Gospod nas kliče v vsaki starosti in v vsakem stanu – 2. del

Veliko je mladih ljudi, ki se potem, ko so se dali zapeljati in že privadili na pregrešno veselje, ne dajo več spreobrniti ne z žuganjem, ne z lepimi opomini. »Gospodar,« pravi Jezus, »je šel ob šestih ven« (opoldne) »in jih zopet našel veliko brez dela.« Ob dvanajstih je preteklo že pol dneva in tako je preteklo mlademu človeku pri dvajsetih in tridesetih letih pol življenja. Sonce opoldne najbolj pripeka in leta mladosti med dvajsetim in tridesetim letom so za človeka najbolj nevarna – svet nasploh uči, da mora biti mlad človek vesel. Spačeno nagnjenje in pregrešne želje do vsega, kar je prepovedanega, dobijo ob tem času veliko moč in so ravno sedaj najhujše. Če je tudi do zdaj služil Bogu, se vendar marsikateri mlad kristjan v teh letih popači. V teh letih je izgubljeni sin vzel del svojega premoženja, ljubega očeta zapustil in s hudobnimi tovariši zapravljal premoženje svojega očeta, dokler se mu niso ob lakoti in v uboštvu odprle oči. Ravno tako se danes dogaja marsikateremu izgubljenemu sinu in hčeri: z grehom se od Boga loči, zapravlja na duši prejete milosti in dobrote ter se izgublja v pregrešnem uživanju in posvetnem veselju in si naposled nakoplje tolikšno uboštvo in sramoto.

Predragi mladenič, mladenka! Že pol tvojega življenja je prešlo, pol dneva, ki ti ga je Bog določil za delo, je že skoraj minilo. Koliko si že storil za svojo dušo, za svoje zveličanje? Glej, Bog te kliče: »Kaj stojiš tukaj brez dela, pojdi v moj vinograd!« Vinograd, ki ga moraš obdelovati, je tvoje srce. Glej, ta vinograd pa je že ves preraščen s trnjem in plevelom pregreh in hudobij. Pojdi, podaj se po poti za Jezusom! Iztrebi iz svojega vinograda, svojega srca plevel in trnje pregreh, ki duší dobri sad bogaboječnosti. Kolikor bolj boš odlašal to storiti, toliko težje in hujše delo te čaka zanaprej. Če se ti zdi pretežko, da premagaš toliko skušnjav in nevarnosti, da zatreš svoje hudobne želje in misli, se zazri v dobre zglede drugih, ki so ravno v tvoji starosti premagali svet in svoje strasti (sv. Avguštin, sv. Marija Magdalena …). Reci sam sebi, kakor je rekel sv. Avguštin: »Če so zmogli ti, zakaj ne bi tudi jaz?« Bog te kliče, mladi človek! Ne puščaj v ravnodušnosti njegovega ljubeznivega glasu! Pa vendar, o Bog, kliči, le kliči mladega grešnika, saj je le malokdo, ki te hoče slišati!

 

»Gospodar,« pravi Jezus, »je šel ven zopet ob devetih« (ob treh popoldne) »in zopet najde veliko ljudi na trgu postajati brez dela.« Tako zapravi marsikdo svoja mlada leta, pride čez polovico in se začne bližati starosti in koncu življenja – pa vendar še ni začel služiti Bogu.

Med takimi nevestnimi kristjani so včasih preveč zamišljeni starši, očetje in matere. Pri njih se sicer začenja izgubljati nespametno in nezmerno nagnjenje do posvetnega, ko druge večje skrbi preženejo mlado nespokojnost in nespamet. Toda drug stan in druga starost naklanjata človeku tudi druge dolžnosti. Kako bo kristjan prav opravljal dolžnosti svojega stanu, če je od svoje mladosti živel svojevoljno in spačeno? Kaj se torej zgodi? Skrbi, kako bo preživel sebe in celo družino, zapeljejo očeta in gospodarja hiše v druge napačnosti, na katere do zdaj še nikoli ni mislil. Misli si, da  je za grehe svojih mladih let že dosti storil, ker jih je opustil, ker se mu ne ljubi več tako živeti, kakor je nekoč živel. Ob tem začne svoje srce navezovati na časne dobrine. Na Boga, na svojo dušo in na svoje zveličanje misli ravno tako redko, kakor nekdaj, ko je bil mlajši. V svojih mladih letih je bil morebiti nečist in nezmeren; sedaj je začel biti lakomen in krivičen do bližnjega. Več kot pol življenja je že zapravil in vendar še brez skrbi živi za svojo dušo. Še ob treh popoldne stoji na trgu brez dela.

Poslušaj torej, kristjan, božji glas, ki te kliče in vabi, da greš delat v njegov vinograd. Premisli, koliko časa že hodi Gospod iskat sadove na tebi, v vinogradu tvoje duše in ga še ne najde. Še malo časa imaš, da za svojo dušo kaj storiš, saj se bo kmalu začel večer tega dneva, ki ti ga je Bog določil. Prav je, da skrbiš za potrebni živež, zase in za svojo družino. Toda nikar ne pozabi, da je duša neumrljiva, da je duša imenitnejša kakor telo, imenitnejša, kakor ves svet. Skrbi torej najbolj za svojo dušo in za zveličanje svojih otrok in podrejenih! Obdeluj Gospodov vinograd, da najde obilno sadu na njem, ko pride, in boš tako upal vstopiti v večno veselje.

Če človeka prav premislimo, spoznamo, da je vendar neizrečeno slab in neizrečeno hudoben, če mu Bog ne daje svoje milosti. Kdo bi si mislil, da je mogoče, da more kdo, ki vidi, kako se mu smrt vsako ura bliža, biti vendar še len in zanikrn in noče za svoje zveličanje ničesar storiti? »Gospodar je šel eno samo uro, preden se je dokončalo delo dneva, in jih je našel zopet nekaj lenih stati ter jim reče: ''Kaj stojite tukaj ves dan brez dela?''« Toda kakor je človeška hudobija velika, tolikšna je božja milost in dobrota. Tudi tem lenim ljudem je rekel gospodar, naj gredo vsaj še to zadnjo uro delat in ko je bilo delo dokončano, je zadnje tako plačal, kakor prve.

Stari mož, mati! Mar ne vidiš svoje podobe pri teh zadnjih zanikrnih delavcih? Ves dan so stali in niso nič storili. Tudi zate se je že približal večer tvojega življenja in če se ozreš na svoje preteklo življenje, vidiš, koliko dobrih del bi lahko storil? Veliko si počel in storil svoje dni, samo za svojo dušo najmanj ali skoraj nič; veliko si se potil za ta svet, malo ali celo nič za nebesa. Morda se še nisi spokoril za grehe svoje mladosti? Morda še danes žališ Boga z nejevoljo, z nepotrpežljivostjo, s sovraštvom med ljudmi? Kdaj boš ubogal božji glas in šel vsaj zadnjo uro dneva delat v vinograd svojega Gospoda? Bog je do tebe neskončno milostljiv in usmiljen, da te pusti zadnjo uro, samo eno uro delati v njegovi službi. Boš zato še zaničeval njegovo dobroto do trde teme, do smrti in raje ostal njegov sovražnik? Začni delati pokoro za vse svoje grehe, očisti svoje srce, poboljšaj svojo voljo, da boš vsaj pred smrtjo, četudi je že zelo pozno, rešil svojo dušo pogube!

Tako, predragi, nas Bog kliče v svojo službo v vsaki starosti in v vsakem stanu – zgodaj zjutraj, kakor hitro se zadevamo pameti, ob devetih, opoldne, ob treh in po peti uri popoldne. To pomeni: Bog kliče otroke, mladeniče, odrasle in stare. Nihče ne sme preslišati Božjega glasu, tudi tisti, ki bi bil še tako blizu smrti, ne sme izgubiti zaupanja v božjo milost. 

Noben grešnik se mlad bolj ne zaplete v grehe, kakor se je sveti Avguštin. Pa vendar ga je Bog poklical v svojo milost in sveti Avguštin je poslušal božji glas in se spokoril. Tudi tebi, mladi kristjan, se ni nemogoče poboljšati, če hočeš slišati božji glas in delati v Gospodovem vinogradu za svoje zveličanje. Ravno tako tudi ti, stari človek, najdeš milost pred Bogom, če začneš vsaj zadnje dni Bogu prav in zvesto služiti in delati pokoro.

Gospod nas kliče v vsaki starosti in v vsakem stanu – 1. del

»Nebeško kraljestvo je namreč podobno hišnemu gospodarju, ki je šel zgodaj zjutraj najet delavce za svoj vinograd.« (Mt 20,1)

Bog hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli k spoznanju resnice. To resnico je Jezus, naš Učitelj in Zveličar, velikokrat ponovil svojim učencem, tudi takrat, ko jim je kazal nebeškega Očeta v mnogoterih podobah. Sedaj ga je kazal v podobi kralja, ki je sinu pripravil svatbo in jih je veliko povabil na gostijo; drugič v podobi usmiljenega očeta, ki je zopet z velikim veseljem sprejel svojega nehvaležnega sina, ki ga je zapustil; spet drugič v podobi gospodarja, ki je ves dolg odpustil svojemu hlapcu, ki ga ni imel s čim poplačati. V tem evangeljskem odlomku pa nam ga kaže v podobi gospodarja, ki je najemal delavce za svoj vinograd in ni le po zasluženju plačal tistim, ki so delali cel dan, temveč tudi tem, ki so bili le pol dneva – nekateri po tri ure, nekateri pa le po eno uro v vinogradu. Slednjim je za njihovo delo plačal ravno toliko, kakor prvim. Vsi ti nauki bi morali grešnike nagibati k poboljšanju svojega življenja, vse pa k zvesti božji službi. Nobenega grešnika Bog ne zavrže, temveč ga še vzame v svojo službo in milost, če, brž ko ga pokliče, posluša njegov glas in mu sledi. Le tisti grešnik, ki trdovratno zaničuje božjo milost in dobroto, ne more imeti upanja, da bi božjo milost kdaj dosegel.

Človekovo življenje je kakor delovni dan, po katerem pride za marljive delavce večna nedelja v nebeškem kraljestvu. Vsa leta, ki jih še tako star človek doživi, preidejo hitro, in če se ob koncu svojega življenja ozre nazaj, vidi, da so njegovi dnevi prešli kakor dim in senca; zdi se mu, da je celo njegovo življenje kot en sam dan, ki je pretekel.

Če je bilo človekovo življenje grešno, veselo in kratkočasno, ker je iskal le veselje in kratkočasje, nima na koncu življenja nič drugega, kakor težko vest, ker je užival le pregrešno veselje, dobrega pa nič storil. Zdi se mu, da je njegovo veselje tako hitro minilo, kot če bi šel za en dan k svojemu prijatelju na gostijo, ves dan zapravil in nič dobrega storil. In ker se je predolgo mudil, noč pa se je že začela, ne more nič ves storiti – ves dan je izgubljen dan.

Če pa je človek vse svoje življenje skrbno delal za svoje zveličanje, četudi je veliko pretrpel in prestal, četudi so ga povsod zadele nesreče ter zatirale težave in zoprnosti, je vendar tudi njemu vse minilo in preteklo, kakor pridnemu delavcu preide en sam težaven dan in se veseli, da je delo končano in bo gotovo prejel svoje trdo zasluženo plačilo. Ob vsakem trudu in trpljenju je bil njegov dan srečen dan.

Za ta delovni dan nam Bog, naš Oče in naš Gospodar, dá delo v svojem vinogradu, ko nas vse vabi na delo. Blagor tistemu, ki v Božjem vinogradu, to je v Cerkvi, pridno dela, ker bo ob koncu dneva, ob smrti, prejel zasluženo plačilo. Gorje pa tistemu, ki celi dan brez dela stoji na trgu, želi veliko za svet, za nebesa pa nič ne stori, ker ga bo noč prehitela in ne bo imel več časa, da bi si kaj zaslužil. Če je kdo že veliko, morda že pol dneva zamudil, naj poskrbi vsaj toliko, kolikor mu je dneva ostalo, da ga obrne v delo in marljivost. Jezus je rekel: »Delajte, dokler je še dan, pride noč, ko nihče ne more delati.« (Jn 9,4)

Gospodar je šel zgodaj zjutraj in poslal delavce v svoj vinograd. Bog nas je že zgodaj v mladosti vzel v svojo službo, kakor hitro smo se zavedali pameti, ko smo začeli ločevati hudo od dobrega. Kdor svojo krščansko dolžnost ohrani, kdor od svojih mladih let Bogu služi, je zgodaj zjutraj ob prvi uri že v Gospodovem vinogradu. Takih ni veliko (Devica Marija, sveti Jožef, sveti Tobija, Suzana, egipčanski Jožef, Zaharija, Elizabeta, sveti Janez Krstnik, sveti Alojzij…). Veliko jih pa je, ki o vinogradu in Gospodarju nočejo nič vedeti in hočejo ves dan postopati brez dela.

Gospodar je šel ven ob treh, pravi sveti evangelij, to je ob devetih dopoldne. Tri ure je že preteklo, ko zagleda nekaj ljudi stati na trgu brez dela in jim reče: »Pojdite tudi vi v vinograd, in kar je prav, vam bom dal.« (Mt 20,4) Kdo so ti, ki jih je gospodar našel stati brez dela ob devetih? Mladi ljudje, ki so že potratili nekaj časa svojega življenja, nič storili za Boga in svojo dušo. Najdejo se zanikrni starši, ki svojih najimenitnejših dolžnosti ne izpolnjujejo, ne bdijo nad svojimi otroki, jim preveč zaupajo in jih prepuščajo njihovi volji. Otroci večkrat še v rani mladosti izgubijo starše in jih noben drug ne vzame v pravo skrb. Tako se zgodi, da v svoji nevednosti, v nevarni priložnosti in med zapeljivimi sovrstniki Boga prej žalijo, kakor da bi ga dobro spoznali; svojo nedolžnost prej izgubijo, preden se zavedajo, da jo je treba varovati. Tisti čas, ko bi se moralo mlado in mehko srce še v dobrem vaditi, zamudijo in se navzamejo posvetnega duha, malopridnosti in hudobije. Bog se takih iz nevednosti zapeljanih otrok usmili in jih s svojo milostjo pokliče v svojo službo. Bog jim omogoči, da v tej ali oni priložnosti tudi mladi spoznajo, da so zašli in se podajo v božjo službo (sv. Ignacij, sv. Frančišek, sv. Bernard …). Srečni otroci, ki zapustijo hudobijo, kakor hitro jo spoznajo in ne dovolijo, da bi jih grešna navada zapletla v vezi, iz katerih se je pozneje tako težko iztrgati. Starši bodo pravi angeli varuhi svojih otrok, če bodo skrbeli, da otroci ostanejo na pravi poti ali da jih hitro popeljejo na pravo pot, kakor hitro jih na napačni zalotijo. Kakor je velika pregreha, ki jo Jezus ostro obsoja, če kdo otroka pohujša, ravno tako je veliko dobro delo, če kdo zapeljanega zopet pripelje na pravo pot.