Tradicija - o njeni pomembnosti in nekaterih ugovorih

James Kalb za Crisis Magazine

V enem od svojih prejšnjih člankov (KLIK) sem že pojasnil, zakaj je dobro življenje nemogoče brez jasne in dobro razvite tradicije življenja. Brez te namreč sploh ne bi vedeli, kaj počnemo; iz dneva v dan bi se morali odločati o vseh življenjskih odločitvah, ne da bi pri tem karkoli vedeli o rezultatih oz. pomenu naših odločitev ali o tem, kaj z določeno izbiro zamujamo.

Take in podobne trditve se številnim sodobnim ljudem zdijo nesmiselne.

Nekateri pravijo, da so preprosto nerazumne, saj je vse, kar ljudje počnemo, del določene tradicije. Obstajajo katoliška, mafijska, budistična, boljševiška, anarhistična tradicija itd. Poudarjanje pomena tradicija naj nam tako samo po sebi ne bi povedalo nič o pravilnem načinu življenja. 

Drugi trdijo, da je glavna odlika tradicije prav v tem, da se razvija. Prelom z dotedanjo tradicijo je zato bolj smiselno razumeti kot variacijo oz. začetek razvoja nove tradicije. Če ljudje začnejo nekaj delati drugače, je to pač del njihove sedanje tradicije. Poleg tega pa so tradicije kompleksne, prav tako kompleksne kot situacije, ki jih obravnavajo. V katoliški družbi tako obstajajo tradicije, kot so pobožnost, pravovernost in strogost, pa tudi popustljivost, skepticizem, heretičnost, ateizem in kriminal. Podobno velja tudi za druge skupnosti, zato se lahko vprašamo, zakaj na račun vseh drugih izbrati ravno določene tradicije iz kompleksnega skupka značilnosti, ki določajo način življenja neke skupnosti. Mar ne šele vse skupaj sestavljajo celoto?

Tretja skupina ugovorov temelji na liberalnem individualizmu. Živim svoje življenje in zanj sem odgovoren, zato ne vidim razloga, zakaj bi ga uravnaval po tem, kar je omejena skupina ljudi kot dobro smatrala v preteklosti. Mar ni bolje, če se svobodno odločim na podlagi vseh možnosti, ki jih ponuja človeška misel in izkušnje? Ali še bolje: zakaj ne bi z njimi preprosto prekinil in se odločil za povsem svojo pot, če je ta boljša? To je navsezadnje isto, kar so storili začetniki raznih tradicij in tradicionalisti jim tega ne očitajo.

Temu soroden je ugovor, ki temelji na pluralizmu. V sodobni družbi obstaja mnoštvo tradicij in bilo bi diskriminatorno ter razdvajajoče kateri od njih odreči enakovrednost. Zato moramo spoštovati različnost in kot enakovredne sprejemati tudi tiste tradicije, ki so drugačne od naših. Če to storimo, tradicijam odrečemo tudi njihovo neformalno avtoriteto v vsem, kar zadeva druge ljudi. V nasprotnem primeru bi nekateri namreč bili marginalizirani. Tradicije zato ne smejo imeti socialne avtoritete, kar pomeni, da ne smejo obstajati kot prave tradicije, temveč zgolj kot striktno privatna mnenja in navade.

Končno je tu še praktični problem sodobnega načina življenja. Življenje se je spremenilo; zakaj bi bile torej stare navade in prepričanja še vedno smiselna?  Poleg tega tradicije obstajajo znotraj mreže specifičnih medčloveških odnosov: vaške skupnosti, verske skupnosti, regije, naroda, socialnega razreda ipd. Zaradi hitrega razvoja komunikacij in prometnih možnosti so te čedalje manj pomembne. Sodobno življenje živimo skozi neosebne ekonomske in birokratske strukture, s soljudmi pa komuniciramo preko elektronskih omrežij, ki nas v sekundah lahko povežejo s praktično komerkoli. Tradicija kot način razumevanja sveta in vzpostavljanja načina življenja ni več potrebna; na njeno mesto je stopila podoba, nagon, trenutno dogajanje in visoko razvita umetnost prepričevanja.  

Vsi predstavljeni ugovori se zdijo bolj impresivni, kot dejansko so. Nekateri izmed njih samo ugotavljajo, da je tradicija podvržena razkroju. To je morda čisto res, še posebno dandanes, a ne pove ničesar o njeni potrebnosti za človeško življenje.

Drugi ugovori zanikajo človeško naravo sledeč modernemu idealu samoustvarjajočega se posameznika. A človek se ne ustvarja sam. Kompleksni sistemi, kot je človeško življenje, do določene mere delujejo skladno s svojo lastno logiko, ki je ne moremo popolnoma prilagoditi svojim željam. Človek je poleg tega družbeno bitje, katerega jezik in delovanje se začnejo s predpostavkami in obvezami, ki ga časovno prehitevajo in določajo. Sebe in svoje življenje lahko razumemo le kot sodelujoči del lastne skupnosti in njenih tradicij. Tudi upornik potrebuje avtoriteto, ki se ji upre, ter tradicijo in skupnost odpadnikov, da lahko definira način in cilj svojega upora. Sploh pa je nemogoče preprosto izumiti ureditev, ki vsaj minimalno zadovoljivo ureja nekaj tako kompleksnega, subtilnega in temeljnega, kot so (na primer) odnosi med spoloma. Izkušnje preteklih generacij o tem, kaj deluje, kaj ljudi zadovoljuje ipd. so nepogrešljive pri takih in podobnih družbenih sistemih.     

Ugovori poleg tega izkazujejo pretirano zunanji in dobeseden pogled na tradicijo. Ta ni le seznam prepovedi ali spisek tega, kar so specifične skupnosti doslej naredile. Tradicija nasprotno izkazuje urejeno vizijo človeških dobrin in končno ideal dobrega življenja, ki ne more biti zadovoljivo spoznano oz. realizirano brez njene pomoči. Ponazorimo to s primerom: težko je postati dober glasbenik, resnično nemogoče pa je biti dober glasbenik čisto abstraktno, se pravi brez kakršnegakoli odnosa do specifičnega stila oz. glasbene tradicije. A če ima človek dovolj talenta, je mogoče postati vrhunski glasbenik s pomočjo ustreznega strokovnjaka, ki ga to nauči – slednji pa se je tega seveda naučil od svojih predhodnikov. 

Ker je človek družbeno in kulturno bitje, je že po naravi tradicionalen. Prav tako je tudi razumski in ravna v skladu z (večinoma implicitnimi) principi in ideali. Iz tega razloga je tradicija usmerjena proti nečemu višjemu od sebe. Smisel glasbene tradicije je lepota in veselje, smisel verske tradicije je pot k Bogu, smisel splošne tradicije življenja pa je doseči dobro življenje. Iz tega razloga je logično, da se tradicija spreminja, ko ji sprememba pomaga priti do njenega cilja ali le-tega izostriti. Takšne spremembe so običajno neopažene, ker nastanejo kot produkt postopnih sprememb. Skozi čas se tako npr. nekateri vidiki tradicije »prerinejo« v ospredje, drugim pa je posvečeno manj pozornosti. Nekatere spremembe nastanejo na podlagi formulacij ali praks, ki na začetku izgledajo kot majhne variacije, a se sčasoma združujejo in se končno uveljavijo kot več kot zgolj to. V katoliški tradiciji takšne primere predstavljajo razvoji različnih ritualov in pobožnosti ter razvoj doktrine, kot jo je predstavil John Henry Newman.

Ker ima tradicija temelj in funkcijo v človeškem življenju, lahko obstajajo tradicije, ki kot take nimajo smisla. Tradicija radikalne izbire, spremembe in samozadostnosti je nesmiselna, ker zanika vidike človeškega življenja, – kontinuiteto in počasno zbiranje izkušenj, uvidevnost, praktično modrost in  organizirajoče simbole in prakse, ki se razvijejo skozi izkušnje številnih generacij – ki tradiciji sploh dajejo avtoriteto.

Potrebujemo tradicijo, ki je dovolj inteligenta in konsistentna, da razume in sprejema svoje meje in potrebnost. Taka tradicija vsaj implicitno vsebuje tudi princip samokritike, ker ve, da je lahko boljša ali slabša glede na svoj namen in uspeh pri doseganju le-tega. Tako obstaja npr. tradicija t. i. »dvigalne glasbe« [elevator music] v okviru širše tradicije zahodne glasbe. Tisti, ki se ukvarjajo s prvo, običajno ugotovijo, da predstavlja nazadovanje v primerjavi z drugo in se zato posvetijo bolj smiselnim stvarem.

Podobno velja tudi za bolj splošne tradicije načina življenja. Če si ogledamo spremembe v življenju povprečnega Zahodnjaka skozi zadnjih 50 ali 60 let, si le težko zatisnemo oči pred dejstvom, da le-te predstavljajo nazadovanje kulturne tradicije. Ta sodba ni le stvar okusa: celo nekaj tako brutalno objektivnega, kot je stopnja smrtnosti, (KLIK) nam kaže, da je v načinu življenja nekaj šlo hudo narobe. Tisti, ki živijo znotraj tradicije vsakdanjega življenja, se običajno strinjajo. Čeprav zahodne elite trdijo, da svet pod njihovim vodstvom postaja boljši, čedalje več običajnih ljudi ugotavlja, da to ne drži.

Hvaliti tradicijo zato ni nekaj arbitrarnega in ne pomeni hvaliti vsako obstoječo tradicijo. Pomeni ugotavljati, da mora tradicija imeti socialno avtoriteto, ker je nujno potrebna za razumevanje in realizacijo sleherne človeške dobrine. Zavedati se moramo, da se pri tem moramo soočiti s težavami, ki so nujno povezane z vsakršno avtoriteto: slednja lahko nima prav, večkrat je bila destruktivna, različne avtoritete si med seboj nasprotujejo itd. Avtoriteta ima kot vse človeško svoje pomanjkljivosti, zato potrebuje dopolnitev drugih avtoritet in  končno milosti. Ne glede na to jo običajno sprejemamo, ker smo kot družbena bitja k temu zavezani. Res je, da jo moramo v izjemnih primerih tudi zavrniti in to tedaj, ko postane destruktivna in začne uničevati prav tiste dobrine, zaradi katerih je bila sploh vzpostavljena. A to predstavlja nadvse resno stvar, – zaznamuje namreč meje družbenega reda – kar velja za vse človeške avtoritete. Glede tega lahko zato podamo le malo splošnih pravil.

Prirejeno po: Tradition: Its Necessitiy and Its Discontents

TLM Grosuplje 27. oktober 2016

Pristopne molitve: Stopil bom k božjemu oltarju. K Bogu, ki razveseljuje mojo mladost.

Strežnika mašniku: Usmili se te vsemogočni Bog, odpusti ti tvoje grehe in te privedi v večno življenje.

Mašnik pozdravi vernike: Dominus vobiscum.

Mog Gospod in moj Bog!

Moj Gospod in moj Bog!

Usmili se vas vsemogočni Bog, odpusti vam vaše grehe in vas privedi v večno življenje. Amen. Oproščenje, odvezo + in odpuščanje vaših grehov vam daj vsemogočni in usmiljeni Bog. Amen.

Mašnik: Glejte Jagnje božje, glejte, ki odjemlje grehe sveta.
Ljudstvo (3x): Gospod, nisem vreden, da greš pod mojo streho, ampak reci le besedo in ozdravljena bo moja duša.

Ko podaja vernikom sv. hostijo, moli: Telo Gospoda našega Jezusa Kristusa naj varuje tvojo dušo za večno življenje. Amen.

Zadnji evangelij: V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu...

Vabilo: tradicionalna latinska maša v Grosuplju, 9. november 2016

Stara cerkev sv. Mihaela stoji na griču. Okrog nje je pokopališče, poleg pa župnišče in nova cerkev. Parkirišče je prostorno. Za vse, ki uporabljate GPS -  naslov župnije:  Hribska pot 6, 1290 Grosuplje.

 

Uro pred mašo bo tudi možnost za sveto spoved.

 

Darilo ob Vseh svetih: Priprava na smrt

Ivo Kerže

Spremna beseda k Ligvorijevi Pripravi na smrt

Prebral sem že kar nekaj knjig premišljevanj, meditacij. Lok se pne vse od De Mellove Žabje molitve do Hoje za Kristusom Tomaža Kempčana. Nekatere (npr. De Mellove) so mi škodile, druge koristile (npr. Ignacijeve Duhovne vaje, Terezijin Notranji grad), nobena pa me ni prevzela tako kot Ligvorijeva Priprava na smrt. Premišljevanje te Ligvorijeve duhovne mojstrovine (ki so jo ponekod mnogi semeniščniki v času papeža Pija IX. znali na pamet in jo je bral, priporočal ter širil sv. Janez Bosko) mi je bilo kot prodiranje v neko povsem novo, meni neznano razumevanje naše vere. Doživel sem jo kot pravo spreobrnjenje, v smislu spremembe mišljenja (gr. meta-noia), ki me je izstrelilo iz dosedanjega utečenega, razvodenelega razumevanja verskih resnic, v pokrajino jasnih kontur, kjer je vse kar si do sedaj slišal, a nisi znal povezati, dobilo svoj smisel in svoje pravo mesto. Pri tem sem vedel, da nisem prodiral v dialektične obrate kakega novega teološkega diskurza (koliko takih »novih teologij« smo se prenažrli v času po koncilu od patra Rahnerja in kardinala De Lubaca do patra Rupnika in kardinala Kasperja), pač pa da gre za preprost povratek v dobro staro in edino možno katoliško teologijo: za povratek v la théologie de toujours, ki pa nam je postala popolna neznanka v vrtincu pokoncilske hermenevtike in homiletike.

Nekaj primerov.

Najprej, že sam naslov: kdaj ste na zadnje iz ambona ali iz kake promovirane knjige v katoliški knjigarni zasledili, da se je treba na smrt pripraviti in to ne šele tam na smrtni postelji, pač pa že sedaj, ko smo v polnem razcvetu življenjskih moči? 

Kdaj so nam povedali, da bomo najverjetneje umrli tako kot smo živeli in da, če smo živeli celo življenje v grešnih nagnjenjih, bo težko pričakovati, da bomo umrli, ne da bi v nas le ta prevladala.

Ali so nam povedali, da se bo ob tisti najpomembnejši uri našega življenja, v kateri se bo odločila večna usoda naše duše (tudi tega nam ni nihče povedal – da se bo tedaj odločalo o nebesih in peklu), res da Bog s svojimi angeli trudil, da bi nas rešil, a da se bo tedaj prav posebej trudil tudi hudobec in da se bo v tistih trenutkih eksponencialnega upadanja naših naravnih moči težko trezno in pametno odločati: odločala bo predvsem naša navada (t.j. naša stanovitnost, kot vedno znova poudarja sv. Alfonz v tej knjižici), odločalo bo to, kako smo živeli, kako in kaj smo ljubili in česa smo se po intenzivni vaji privadili, podobno kot je železni dril in rutina edino, kar reši človeka v skrajnih položajih. To pa pomeni, da lahko manjše popuščanje naši počutnosti v času, ko je smrt še daleč, če nam preide v navado doprinese usodne, večne poledice ob smrtni uri.

Ali nam je kdo govoril o zlorabi Božjega usmiljenja: da, lahkomiselno zanašanje na Božje usmiljenje in ljubezen je hudičevo orožje, s katerim nas uspava, da se ne bi začeli prav zdaj pripravljati na smrt (ker smrt lahko pride prav zdaj).

Kdo nam je povedal, da prinaša priprava na smrt pred nas bistveno alternativo: ali se naj odločimo za svet ali za Boga. Med njima namreč ni srednje poti, ki jo je oznanjalo toliko pokoncilskih teologov pod rečenico dialoga s svetom in avtonomije zemeljskih stvarnosti. Ali ljubimo svet in to kar svet naravno ponuja, ali pa ljubimo Boga in to kar nam On nadnaravno ponuja (zlasti skozi zakramente). 

Ali nam je kdo povedal, da toliko, kolikor nas bo ob smrtni uri vezala ljubezen na svet, toliko bomo ob tisti skrajni uri nepripravljeni in lahek plen silam, ki nas hočejo zvleči v smrtni greh (ali ohraniti v njem) in nas s tem pahniti v večno pogubo. In da je ravno spominjanje na te naše poslednje reči tisto, kar nas edino lahko usmeri proč od greha.

Ne. Nihče, nikoli nam ni o tem spregovoril ničesar. Ali pa le morda je bilo kaj rečeno tu pa tam in mimogrede. A ne glede na to, se bomo mi prej ali slej (lahko že danes, že jutri) znašli v smrtni uri, na poslednjem izpitu – nepripravljeni.

Knjižica sv. Alfonza je tu zato, da nas na to pripravi. Ne poznam pripravnejšega sredstva. Sezimo po njej in se spreobrnimo.  

Profesionalno digitalizacijo knjige s strani Narodne in univerzitetne knjižnice je naročilo in plačalo gibanje Juventutem Slovenija.