ponedeljek, 06. februar 2017

Intervju: kard. Muller - Brez nauka ni Cerkve



Poročali smo že, da so kardinali Brandmüller, Burke, Caffarra in Meisner poslali svojih pet »dubia« glede interpretacije Amoris laetitia papežu in kardinalu Gerhardu Ludwigu Müllerju, prefektu Kongregacije za nauk vere. Ne papež ne omenjeni kardinal prefekt oz. njegova kongregacija pa doslej še niso odgovorili na vprašanja četverice kardinalov. Ne glede na to je kardinal Müller sedaj zadeve pojasnil v obsežnem intervjuju za italijanski katoliški apopologetski mesečnik Il Timone. Objavljamo prevod povzetka tega intervjuja, kjer so obravnavana nekatera najbolj pereča vprašanja.
Kardinal sicer ne govori neposredno o »dubia«, vendar pa ne glede na to poda dovolj jasen odgovor na vprašanja, ki so jih podali štirje kardinali. Le nekaj ur po izidu intervjuja je nemška škofovska konferenca objavila navodila implentacije Amoris laetitia glede podeljevanja zakramentov civilno ločenim, ki živijo v »novi zvezi«. Ti naj bi bili dovoljeni le »v posameznih primerih«. Očitno je torej, da se zmeda okrog spodbude ter posledično okrog moralne in zakramentalne teologije, ki smo ji priča v zadnjem času, nadaljuje. Žal tudi nič ne kaže, da bi v bližnji prihodnosti prenehala. Nasprotno, jasno je, da predstavlja novo veliko krizo v Cerkvi. Na vseh katoličanih, tudi laikih, je, da se zvesto postavimo v obrambo nespremenljivega božjega zakona. Pri tem potrebujemo jasno razlago cerkvenega nauka, zato smo se tudi odločili za prevod sledečega intervjuja. 



V. – Lahko obstaja nasprotje (kontradikcija) med naukom in osebno vestjo?

O. – Ne, to je nemogoče. Ne moremo npr. reči, da obstajajo okoliščine, ko prešuštvo ne bi bilo smrtni greh. Za katoliški nauk je nemogoče sobivanje smrtnega greha in opravičujoče milosti. Da bi bilo premagano to absurdno nasprotje, je Kristus za verne postavil zakrament pokore in sprave z Bogom in s Cerkvijo.
 
V. – Gre za vprašanje, o katerem se precej diskutira v povezavi z razpravami okrog posinodalne apostolske spodbude Amoris laetitia.

O. – Spodbudo Amoris laetitia je, jasno, treba razlagati v luči celotnega nauka Cerkve. […] Ni mi všeč, ni prav, da mnogi škofje Amoris laetitia razlagajo glede na njihov lastni način razumevanja papeževega učenja. To ne gre v smeri katoliškega nauka. Papeški nauk razlaga le papež osebno ali preko Kongregacije za nauk vere. Papež razlaga škofe, ne pa škofje papeža, saj bi to privedlo do sprevrženja strukture katoliške Cerkve. Vsem tistim, ki preveč govorijo, predlagam, da naj najprej preučijo nauk [koncilov] o papeštvu in škofovstvu. Škof, kot učitelj Besede, mora biti prvi dobro poučen, da ne bi podlegel nevarnosti, da kot slepec vodi za roko druge slepce. […]

V. – Spodbuda sv. Janeza Pavla II. Familiaris consortio predvideva, da morajo civilno ločeni in ponovno poročeni, ki se iz resnih razlogov ne morejo raziti, za prejemanje zakramentov zavezati, da živijo vzdržno. Je ta zaveza še obvezujoča?

O. – Seveda, tega ni mogoče obiti, ker ni samo pozitivni zakon Janeza Pavla II., ampak je slednji izrazil to, kar temeljno sestavlja krščanski moralni nauk in zakramentalno teologijo. Zmešnjava glede te točke zadeva tudi nesprejemanje okrožnice Veritatis splendor z njenim jasnim naukom o "intrinsece malum" (intrinzičnem zlu).  […]  Za nas je poroka izraz udeleženja zakoncev v edinosti med Kristusom – ženinom – in Cerkvijo – njegovo nevesto. To ni, kot so dejali nekateri med sinodo, le preprosta nedoločna analogija. Nikakor! To je temeljna vsebina zakramenta, katere nima moči spremeniti nobena sila v nebesih ali na zemlji – ne angel ne papež ne kak koncil ali škofovski zakon.

V. – Kako je mogoče razrešiti zmešnjavo, ki se ustvarja zavoljo različnih interpretacij tega odlomka spodbude Amoris laetitia?

O. – Vsem priporočam, da najprej preučijo nauk Cerkve začenši z Božjo besedo v Svetem pismu, ki je glede poroke zelo jasna. Priporočam tudi, da se ne ustavljamo pri kazuistiki posameznih primerov, ki lahko zlahka povzroči nesporazume, zlasti tistega, po katerem naj bi, če umre ljubezen, umrla tudi zakonska zveza. To so sofizmi – Božja beseda je zelo jasna in Cerkev ne sprejema, da bi se sekulariziralo poroko. Naloga duhovnikov in škofov ni v ustvarjanju zmešnjave, temveč v razjasnjevanju zadev. Ne moremo se nanašati le na nekatere male odlomke, ki jih najdemo v Amoris laetitia, temveč je treba brati vse kot celoto, z namenom, da se predstavi kot nekaj bolj zaželenega evangelij o zakonu in družini. Ni Amoris laetitia tista, ki je spodbudila zmedeno interpretacijo, temveč nekateri zmedeni razlagalci apostolske spodbude. Vsi moramo razumeti in sprejeti nauk Kristusa in njegove Cerkve, hkrati pa moramo biti pripravljeni pomagati še drugim, da jo razumejo in udejanjijo tudi v težkih položajih.


Ni komentarjev:

Objavite komentar

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...