Kako naj katoliški starši reagirajo v težkem primeru? Odgovarja kardinal Raymond L. Burke

Načrtujete božično večerjo, pri kateri bodo prisotni tudi vnuki, ko vas vaš homoseksualni sin vpraša, če lahko pripelje svojega »partnerja« na večerjo?

Kako naj se župnija obnaša do odkrito homoseksualnih parov, ki bi radi pristopili k svetemu obhajilu in ki bi radi imeli vodilne vloge v župniji?

Kardinal Burke: To je zelo občutljivo vprašanje, v sedanjem času še celo bolj občutljivo, in sicer zaradi agresivnosti homoseksualne skupnosti. Vendar se je potrebno k temu približati na zelo miren, iskren, razumen in versko naravnan način. Če so homoseksualni odnosi sami po sebi neurejeni, kar pravzaprav so – o tem nam govori zdrav razum in naša vera – kako bi potemtakem ti odnosi vplivali na vnuke, če bi bili prisotni pri družinski večerji, kjer nekdo od članov družine živi v neurejenem razmerju z drugo osebo?  

Prav gotovo ne bi, če bi šlo za kakšno drugo vrsto razmerja, – nekaj, kar je močno škodljivo in neuravnovešeno – svojih otrok izpostavljali temu, direktni izkušnji tega. Zato kaj takega ne bi smeli narediti niti v tem kontekstu, ko nekdo od družinskih članov, ki ne le trpi za istospolno usmerjenostjo, ampak se je prostovoljno odločil živeti v skladu s svojo usmerjenostjo in počne dejanja, ki so sama po sebi slaba, zlobna.

To pomeni, da morajo družine najti pot, da ostanejo v tesnih stikih z otrokom (ali vnukom ali komerkoli), ki je v takšnem stanju, in mu pomagajo zapustiti neurejeno zvezo.

Vemo, da takšni odnosi sčasoma naredijo osebo zelo nesrečno. Pomembno je, da si ostanemo blizu, kolikor je le mogoče. Vendar takšne izredne oblike razmerja ne bi smeli naprtiti družinskim članom, sploh pa ne dovzetnim in občutljivim otrokom. Zato pozivam starše, stare starše ali kogarkoli, naj bodo izredno previdni v tej zadevi in naj ne pohujšajo svojih otrok ali vnukov.

Današnja družba nam govori, da je kakršnokoli spolno razmerje, ki daje užitek oziroma privlači, tudi dobro, pravilno. Zato pa ne želimo, da bi naši otroci dobili takšen vtis in s tem opravičevali hudo grešna dejanja svojih družinskih članov.

Prav gotovo je to vir velikega trpljenja, a prizadevanje za to, kar je dobro in pravilno, vedno vključuje trpljenje. V tem primeru trpljenje gotovo bo, toda takšno trpljenje bo na koncu resnično odrešilno.

Sedaj pa preidimo k vprašanju župnij – situacija je zelo podobna, saj je župnija, kot je nekoč rekel sv. Janez Pavel II., »družina družin«. Če imamo torej župljana, ki živi v javnem grehu, v homoseksualnem razmerju, naj duhovnik skuša ostati v tesnem stiku z njim/njima in jima pomaga, da se ločita od grešne zveze, in ju vodi do čistega življenja. Duhovnik naj ju tudi spodbuja, da molita in sodelujeta pri nedeljski sveti maši ter se s pomočjo tudi drugih primernih poti rešita smrtnega greha v njunem življenju.

Ljudje ki živijo takšen način življenja, prav gotovo ne morejo imeti vodilnih vlog v župniji, saj bi to dalo vtis župljanom, da je takšen način življenja čisto normalen. Kajti če vodimo župnijo, smo na nek način priče doslednega katoliškega življenja. Ljudje, ki niso usklajeni s katoliško vero, ne morejo prejeti vodilnih vlog. Ne smejo na primer opravljati vloge bralca ali kakšnih drugih vodilnih vlog, dokler ne popravijo svojega položaja in spreobrnejo svojega življenja – šele takrat so pripravljeni na takšne vodstvene funkcije.

To po eni strani gotovo pohujšuje župljane glede enega bistvenih delov našega življenja, to je naše spolnosti in njenega pomena. Po drugi strani pa to ni dobro niti za ljudi, ki so vpeti v te neurejene zveze, ker jim daje predstavo, da Cerkev na nek način odobrava njihovo početje.

https://www.lifesitenews.com/news/exclusive-cardinal-burke-responds-to-australian-couples-synod-presentation

Nove pridobitve, oktober 2014

Predstavljamo nekaj novih pridobitev združenja Juventutem Slovenija.
Hvala darovalcem. Vsem iskren Bog plačaj!

V dar smo dobili set mašniških oblačil zlate barve, ki ga sestavljajo alba, plašč, manipelj, štola, plašček, burza in pala.

Nabavili smo stojalo iz za misal in obhajilni krožniček.

Dietrich von Hildebrand: Duh koncila

 Dietrich von Hildebrand je eden izmed največji katoliških mislecev 20. stoletja. Pij XII. ga je označil za cerkvenega učitelja (doctor Ecclesiae) 20. stoletja, Benedikt XVI. pa je dejal, da ko bo napisana intelektualna zgodovina Cerkve 20. stoletja, bo ime Dietrich von Hildebrand posebej izstopajoče. Pričujoče razmišljanje povzema njegovo kritiko pojma »duh koncila«, ki še vedno služi kot sredstvo izkrivljanja drugega vatikanskega koncila v prid človeških, časnih miselnih tokov.

Profesionalni avantgardsti v Cerkvi današnjih dni se nikoli ne naveličajo govorjenja o krščanski veri v post-koncilski dobi in o spremembah, po katerih kliče ''duh koncila''. Ti nejasni slogani prikrivajo težnjo po zamenjavi nezmotljivega učiteljstva in nespremenljive vere Cerkve z nečim drugim, nečim novim. To spominja na znani program nemške nacionalsocialistične stranke, ki je v 17. paragrafu določal, da sprejema krščanstvo, v kolikor le-to sovpada z ''nordijskim etosom''.  V tem primeru bi se tudi božansko razodeta doktrina Cerkve morala podrediti ekstremno nejasni in poleg tega zgolj povsem človeški normi.

Mar se izraz ''duh koncila'' ne nanaša na ''duh drugega vatikanskega koncila''? Mar ni zaradi tega nekaj natančnega in krščanskega? Četudi bi to bil pravi pomen te besedne zveze, bi kot posledico imel predstavljanje drugega vatikanskega koncila (''duha'' njegovih dekretov) kot ultimativno normo, ki je odigrana proti prejšnjim koncilom, predvsem pa proti tridentinskemu. Toda v trenutku, ko nekdo namigne, da je en koncil napravil druge za zastarele in nepomembne, se takoj postavi vprašanje: Od kod izhajajo prepričanja, da je resnico Svetega Duha mogoče najti v večji meri v tem koncilu kot v drugih? Prvič, tudi če bi se koncil lahko motil v svojih dogmatičnih definicijah, ni razloga za predvidevanje, da je zadnji koncil manj izpostavljen napakam kot prejšnji.

Vsekakor je vsako neskladje v dogmi nezdružljivo z nezmotljivim učiteljstvom Cerkve. Vsako namigovanje, da je drugi vatikanski koncil na kakršen koli način razveljavil dogmatične razlage prejšnjih koncilov, postavi pod vprašaj božansko institucijo in večno ''garancijo'' katoliške vere. Poleg tega drugi vatikanski koncil ni razglasil nobene dogmatične definicije: njegov namen je bil čisto pastoralne narave. Koncil je poleg tega expressis verbis razglasil kontinuiteto ''duha'' njegovih izrazov z izrazi prejšnjih koncilov. Sveti oče je namreč sam dal jasen odgovor tistim, ki želijo dojemati drugi vatikanski koncil kot začetek avtentičnega krščanskega razodetja oz. kot novo normo, nasproti kateri bi bilo domnevno potrebno presojati učenje prejšnjih koncilov:

»Učenja koncila ne tvorijo popolnega, organskega sistema katoliške doktrine. Doktrina je, kot vsi vemo, precej bolj obsežna in ni postavljena pod vprašaj s strani koncila, kakor tudi ni vsebinsko spremenjena.« (Nagovor papeža Pavla VI., 12. januar 1966)

Toda v resnici propagandisti ''duha koncila'' le-tega sploh ne identificirajo z duhom dekretov drugega vatikanskega koncila. Sam izraz ''duh koncila'' ali ''po-koncilska Cerkev'' namiguje, da je mišljeno nekaj popolnoma drugega. Pogosto je to celo odkrito priznano, kot je bilo npr. na kongresu v Torontu leta 1967, kjer je bil v očeh nekaterih govornikov drugi vatikanski koncil viden zgolj kot začetek in ne kot popoln izraz ''duha koncila''. Ta prikladno nejasen pojem dejansko nima nobene podlage v nezmotljivem učiteljstvu Cerkve, temveč predstavlja mentaliteto, hranjeno s historičnim relativizmom in v službi izmišljenega bitja – ''sodobnega človeka''.

Poleg tega ''duh koncila'' ne more pravično opisati stanja v Cerkvi po drugem vatikanskem koncilu, saj nihče ne more zanikati obstoja nasprotujočih si tokov v okviru današnje Cerkve. Noben trend niti najmanj ne vključuje vseh katolikov. Zato ni mogoče govoriti o ''duhu koncila'', ki bi bil primerljiv s ''post-tridentinsko mentaliteto''. Tridentinski koncil je namreč s svojimi natančnimi in poudarjenimi definicijami vere uveljavil jasno enotnost duha hierarhije, klera in vseh vernikov. Ta duh pa je ožigosal čas, ki ga dandanes poznamo pod izrazom protireformacija.

Če želimo jasno vedeti, kaj sestavlja novi modernizem, ki samega sebe imenuje ''duh koncila'', se moramo zgolj obrniti k številnim opozorilom svetega očeta. Če preučimo govore in pisanja glasnikov ''duha koncila'', bomo ugotovili, da je resnična vsebina tega duha želja po prilagoditvi ''modernemu času'' , ''znanstveni dobi'' in ''polnoletnemu človeštvu''. Ta nova norma je v vsakem primeru zgolj posebnost ene dobe, kot je nacionalsocialistični etos nordijske rase bil posebnost enega ljudstva.

Modernizacija Cerkve je navajana kot poskus poglobitve krščanskega razodetja in kot poskus osvoboditve katoliške vere mitoloških elementov. Toda v tem, da se naredi domnevne mentalitete naše dobe za kriterij vere, duhovi koncila zgolj zamenjujejo večno vero s kratkoročnimi in pogosto protislovnimi slogani. Modne teorije, ki polnijo ozračje, so pogosto nič več kot sofisticirane vraže. Z izbiro tega kot norme za domnevno poglobitev krščanske resnice niso duhovi koncila storili nič drugega, kot postavili volka za varuha ovac.

Morda je najbolj prodorna manifestacija ''duha koncila'' neomejena svoboda, ki jo mnogi prevzemajo v diskusiji o religioznih zadevah, nagnjenje za ponovno preverjanje dogem namesto sprejetja pologa katoliške vere, nezmotljivo posredovanega s strani Cerkve. Toda ko privrženci duha koncila trdijo, da se mora Cerkev prilagoditi mentaliteti dobe, imajo v mislih izpolnjevanje vseh očitkov, naperjenih proti Cerkvi, ne zgolj s strani raznih protestantskih denominacij, pač pa tudi tistih s strani ''sveta''. Najgloblja želja mnogih naših progresivcev je tako povzdigniti se v očeh sveta. Toda tak odnos nikakor ne raste iz globoke želje po resnici, temveč prihaja iz neupravičenega spoštovanja do mnenj sveta in strahu pred njegovo cenzuro. Prihaja iz odločitve za zamenjavo nezmotljivega učiteljstva Cerkve z nekaterimi sodobnimi mnenji.

Absurdnost vseh teh perverzij vere je najbolj groba pri tistih, ki trdijo, da poglabljajo resnico, potem ko so najprej zatrdili, da stalna resnica ne obstaja. Ta protislovna pozicija, rojena iz radikalnega historičnega relativizma, bi (v kolikor bi jo bilo možno jemati resno) naredila vsa prizadevanja za resnico nesmiselna, pozivanje na resnico za prazno gesto in vero ter religijo skrajno nesmiselno.

Nespremenljiv značaj Cerkve je nedvomno škandalozen za svet in vse posvetno. Toda katolik bi moral pritrditi tej nespremenljivosti kot znaku njenih nadnaravnih temeljev:

 »Jasna podoba starodavne Cerkve se dvigne naenkrat, tako sveža in živa, kot da ne bi nikoli prekinila svoje rasti. Ona je ista kot pred tremi stoletji. Preden so sodobne religije države obstajale, je ona bila ista. Obtožba proti njej je, da se ne spreminja, čas in prostor nanjo ne vplivata, ker ima svoj izvor tam, kjer ni ne časa ne prostora, ker prihaja iz prestola neomejenega večnega Boga!«

(John Henry Newman, Obeti katoliškega misijonarja v Diskurzi mešanim kongregacijam)

Populus Summorum Pontificum - peregrinatio ad Petri Sedem 2014

Posredujemo program letošnjega romanja vernikov in njihovih različnih združenj (vključno z Juventutem), ki spodbujajo širjenje tradicionalne rimske liturgije. Romanje k Petrovemu prestolu poteka ob 7. obletnici dokumenta Summorum Pontificum in 10. obletnici združenja Juventutem.

Četrtek, 23. oktobra ob 11.30: Juventutem – Zbiranje mladih odraslih na Trgu svetega Pantaleja, ogled cerkve, kosilo, možnost duhovne konference, prosto

Četrtek, 23. oktobra ob 19.15: Slovesne večernice in sprejem romarjev v cerkvi Santissima Trinita dei Pellegrini (FSSP), vodil jih bo mons. Guido Pozzo, tajnik Papeške komisije Ecclesia Dei

Petek, 24. oktobra ob 9.00: Rožni venec v baziliki sv. Avguština na Campo Marzio, sledijo prosti ogledi Rima; 11.00: Juventutem – Ura čaščenja v cerkvi Santtissima Trinita dei Pellegrini, piknik in obisk cerkve sv. Petra v okovih; 12.00: Srečanje duhovnikov (duhovniki in semeniščniki), sodeluje kard. Sarah, prefekt Papeškega sveta Cor Unum; 15.00: Križev pot na Palatinskem hribu (začetek na ulici sv. Bonaventure)

Petek, 24. oktobra ob 19.00: Juventutem – Pontifikalna sveta maša v cerkvi Santissima Trinita dei Pellegrini, maševal bo kard. Pell, prefekt Sekretariata za ekonomijo Svete stolice. Maša darovana ob 10. obletnici Juventutem

Sobota, 25. oktobra ob 9.30: Adoracija v baziliki sv. Lovrenca, ki jo bo vodil don Marino Neri, sledi procesija po ulicah Rima in slovesna pontifikalna sveta maša (12.00) na oltarju Katedre vatikanske bazilike sv. Petra, ki jo bo daroval kard. Burke, prefekt Vrhovnega sodišča apostolske signature

Sobota, 25. oktobra ob 14.00: Juventutem – Kosilo/piknik za vse člane in simpatizerje Juventutem; 16.00: Srečanje vodij lokalnih združenj Juventutem

Nedelja, 26. oktobra ob 8.00: Avtobusni prevoz v Norcio; 11.00: bazilika sv. Benedikta v Norciji, slovesna sveta maša za praznik Kristusa Kralja, ki jo bo daroval prior samostana Cassian Folsom, pridigal bo kard. Brandmüller:

Nedelja, 26. oktobra, 11.00: Pontifikalna sveta maša v cerkvi Santissima Trinita dei Pellegrini, maševal bo mons, Francois Bacque, apostolski nuncij

Nedelja, 26. oktobra ob 11.00: Slovesna sveta maša v semenišču Inštituta Kristusa Kralja v Griciglianu, maševal bo mons. Gilles Wach, prior Inštituta

http://populussummorumpontificum.com/

http://unacumpapanostro.files.wordpress.com/2014/09/volantino2014.pdf

http://juventutemmichigan.com/juventutem-in-rome-come-pray-with-us/