blažena Imelda Lambertini - zavetnica prvoobhajancev

Imelda, krščena kot Marija Magdalena, se je rodila v Bolonji (Italija) leta 1322 in je zaključila svoje kratko življenje, ko je bila stara približno 11 let, 12. maja 1333 v samostanu sester dominikank pri Sv. Mariji v Valdipietri. Zapis na njenem grobu potrjuje, da je umrla potem, ko je na čudežen način prejela sveto obhajilo. V tistem času cerkveni predpisi niso dovoljevali prejem svetega obhajila pred dopolnjenim štirinajstim letom. Toda Imelda, ki je desetletna vstopila v samostan, se ni hotela vdati misli, da bo morala tako dolgo čakati na prejem Jezusa v svoje mlado goreče srce. Biti pri sveti maši ji ni zadostovalo. Imelda se je želela obhajati z Jezusom, tako da ob spoznanju, da »nam Gospod toliko veča željo, kolikor več nam hoče dati«, je Imelda začela prositi, da bi se ovire umaknile. Na predvečer pred Vnebohodom leta 1333, po obhajanju svete maše, se je mlada dominikanska novinka kleče ljubeznivo notranje pogovarjala z Jezusom, h kateremu je težila z vso močjo. In »skriti Bog«, po katerem je tako dolgo in tako silno hrepenela, se ji je dal v obhajilo na čudežen način: »Na čudežen način se je hostija prikazala nad Imeldo… Vse je bilo polno luči… Duhovnik je vzel hostijo in obhajal deklico.« Ljubezen je premagala vse človeške ovire, Nebesa so odgovorila in prav v tistem trenutku je Imelda umrla v ljubezenskem ganotju. Prav zato je sv. papež Pij X. razglasil blaženo Imeldo za zavetnico in zaščitnico vseh tistih, ki prejemajo prvo sveto obhajilo. Goduje 12. maja. Njeno nestrohnjeno telo še danes leži v kapeli sv. Sigismunda v Bolonji.

Molitev k blaženi Imeldi

O blažena Imelda, draga zaščitnica otrok,

z nežnostjo poglej na nas, male Jezusove prijatelje,

da bi v našem prvem srečanju z Njim imeli enako

gorečo ljubezen, kakršno si imela ti. Ti, ki si pritegnila

Jezusa s čistostjo tvoje duše in s tvojimi žgočimi željami,

daj nam tebi lastne preprostosti, nedolžnosti,

pokorščine in molitvene gorečnosti. Predstavi nas

Jezusu, obleci nas s svojimi krepostmi, da Mu bomo

vedno dragi in bomo zato lahko uživali

Njegovo Božjo naklonjenost.

O Jezus, ki boš iz nebes prišel v naša srca, vstopi

s svojimi nebesi v našo dušo, rasti v nas, ohrani

nas majhne, da bi lahko dojeli krasote Nebeškega kraljestva,

ki si prišel, da bi ga prinesel na zemljo.

Jezus, popelji nas za roko, popelji nas k Mariji,

da nas bo pobožala s sladko Materinsko kretnjo.

Ona nas bo opozorila na hudičevo zalezovanje

in nas bo vodila na pot dobrega, ki nas edina

lahko popelje v nebesa; tam bomo praznovali

vekomaj in bomo s Teboj in Tvojo Mamo

v veselju brez konca. Amen.

"Upanje družine" kardinala Mullerja

Slovenskemu bralcu je po zaslugi založbe Ognjišče postal dostopen prevod intervjuja s kardinalom Gerhardom Ludwigom Müllerjem, prefektom Kongregacije za nauk vere. Tema intervjuja, izdanega v obliki žepne monografije z naslovom Upanje družine, je umeščena v aktualni kontekst dveh sinod o družini. Vsebina ni posvečena le krizi, ampak tudi lepoti in poklicanosti krščanske družine v sodobnem (zahodnem) svetu. Omenjeno besedilo je namenjeno zlasti škofom, duhovnikom in katehetom oziroma vsem tistim, ki so kot dejavni člani katoliške Cerkve neposredno udeleženi pri oblikovanju družinske pastorale. Kardinal Müller Cerkvi kot celoti in obenem bralcu kot posamezniku ponuja številne odgovore, zlasti povabila h globljemu premisleku, ki naj se giblje znotraj zvestobe cerkvenemu izročilu. 

Ključni kardinalov predlog se nanaša na obuditev in pojasnitev lepote zakramentalne razsežnosti zakonske zveze, na njeno teocentričnost oziroma temeljno usmerjenost k Bogu in večnosti. V tem oziru med drugim opozarja pred izkrivljenim razumevanjem zakonske ljubezni, ki se tako v sekularnih družbah kot tudi pri številnih katoličanih izenačuje s povsem »zemeljsko« zasebno čustvenostjo ali romantiko. Globinska in zakramentalna zakonska ljubezen je po Müllerju odsev Kristusove žrtve na križu oziroma podoba ljubezni med Kristusom in njegovo Cerkvijo. Zakonsko ljubezen Müller iz povsem zasebne čustvenosti še bolj izvzema s tem, ko jo postavlja na raven plemenitega služenja Cerkvi in celotnemu človeštvu – to je v službo zasnove družine, rojevanja in vzgajanja potomstva –, ki prav zaradi svoje odprtosti do življenja pričuje o stvariteljskem in odreševalnem delovanju Boga. Naslednji pomemben kardinalov predlog zadeva pripravo na poroko, ki naj bi bila nezadostna brez celovite in skozi celotno odraščanje razpotegnjene verske vzgoje, to je brez kakovostnega poznavanja cerkvenega nauka in pričevanjskega zgleda – tako staršev kot celotnih občestev. V tem oziru se Müller zavzema za »prioriteto družine« na način preureditve ustaljene pastoralne prakse, ki naj po svoji temeljni usmeritvi nagovarja predvsem družine in ne toliko posameznike iz različnih starostnih skupin. 

Prefekt kongregacije za nauk vere precej pozornosti namenja tudi spornemu predlogu kardinala Walterja Kasperja o evharističnem obhajilu za ponovno poročene ločence. Müller tej morebitni spremembi cerkvene discipline ugovarja in jo razume kot spodkopavanje katoliškega pogleda na zakonsko zvezo. V tem oziru izpostavlja Kasperjevo selektivno in nasploh metodološko neposrečeno interpretacijo Svetega pisma, del cerkvenih očetov, sklepov različnih koncilov, pa tudi nedavnega cerkvenega učiteljstva. Glede zakonskih kriz, družinskih težav in ostalih preizkušenj podaja zanimivo, izrazito realistično ugotovitev: »Kristus je za nas trpel in mi lahko svoje trpljenje pridružimo Kristusovemu. Vemo tudi, da v tem zemeljskem življenju ne moremo pozdraviti vseh obstoječih ran. […] Rana bo ostala, bolj ali manj kot brazgotina – podobno kot pri Jezusovih ranah, ki so ostale tudi po vstajenju. […] V kolikor se ran ne prizna, jih ni mogoče zdraviti. Zdraviti pa je mogoče le, v kolikor se ranjenost izroči Kristusu s pomočjo dobrega boja vere (prim. 1 Tim 6,12). […] Naše nesreče se bodo iztekle šele ob koncu časov. […] Iz tega razloga je priznanje, da ne moremo preseči vsega trpljenja, da ni raja na zemlji, znamenje zrelosti. Zagovarjanje iluzije zemeljskega raja je naloga ostalih, ne Cerkve.« (56–57) Drugače povedano, Müllerjeva knjižica predstavlja dobrodošel korektiv Kasperjevi knjižici z naslovom Evangelij družine, ki je izšla lani pri Celjski Mohorjevi družbi. Slovenski bralec si bo lahko sedaj z branjem obeh del ustvaril bolj uravnoteženo predstavo o žgoči problematiki prihajajoče redne sinode o družini. 

Knjigo lahko naročite na spletni strani Slomškove založbe

Knjiga Corpus Christi kmalu v tisk

Mnogi se gotovo že sprašujete kako kaj s knjigo in vsak dan bolj nestrpno odpirate poštne nabiralnike, saj smo rekli, da bo končana začetek tega meseca. Knjiga je praktično končana in upamo, da bo v kratkem tudi natisnjena.

Zgoraj je sprednja platnica knjige. Na njej je slika z naslovom Evharistični Kristus, ki jo je pred nekaj leti naslikal Raul Berzosa (spletna stran), mlad španski umetnik. Slika je del zbirke Obrazi Kristusa (spletna stran) in zelo dobro ponazarja vsebino knjige.

Spodaj prilagamo opis knjige iz zadnje platnice

Corpus Christi  - sveto obhajilo in prenova Cerkve

Božje učlovečenje doseže svoj pravi višek samoponižanja in samoodpovedi v skrivnosti svete evharistije. V tem zakramentu se skrivnost »Boga z nami« razkrije na neprekosljiv način, z vsemi neizmernimi posledicami božje ljubezni.

Kristus ni le »Bog z nami«, on je Bog, ki se je v mali posvečeni hostiji brezpogojno dal v roke ljudem, brez vsakega zadržka. Zares, evharistični Jezus je v Cerkvi v podobi posvečene hostije najbolj ubog in nebogljen. To velja zlasti v času delitve svetega obhajila.

Med deljenjem svetega obhajila v naših dneh ugotavljamo pojav izjemnega pomankanja čuta in skrbi za vse konkretne zahteve stvarne in bistvene navzočnosti učlovečenega Boga v posvečeni hostiji. Potrebna zunanja znamenja čaščenja, sakralnosti in skrbi pri ravnanju s hostijami so skrčena na minimum. Zunanji način ravnanja s svetimi hostijami z minimalističnimi znaki čaščenja sčasoma privede k veri v učlovečenje in evharistično spremenjenje (transubstanciacijo), ki je skrčena le na teoretično raven.

Evharistija je resnično srce in življenje Cerkve. Če se torej konkretno čaščenje Boga v evharistiji objektivno zmanjšuje, srcu in življenju Cerkve nekaj manjka, sta namreč prizadeta. Da bi ponovno ozdravili srce in življenje Cerkve, moramo danes najprej ozdraviti način, kako ravnamo z evharističnim Jezusom pod podobo posvečene hostije. Kajti posvečena hostija je – tudi v svojem najmanjšem drobcu – nič manj kot Gospod sam.