Novozavezna daritev

Evharistična daritev ali evharistična žrtev ali sveta maša je središče katoliškega bogočastja. V njej se združujeta branje in razlaganje prebrane božje besede, skupna molitev in zahvala, daritev in zakrament.

Kristus je Cerkvi zapustil vidno daritev, da bi se po njej krvava, enkratna daritev na križu ponavzočevala, da bi se njen spomin ohranil do konca časov in bi se njena zveličavna moč naklanjala vernikom v odpuščanju grehov.

Vidno daritev je ustanovil Gospod pri zadnji večerji, ko je daroval svoje telo in svojo kri pod podobama kruha in vina ter postavil duhovnike nove zaveze, ko je rekel:« To delajte v moj spomin!« (Lk 22, 19). To je čista daritev, ki jo je Gospod napovedal po starozaveznem preroku Malahiju. Nanjo so prav tako kazale vse tako različne daritve stare zaveze, ki so se dopolnile in uresničile v novozavezni daritvi križanega in zaklanega jagnjeta – Kristusa.

V tej daritvi se daruje isti Kristus, ki se je daroval na oltarju sv. križa; ista daritev (hostija) kakor na križu Kristus; isti darovalec (Kristus); različen je le način daritve: v daritvi sv. maše se Kristus daruje nekrvavo, na križu pa se je daroval na krvav način.

K temu, kar je Kristus sam ustanovil, je dodala še Cerkev: molitve in obrede, ki vzbujajo v vernikih notranjo pobožnost in živo zavest, da je daritev sv. maše »najsvetejša daritev« in da je treba »sveto ravnati s Svetim«. (Conc. Trid., sess. 22, de sacrif. missae cc. 4).

Ker je daritev svete maše skrivnost, se je težko poenotiti o njenem bistvu (o tem so mnenja teologov različna). Sv. Tomaž Akvinski, najbolj pronicljiv in celosten med cerkvenimi učitelji, ločuje zunanjo in notranjo daritev. Notranja daritev je duhovna daritev, s katero se duša sama daruje Bogu kot svojemu začetniku in svojemu končnemu cilju. Zunanje daritve pa so čutna znamenja, čutni simboli notranje daritve, saj je za nas, ki smo čutno-duhovna bitja, naravno, da se po čutnih znamenjih, simbolih, dvigamo k duhovnim rečem. (Summa Theologica 2 II, 85, 1-2). Kakor je notranja daritev najvišje dejanje notranjega češčenja Boga, tako so zunanje daritve najvišji izraz zunanjega češčenja Boga.

Simbolizem zunanjih daritev se najbolje izraža v tem, da duhovnik nekako uniči dar: jagnje zakolje, kadilo zažge, vino izlije. V tem dejanju se izraža nekako dvoje: prvič, da človek ne zmore ničesar darovati Bogu, ker je vse v božji lasti; drugič, da naj bi se tako, kakor se v zaklanem jagnjetu preliva srčna kri ali kakor se dišeče kadilo topi v ognju, tudi človek sam použival v božji službi. Najčistejša in najpopolnejša daritev v zgodovini človeštva, je bila daritev sv. križa, ko je Kristus sam sebe daroval Bogu Očetu za rešitev človeštva (odkupitev grehov oziroma zadostitev božji pravici in možnost večnega življenja pri »nebeški večerji« po koncu časov). 

Tu je simbolizem hkrati resničnost: zaklano jagnje je bil sam Kristus, ki se je daroval za nas, kakor je zapisal sv. Pavel, »kot daritev in žrtev Bogu« (Ef 5, 1), da »s svojo daritvijo odpravi greh« (Hebr 9, 26). Kristusova smrt je bila zares zadostilna za vse grehe sveta, zato je bil Bogu ta dar najljubši. Ta daritev se na nekrvav način obnavlja pri sv. maši kot resnična daritev.

Posebnost svete maše je torej v tem, da se daruje isti Jezus, kakor na križu, ne kot simbol, temveč kot sam na sebi najsvetejši in najljubši dar Bogu z vso notranjo daritveno voljo, s katero se je daroval nebeškemu Očetu od prvega trenutka svojega zemeljskega življenja (posebno na križu) in se daruje na nekrvav način pod podobama kruha in vina v živi zvezi z daritvijo sv. križa.

Kristus je tako na oltarju zakramentalno, mistično zaklano Jagnje, kakor ga je gledal sv. Janez v Razodetju: »Videl sem Jagnje, kakor zaklano« (Raz 5, 6). Daritev svete maše je potemtakem prava daritev, ker se Kristus resnično daruje in se obenem z njegovo mistično smrtjo v daritvi svete maše ponavzočuje njegova resnična smrt na križu.