ponedeljek, 02. marec 2015

Pet mitov o prvih stoletjih krščanstva



     1.      Maševanje proti ljudstvu: V tridestih letih 20. stoletja so liturgisti preučevali samostoječe oltarje iz časov prvih kristjanov in po tem sklepali, da so duhovniki nekoč maševali proti ljudstvu ter da so zaradi močnega vpliva srednjeveškega klerikalizma »ljudem obrnili hrbet« šele v srednjem veku. Ta mit je bil še kako živ v času II. vatikanskega koncila (1962–1965). Kasneje so različni učenjaki zadevo ponovno preučili in to tezo ovrgli ter dognali, da je maševanje proti vzhodu neprekinjena tradicija, pri čemer duhovnik in ljudstvo Evharistijo častita skupaj in v isti smeri. Papež Benedikt XVI. v svoji knjigi Duh liturgije omenja problem maševanja »versus populum« (proti ljudstvu). V nedavni preteklosti se je zapravilo na tone denarja za odstranitev starih glavnih oltarjev in postavitev daritvenih. To pa le zato, da bi bili (sicer zmotno) čim bolj podobni prvim kristjanom.

2.       Obhajilo pod obema podoboma in na roke: Mit o obhajilu na roke ima podobno ozadje. Pred petdesetimi leti se je na splošno verjelo, da so v prvih stoletjih obhajilo delili na roke. To so trdili celo tisti, ki niso bili pristaši te prakse. Sodobnejše raziskave pa ne ponujajo enoumnega odgovora. Nekatere zgodnjekrščanske skupnosti so obhajilo res delile na roko, vendar je obhajilo na jezik prav gotovo enako starodavno. Kakorkoli že, ko se je obhajilo delilo na roke, ga je delil duhovnik (in le duhovnik!), obhajanec pa je Najsvetejše zaužil iz drlani z globokim priklonom, ne da bi se ga dotaknil z drugo roko. Ponekod so ženske svoje roke celo prekrivale z belim prtičem.

Velika verjetnost je, da je rimska Cerkev nekoč obhajilo delila pod obema podobama (kakor imajo navado vzhodne Cerkve), vendar ne vemo, na kakšen način. Zanimiva je praksa iz 7. stoletja, ko je diakon delil Presveto Kri s pomočjo zlate slamice. Predvideva se, da je slamico pomočil v kelih (ki se ga je lahko dotikal le diakon, duhovnik ali škof), zamašil zgornji del slamice s prstom, konec položil v obhajančeva usta ter izlil Presveto Kri (nekakšen princip pipalke; zanimivo je, da je včasih papež prejel obhajilo po slamici (gl.: Kanonizacijska maša za časa Pija XI.)).
 
Povedano drugače: obhajilo se ni delilo na »fast-food« način, kakor se to danes pogosto dogaja; takrat se obhajanec hostije ali keliha ni dotikal. Sedanja razširjena praksa ima več skupnega s protestanti kot pa s prvimi kristjani. Hvala Bogu, da je papež Benedikt XVI. močno nasprotoval obhajilu na roke in pri svojih papeških mašah z zgledom pokazal na dolžne zunanje znake spoštovanja (obhajilo kleče in na usta) do presvete Evharistije.
     3.      Ljudski jezik: Še en zelo razširjen mit govori, da je bila maša v starih časih v ljudskem jeziku. Toda ko je Jezus deloval v shodnici, je uporabljal staro hebrejščino, ki v takratnem času ni bila v splošni govorni uporabi najmanj tristo let. V prvih treh stoletjih je bila maša v Rimu v grščini in ne latinščini, grščino pa je govorila le peščica tamkajšnjih vernikov.
Ko so mašo prevedli v latinščino, so ohranili nekatere hebrejske (»amen«, »aleluja«) in grške (»Kyrie eleison«) prvine. Nenazadnje je bila latinščina, v katero so prevedli mašo, drugačna od pogovorne. Z drugimi besedami: kljub temu da je bila maša prevedena v jezik, ki so ga ljudje razumeli, pri svetih opravilih niso uporabljali običajne latinščine. Razlog za to je preprost. Vsaka apostolska Cerkev – nenazadnje tudi večina svetovnih religij – je za obredje uporabljala svet oz. hieratičen jezik, ki se razlikuje od vsakodnevnega in s tem povečuje pomen transcendence in svetosti Evangelija.


4.       Laična služba: Še en znan mit govori o tem, da so bili v najzgodnejši dobi krščanstva laiki veliko bolj vključeni v mašo kot pozneje. Dandanes se je to prepričanje močno razraslo in nastale so različne liturgične službe za laike, kot je npr. bralec (lektor). V resnici so vse te službe opravljali kleriki. V resnici je imela prva Cerkev več vrst klerikov (vključno z nekdanjimi nižjimi redovi), kot pa danes. Tako je nicejski koncil leta 325 potrdil službo subdiakona, kar lepo dokazuje, da je bil subdiakonat razvit že mnogo prej in tako niso obstajali nikakršni laični cerkveni služabniki!

5.       Cerkev pred in po Konstantinu: Najzanimivejši in morda najbolj udaren mit govori o tem, da je legalizacija krščanstva spridila Cerkev. Mit govori, da je bila Cerkev pred Konstantinom preprosta in uboga, »ljudska Cerkev«, po Konstantinu pa je postala klerikalna, hierarhična, koruptivna, takšna, ki je gradila velikanske stavbe in opravljala razkošne obrede.

V resnici se je Cerkev res spremenila, nekje na bolje, nekje na slabše, toda vsekakor je bila kontinuiteta s preteklostjo veliko močnejša od razkola. Cerkev je že pred Konstantinom poznala razliko med kleriki in laiki, cenila pomen umetnosti, arhitekture, simbolike in svečanosti. Nenazadnje je zadnja večerja potekala v času judovske pashe, kar že samo po sebi kaže na veliko simboliko in obrednost. Maša je bila v drugem in tretjem stoletju mnogo daljša, hierarhično zasnovana in še bolj nabita s simboli, kot pa maša v današnjem času. Včasih so bodisi stali ali pa klečali na tleh, saj so klopi zaradi svojih dolgih pridig izumili protestantje.
Kot kuga se je razširil utopični mit o predkonstantinovski, kumbayajski Cerkvi. Dober primer tega je leta 2001 objavljen video z naslovom A History of the Mass, ki ga je posnelo društvo, ki se ukvarja z izdajanjem liturgičnih navodil, eden izmed najmočnejših katoliških medijev v ZDA. Po predstavitvi idealne, enakopravne skupnosti, kjer škof odda svoj tron ubogi vdovi, pripovedovalec izjavi: »Toda zatem ... je cesar Konstantin postal kristjan.« Najbrž predvidevate, kaj temu sledi.

Če bi se kljub vsemu kateri od teh mitov utegnil izkazati za resničnega, to ne bi opravičilo vrnitve v čase prvih kristjanov. Sveti oče Pij XII. je leta 1947 v svoji okrožnici Mediator Dei posvaril pred arheologizmom kot »pretiranim in nesmiselnim arhaizmom«, ki zagovarja stališče, da je vse najstarejše boljše od tega, kar se je v Cerkvi skozi čas postopno razvijalo in nadgrajevalo. Papeža so skrbeli liturgični inovatorji, ki se pod krinko posnemanja prvih kristjanov niso ozirali na več kot tisoč devetsto let staro tradicijo in božji navdih. Prav upravičeno ga je skrbelo, toda nihče ni predvideval, kaj bo »dobra najstarejša« preteklost storila na začetku 21. stoletja.

4 komentarji:

  1. Dober prispevek, ki na kratko opozori na nekatere mite o Cerkvi v prvih stoletjih. Seveda danes vemo, da ni šlo za "maševanje proti ljudstvu", temveč je to bila prav tako usmeritev proti Vzhodu, ker so pač bila tam vrata. Gre za vprašanje, kako je bila cerkvena stavba pač grajena, saj je v primeru, da je bila orientirana na vzhod, duhovnik pač bil tudi tja obrnjen in je torej "kazal hrbet" ljudem. Duhovnik seveda ni gledal ljudi, temveč "rojevajoče se sonce", katerega žarki so prodirali skozi vrata, verni pa so bili razporejeni vzdolž sten. Gledali so se pravzaprav med sabo, če tako rečemo, čeprav jih najbrž ni to v prvi vrsti zanimalo, temveč jih je zanimala skrivnost, ki se je vršila. Zakaj so bili tako obrnjeni verniki? Ker niso smeli kazati hrbta ne duhovniku, kakor tudi ne vzhajajočemu soncu. O tem beremo na blogu Traditio liturgica v predzadnjem prispevku. Tam Pietro pravi, da je pač šlo za povsem drugačno logiko in mentaliteto od današnje "logike spektakla", kjer je vse več teatralnosti in spektakularnosti. Eden od pionirjev te moderne razporeditve je bil Guardini, ki je maševal obrnjen proti ljudstvu v tisti njihovi kapeli, ni pa šel v spreminjanje liturgičnih knjig, razen malenkosti. Obhajilo pod obema podobama je lahko, kot dokazujejo v ZDA, rešitev za to, da verniki prejemajo obhajilo le na usta, ker ti potem noben škof ali škofovska konferenca nič ne morejo - če presveto Telo pomočiš v predragoceno Kri, potem je le ena možnost. Mislim, da je Fr. Z o tem pisal. Glede jezika nočejo in nočejo razumeti, pa če jim še tako argumentirano razložiš. Potem pa seveda klerikalizacija laikov ni rešitev, pa ne, da se samo meni zdi, saj je smešna kontradikcija to, da bi se po eni strani radi borili proti klerikalizmu, po drugi strani pa se ga še bolj vsiljuje v liturgijo in na druga področja življenja in delovanja Cerkve. Floskula pred in po Konstantinu je pa še posebej dober vic, a to floskulo današnji tako nekritični in ignorantski ljudje z veseljem vzamejo za resnično, še zlasti, če jim jo vsiljujejo mediji, žal so to tudi katoliški mediji.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. "Pomakanje" je tudi normalna praksa Sirsko-malankarske katoliške cerkve.

      Izbriši
  2. Pri vsem tem pogrešam argumente. Na katere vire se avtor sklicuje? Si predstavljamo prvo sv. mašo, pri kateri je Jezus kazal hrbet svojim učencem? Ko so obhajali lomljenje kruha po hišah, so bili res prostori tako urejeni, da so bili obrnjeni proti vzhodu? Simbolično ima seveda obrnjenost proti vzhodu globok verski pomen, Cerkev ga je v nekem trenutku sprejela kot vodilo. Vendar za take trditve nimamo dokazov, saj so najstarejši znani ostanki cerkve iz začetka 4. stoletja iz Dure Evropos, ob Evfratu.
    Tudi glede tega, kako so se obhajali na jezik ali na roko, še posebej če vemo, da v začetku niso uporabljali tako tenkih hostij kot danes, ampak nekvašen kruh (vendar kruh), ne moremo kar tako postaviti enoznačne trditve. Ne predstavljam si Jezusa, ki bi apostole obhajal na jezik, enako ne tudi v prvi Cerkvi v Jeruzalemu. Bom vesel, če bom izpod peresa apostolskih očetov dobil potrdilo, da so se tako obhajali.
    Glede jezika. Jezusov jezik je aramejščina, Judje so uporabjali bogoslužni jezik hebrejščino. Jezus gotovo ni uporabljla ne latinščine, ne grščine, ki sta poleg Jezusovega jezika, najstarejša bogoslužna jezika. Se mi zdi preveč enostavno na ta način razglasiti latinščino kot edini jezik za liturgijo. Kaj pa brata Ciril in Metod. Sta bila heretika? Tako so ju obtoževali nemški škofje, pa ne zaradi pobožnosti, pač pa zaradi politike.
    Oblika in jezik bogoslužja se je v zgodovini oblikoval (speminjal ali če hočete izoblikoval), osnove so bistvene: evharistija - spremnjenje.
    Danes je kriza vere, to je nesporno. Pa ne zato, ker mašujemo po slovensko, ker duhovnik mašuje proti ljudtsvu ... Današnji človek se je oddaljil od Boga zaradi življenje, ki je skregano z Božjimi zapovedmi, z Evangelijem. Tukaj bomo duhovniki morali močno poprijeti: najprej pri sebi, posledično tudi pri drugih.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Zadnja večerja ni prva sveta maša.

      Razlogov za krizo vere je več: eden izmed teh izhaja iz zgrešenega razumevanja drugega vatikanskega koncila kot preloma s preteklostjo ("nova Cerkev"), kar je med drugim v praksi povzročilo opustošenje na liturgičnem področju, od tod pa razkroj spoštljivosti do svetega in do Boga.

      "Lex orandi, lex credendi," je poldrugo tisočletje star rek, ki samo dodatno potrjuje neločljivost med liturgično formo in dejanskim verovanjem. V tem kontekstu sta rehabilitacija latinščine in usmeritve ad orientem (znotraj novega obreda!) pomembna koraka na bolje, prav tako uradno svobodna dostopnost do stare, t. i. izredne oblike rimskega obreda. Slovenski prostor teh pozitivnih sprememb še ne zaznava dovolj, se pa z njimi vsaj seznanja.

      Glede jezika imate vse bistveno razloženo pod tretjo točko.

      Vedeti morate, da je zgornji članek publicistične in ne znanstvene narave, zato mu ne morete očitati zavajanja. Ugotovitve namreč povzema iz vrste novejših študij o antičnem krščanstvu. Lahko si preberete tudi angleški izvirnik, h kateremu vodi povezava ob koncu članka.

      Za začetek poglabljanja vam lahko svetujemo dve znanstveni deli, monografijo v nemščini in članek v slovenskem prevodu:

      - Lang, Michael Uwe. 2010 (prva izdaja 2003). Conversi ad Dominum. Zu Geschichte und Theologie der christlichen Gebetsrichtung. Johannes Verlag.

      - Schneider, Athanasius. 2013. Starodavno pravilo svetih očetov ('pristina sanctorum Patrum norma') kot kriterij za pristno prenovo svete liturgije, prev. L. Jagodic. Tretji dan: krščanska revija za duhovnost in kulturo, l. 42, št. 3/4, str. 49-60.

      Še nekaj: Juventutem Slovenija in z njim blog Ad Dominum se (novi) evangelizaciji posveča zlasti z liturgičnega zornega kota in preko obujanja izročila rimske Cerkve. To je naša naloga, skorajda karizma. Verjamemo, da se vi v svojem okolju in s svojimi poudarki trudite po svojih močeh. Cilj pa naj bo pri obojih isti: poživitev vere in ostalih kreposti, skrb za zveličanje.

      Izbriši

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...