Večkratno prejemanje svetih zakramentov pokore in Presvetega Rešnjega Telesa

I. Pogosto prejemanje svetih zakramentov je nadvse koristno  vsakemu kristjanu; neizogibno pa tistim, ki resnično hrepenijo po krščanski popolnosti. Če mine nedelja za nedeljo, praznik za praznikom, morda celo preteče več tednov in mesecev, da v cerkvi ni nikogar k božji mizi, je to znamenje neresničnega duhovnega življenja.  Gospod sam je rekel:  

»Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.[…]Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi.« (prim. Jn 6, 51. 53)

Skrbite in prizadevajte si, da po župnijah naše premile slovenske domovine ne mine nobena nedelja in noben praznik, da ne bi vsaj manjše število vernih pristopilo k svetemu obhajilu.

II. Po celem svetu greh dan za dnem, brez mere in števila zasužnjuje ljudi  in grozovita je nečast in razžaljenje, ki jo mora prenašati neskončna božja svetost in božje veličastvo od pregrešnega človeštva. Potrebujemo torej tudi mnogoštevilne vernike, ki bodo s svojo gorečnostjo v molitvi popravljali, kar se hudega dela. Pobožno naj prejemajo sveto obhajilo in tako zadoščujejo za svoje grehe in za grehe vseh ljudi.

 

blaženi mučenec Popeluszko spoveduje delavca
med stavko na Poljskem

III. Seveda je treba imeti največjo skrb za to, da se sveti zakramenti tudi vselej vredno prejemajo. Izkušnja namreč uči, da je človek slaboten in se kaj hitro privadi vsemu, tudi najsvetejšim rečem, in potem vse opravlja tudi le tako iz same navade, brez prave gorečnosti, in zaradi tega tudi brez sadú in koristi ter celo grešno in nevredno.

Zato mora biti prva in največja skrb vsakega kristjana pripravljenost na prejem svetega obhajila. Prejemati ga mora vedno le iz pravega, svetega, Bogu všečnega namena, torej iz čiste, svete ljubezni do Gospoda Jezusa Kristusa v Presvetem Telesu, in pa iz ljubezni do svoje neumrljive duše, do svojega večnega zveličanja; nikdar pa iz nečimrnih, posvetnih in občudovanja željnih namenov.

IV. Najvrednejša priprava na prejem svetega obhajila je dobra in veljavna spoved. Na njo se je potrebno skrbno, a nikakor boječe pripraviti: Dobro je, če se naučimo izpraševati vest vsak večer, imamo stalnega spovednika, svoje grehe očitno in brez zadržkov jasno spovemo spovedniku.

V.  Če se nam dozdeva, da včasih nimamo prave gorečnosti, nič božjega veselja in svete želje in da vse le bolj iz gole navade opravljamo, je morda modro, da opravilo svete pokore odložimo za nekaj časa. Sicer pa vemo vsi, da je potrebno  neprenehoma prositi Gospoda za pravo spoznanje in resnično obžalovanje grehov, kakor tudi za vsem najbolj potrebno milost – stanovitnost v dobrem do konca.

Povzeto po knjigi bl. Antona Martina Slomška  Krščansko devištvo, izdane leta 1894.