petek, 22. maj 2020

Brat Daniele in pater Pij


Fra. Daniele Natale je bil brat kapucin, ki ga je Pater Pij ljubil s prisrčno ljubeznijo. Obljubil mu je, da ga bo vedno branil. Ta je dobil bolezen na trebuhu, ko je bil star 40 let. Zaradi bojazni pred smrtjo je odlašal z operacijo. Pater Pij pa mu je rekel, naj se nič ne boji, naj se odpravi v določeno bolnišnico k tamkajšnjemu zdravniku in se pusti operirati. Operacija je trajala 8 ur – on pa je v med tem ves čas slišal besede »Nadaljuj, nadaljuj!«. Operacija je bila uspešna, po nekem času pa je brat Daniele padel v komo in po treh dneh umrl. Vsi so bili šokirani, vključno s patrom Pijem. Drugi bratje so stopili do p. Pija in mu rekli: »Glej tvoja krivda je; ti si mu naročil naj gre na operacijo; prosimo, da moliš nad njim, da bi brat Daniele prišel nazaj v življenju.« Pater Pij je res molil za tega človeka in ta človek je resnično prišel nazaj v življenje. Menda je bilo zelo smešno, ker so se vsi tam okrog zelo prestrašili, saj so mislili, da je prikazen ali pa duh. Bil je popolnoma živ, lahko je slišal, videl, hodil, celo videl skozi zid.

Kaj so storili ljudje, ki so bili priča dogodku, si moremo misliti. Začeli so ga spraševati – kaj si doživel ko si bil mrtev? Odgovoril je: »Ko sem umrl sem videl Jezusa. Veste, mi na zemlji nimamo pojma, kaj je Božja ljubezen. On je sama ljubezen, sama ljubezen, tisto, kar si na zemlji tako želimo. Imel sem občutek, da sem edini prejemnik njegove ljubezni. Tudi jaz sem imel zelo močno in edino željo, da bi ga z vso močjo ljubil. Bil je vesel, da me vidi… potem pa sem mi je v trenutku odvilo pred očmi celotno življenje. Videl sem trenutke, ko sem bil zvest Bogu in sem ravnal po njegovi volji in svoje grehe, posebej tiste, ki jih nisem obžaloval in se jih tudi nisem spovedal. Razumel sem, da nisem dovolj očiščen, da bi vstopil v Jezusov objem. Tako sem želel objeti Jezusa, da sem želel iti v vice, da bi bil očiščen, da bi lahko vstopil v ta objem.«

Ljudje so ga vprašali, kaj je doživel v vicah? Odgovoril je: »Strašno sem trpel. Ko smo v vicah ne vidimo več Jezusa. Sreča rešenih je namreč gledanje Boga. Ko ga ne vidiš, je to mučenje za naše srce. Trpimo hudo nostalgijo. Imel pa sem tolažbo, da ga bom spet videl, saj so edina vrata iz vic, vrata v nebesa. Drugo trpljenje, ki sem ga imel pa je bilo mnogo hujše: videl sem načrt svetosti, ki ga je imel Boga zame; Bil je tako čudovit, neznansko mi je bil všeč. Pravzaprav sem bil poklican, da postanem velik svetnik. Videl sem tudi vse pogoje in okoliščine, ki mi jih je dal Bog, da bi postal svet. Ko pa sem ta načrt primerjal z mojim življenjem, sem ugotovil veliko razliko in razumel, da sem zgrešil del tega načrta. Seveda bi postal svetnik, ampak ne tak izreden svetnik kakor sem si predstavljal. S svojo svetostjo bi storil mnogo dobrega na svetu, svojim bratom in sestram. Ko sem to uvidel je bilo, kot bi meč prebadal moje srce. Bilo je grozno. Vedel sem, da imamo samo eno življenje na zemlji in da sem ga en del zapravil in da ta del nikoli ne bo prišel nazaj. Lahko sem svetnik, ampak lahko bi dosegel mnogo večjo stopnjo svetosti in večjo srečo; mnogo večjo intimnost z Bogom. To je bilo zelo boleče zaradi ljubezni do Boga.«

Ko je bil tako v vicah je prišel k njemu p. Pij in rekel: »Vidiš Daniele, sem ti rekel, da bom vedno s teboj.« Pater Pij je prosil Marijo, da mu da še eno možnost in Marija je prikimala. Pater Pij mu je rekel: »Dobil si še eno priložnost, lahko greš nazaj na zemljo.«

Moremo si misliti – njegovo življenje se je drastično spremenilo. Postal je bolj zadržan in poglobljen v molitev, ter po drugi strani je postal pastoralno dejaven in blizu ljudem.

Ni komentarjev:

Objava komentarja

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...