Vabilo - tradicionalna latinska maša v Mariboru, 5. november 2013

Kristus Kralj

Prošnja.
Vsemogočni, večni Bog, ki si hotel vse obnoviti v svojem ljubljenem Sinu, Kralju vesoljstva, daj milostno, da se bodo vse družine narodov, ki jih je greh ranil in razdvojil, podvrgle njegovemu presladkemu kraljevanju. Ki s teboj živi . . .

Prošnja po obhajilu.

Prejeli smo hrano nesmrtnosti in te prosimo, Gospod, naj bi mi, ki nam je v ponos, da se vojskujemo pod praporom Kristusa Kralja, mogli z njim na nebeškem prestolu tudi vedno kraljevati. Ki s teboj živi . . .

Večkratno prejemanje svetih zakramentov pokore in Presvetega Rešnjega Telesa

I. Pogosto prejemanje svetih zakramentov je nadvse koristno  vsakemu kristjanu; neizogibno pa tistim, ki resnično hrepenijo po krščanski popolnosti. Če mine nedelja za nedeljo, praznik za praznikom, morda celo preteče več tednov in mesecev, da v cerkvi ni nikogar k božji mizi, je to znamenje neresničnega duhovnega življenja.  Gospod sam je rekel:  

»Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.[…]Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi.« (prim. Jn 6, 51. 53)

Skrbite in prizadevajte si, da po župnijah naše premile slovenske domovine ne mine nobena nedelja in noben praznik, da ne bi vsaj manjše število vernih pristopilo k svetemu obhajilu.

II. Po celem svetu greh dan za dnem, brez mere in števila zasužnjuje ljudi  in grozovita je nečast in razžaljenje, ki jo mora prenašati neskončna božja svetost in božje veličastvo od pregrešnega človeštva. Potrebujemo torej tudi mnogoštevilne vernike, ki bodo s svojo gorečnostjo v molitvi popravljali, kar se hudega dela. Pobožno naj prejemajo sveto obhajilo in tako zadoščujejo za svoje grehe in za grehe vseh ljudi.

 

blaženi mučenec Popeluszko spoveduje delavca
med stavko na Poljskem

III. Seveda je treba imeti največjo skrb za to, da se sveti zakramenti tudi vselej vredno prejemajo. Izkušnja namreč uči, da je človek slaboten in se kaj hitro privadi vsemu, tudi najsvetejšim rečem, in potem vse opravlja tudi le tako iz same navade, brez prave gorečnosti, in zaradi tega tudi brez sadú in koristi ter celo grešno in nevredno.

Zato mora biti prva in največja skrb vsakega kristjana pripravljenost na prejem svetega obhajila. Prejemati ga mora vedno le iz pravega, svetega, Bogu všečnega namena, torej iz čiste, svete ljubezni do Gospoda Jezusa Kristusa v Presvetem Telesu, in pa iz ljubezni do svoje neumrljive duše, do svojega večnega zveličanja; nikdar pa iz nečimrnih, posvetnih in občudovanja željnih namenov.

IV. Najvrednejša priprava na prejem svetega obhajila je dobra in veljavna spoved. Na njo se je potrebno skrbno, a nikakor boječe pripraviti: Dobro je, če se naučimo izpraševati vest vsak večer, imamo stalnega spovednika, svoje grehe očitno in brez zadržkov jasno spovemo spovedniku.

V.  Če se nam dozdeva, da včasih nimamo prave gorečnosti, nič božjega veselja in svete želje in da vse le bolj iz gole navade opravljamo, je morda modro, da opravilo svete pokore odložimo za nekaj časa. Sicer pa vemo vsi, da je potrebno  neprenehoma prositi Gospoda za pravo spoznanje in resnično obžalovanje grehov, kakor tudi za vsem najbolj potrebno milost – stanovitnost v dobrem do konca.

Povzeto po knjigi bl. Antona Martina Slomška  Krščansko devištvo, izdane leta 1894.

Novozavezna daritev

Evharistična daritev ali evharistična žrtev ali sveta maša je središče katoliškega bogočastja. V njej se združujeta branje in razlaganje prebrane božje besede, skupna molitev in zahvala, daritev in zakrament.

Kristus je Cerkvi zapustil vidno daritev, da bi se po njej krvava, enkratna daritev na križu ponavzočevala, da bi se njen spomin ohranil do konca časov in bi se njena zveličavna moč naklanjala vernikom v odpuščanju grehov.

Vidno daritev je ustanovil Gospod pri zadnji večerji, ko je daroval svoje telo in svojo kri pod podobama kruha in vina ter postavil duhovnike nove zaveze, ko je rekel:« To delajte v moj spomin!« (Lk 22, 19). To je čista daritev, ki jo je Gospod napovedal po starozaveznem preroku Malahiju. Nanjo so prav tako kazale vse tako različne daritve stare zaveze, ki so se dopolnile in uresničile v novozavezni daritvi križanega in zaklanega jagnjeta – Kristusa.

V tej daritvi se daruje isti Kristus, ki se je daroval na oltarju sv. križa; ista daritev (hostija) kakor na križu Kristus; isti darovalec (Kristus); različen je le način daritve: v daritvi sv. maše se Kristus daruje nekrvavo, na križu pa se je daroval na krvav način.

K temu, kar je Kristus sam ustanovil, je dodala še Cerkev: molitve in obrede, ki vzbujajo v vernikih notranjo pobožnost in živo zavest, da je daritev sv. maše »najsvetejša daritev« in da je treba »sveto ravnati s Svetim«. (Conc. Trid., sess. 22, de sacrif. missae cc. 4).

Ker je daritev svete maše skrivnost, se je težko poenotiti o njenem bistvu (o tem so mnenja teologov različna). Sv. Tomaž Akvinski, najbolj pronicljiv in celosten med cerkvenimi učitelji, ločuje zunanjo in notranjo daritev. Notranja daritev je duhovna daritev, s katero se duša sama daruje Bogu kot svojemu začetniku in svojemu končnemu cilju. Zunanje daritve pa so čutna znamenja, čutni simboli notranje daritve, saj je za nas, ki smo čutno-duhovna bitja, naravno, da se po čutnih znamenjih, simbolih, dvigamo k duhovnim rečem. (Summa Theologica 2 II, 85, 1-2). Kakor je notranja daritev najvišje dejanje notranjega češčenja Boga, tako so zunanje daritve najvišji izraz zunanjega češčenja Boga.

Simbolizem zunanjih daritev se najbolje izraža v tem, da duhovnik nekako uniči dar: jagnje zakolje, kadilo zažge, vino izlije. V tem dejanju se izraža nekako dvoje: prvič, da človek ne zmore ničesar darovati Bogu, ker je vse v božji lasti; drugič, da naj bi se tako, kakor se v zaklanem jagnjetu preliva srčna kri ali kakor se dišeče kadilo topi v ognju, tudi človek sam použival v božji službi. Najčistejša in najpopolnejša daritev v zgodovini človeštva, je bila daritev sv. križa, ko je Kristus sam sebe daroval Bogu Očetu za rešitev človeštva (odkupitev grehov oziroma zadostitev božji pravici in možnost večnega življenja pri »nebeški večerji« po koncu časov). 

Tu je simbolizem hkrati resničnost: zaklano jagnje je bil sam Kristus, ki se je daroval za nas, kakor je zapisal sv. Pavel, »kot daritev in žrtev Bogu« (Ef 5, 1), da »s svojo daritvijo odpravi greh« (Hebr 9, 26). Kristusova smrt je bila zares zadostilna za vse grehe sveta, zato je bil Bogu ta dar najljubši. Ta daritev se na nekrvav način obnavlja pri sv. maši kot resnična daritev.

Posebnost svete maše je torej v tem, da se daruje isti Jezus, kakor na križu, ne kot simbol, temveč kot sam na sebi najsvetejši in najljubši dar Bogu z vso notranjo daritveno voljo, s katero se je daroval nebeškemu Očetu od prvega trenutka svojega zemeljskega življenja (posebno na križu) in se daruje na nekrvav način pod podobama kruha in vina v živi zvezi z daritvijo sv. križa.

Kristus je tako na oltarju zakramentalno, mistično zaklano Jagnje, kakor ga je gledal sv. Janez v Razodetju: »Videl sem Jagnje, kakor zaklano« (Raz 5, 6). Daritev svete maše je potemtakem prava daritev, ker se Kristus resnično daruje in se obenem z njegovo mistično smrtjo v daritvi svete maše ponavzočuje njegova resnična smrt na križu.

Doslednost in skrb

Cerkev goji veliko spoštovanje do Telesa in Krvi našega Gospoda Jezusa Kristusa in zato skrbi, da se noben delček te nebeške hrane ne izgubi ali nenamerno oskruni. Sveti tridentinski cerkveni zbor uči, da je tudi najmanjši delček posvečene hostije Telo in Kri, Duša in Božanstvo Našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki je substancialno navzoč v tem zakramentu.

Zato si po delitvi svetega obhajila mašnik pri drugi abluciji purificira prste, ki so se dotikali Najsvetejšega, najprej z vinom in nato še z vinom in vodo. Do takrat drži prste skupaj med vsemi opravili in jih loči le »na varnem«, saj je pred tem z njimi držal Najsvetejše pri spremenjenju. To lahko opazimo pri nevsakdanji drži keliha pri velikem povzdigovanju oz. spremenjenju vina, odpiranju tabernaklja, držanju ciborija in ostalih opravilih, ki jih duhovnik vrši pri sveti maši. Duhovniki in diakoni, ki obhajajo ljudi med sveto mašo in izven nje, pa za ablucijo uporabljajo posebno kupico za izmivanje, da bi očistili prste delčkov svetih hostij.

To je majhna posodica z vodo, ki stoji ob tabernaklju. Po delitvi svetega obhajila izven maše si delivec, to je duhovnik ali diakon, ko prinese ciborij nazaj v tabernakelj, pomoči palec in kazalec v vodo, ki je v posodici, obriše prsta v purifikatorij in odide v zakristijo.

Krasna doslednost in nepresežena pozornost tradicionalne prakse!

»Da in ne«: kdo smo in kaj nismo

Odkar obstaja, je blog Ad Dominum v slovenskem katoliškem okolju požel veliko pozornosti. V tem času so se pojavila tudi nekatera podtikanja in nesporazumi, ki so se izrazila bodisi na svetovnem spletu in slovenski katoliški periodiki bodisi skozi osebne pogovore z različnimi ljudmi.

Ker si pisci bloga (tako redni kot občasni) želimo jasnosti in učinkovitega posredovanja informacij, smo se odločili, da odgovorimo na najpogostejše dvome, povezane z našimi stališči in željami.

Mati dobrega sveta - prosi za nas

1. Ne zavračamo 2. vatikanskega koncila! Priznavamo ga kot enaindvajsetega (in doslej zadnjega) izmed vesoljnih zborov, ki ga je sklicala in potrdila Sveta mater Cerkev. V skladu z njegovim namenom (pobudo papeža svetega Janeza XXIII.), vsebino uradnih odlokov in izjav, ki so izšli kot sklepi koncila, ter pojasnili papeža Benedikta XVI. ga razumemo kot dejanje kontinuitete s prejšnjim (tradicionalnim) naukom Cerkve, ki naj bi z novimi sredstvi doživel poživljeno predstavljanje in uresničevanje. Kar postavljamo pod vprašaj, se nanaša na občasno zamegljene in potencialno protislovne formulacije koncilskih dokumentov (opustitev nedvoumnega sholastičnega jezika), nevarne zaradi povzročanja nasprotujočih si interpretacij, občasno umanjkanje konkretnih določil, nevarno zaradi povzročanja samovoljnih rešitev, in predvsem številne pokoncilske poteze, ki so na račun zlorabljenega koncila v Cerkvi povzročile vsesplošno zmedo (zlasti pomanjkanje verskega znanja) in zmanjšanje pobožnosti na račun nekrščanskih humanističnih nazorov. Na kratko: težava ni (toliko) v koncilu, temveč v njegovih (nekatoliških) interpretacijah.

2. Ne zavračamo misala Pavla VI. iz leta 1969! Priznavamo ga kot kodifikacijo povsem veljavnega in pravovernega mašnega obreda »latinskega« dela vesoljne Cerkve. Kar postavljamo pod vprašaj, je njegovo stanje v praksi, kjer zaradi nezadostne liturgične formacije mrgoli površnosti in celo zlorab, in njegova večkrat nejasna besedila, ki (skupaj z nezdravo teologijo in populizmom) lahko dajejo vtis zmanjševanja pomembnosti izvirnega greha in Kristusove realne navzočnosti v kruhu in vinu. Posebej zaskrbljujoči sta razširjeni zmoti, da je sveta maša namenjena dobremu počutju ljudi (namesto slavi Boga, udeležbi pri Kristusovi spravni žrtvi Bogu Očetu in posvečevanju vernikov) in njihovi sprotni »inovativnosti« (namesto spoštovanja liturgične discipline, ki omogoča neovirano podreditev božjemu delovanju, saj je sveta maša v svojem bistvu delo Boga in ne ljudi).

3. Ne zahtevamo ukinitve misala Pavla VI. ali popolne vrnitve klasične rimske liturgije! Prvenstveno si želimo, da bi obe obliki enega in istega rimskega mašnega obreda (misal svetega Janeza XXIII. iz leta 1962 in Pavla VI. iz 1969) sobivali na način svobodne dostopnosti vernikom in duhovnikom. Želimo si tudi, da bi bila klasična oblika dejansko vključena v izobraževanje za bogoslovce, ki bi tako sveto mašo znali darovati po obeh oblikah (v luči dokumentov Summorum pontificum iz 2007 in Universae Ecclesiae iz 2011). Takšno stališče ne more biti zgolj želja, temveč je predvsem spoštovanje uradnega stanja in priporočil, veljavnih v »latinskem« delu vesoljne Cerkve. Naše želje potemtakem niso uveljavljanje lastnih preferenc, temveč pričakovanje izpolnjevanja objektivnih dolžnosti, na katere se (na žalost) prevečkrat pozablja.

4. Želimo delovati v duhu t. i. reforme reforme! Omenjena besedna zveza označuje zasebno stališče papeža Benedikta XVI. in nekaterih kardinalov ter predstavlja vse glasnejše gibanje v liturgični teologiji, ki se je izoblikovalo v zadnjem desetletju (v največji meri med mlajšo generacijo tako klerikov kot laikov). Dolgoročno se zavzemamo za prenovo misala Pavla VI., ki bi na vidnejši način združil značilnosti moderne in klasične rimske liturgije, ustvarjajoč večjo harmonijo med novostmi in tradicijo. »Reforma reforme« ali »reforma v kontinuiteti« črpa iz koncilske konstitucije Sacrosanctum Concilium. Ta je predvidevala manjše spremembe (in to v smeri poenostavljanja) ob upoštevanju organske rasti svete tradicije (pri čemer je vnovič potrdila latinščino kot uradni jezik Cerkve). Odnos med obema oblikama enega in istega rimskega mašnega obreda bi lahko (glede na želeno uresničitev »reforme reforme«) rešili s predpisi, da bi klasična oblika kot trajno bogastvo Cerkve živela dalje v določenih ustanovah ali skupnostih ali ob določenih priložnostih (npr. škofovskih mašah), sicer pa bi glavno mesto zavzela prenovljena (»reforma reforme«) liturgija Pavla VI.

Predstavljena razrešitev dvomov očitno kaže na to, da blog Ad Dominum ni radikalen, ampak pravoverno tradicionalističen (torej brez senzacionalnih odklonov).