Korenina sedanje krize v Cerkvi - 3. del

Serafino M. Lanzetta

Korenina sedanje krize v Cerkvi – 1. del

Korenina sedanje krize v Cerkvi – 2. del

Po razgretem uporu se je začel doktrinarni molk. Tako pa pridemo do bližnje korenine tega škandala – prikrivanja nauka o grehu. Beseda »greh« je začela izginjati že iz pokoncilskega pridiganja. Greh, kot ločitev od Boga in njegova razžalitev, da bi se obrnili k stvarem, so prezrli. To neverjetno praznino, ki ga je pustil nauk o grehu, so zapolnili s psihološkimi presojami mnogovrstnega položaja šibkosti človeka. Duhovna teologija je prepustila mesto prebiranju Freuda in Junga, pravih učiteljev mnogih semenišč. Greh je postal brez pomena, medtem, ko sta samozaupanje in preseganje vsakršnega tabuja, zlasti na seksualnem področju, postali novi cerkveni ključni besedi.

Po drugi strani je neka nova teologija usmiljenja, posebej tista, ki jo je promoviral kardinal Walter Kasper, spodbudila nov pogled na Božje usmiljenje kot eno od notranjih lastnosti Božjega bistva (če je tako, mar potem obstaja Božje odpuščanje Boga samemu sebi, glede na to, da usmiljenje predvideva kesanje in odpuščanje?), tako da se je preseglo kaznovalno pravičnost, ki so jo spremenili v neko vselej odpuščajočo ljubezen. Ali ima v tej novi definiciji večna kazen pekla še kaj povedati? Usmiljenje je postalo teološki surogat za kritje (in pometanje pod preprogo) greha, tako da se ga prezre in sprejme pod plašč usmiljenja. Luthrova ideja opravičenja ni daleč od tega načina gledanja.

Zanimivo bi bilo vprašati tiste, ki med duhovščino delajo te grozne zločine, kaj mislijo o grehu. Besede Svetega pisma: »Tisti, ki pripadajo Kristusu Jezusu, so križali svoje meso s strastmi in poželenji vred,« (Gal 5,24) bi zlahka lahko izpadle kot moralizem starega kova, ne zato, ker bi bila Božja beseda napačna ali ne navdihnjena od Svetega Duha, temveč preprosto zato, ker bi pomenilo danes predložiti tovrsten nauk družbi predvsem anahronistično, neskladno z modo. Duh sveta, ki se ga je pogosto mešalo z domnevnim »duhom koncila«, je zadušil pravi nauk vere in morale. 

Je morda tudi klerikalizem ena od korenin te krize spolnih zlorab? Papež Frančišek je to ponovil večkrat. Zagotovo se klerikalno moč zlorabi v spolnem posužnjenju bogoslovcev in mož v oblikovanju. Vseeno pa je težko razumeti, kako bi lahko klerikalizem razložil predatorstvo generacij bogoslovcev, če homoseksualnost ne igra nobene vloge. To bi bilo, kot da bi rekli, da pijanec ni stalno pijan, ker bi imel navado piti, temveč zato, ker ima precej denarja, ki ga lahko potroši, da si kupi ves alkohol, ki ga hoče. 

Klerikalizem ne more biti edini odgovor tudi zato, ker obstaja še ena njegova oblika, bolj pritlehna, a pogosto prezrta, ki je še precej slabša – da nekdo zlorabi svojo klerikalno moč, da sprevrže pravi nauk. Pogosto se duhovščina postavi za lastnico evangelija, tako da si privzame oblast, da odvezuje od Božjih in cerkvenih zapovedi glede na trenutno teologijo. Ko se več ne držimo pravega nauka Cerkve, zlahka pademo v prepad samo zabave in greha. Velja tudi, da je grešno življenje brez Božje milosti, ki posvečuje, najboljši zaveznik manipuliranja z naukom. Nauk vere in moralno življenje vselej hodita z roko v roki.

Če povzamemo, potem je glavna korenina tega škandala modernizem, ki je danes postal post-modernizem. Od tega, da se je sčasoma dopustilo spremembo dogmatičnih formul smo prešli k temu, da se jih povsem prezira. Nauk je na varnem kot pomembna knjiga na močno zaprašeni polici, vendar nima kaj povedati utripu vsakdanjega življenja.

Obstajati ne bi smel več najmanjši dvom glede ogromnega obsega te krize in potrebe, da se poseže na tak način, da se zlo popolnoma izkorenini. Vendar pa ta drastični ukrep, za katerega upamo, da se bo zgodil čim prej, če se pred tem ne vrnemo k resnici ljubezni, da modro ugotovimo, kako je kontraceptivna miselnost pripeljala le do ostre demografske zime in do kulture smrti. Kontracepcija je jalova ljubezen, ki odpira možnost ljubezni, ki je izven konteksta in je nadvse nezrela. Mrtva ljubezen sedaj grozi Cerkvi z vidnim odmevom v spolnih zlorabah in v škandalih duhovščine. Miselnost sveta je zadala močan udarec življenju Cerkve.

Na koncu bi moral stvari spet klicati po njihovem imenu. Greh je še vedno greh. Če nimamo moči, da bi to delali, je to že znak, da je slednji prevladal. Če pa imenujemo greh z njegovim pravim imenom, potem se gradi pot, da bi ga izkoreninili.

Vir: L'Espresso - Settimo Cielo.

Vabilo - tradicionalna latinska sveta maša v Ljubljani, 15. 1. 2019

Darovanjski spev
(Ps 20, 2 – 3) Tvoje moči, Gospod, se veseli pravični in nad tvojim zveličanjem se silno raduje. Hrepenenje njegovega srca si utešil.
15. januarja goduje sv. Pavel, puščavnik, ki je umrl leta 347 v Egiptu, star 113 let. Več kot 90 let je preživel v puščavi, kjer ga je Bog čudežno ohranjal pri življenju. V puščavo je odšel ob Decijevem preganjanju kristjanov, tam ostal in se srečal tudi s svetim Antonom. Njegov življenjepis je 30 let po smrti, po pričevanju učencev sv. Antona, spisal sveti Hieronim.

Uro pred sveto mašo (ob 16.30) bo možnost za sveto spoved.

Do junija bodo svete maše darovne vsak tretji torek v mesecu v stari cerkvi svetega Roka v Dravljah.

Na voljo bodo tudi liturgični koledarji za leto 2019!

Božično darilo bralcem: Knjiga Kalvarija in maša v elektronski obliki

Že več kot leto dni je minilo od izdaje knjige Kalvarija in maša in spodobi se, da ponudimo na ogled tudi e-knjigo.

Prijetno branje!

Ob koncu leta

V letošnjem adventu smo organizirali in darovali zadnjo letošnjo tradicionalno latinsko sveto mašo. Naslednja bo darovana v naslednjem letu, in sicer 15. januarja. Ker se torej leto približuje koncu, je prav, da se na kratko ozremo nazaj v naše preteklo delovanje.

V letu 2018 smo uspešno organizirali 13 svetih maš, ustvarili čez 50 objav na blogu, izdelali koledar za novo leto, gostili predstojnika Duhovniške bratovščine svetega Petra in se trudili izpolnjevati svoje stanovske dolžnosti. Gotovo pa bi lahko marsikaj storili bolje, zato prosimo odpuščanja za vse slabo, za vse dobro pa Bogu hvala!

Delovanje našega skromnega apostolata ne bi bilo mogoče brez molitvene in finančne podpore. Zato se iskreno zahvaljujemo vsem podpornikom in dobrotnikom. Zato bo prihodnja sveta maša v Dravljah darovana zanje.

V prihodnjem letu se bomo po svojih močeh v pričakovanju zmage Marijinega Srca še naprej trudili negovati živo svečko Tradicije ter tako služiti Bogu in njegovi Cerkvi. Kot je zapisal sveti papež Pij X., resnični prijatelji ljudstva niso revolucionarji in novatorji, temveč tradicionalisti.

Ob koncu leta bi radi vsem voščili blagoslovljen praznik Rojstva našega Gospoda Jezusa Kristusa!