duha adoracije, ki je prvi korak na poti k poglabljanju v svete skrivnosti, navzoče pri najsvetejšem opravilu Cerkve, to je sveti maši. Čeprav papeževih besed ne želimo trgati iz konteksta in mu pripisovati izjav, ki jih ni izrekel, je zaradi splošne in načelne narave njegove pridige mogoče izpostaviti stališče, ki ga na tem blogu vseskozi zagovarjamo. Papeževe besede namreč  lahko interpretiramo tudi v luči častite liturgične usmeritve »ad orientem« oziroma »ad Dominum«, pri čemer je celotno verno ljudstvo z duhovnikom vred obrnjeno v isto smer, to je v smer Boga (križanega, vstalega in pričakovanega, da kakor sonce z vzhoda zasveti na sodni dan).

Prilagamo prevod nekaterih vsebinsko bolj izrazitih odlomkov, ki so v večjem obsegu in izvirnem jeziku dostopni v časopisu L' Osservatore Romano (http://it.radiovaticana.va/news/2013/11/22/papa_francesco:_nel_tempio_non_si_va_a_celebrare_un_rito_ma_ad/it1-748874).

Tempelj je sveti kraj, v katerem ni najpomembnejša ritualnost [sama po sebi], temveč adoracija Gospoda. Tempelj je hiša iz kamna, kjer ljudstvo ohranja svojo dušo v navzočnosti Boga. Tempelj je kot kraj, na katerega se sklicuje božje ljudstvo. Sveti tempelj pa je tudi telo posameznika, v katerem Bog govori, srce pa posluša.

Tempelj je kraj, kamor skupnost hodi molit, slavit Gospoda, se zahvaljevat, predvsem pa je to kraj adoracije. V templju poteka adoracija Gospoda. Prav ta točka je najpomembnejša. To velja tudi za liturgično ceremonijo: kaj je najpomembnejše pri liturgični ceremoniji? Spevi, obredi, ki so lepi in vse, kar je takega? Najvažnejša je adoracija: celotna skupnost združeno gleda oltar, kjer se praznuje žrtev in kjer poteka adoracija. Jaz pa verjamem – in to pravim ponižno – , da smo morda mi kristjani nekoliko izgubili smisel za adoracijo, ker pri tem mislimo takole: gremo v tempelj, tam se bomo združili kot bratje – to je sicer lepo in dobro! – toda središče je tam, kjer je Bog. Mi smo tisti, ki naj Bogu namenjamo adoracijo.

So naši templji kraji adoracije, mar dajejo prednost adoraciji? Mar naša [liturgična] slavja dajejo prednost adoraciji? Jezus je namreč izgnal »poslovne može«, ki so si tempelj prisvojili za kraj trgovanja, namesto za kraj adoracije.

Obstaja tudi drugačen »tempelj«, gre za drug kraj svetega, ki ga moramo upoštevati v življenju. Sveti Pavel nam pravi, da smo mi templji Svetega Duha. [Tudi] Jaz sem tempelj. Duh Boga je v meni. In ta nam tudi pravi: »Ne povzročajte žalosti Gospodovemu Duhu, ki je v vas!« Tudi tukaj lahko govorimo o adoraciji, in sicer svojevrstni adoraciji. Tukaj je srce tisto, ki išče Gospodovega Duha, ki je v njem. Srce ve, da je v njem Bog, da je v njem Sveti Duh. Srce ga posluša in mu sledi.

Hoja za Bogom vsekakor predpostavlja stalno očiščevanje, kajti mi smo grešniki. Potrebno se je očiščevati z molitvijo, s pokoro, z zakramentom sprave, z evharistijo. Tako moramo imeti v teh dveh templjih, v materialnem templju kot kraju adoracije in duhovnem templju v meni kot prebivališču Svetega Duha, razpoloženje usmiljenja, ki daje adoracijo in posluša, ki moli in prosi odpuščanja, ki slavi Gospoda.

Ko se govori o veselju templja, se govori o sledečem: vsa skupnost je v adoraciji, v molitvi, v izrekanju zahvale, v slavljenju. Jaz sem v molitvi z Gospodom, ki je v meni, kajti jaz sem »tempelj«. Jaz poslušam, jaz sem na voljo. Naj nam Gospod podeli ta pravi smisel templja, da bi lahko šli naprej v našem življenju adoracije in poslušanja Besede Boga.

Naj Gospod podeli vsem (sedaj že) osmim piscem bloga modrost za pravilno posredovanje resničnega duha liturgije in celotnega življenja po Kristusu. Naj Gospod omehča srca vseh tistih bralcev, ki mislijo, da je naše delo čudaško ali domišljavo. Naj bo torej blog Ad Dominum sprejet kot iskrena pobuda, ki svojo moč črpa iz adoracije živega Boga v Najsvetejšem zakramentu.

Drobtinica

Od Telovega 2008 je Benedikt XVI delil obhajilo izključno kleče in na usta

Sem le drobtinica.

Nenadoma sem se znašla med prahom, na mrzlih marmornatih tleh. Večkrat so me pohodili, ne da bi me videli.

Videla sem umazane podplate mnogih čevljev, pete vseh vrst in občutila sem težo neštetih nevednih ljudi, ki so me pohodili. Videla sem pajke in žuželke, celo mravlje so me skušale odnesti. Videla in slišala sem glasove zakristana in pobožnih žena, ki so urejali oltar in čistili cerkev, a niso me mogli ne videti ne slišati.

Nato me je metla udarila in odbila v smetišnico. Od tam sem končala v smetnjaku in tovornjak me je odpeljal na smetišče, med iztrebke in smeti vseh vrst.

Jaz sem tvoj Gospod, sem Nebeški Kralj in trume angelov in svetnikov mi pojejo slavo. Zakaj vse to, dragi in ljubljeni duhovnik? Da bi se izogibal tistemu, kar označuješ za liturgični formalizem, nisi želel uporabljati navadnega krožnička, s katerim bi mi preprečil to bogoskrunsko potovanje.

-  -  -

Cerkev se zaveda nevarnosti izgube delčkov svete hostije med obhajanjem vernikov. Ti se lahko izgubijo ne da bi mi to zaznali. Da bi to preprečili, Cerkev tudi danes zahteva, da se obhajilo deli na način, ki to možnost v največji meri zmanjšuje. Tako obstaja zahteva, da med deljenjem obhajila strežnik drži obhajilni krožniček pod brado obhajanca, da morebitni delčki padejo nanj in se ne izgubijo.

Kaj o tem pravijo cerkveni dokumenti?

V Splošni ureditvi Rimskega Misala [1] je uporaba obhajilnega krožnička zapovedana pod točko 118. Tam je jasno določeno, da mora biti na mizici poleg vina in vode ter ostalih stvari pripravljena tudi patena za obhajilo vernikov.

V Navodilu o Zakramentu odrešenja [2], ki je nastalo na osebno željo bl. Janeza Pavla II., je pod točko 93. določeno, da je obvezno potrebno ohraniti uporabo patene za obhajanje vernikov, da bi se izognili, da bi sveta hostija ali kak delček padel na tla.

Res je škoda, da je ta majhna a tako dragocena gesta, znak naše pozornosti in spoštovanja do Telesa in Krvi našega Gospoda Jezusa Kristusa, padla v pozabo v mnogih župnijah. Zastonj so izgovori o pomanjkanju ali odsotnosti strežnikov. Cerkev ima rešitev tudi za take primere. Doslednost velja, saj je prva vzgoja, vzgoja z zgledom.

»Ni nevarnosti za pretiravanje v skrbi za to skrivnost, kajti »v tem zakramentu je povzeta vsa skrivnost našega odrešenja.« « (bl. Janez Pavel II, Cerkev iz Evharistije[3])

[1]  http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/0/6D510D7514F08B2DC1256EFD004D3980/$FILE/CD94.PDF

[2] http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/knjigarna/C54F657D2800ED2FC1256F8900358240/$FILE/CD_108P.PDF

[3] http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/knjigarna/8A3EBC22768D8229C1256EFD0045BDB0/$FILE/CD-101.PDF

 

Gostujoče pero: Blaž Koman, Iz svetega rastem v svet

Ob sklepu leta vere (2012/2013): Iz svetega rastem v svet (Blaž Koman)

 

 Dandanes mi mnogi verniki ali zgolj znanci radi hote ali nehote vržejo kost z že docela banalizirano in izzvenelo izjavo: »Ampak, jaz sem veren, zakaj bi potem moral hoditi k maši?« Ali pa: »Saj ti ni treba hoditi k maši, da si vernik. Tisti duhovnik tam je itak 'kar tko malo'.« Tovrstne popolnoma zbegane izjave zbeganih iskalcev, ki niti niso sami krivi za to, da se jim po glavi podijo vse te nerazumne ideje, so mi vedno nova iztočnica za debatiranje, pričevanje in tudi osebno premišljevanje okoli svete maše.

V kolikor tvoja vera ni tako trdna, da bi zmogel verovati in razumeti univerzalnega, temeljnega in brezkompromisnega pomena zakramentov, še najbolj pa zakramenta svete evharistije – zahvale. Gre za Najsvetejši (!) oltarni zakrament, ki ga Jezus pri zadnji večerji zapove (!) in za vekomaj zapečati z besedami: »To delajte v moj spomin.« Ne reče: »Če boste imeli čas,« ali »če se vam bo ljubilo,« ali »če vam bo hudo ali si boste zaželeli dobre družbe vrstnikov in zabavne glasbe.« Ne. Kristus zapove, naj počnemo to v Njegov spomin in v odpuščanje grehov.

Mnogi tudi radi rečejo: »Ja, pa saj je pomembno konec koncev le to, da spoštujem druge ljudi.« In nemalokrat slišim to tudi iz ust sester in bratov v katoliški veri. Vendar tako v Stari kot v Novi Zavezi nam Bog na prvo mesto postavlja enako zapoved: ljubezen – do Njega. In kdo smo mi, da si bomo sploh drznili misliti zoper Božje (!) zapovedi?

Kaj ima vse to s sveto mašo? Vse. Kdor ima resnično trdno vero in hodi po poti Kristusa, ne bo nikoli rekel: »Ne rabim maše in Cerkve, ker sem lahko tudi tako dober človek in vernik.« Rekel pa bo: »Vse, kar potrebujem, je Bog in On mi bo priskrbel več, kot bi si jaz želel.«

Z resnično vero v srcu ne bom stopal k sveti maši zgolj kot k nekemu obredu spomina (brez Kristusove resnične navzočnosti v kruhu in vinu) ali še huje: k nekemu koncertu, nastopu pevskega zbora. Ne bom šel tja, ker mi doma tako rečejo, ker bom tam srečal ljudi iz domače okolice in se pokazal pred duhovnikom, da bi videl, kako svet sem, ko hodim redno k maši. Ne!

 Z resnično vero v srcu bom stopal k sveti maši kot najsvetejšemu obredu, pri katerem bom deležen prisotnosti Najsvetejšega in obhajila z Najsvetejšim. In iz te ljubezni do Boga se bo izražala tudi moja zunanja drža. Kajti, ali nima vsak rad, da v kolikor nekomu nekaj pomeni, mu ta to tudi izkaže? Ali nima potem Bog kot naš Stvarnik, naša Pot in naš Rešitelj toliko večje pravice, da mu izkažemo največje časti, ki mu jih zmoremo izkazati?

Vse moje življenje moram črpati iz svetega in ne iz sveta. Svetno je minljivo. Je grešno. Meseno, strastno in spotikljivo. Vodi v stranpoti in prepade. Dokončno tudi v pekel, ki je tako resničen kot nebesa. Le ko črpam iz svetega, se ognem pastem (po)svetnega. In kaj je svetejše od Najsvetejšega, ki je resnična prisotnost Boga Odrešenika?

Na prvem mestu je vprašanje, kako pristopam k Najsvetejšemu? Kako vstopim v sveti prostor cerkve, kjer je v tabernaklju nenehno bivajoče Najsvetejše? Mnogi radi uporabljamo/uporabljajo prispodobo s stopanjem pred kakšnega vladarja ali pomembno svetovno osebnost, ki je vredna naših časti in spoštovanja. Kako potem stopiti pred Vladarja, ki mu gredo resnično vse največje in celo nepredstavljive zasluge? Zagotovo sta tu na mestu spoštljivost in ponižnost. Če bi šel v skrajnost, bi rekel, da bi se moral vsakič, ko bi vstopil v cerkev in se spomnil Najsvetejšega v tabernaklju ali izpostavljenega na oltarju, vreči na tla in se od sreče, veselja in radosti zjokati, ker smem zreti Vate, ki si mi »alfa in omega«.

Vsak bo ob premisleku in prevrednotenju njegove resnične ljubezni do Boga prišel do sklepa, kako se pravilno obnašati pred Njim. Od tod tudi obnašanje med celotnim obredom svete maše. Spoštljivi prikloni, kadar so na mestu, glasna molitev, spoštovanje svete tišine, zagotovo pa (zame) najpomembnejše: klečanje med samim evharističnim obredom. Pri trenutkih, ko se bistvo pod podobama kruha in vina spremeni v Kristusovo Telo in Kri. Takrat moram verovati in v duhu te vere izkazati najgloblje spoštovanje do svojega Odrešenika in Stvarnika.

Iz mojega odnosa do Boga, do Najsvetejšega, črpam tudi razumsko pomen lepe in spoštljive liturgične drže. Ne molim, kot bi branil enajstmetrovko ali ne slonim na klopi in se oziram po prostoru, da bi mi čas hitreje minil. Moje bistvo je v času obreda v polnosti usmerjeno k Bogu. Moja molitev gre Njemu, moje prošnje gredo Njemu in ko je čas za obhajilo, ga obhajam spoštljivo in ponižno, pristopim z lepo sklenjenimi dlanmi v spoštljivi molitveni drži, pokleknem in užijem Njega z obhajanjem na usta.

Zakrament svete maše in dar, da smem prejeti Gospoda pri obhajilu, sta temelj vsakega vernika. Iz evharističnega Kristusa črpa bit in gradi temelje svojega posvetnega življenja. Moj odnos do Najsvetejšega, do svetega, mi ne dovoljuje, da bi stopil pred Boga ali ga celo užil (!) v stanju nečistosti in obtežen z grehi. Kajti moja duša, ki prebiva v meni, se bo pri obhajilu napojila s Svetim Rešnjim telesom. V kakšen prostor želim takrat spustiti Kristusa? Zato razumem, da moram pred tem svoje grehe pri zakramentu svete spovedi predati na oltar pred Boga in ga prositi odpuščanja. Ta sveti (!) zakrament pa zopet vodi tudi v poboljšanje v mojem svetnem (!) življenju.

Ko tako stopam pred Boga in ga častim z vsemi zaslugami, ki Mu gredo, zavedno in nezavedno gradim tudi svoj odnos do sveta, ki me obdaja. Tako iz svetega, presežnega in Najsvetejšega črpam za posvetno in minljivo. Tako grem k sveti maši z veseljem, da se bom zopet vsaj za nekaj časa ves (!) predal Bogu, da bom prejel Njega, ki mi bo dal moč in v čigar veri lahko delam tudi čudeže. S takšnim pristopom bom tudi lažje razumel, ne le veroval, sveto. 

Obračal se bom na svetnike in iskal v njih zgled, ki ne bo nekaj obskurnega in meni tujega, morda celo čudnega, norega, nenavadnega, ampak jih bom razumel, kajti zato, da so sveti, so se tudi sami ne le pri maši, ampak z vsem svojim življenjem predali Bogu. In iz svoje popolne predanosti so ustvarili krasne stvari. V njih je Sveti Duh deloval z vso močjo, njihova ljubezen do bližnjega je bila nepredstavljiva, njihova strpnost neskončna, njihova zmožnost prenašanja bremen trdna in neuklonljiva, njihova volja jeklena in njihovo življenje živeto v polnosti.

Vse to pa so dosegli iz vere in po veri, ki jih je vedno znova in znova vodila v ponižnosti in spoštovanju pred Najsvetejše in k obhajilu.