ponedeljek, 14. november 2016

Tradicija - o njeni pomembnosti in nekaterih ugovorih



James Kalb za Crisis Magazine

V enem od svojih prejšnjih člankov (KLIK) sem že pojasnil, zakaj je dobro življenje nemogoče brez jasne in dobro razvite tradicije življenja. Brez te namreč sploh ne bi vedeli, kaj počnemo; iz dneva v dan bi se morali odločati o vseh življenjskih odločitvah, ne da bi pri tem karkoli vedeli o rezultatih oz. pomenu naših odločitev ali o tem, kaj z določeno izbiro zamujamo.

Take in podobne trditve se številnim sodobnim ljudem zdijo nesmiselne.

Nekateri pravijo, da so preprosto nerazumne, saj je vse, kar ljudje počnemo, del določene tradicije. Obstajajo katoliška, mafijska, budistična, boljševiška, anarhistična tradicija itd. Poudarjanje pomena tradicija naj nam tako samo po sebi ne bi povedalo nič o pravilnem načinu življenja. 

Drugi trdijo, da je glavna odlika tradicije prav v tem, da se razvija. Prelom z dotedanjo tradicijo je zato bolj smiselno razumeti kot variacijo oz. začetek razvoja nove tradicije. Če ljudje začnejo nekaj delati drugače, je to pač del njihove sedanje tradicije. Poleg tega pa so tradicije kompleksne, prav tako kompleksne kot situacije, ki jih obravnavajo. V katoliški družbi tako obstajajo tradicije, kot so pobožnost, pravovernost in strogost, pa tudi popustljivost, skepticizem, heretičnost, ateizem in kriminal. Podobno velja tudi za druge skupnosti, zato se lahko vprašamo, zakaj na račun vseh drugih izbrati ravno določene tradicije iz kompleksnega skupka značilnosti, ki določajo način življenja neke skupnosti. Mar ne šele vse skupaj sestavljajo celoto?

Tretja skupina ugovorov temelji na liberalnem individualizmu. Živim svoje življenje in zanj sem odgovoren, zato ne vidim razloga, zakaj bi ga uravnaval po tem, kar je omejena skupina ljudi kot dobro smatrala v preteklosti. Mar ni bolje, če se svobodno odločim na podlagi vseh možnosti, ki jih ponuja človeška misel in izkušnje? Ali še bolje: zakaj ne bi z njimi preprosto prekinil in se odločil za povsem svojo pot, če je ta boljša? To je navsezadnje isto, kar so storili začetniki raznih tradicij in tradicionalisti jim tega ne očitajo.

Temu soroden je ugovor, ki temelji na pluralizmu. V sodobni družbi obstaja mnoštvo tradicij in bilo bi diskriminatorno ter razdvajajoče kateri od njih odreči enakovrednost. Zato moramo spoštovati različnost in kot enakovredne sprejemati tudi tiste tradicije, ki so drugačne od naših. Če to storimo, tradicijam odrečemo tudi njihovo neformalno avtoriteto v vsem, kar zadeva druge ljudi. V nasprotnem primeru bi nekateri namreč bili marginalizirani. Tradicije zato ne smejo imeti socialne avtoritete, kar pomeni, da ne smejo obstajati kot prave tradicije, temveč zgolj kot striktno privatna mnenja in navade.

Končno je tu še praktični problem sodobnega načina življenja. Življenje se je spremenilo; zakaj bi bile torej stare navade in prepričanja še vedno smiselna?  Poleg tega tradicije obstajajo znotraj mreže specifičnih medčloveških odnosov: vaške skupnosti, verske skupnosti, regije, naroda, socialnega razreda ipd. Zaradi hitrega razvoja komunikacij in prometnih možnosti so te čedalje manj pomembne. Sodobno življenje živimo skozi neosebne ekonomske in birokratske strukture, s soljudmi pa komuniciramo preko elektronskih omrežij, ki nas v sekundah lahko povežejo s praktično komerkoli. Tradicija kot način razumevanja sveta in vzpostavljanja načina življenja ni več potrebna; na njeno mesto je stopila podoba, nagon, trenutno dogajanje in visoko razvita umetnost prepričevanja.  

Vsi predstavljeni ugovori se zdijo bolj impresivni, kot dejansko so. Nekateri izmed njih samo ugotavljajo, da je tradicija podvržena razkroju. To je morda čisto res, še posebno dandanes, a ne pove ničesar o njeni potrebnosti za človeško življenje.

Drugi ugovori zanikajo človeško naravo sledeč modernemu idealu samoustvarjajočega se posameznika. A človek se ne ustvarja sam. Kompleksni sistemi, kot je človeško življenje, do določene mere delujejo skladno s svojo lastno logiko, ki je ne moremo popolnoma prilagoditi svojim željam. Človek je poleg tega družbeno bitje, katerega jezik in delovanje se začnejo s predpostavkami in obvezami, ki ga časovno prehitevajo in določajo. Sebe in svoje življenje lahko razumemo le kot sodelujoči del lastne skupnosti in njenih tradicij. Tudi upornik potrebuje avtoriteto, ki se ji upre, ter tradicijo in skupnost odpadnikov, da lahko definira način in cilj svojega upora. Sploh pa je nemogoče preprosto izumiti ureditev, ki vsaj minimalno zadovoljivo ureja nekaj tako kompleksnega, subtilnega in temeljnega, kot so (na primer) odnosi med spoloma. Izkušnje preteklih generacij o tem, kaj deluje, kaj ljudi zadovoljuje ipd. so nepogrešljive pri takih in podobnih družbenih sistemih.     

Ugovori poleg tega izkazujejo pretirano zunanji in dobeseden pogled na tradicijo. Ta ni le seznam prepovedi ali spisek tega, kar so specifične skupnosti doslej naredile. Tradicija nasprotno izkazuje urejeno vizijo človeških dobrin in končno ideal dobrega življenja, ki ne more biti zadovoljivo spoznano oz. realizirano brez njene pomoči. Ponazorimo to s primerom: težko je postati dober glasbenik, resnično nemogoče pa je biti dober glasbenik čisto abstraktno, se pravi brez kakršnegakoli odnosa do specifičnega stila oz. glasbene tradicije. A če ima človek dovolj talenta, je mogoče postati vrhunski glasbenik s pomočjo ustreznega strokovnjaka, ki ga to nauči – slednji pa se je tega seveda naučil od svojih predhodnikov. 

Ker je človek družbeno in kulturno bitje, je že po naravi tradicionalen. Prav tako je tudi razumski in ravna v skladu z (večinoma implicitnimi) principi in ideali. Iz tega razloga je tradicija usmerjena proti nečemu višjemu od sebe. Smisel glasbene tradicije je lepota in veselje, smisel verske tradicije je pot k Bogu, smisel splošne tradicije življenja pa je doseči dobro življenje. Iz tega razloga je logično, da se tradicija spreminja, ko ji sprememba pomaga priti do njenega cilja ali le-tega izostriti. Takšne spremembe so običajno neopažene, ker nastanejo kot produkt postopnih sprememb. Skozi čas se tako npr. nekateri vidiki tradicije »prerinejo« v ospredje, drugim pa je posvečeno manj pozornosti. Nekatere spremembe nastanejo na podlagi formulacij ali praks, ki na začetku izgledajo kot majhne variacije, a se sčasoma združujejo in se končno uveljavijo kot več kot zgolj to. V katoliški tradiciji takšne primere predstavljajo razvoji različnih ritualov in pobožnosti ter razvoj doktrine, kot jo je predstavil John Henry Newman.

Ker ima tradicija temelj in funkcijo v človeškem življenju, lahko obstajajo tradicije, ki kot take nimajo smisla. Tradicija radikalne izbire, spremembe in samozadostnosti je nesmiselna, ker zanika vidike človeškega življenja, – kontinuiteto in počasno zbiranje izkušenj, uvidevnost, praktično modrost in  organizirajoče simbole in prakse, ki se razvijejo skozi izkušnje številnih generacij – ki tradiciji sploh dajejo avtoriteto.
Potrebujemo tradicijo, ki je dovolj inteligenta in konsistentna, da razume in sprejema svoje meje in potrebnost. Taka tradicija vsaj implicitno vsebuje tudi princip samokritike, ker ve, da je lahko boljša ali slabša glede na svoj namen in uspeh pri doseganju le-tega. Tako obstaja npr. tradicija t. i. »dvigalne glasbe« [elevator music] v okviru širše tradicije zahodne glasbe. Tisti, ki se ukvarjajo s prvo, običajno ugotovijo, da predstavlja nazadovanje v primerjavi z drugo in se zato posvetijo bolj smiselnim stvarem.

Podobno velja tudi za bolj splošne tradicije načina življenja. Če si ogledamo spremembe v življenju povprečnega Zahodnjaka skozi zadnjih 50 ali 60 let, si le težko zatisnemo oči pred dejstvom, da le-te predstavljajo nazadovanje kulturne tradicije. Ta sodba ni le stvar okusa: celo nekaj tako brutalno objektivnega, kot je stopnja smrtnosti, (KLIK) nam kaže, da je v načinu življenja nekaj šlo hudo narobe. Tisti, ki živijo znotraj tradicije vsakdanjega življenja, se običajno strinjajo. Čeprav zahodne elite trdijo, da svet pod njihovim vodstvom postaja boljši, čedalje več običajnih ljudi ugotavlja, da to ne drži.

Hvaliti tradicijo zato ni nekaj arbitrarnega in ne pomeni hvaliti vsako obstoječo tradicijo. Pomeni ugotavljati, da mora tradicija imeti socialno avtoriteto, ker je nujno potrebna za razumevanje in realizacijo sleherne človeške dobrine. Zavedati se moramo, da se pri tem moramo soočiti s težavami, ki so nujno povezane z vsakršno avtoriteto: slednja lahko nima prav, večkrat je bila destruktivna, različne avtoritete si med seboj nasprotujejo itd. Avtoriteta ima kot vse človeško svoje pomanjkljivosti, zato potrebuje dopolnitev drugih avtoritet in  končno milosti. Ne glede na to jo običajno sprejemamo, ker smo kot družbena bitja k temu zavezani. Res je, da jo moramo v izjemnih primerih tudi zavrniti in to tedaj, ko postane destruktivna in začne uničevati prav tiste dobrine, zaradi katerih je bila sploh vzpostavljena. A to predstavlja nadvse resno stvar, – zaznamuje namreč meje družbenega reda – kar velja za vse človeške avtoritete. Glede tega lahko zato podamo le malo splošnih pravil.

Ni komentarjev:

Objava komentarja

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...