četrtek, 12. marec 2015

Izpoved ponižane ženske: hinavščina "usmiljenih" liberalnih katolikov



Šest mesecev je od takrat, ko sem stopila v predporočno ljubezensko razmerje. Čeprav sem še vedno ista oseba kakor prej – prav tako tudi moj fant –, sva oba povsem zaprepadena nad izkušnjo zadnjih mesecev. V tem času se je namreč odnos večine ljudi iz katoliških občestev do naju radikalno spremenil. Zaprepadena nisva toliko zaradi te radikalne spremembe kot take, kolikor zaradi hinavščine, dvojne morale prevladujočega dela bolj ali manj prakticirajočih katolikov – to je tistih, ki se skupaj z razmeroma rednim obiskovanjem svetih maš tako radi sklicujejo na usmiljenje kot gonilo krščanstva in obenem prostodušno izjavljajo (celo preko spletnih strani za promocijo družine), kako bi se morala Cerkev »odpreti svetu«. 

Menim, da se mora Cerkev končno posvetiti negativnemu družbenemu pojavu neprostovoljne samskosti in odnosu do samskih ljudi v cerkvenih občestvih. Pravi pristop ni v uklanjanju okusom sveta, ampak iskanju in nudenju rešitev za težave, ki jih svet povzroča. Cerkev naj obstoječemu stanju ponudi alternativo – v sebi jo sicer nosi že od samega začetka, a jo iz strahu pred politično nekorektno pravovernostjo ali »konservativnostjo« premalo spoštuje.

Povsem drži – če nam je to všeč ali ne –, da se z neprostovoljno samskimi odraslimi (še posebej ženskami) pogosto ravna izrazito neprijazno: številni »dobri verniki« jih gledajo zviška in se jim celo posmehujejo zaradi njihove domnevne nesposobnosti, ob tem pa so prepričani, kako oni za razliko od njih »vedo in znajo bolje«. 

Že dolgo tega sem se odločila, da bom živela skladno z naukom Cerkve, kar je pomenilo, da se bo moja izbira moških izjemno zožila. Sedaj se počutim neverjetno srečna in upam, da bo ta zveza privedla do zakramentalne poroke (enako upa tudi moj fant). Toda zavedam se, da je vse skupaj še zelo zgodaj. Čeprav vem, da se premaganim starim križem vedno pridružijo novi, se prav nikoli več ne želim vrniti v svoje preteklo nesrečno stanje.

Ko sem bila samska, mi je vselej strlo srce, ko mi je mama ali katera izmed sorodnic ali prijateljic rekla, da se je ta in ta zaročil(a) ali poročil(a) v naši župnijski cerkvi ali dobil(a) otroka. Še toliko bolj me je potrlo zato, ker sem dobro vedela, da so se ti pari hvalili, kako imajo že pred poroko spolne odnose ali pa se jim je otrok načrtno rodil izven zakramentalnega zakona. Dobro sem vedela tudi, da ti pari odkrito nasprotujejo cerkvenemu nauku, ne samo tistim delom, ki zadevajo pogled na spolnost, ampak nasploh. Zavedam se, da mora Cerkev sprejemati vsakogar, ki želi vzpostaviti pristen odnos z Bogom, in se izogibati vnaprejšnjim sodbam, a biti priča takšnemu dogajanju je zelo žalostno. Ne le zaradi sebe, ampak predvsem zvestobe glasu Cerkve. Kot da moja neprostovoljna samskost še ni bila zadosti!

Večina ljudi iz cerkvenih občestev (začenši iz domačega župnijskega) je name gledala kot na nekaj zastarelega in sramotnega. Sama sem namreč nadaljevala hoditi k maši skozi vsa najstniška leta in nato še trideseta in štirideseta. Mislili so, da je edino merilo vrednosti ženske njena poroka in materinstvo. Sedaj pa se isti »cerkveni« ljudje naravnost čudežno (a v resnici hinavsko) želijo pogovarjati tako z menoj kot mojim fantom. Vabijo naju tudi na razna srečanja, zabave ipd.

Menim, da neprijazno ravnanje s samskimi odraslimi izvira iz napačnega razumevanja in izogibanja greha. Namesto da bi se gledalo, kaj lahko samski ljudje Cerkvi ponudijo oziroma kako ji lahko pomagajo, veljajo samski v očeh večine za prvovrstne radikalce ali vsaj nekoristne čudake. Kot da bi pri samskih šlo za ljudi, ki se brezciljno pozibavajo skozi življenje, brez kakršnekoli poklicanosti ali namena, kakor da bi jih zaposlovalo zgolj iskanje grešnih priložnosti, tako tujih »spodobno poročenim« vernikom.

Biti samska katoličanka v svojih tridesetih je zame pomenilo najbolj osamljeno in depresivno obdobje življenja. Seveda, imela sem se tudi lepo, zlasti med počitnicami ali ob koncih tedna, ki sem jih preživela s prijateljicami. Da ne omenjam udeležbe na vseh družabnih in kulturnih dogodkih (izven Cerkve!). Ob tem pa sem prej ali slej dobila očitek – »Oh, bodi srečna, saj vsega tega ne bi mogla početi, če bi bila poročena in imela družino.« Sama prav rada delim njihovo veselje, ko se ti poročajo ali dobivajo otroke, praznujejo rojstne dneve in obletnice – niti na kraj pameti mi ne pride, da bi jim ob takšnih priložnostih dajala vzvišene očitke, torej tega, kar je marsikdo med njimi počel meni. 

Kje sem se počutila najbolj depresivno? V Cerkvi! V poznih dvajsetih sem se iz poklicnih razlogov preselila v kraj, ki je daleč od moje domače župnije. Tam sem se maš udeleževala sama, brez staršev ali sorodnikov. V desetih letih bivanja v tistem kraju je z mano spregovorila le ena oseba. K maši sem zato hodila zelo nerada, čeprav sem se zavedala, da je bistvo maše v Bogu in ne ljudeh. Stala sem v zadnjem delu cerkve. Ko sem med pobiranjem darov pripravila denar, sem bila velikokrat povsem ignorirana. Kot da bi bil moj »samski« denar manj vreden od denarja ostalih! Velikokrat sem med pozdravom miru gledala v tla, saj se nisem počutila vredno, da bi podala roko mojim »normalnim« župljanom. Iz cerkve sem odšla med prvimi, da se ne bi počutila še bolj osamljeno.

Izven cerkvenega okolja so me prijateljice (in prijatelji) opredeljevale kot prijazno, družabno in marljivo osebo. V trenutku ko sem vstopila skozi cerkvena vrata, pa sem se počutila kot starozavezni gobavec. Že prijazen nasmeh kogarkoli bi naredil ogromno, a tudi to je bilo redkost. Postajalo mi je vse težje, a še vedno sem hodila k maši. Iz ljubezni do Boga.

Ko sem nekoč prišla na obisk v domači kraj, da bi se udeležila prijateljičine poroke, me je »zgledna župljanka« javno ozmerjala, kako si drznem na poročno slavje priti kar sama. Omenila mi je njeno samsko sestrično in dejala: »Mislim, da nje ne bo tukaj. Saj veš, kaj to pomeni za vas samske?! Vi se samo premikate od para do para in jih ogovarjate, oni pa tega seveda ne marajo!« Ko sem se na kratko pogovorila s starim prijateljem, za katerega sem vedela, da je na to poroko prišel s svojo »partnerico« (ne ženo) in novorojenim otrokom, me je eden izmed sorodnikov opozoril: »Se zavedaš, da ima novega otroka in novo partnerico!« Da, seveda, saj sem ga prišla samo pozdravit in s z njim po več letih na kratko pogovorit – saj ga vendar nisem vrgla na tla ali ga otipavala!

Zanimivo, da takšnih »dobrih vernikov« ni zanimala nobena krepost ali rešitev duše bližnjega, ampak izključno zunanje spoštovanje in politično korektno obnašanje. On je bil tam neporočen, s priležnico in novorojenčkom (drugim otrokom, čigar mati ni bila ista, kakor pri prvem), jaz pa sem bila tam sama – prava trdnjava vsakršne grešnosti!

Med mojimi prijateljicami so tudi takšne, ki so povsem prenehale hoditi k maši, saj je bila njihova izkušnja s Cerkvijo v zgodnji odraslosti, ko so bile še samske, zelo žalostna. Četudi so same pričele pogovor, se je »spodobno poročena« večina – v prvem hipu, ko je izvedela za njihovo samskost – do njih navadno začela obnašati izrazito defenzivno. Izgledalo je, kakor da jim je zmanjkalo besed in želje po pogovoru. 

Bogu sem neizmerno hvaležna, da se nič več ne počutim tako, kakor sem se še pred kratkim počutila. Sedaj imam prijaznega in Cerkvi predanega fanta, s katerim se skupaj bližava zakramentalni poroki. Bogu sem neizmerno hvaležna tudi zato, ker sem v vseh teh letih vztrajala in nikoli padla tako globoko, da bi Cerkev zaradi slabih izkušenj zapustila.

Prav izkušnja, ki sem jo poskušala predstaviti, me varuje pred tem, da bi se do kogarkoli samskega kadarkoli obnašala tako, kakor so se številni obnašali do mene. Nekateri svojo samskost, kakor meni večina, resnično izkoriščajo za »svobodne« spolne podvige – a takih med prakticirajočimi katoliki ni veliko –, nekaterim drugim, čeprav redkim, se je zaradi srečnega spleta okoliščin uspelo poročiti v mladih dvajsetih letih in ves čas živeti skladno s cerkvenim naukom. Večina pa se je poročila potem, ko je skupaj z ureditvijo lastnega finančnega položaja še zavestno zanemarila čistost, se pred poroko odločila za priležništvo in nasploh »znižala kriterije«. 

To sem izpostavila že prej in ponavljam znova: biti samski katolik v svojih tridesetih ali štiridesetih letih je težko! Še posebej v sekularizirani družbi, kakršna je evropska. Pogosto je mogoče slišati, kako obupen križ morajo nositi homoseksualci. Toda verjemite mi: v današnji družbi (pa tudi vse bolj liberalni Cerkvi) je biti odkriti in aktivni homoseksualec veliko bolj sprejemljivo, kakor biti samski zaradi spoštovanja katoliških načel. Nasploh pa je življenje v grehu na koncu »požegnano« s poročnim obredom, čemur sledi bogata in vesela poroka, ki jo znajo »dobri verniki« tako lepo pripraviti. 

Katoliški Cerkvi se pogosto očita hinavščina. Včasih tudi upravičeno. Izkušnja, ki sem jo poskušala predstaviti in nikakor ni omejena zgolj na moj primer, je za »usmiljene« in »napredne« liberalne katolike neobstoječa ali celo čisto upravičena. Tisti Kristusovi učenci, ki želijo igrati na pošten način in se brez kompromisov odločati za dobro, pa so redno zasmehovani in odrivani. Pri tem nas Kristus bodri, opominjajoč nas na trpljenje, ki ga je moral on, Pravičnost in Ljubezen sama, pretrpeti od ljudi, ki niso hoteli ali zmogli spoznati pravega življenja: »Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal.« (Jn 16,33)

1 komentar:

  1. Skrbnik spletnega dnevnika je odstranil ta komentar.

    OdgovoriIzbriši

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...