ponedeljek, 29. februar 2016

Vrniti poljub roke v vsakdanjo rabo



Uvod
Prvega ne pozabiš nikoli, pravijo. Jaz ga tudi nisem. Spomnim se namreč škofovega obiska v naši ubogi župniji. V trenutku, ko sem bil na vrsti, da njegovi ekscelenci podam roko, sem se iz spoštovanja raje odločil, da se globoko priklonim in poljubim škofovski prstan. Malo smešno je izpadlo, saj je njegova ekscelenca želela roko odmakniti. Bilo je prepozno in zame bi bilo malo nerodno, da mi ni dovolil. V trenutku, ko sem začutil odmik sem škofovo roko preprosto zagrabil, obrnil in svoje dejanje izvršil do konca. Trhla prelatova rokica se res ni mogla izviti iz objema moje, dela vajene, dlani. Takrat še ničesar nisem vedel o Tradiciji, latinski maši in podobnih rečeh. Preprosto naravno se mi je zdelo, da si jaz in škof ne podajava rok kot dva dolgoletna prijatelja. Dejansko o škofu nisem gojil kakih strašno dobrih misli ali spoštovanja, to sem naredil zaradi njegove službe.

Tradicionalno okolje – svet ljubezni
Prva latinska maša katere sem se udeležil je bila ponovitev nove maše. Po maši je tako novomašnik prišel do klečalnika in verniki so en za drugim odhajali do njega in mu poljubili obe dlani. Ta obred me je takoj presunil kot poln simbolike, veličastnosti, presežnega. Obenem je bil za duhovnika pokazatelj njegovega izrednega dostojanstva in dolžnosti, ki jo ima do zaupane mu črede.

Z vstopanjem v tradicionalni svet sem počasi odkrival vse njegove lepote in skrite zaklade, ki se, kakor nagrade za prehojeno pot, razkrivajo revnemu romarju. Opazil sem, da pri tihi maši ministranta izkazujeta spoštovanje s poljubi med sveto mašo. Najprej, ko desni ministrant poljubi duhovnikovo roko, ko mu ta pri prihodu pred oltarne stopnice, poda svojo biret. Nato ministrant poljubi še biret in ga odnese k sediliji. Drugič, ministrant pred podajanjem vode in vina poljubi vrčka pri dnu pred oddajo in pri sprejemu vrčkov. Na koncu se spet ponovi še enkrat zgodba z biretom.

Pri peti ali slovesni sveti maši je poljubljana še več. To počnejo diakon, poddiakon ali ministranti, odvisno od stopnje slovesnosti. Vselej, ko se mašniku poda žličko, se poljubi najprej žličko in nato mašnikovo roko. Ko se mu poda kadilnico, se poljubi držalo kadilnice in mašnikovo roko. Pri sprejemu se pa poljubi mašnikovo roko in nato predmet, ki ga je podal nazaj.

Posebno lep je del obreda, ko diakon poklekne pred mašnika z evangeljsko knjigo preden gre pet Evangelij pri slovesni maši. Mašnik na knjigo, ki jo klečeč diakon drži navpično pred očmi, položi roko in diakon jo poljubi, ter se nato v spremstvu svečarjev, ceremoniarja in kadilničarja odpravi na levo stran pet evangelij proti liturgičnemu severu. To ponazarja oznanjevanje poganom.

Na koncu, po sveti maši, vsi v zakristiji po prikonu križu pokleknejo, prejmejo mašnikov blagoslov in mašnik do vsakega klečečega fanta ali moža pristopi in mu ponudi roko v poljub.

Hvalevredna navada je tudi ta, da se duhovniku vselej poljubi roko, ko se ga pozdravi. Pri srečanju ali odhodu.

Ta dejanja, ki tukaj na hitro našteta mogoče zvenijo suhoparno, so polna pomena in spodbujajo izgrajevanje v krepostih tako mašnika kakor vseh zbranih. Daleč od vsakršnega farizejstva ali samoljubja, daleč od malikovanja ali nezmernosti, ta dejanja kažejo navzven naše zavedanje, kaj v bistvu je sveta daritev in kaj je Kristusov duhovnik.

Lažni egalitarizem

Egalitarizem je čudna stvar. Predvsem pa je vedno nedosleden, sploh v katoliškem svetu. Najbolj banalen primer navidezne in nedosledne rušitve namišljenega klerikalizma je preprosto ta. V času, ko se je skoraj popolnoma opustilo kleriško oblačilo, znake spoštovanja in se je skušalo približati duhovništvo ljudem, se je iz osrednega mesta v cerkvi umaknilo Boga na stran in na njegovo mesto postavilo duhovnikov stol. Ponekod ne samo, da zaseda osrednje mesto, je celo višje od daritvene mize. V tradicionalnem svetu pa duhovnik in strežniki vedno sedijo na strani in ima Bog središčno mesto.

Naj zato v bogoslužju in naših odnosih spet zavlada urejenost in doslednost. Bogu gre osrednje mesto, duhovnikom pa dolžna čast in spoštovanje.

petek, 26. februar 2016

Vabilo - tradicionalna latinska sveta maša v Ljubljani, 2. marec 2016



Tiha sveta maša z ljudskim petjem na sredo po tretji postni nedelji. Kdor se zadnjič ni uspel udeležiti svete maše bo tokrat imel še eno možnost oddati svoj podpis za Stalno skupino vernikov. Možnost svete spovedi pred sveto mašo. Na voljo bodo tudi knjige msgr. Schneiderja - Corpus Christi.

četrtek, 25. februar 2016

Presveti zakrament - sv. Peter Julijan Eymard - I.



PREMIŠLJEVANJE O SVETEM OBHAJILU
Iz spisov in govorov
Sv. Petra Julijana Eymarda

1.
SMISEL SVETEGA OBHAJILA
Odpri svoja usta,
da jih napolnim (Ps 80, 11)

         Ker je ljubezen Jezusa Kristusa najpopolnejša v obhajilu in podeljuje najobilnejše milosti v svojem neizrekljivem združenju z obhajancem, moramo po obhajilu hrepeneti, in sicer po pogostem, celó vsakdanjem, hrepeneti z vsem, kar nam morejo vdihniti pobožnost, krepost in ljubezen dobrega, svetega, popolnega.

         S svetim obhajilom se posvečujemo bolj kakor s katerim koli drugim sredstvom, ker je sveto obhajilo milost, vzor in vaja za vse kreposti, kajti vse se izpopolnjujejo v tem božjem delovanju.

Obhajilo vernikov pri škofovi tihi sveti maši
         Zato pa mora postati obhajilo vodilna misel uma in srca, smoter vsakega prizadevanja, vse pobožnosti, vse kreposti. Sprejemati Jezusa nam bodi namen in postava življenja. Vsa dela se morajo stekati v sv. obhajilo kot svoj končni namen in iz njega potekati kot iz svojega počela.

         Živimo tako, da bomo mogli pogostno ali celó vsakdanje sv. obhajilo prejemati koristno. Skratka, izpopolnjujmo se, da bomo sv. obhajilo dobro prejemali, in živimo tako, da ga bomo vedno prejemali.

         Toda sli ne bo morda božja veličina tvoje ničnosti zdrobila? Ne, v sv. obhajilu ni tiste in božje veličine, ki kraljuje v nebesih. Mar ne vidiš, da je Jezus zakrit zato, da te ne bi navdajal s strahom in da bi ti upal gledati ga in se mu bližati?

         Morda pa te straši tvoja nevrednost, da si ne upaš bližati se neskončno svetemu Bogu. Res je, največji svetnik, najčistejši kerub ni vreden, da bi prejel Boga v sv. hostiji. Toda ali ne vidiš, da Jezus skriva svoje kreposti, celó svojo svetost, da ti kaže le svoje dobrote. Ali ne slišiš milega glasu, ki ti govori: Pridite k meni? Ali ne čutiš bližine božje ljubezni, ki te vleče k sebi? Saj ti ne dajejo tvoje zasluge pravice in tvoje kreposti ti ne odpirajo vrat v božjo obednico. To dela Jezusova ljubezen.

         »Pa imam tako malo pobožnosti, tako malo ljubezni! Kako naj prejmem svojega Gospoda v tako mlačno dušo, ki ga gotovo odbija in zasluži njegovo preziranje?«

         Mlačen si? Rázlog več imaš, da se potopiš v ta ogenj ljubezni. Odbijaš ga? Ne, tega dobrega Pastirja, tega nežnega Očeta, ki je bolj oče kakor vsi očetje in bolj mati kakor vse mater – nikoli! Čim bolj si bolan in slaboten, tem bolj ti je treba njegove pomoči: kruh je življenje slabotnih in močnih.

         »Toda morda imam grehe na vesti…?« Izprašaj si skrbno vest in dokler se ne zavedaš smrtnega greha, smeš iti k sv. obhajilu. Če odpustiš tistim, ki so te razžalili, so tvoje napake že odpuščene. Svoje vsakdanje malomarnosti, raztresenosti v molitvi, prve vzgone nepotrpežljivosti, nečimrnosti, samoljubja, nemarnosti pri takojšnem zavračanju skušnjav: poveži vse to drobno Adamovo grmičevje in ga vrzi v ogenj božje ljubezni! Kar odpušča ljubezen, je prav gotovo odpuščeno.

         Nikar se ne daj odvračati od svete mize s praznimi izgovori, marveč rajši prejemaj sv. obhajilo zaradi Jezusa Kristusa, če že ne zaradi sebe. – Prejemati sv. obhajilo zaradi Jezusa Kristusa, se pravi, tolažiti ga v zapuščenosti, v kateri ga pozablja večina ljudi; se pravi, povedati mu, da se ni zmotil, ko je ustanovil zakrament duhovnega krepčila; se pravi, izkoriščati zaklade milosti, ki jih je Jezus shranil v sv. Rešnje Telo zato, da jih deli ljudem; še več: pravi se, njegovi zakramentalni ljubezni omogočati, da razliva življenje, kakor si ga želi; njegovo dobroto osrečevati, da deli dobrote, njegovemu kraljevemu dostojanstvu omogočiti slavo, da bogato razvija svojo darežljivost. Ako torej prejemaš sv. obhajilo, na veličasten način dopolnjuješ namen sv. Rešnjega Telesa. Brez obhajancev bi ta reka tekla v izgubo; goreča ljubezen ne vnemala src in Jezus bi bil kralj ne prestolu, a brez svojih podložnikov.

         Sv. Obhajilo pa ne daje Jezusu v sv. zakramentu samo priložnosti, da zadosti svoji ljubezni; daje mu tudi novo življenje, da ga bo posvetil Očetovi slavi. V svojem poveličanju ga ne more več slaviti z ljubeznijo ki je bila svobodna in zaslužena. Pri sv. obhajilu pa bo prišel v človeka, se z njim zvezal in spojil. Po tej čudoviti združitvi bodo kristjani postali udje ter čutne in žive zmožnosti za poveličanega Jezusa. Posluževal se bo njihove svobode, njih kreposti so zaradi njegove milosti. Tako se bodo po sv. obhajilu verniki spreminjali v Jezusa samega in Jezus bo v njih na novo oživel.

         Tedaj se bo v obhajancu godilo nekaj božjega. Človek bo delal, a Jezus mu bo zato dajal milost; zasluženje bo človekovo, slava pa Jezusova. Jezus bo tedaj mogel svojemu Očetu govoriti: »Ljubim te, molim te, še trpim, ker znova živim v svojem udu.«

         Glej, to je, kar daje obhajilu najvišjo moč: je drugo in večno učlovečenje Jezusa Kristusa, ustvarja vzajemno življenje in ljubezen med Jezusom Kristusom in človekom. Skratka, obhajilo je za Jezusa Kristusa novo življenje.

ponedeljek, 22. februar 2016

Tradicionalna latinska sveta maša v Ljubljani (17. 2. 2016) - poročilo in zahvala

V sredo, 17. februarja, smo se ponovno zbrali v cerkvi sv. Roka. V postnem času v liturgijo vstopajo tudi določene posebnosti. Pri maši te kvatrne srede smo tako slišali eno berilo več, pokleknili na duhovnikov klic "Flectamus genua", nismo več slišali Glorie. Pred koncem svete maše pa je po besedah "Priklonite svoje glave pred Bogom" duhovnik nad ljudstvom molil "Razsvetli, prosimo, Gospod, naša srca z lučjo svojega sijaja, da bomo mogli spoznati, kaj nam je storiti, in to, kar je prav, tudi izvršiti,..." Kot naročeno ob ustanovitvi Stalne skupine vernikov.
 
Pred pričetkom svete maše je bil prebran Ustanovni akt in statut za formalizacijo Stalne skupine vernikov. Po sveti maši pa so ga navzoči imeli tudi možnost podpisati. 
 
Zahvaljujemo se župniku, mašniku, portalu Časnik.si ter vsem navzočim, ki z nami delijo upanje!

Prilagamo še nekaj slik.

Mašnik blagoslavlja vodo

Spremenjenje

Veliko povzdigovanje

Obhajilo vernikov

Mašnik vzame kelih za odhod v zakristijo

Strežnik poda mašniku biret

Podpisovanje

 

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...