Pismo novomašnikom

V tem času škofje po vsem svetu posvečujejo novomašnike. Žal se letos Cerkev na Slovenskem lahko veseli samo štirih novih posvetitev. Se katoličani zavedamo, kakšen vpliv bo zmanjšano število duhovnikov imelo na naše versko življenje? Znamo ceniti vse milosti, ki jih prejemamo po svojih duhovnikih? In obratno, se duhovniki zavedajo pomembnosti svojega poslanstva? Vedo, da je zveličanje ali pogubljenje njim zaupanih duš (tudi) v njihovih rokah? S hvaležnostjo za vse duhovnike, posebno tiste, ki z ljubeznijo in skrbjo spremljajo naš apostolat, smo se odločili za prevod sledečega zapisa Briana Williamsa, ustvarjalca katoliškega bloga Liturgy guy. Naj ta zapis spodbudi vse duhovnike, ki spremljajo naš blog, k še bolj zagretemu delu za Božje kraljestvo, vernike pa k molitvi za svoje duhovnike in nove duhovne poklice.

Živeti z »vonjem po ovcah« (in širiti resnico)

Prosim vas, da se spomnite na besede svetega očeta Frančiška, ki je na začetku svojega pontifikata duhovnike opomnil, da morajo biti »pastirji z vonjem po ovcah«. Nekateri so to spodbudo razumeli kot poziv, da morajo duhovniki »oditi v svet« ter se posvetiti bolj posvetnemu delu. Tako razumevanje papeževega poziva sloni na tisti zgrešeni miselnosti, ki je v 70-ih letih prejšnjega stoletja privedla do praznih semenišč in samostanov, ker so številni duhovniki in redovniki opustili svoj poklic in postali navadni socialni delavci.

Prosim vas, da razumete, da vas ne potrebujemo kot nekakšno podskupino socialnih delavcev. Potrebujemo duhovnike. Potrebujemo zakramentalne milosti.

Naša kultura je bolna in zmedena, polna greha in potrebna milosti. Čeprav Gospodovo usmiljenje ne pozna meja, ni brezpogojno; vera nas uči, da človek, ki umre v stanju smrtnega greha, za vso večnost konča v peklu. Kot naši duhovni očetje morate narediti vse, kar je v vaši moči, da ohranite vam zaupane duše v stanju milosti.

Pri tem se morate zavedati, da vaša naloga skrbi zahteva tudi resnico in jasnost. Ljudje ne bodo prišli k spovedi, če se bodo počutili udobno v stanju svojega greha. Kjer vladata apatija in mlačnost, bo Cerkev trpela.

Verniki si od vas želimo jasnih besed. Ne hranite nas z »dietnim« katolištvom, temveč s polno hrano. Brezkompromisno oznanjajte vero. Verniki potrebujejo resnico iz vaših ust.

Zavedajte se, da bo vaše delovanje naletelo tudi na nasprotovanje. Morda se bo to začelo celo z župnikom v vaši novi župniji. Obstajajo duhovniki, ki desetletja niso govorili o grehu s prižnice ali v spovednici. Primerjamo jih lahko s starši, ki so obupno želijo, da bi bili najboljši prijatelji svojih otrok. 

Nekateri ne bodo cenili vaše jasnosti. Čeprav morate biti ljubeči in spoštljivi, ne smete postaviti zveličanja svoje duše na kocko zaradi njihovega strahopetnega katolištva. Vedno govorite resnico.

Iz ambona govorite o poslednjih rečeh: smrti, sodbi, nebesih in peklu. Govorite o stalnem duhovnem boju v življenju vseh nas. Govorite o Satanu, princu laži. In govorite o grehu. To dolžnost ste prejeli z vašim posvečenjem, zato jo sprejmite, kot ste sprejeli duhovniški klic.

Poleg tega morate govoriti o zlu in moralnem relativizmu, ki preveva našo družbo. Sem ne sodijo le teme kot so splav, homoseksualne »poroke« in evtanazija, temveč tudi spolni odnosi izven zakonske zveze, sobivanje in umetna kontracepcija. 

Šele ko bodo verniki slišali o bolezni, se bo lahko začelo zdravljenje. Zaupajte Bogu in vernikom, ki se bodo prej ali slej odzvali vaši očetovski skrbi za blagor njihovih duš. Svet danes morda bolj kot kadarkoli prej potrebuje več posvečujoče milosti.

Najlepša stvar na svetu

Božja beseda nas uči, da na svetu ni nič pomembnejšega kot to, da ljubimo Boga z vsem srcem in vso dušo (Lk 10, 27). Za katoliškega duhovnika ni zato nič pomembnejšega, kot je darovanje svete maše. V cerkvah in kapelah reda Sester misijonark ljubezni, ki ga je ustanovila sv. Tereza iz Kalkute, visi napis, ki zelo lepo priča o tem dejstvu: »Božji duhovnik, daruj to mašo kot bi bila tvoja prva, zadnja in edina.«

Le s takim odnosom spoštovanja do svete evharistije boste tudi pri vernikih vzbudili pobožnost do najsvetejšega oltarnega zakramenta in občutek za sveto v liturgiji. Ne obupajte niti tedaj, če se na začetku znajdete v župniji, ki jo je prevzel duh posvetnosti. Vi darujete sveto mašno daritev. Vi ste Božji duhovniki.

V 19. stol. je angleški duhovnik Frederick Faber opisal mašo kot »najlepšo stvar izven nebes«. Zapomnite si, da lepota ni v očeh opazovalca. Tako kot resnica je tudi lepota objektivna (in to velja tudi za dobroto). Ljudje bodo sčasoma prepoznali lepoto, ko jim bo predstavljena. Vodite z zgledom in tako spodbudite druge.

Izzovite vaše farane. Učite jih verskih resnic. Povejte jim, da molimo tako kot verujemo.

Lažna obtožba klerikalizma

Obstaja velika verjetnost, da vas bo kdo obtožil klerikalizma, če boste duhovniki, kot vas Bog želi. Za to ni potrebno veliko: malo latinščine, zavrnitev izrednih delivcev svetega obhajila pri manj obiskanih mašah, lepa liturgična oblačila ipd. 

Naj vas to ne potre. Obrnite se na pomoč k sobratom duhovnikom, posebno k tistim, ki se soočajo s podobnimi izzivi. Prav je, če se katoliški duhovniki družijo med seboj, podobno kot poročeni možje iščejo prijateljstva predvsem med prav tako poročenimi. 

In še nekaj: prosim vas, da nosite talar oz. vašo redovno obleko!

Ko nosite talar, jasno razglašate svoje duhovništvo. Duhovnikova »uniforma« je rimski ovratnik s talarjem. Okolica, posebno otroci, to opazi. 

Papež Pij XII. je pomen vašega poklica lepo pojasnil v svoji okrožnici Mediator Dei: 

»Neizbrisno znamenje na dušah duhovnikov, ki pride nanje z močjo posvečenja, jih podvrže Kristusu. Njihove roke so bile posvečene, da bo vse, kar blagoslovijo, blagoslovljeno, vse, kar posvetijo, pa sveto v imenu Gospoda Jezusa. Naj se vsi, ki želijo živeti v Kristusu, zgrnejo k svojim duhovnikom.«

Hvala Bogu in vam za vaše duhovništvo!

Prirejeno po: https://liturgyguy.com/

Vabilo - tradicionalna latinska sveta maša v Grosuplju, 12. 7. 2017

Pred desetimi leti, 7. julija 2007, je papež Benedikt XVI. izdal motuproprij Summorum Pontificum. Prav je, da deseto obletnico tega najsvetlejšega dogodka v Cerkvi 21. stoletja ustrezno počastimo. Zaslužni papež je mdr. v dokumentu zapisal, da tradicionalna sveta maša nikoli ni bila prepovedana oz. ukinjena. Pravico maševanja po tradicionalnem Rimskem misalu brez kakršnekoli prepovedi in kaznovanja duhovnikov je v svoji buli Quo Primum za vse večne čase zagotovil sv. Pij V. Ta bula je natisnjena na začetku vsakega tradicionalnega Rimskega misala.  Kdorkoli deluje proti tem odlokom, deluje proti Cerkvi ter bo, po besedah sv. Pija V., nadse priklical srd vsemogočnega Boga ter blaženih apostolov Petra in Pavla.

Sveta Mohor in Fortunat, škof in diakon, sta bila po izročilu mučeniško umorjena 12. julija leta 67 v Ogleju. Danes je med zgodovinarji splošno sprejeto dejstvo, da je do njune mučeniške smrti dejansko prišlo na začetku 4. stoletja v času velikega preganjanja kristjanov pod cesarjem Dioklecijanom. Njunega pričevanjskega zgleda in moči njune priprošnje to seveda ne zmanjša! Do leta 1961 sta bila glavna zavetnika ljubljanske škofije.

V župniji Dravlje se v poletnem času delavniške svete maše selijo v cerkev sv. Roka, kar pomeni, da v tem času tam ne moremo organizirati svetih maš ob sprejemljivih urah. Tako nam v poletnih mesecih ne preostane drugega, kot da spremenimo lokacijo. V Dravlje se vračamo oktobra. 

Sveta maša bo darovana v stari cerkvi sv. Mihaela v Grosuplju. Okrog cerkve je pokopališče, ob njej pa župnišče. Parkirišče je prostorno. Naslov za vse, ki uporabljajo avtomobilsko navigacijo: Hribska pot 6, 1290 Grosuplje.

Pred sveto mašo bo možnost za sveto spoved. Na voljo bo blagoslovljena voda ter izvodi knjige Kalvarija in maša Fultona Sheena.

Sveta maša in Kristusovo življenje

Blaženi Dionizij Kartuzijan pravi, da je bilo vse Kristusovo življenje na tem svetu ena sama velika daritev svete maše. Pri tej maši je on sam oltar, tempelj, darovalec in dar.

Mašniško oblačilo je oblekel v sveti zakristiji materinega telesa, ko je vzel nase človeško meso ter se oblekel v oblačilo umrljivosti. Iz zakristije je prišel na sveto noč; njegovo rojstvo predstavlja začetek svete maše. »Gospod, usmili se« je pel, ko je ležeč v jaslih stegoval svoje ročice po pomoč. »Slava Bogu na višavah« so peli angeli, ko je dete mirno ležalo v hlevu. »Molitve« je opravljal, ko je vso noč prečul v molitvi in nad nas klical božjo milost. »Berilo« je bral, ko je razlagal Mojzesa in preroke. »Evangelij« je pel, ko je hodil po judovski deželi in oznanjal svoj nauk. »Darovanje« je opravil, ko je vsak dan daroval Očetu v rešenje človeštva ter se ponudil vse pretrpeti za nas. »Hvalospev« je pel, ko je Boga namesto nas neprenehoma  hvalil in poveličeval. »Svet« je pelo judovsko ljudstvo na cvetno nedeljo, ko je klicalo: »Blagoslovljen, ki prihaja v imenu Gospodovem. Hozana na višavah«. »Spremenjenje« je dovršil pri zadnji večerji, ko je kruh in vino spremenil v svoje telo in kri. »Povzdigovanje« se je vršilo, ko je bil pribit na križu ter izpostavljen vsemu svetu. »Oče naš« je molil, ko je izgovoril sedem zadnjih besed na križu. »Lomljenje svete hostije« se je godilo, ko se je njegova duša ločila od telesa. »Jagnje božje« je pel stotnik s svojo četo, ko so se trkali na prsi in govorili: »Resnično, ta je Božji sin.« »Obhajilo« se je vršilo, ko je bilo telo maziljeno in položeno v grob. »Zadnji blagoslov« na koncu svete maše je podelil, ko je pri vnebohodu na Oljski gori svoje učence s povzdignjenimi rokami blagoslovil.

Oblika svete maše tako ne le resnično ponavzočuje Kristusove žrtve na križu, temveč pred nas simbolično postavlja vse Gospodovo zemeljsko življenje.

Povzeto in prirejeno po: Martin Cochem: Razlaga svete maše. Ljubljana, 1875.