Missa: Intervju z mladim župnikom – Zakaj so se ji torej moji pastirji in vzgojitelji vedno posmehovali in mi jo skrivali?

Objavljamo prevod intervjuja z anonimnim italijanskim župnikom. Objavljen je bil na spletnem portalu Campari e DeMaistre. Večjega odmeva verjetno ni doživel zato, ker večina ljudi v tradicionalnih krogih podpira javno delovanje. Temu se je s prevodom intervjuja z don Albertom Seccijem pridružili tudi blog Ad Dominum. Zavedamo pa se, da je za mnoge anonimnost edina smotrna rešitev. Ker je v intervjuju veliko dobrih misli, ga ponujamo našim bralcem.

Missa – »tista maša«

V pogovoru s prijateljem, mladim duhovnikom, je beseda kaj hitro nanesla na latinsko mašo. Spodaj podpisani je njen velik oboževalec (tako velik, da se v določenih obdobjih leta bolj udeležuje obredov po tridentinskem misalu kot po pokoncilskem). Da bi vsem predstavil nadnaravne lepote tega prevečkrat trpinčenega obreda, ponujam kratek intervju s častitljivim duhovnikom, od katerega lahko vsi dobimo kak dober nauk, obenem pa se nam lahko radovednost za ta obred celo poveča.

Kdaj in kako ste spoznali Misso?

Najprej v pričevanju svojega očeta. Odraščal je v sirotišnici in je eden izmed tistih, ki je po letih vsakodnevne udeležbe pri sveti maši nato preživel več let celo brez nedeljske maše. Nekega dne mi je spregovoril o svetem obhajilu, o tem, kako je on prejemal. Rekel mi je le, da je bilo to nekaj svetega. Večkrat sem se nato vprašal, v kakšnem smislu to zanj danes ni več sveto ali vsaj ne dovolj. Vprašanje je ostalo odprto. Ko sem šel naproti tretjemu letniku semenišča, sem slučajno občasno na kakem »konzervativnem« katoliškem spletnem portalu slišal govoriti o Missi (do takrat nisem vedel, da obstajajo katoliške spletne strani in niti tega, da se lahko delijo glede na sledenje tej ali oni miselni šoli). Govorili so smiselne stvari, ki jim je bilo vredno prisluhniti. Stvari, ki jih nikdar prej nisem slišal.

Kaj Vas je najbolj zadelo, ko ste se prvič udeležili maše vseh časov?

Naredil sem dve presoji. Najprej sem zaznal tisti obred kot lep in spodbuden, čeprav zahteven, dolg in naporen. Naporen, ker me je prisilil moliti, klečati, večkrat spovedati se grehov, tolči se po prsih, gledati križ. Ni bilo hrušča maše, ki sem je bil navajen. Ni bilo bleščečega pogleda duhovnika, nobenega beganja med mašnikom in ljudstvom. Vse je mojo vero postavljajo na preizkušnjo. Razumete, prvič je bila travma, mešanica med strahom in spoštovanjem: mislim, da sem takrat prav spoznal, na svoji koži, kaj je mislil Kant, ko je govoril o »Najvišjem matematiku«. Drugi vtis me je napadel na izhodu: Missa je nekaj groznega in izjemnega, močnega in bogatega, nič grdega, niti neumnega niti hladnega … Zakaj so se ji torej moji pastirji in vzgojitelji vedno posmehovali in mi jo skrivali?

Lahko v nekaj besedah strnete, katera je edinstvena moč Misse, ki prevzame človeka?

Ne, potrebovali bi poeta, enega tistih pravih, velikih. Potrebovali bi Danteja ali malo manj. Povedno je že to, da, koliko vem, veliki katoliški pesniki niso pisali o Missi. Živeli so jo. Nato so pisali krasne reči o vsem ostalem.

Katera molitev Misse vam je najbolj všeč?

Zadnja izmed tihih priznanj grešnosti: Placeat tibi, sancta Trinitas…(Naj ti ugaja, sveta Trojica, opravilo tvojega služabnika in daj, da bo daritev, ki sem jo nevreden daroval tvojemu veličastvu, tebi prijetna, zame pa in za vse, za katere sem jo daroval, po tvojem usmiljenju spravna. Po Kristusu, Gospodu našem. Amen.) Spominja me na spravno vrednost daritve(žrtvovanje – sacrificium), stvari, ki me je niso naučili v semenišču in ki jo čutim kot  sramotno vrzel v moji duhovniški formaciji. To je tudi prekrasno dejanje ponižnosti: lahko bi opravil najbolj pobožno, zvesto, slovesno in skrbno med bogoslužji, a vseeno bi moral priznati, da vse, kar sem naredil, nič ne velja, v kolikor Bog sam ne želi in ne sprejme v svojem Usmiljenju. Sedaj pa dovolite, da zlomim puščico v prid mojega častitega papeža Frančiška. V tistem ubogem finalu vidim sijati vso frančiškansko uboštvo, da bi se pastorala resnično širila iz čaščenja poslušnosti do Boga.

Kako ste se naučili maševati Misso?

Začel sem iskati duhovnika, ki jo zna maševati, jo ljubi maševati in jo je pripravljen učiti. Vse ostalo se lahko naučimo iz posnetkov na internetu. Vsi so mi svetovali posnetke Bratovščine svetega Pija X. Pri maševanju so najboljši, ne brez smisla pompozni, ne hitri, ne preveč trdi. Neverjetno, kako so lahko tako »sporni« ljudje tako odlični v najbolj odličnem od področij. Skoraj bi se morali vprašati o nekaterih predsodkih, vsaj o nekaterih…

Ste naleteli na velike težave znotraj duhovščine in ali ste morali delovati – na žalost – celo prikrito?

Resnično, skoraj nihče od mojih znancev ne ve, da mašujem po klasičnem obredu. Nimam se za skrivača. Imam se za apolida, brezdomovinca: pričakujem vrnitev Gospodarja Vinograda. Včasih se čudim trdni veri ljudstva, glede na površnost bogoslužja duhovščine, ki ga poznam. Oprostite mi za to neolikano opazko: imejte ga za  nepredviden izbruh ali mojo občasno skušnjavo.

Imate večkrat možnost maševati po tem obredu?

V nekaterih simboličnih trenutkih med letom. Poleg tega pa še dve ali tri tihe maše vsak mesec. To je maševanje, ki zahteva svoj čas. Veliko dela, pravične in dolžne župnijske maše za ljudstvo in nuja delovanja na skrito mi onemogočajo večjo frekvenco.

Ste zmogli sporočiti to občutljivost za starodavni obred tudi drugim duhovnikom?

Skoraj ne. Vedno se bojim naleteti na kakega krta. Med drugim, trenutno, med Frančiškani Brezmadežne, degradacijo kardinala Burkea in drugimi lokalnimi primeri, ki jih poznam, se mi zdi, da bolj ko se nekdo izpostavlja, večje možnosti ima, da bo počil: v vlogi ali od živcev. Paradigma je Nagasaki: skriti stoletja v gozdovih. Delo širjenja je naloga vas laikov. Predragocena je pomoč tistih laikov, ki povezujejo tradicionalne duhovnike izpričane zvestobe in previdnosti.

Mislite, da je lahko Missa uspešno orodje duhovnega in teološkega preporoda za trenutno Cerkev?

Gotovo. V to sem prepričan, tudi če se s pozabo Benedikta XVI. bojim, da to postaja bolj sredstvo anket škofij za lahko pisanje njihov spiskov za proskripcijo (izgon).

Velikokrat se sliši etiketiranje Misse kot nekaj preživelega, omejenega zgolj na ozke skupinice subverzivnih nostalgikov. Vendarle nam že Vaša mlada leta in naraščajoče število mladih duhovnikov in mladih vernikov, ki se približujejo tej obliki maševanja, kažejo povsem drugo sliko. Mislite, da je Missa sposobna ujeti mlade in jih podpirati, da se ne bi oddaljili od Vere?

Mislim, da ta Missa neusmiljeno postavlja pred Krisusa in Večnost: je najboljši trenutek za zbiranje z jasnostjo. Za tem bomo imeli samo še en trenutek, ki bo bolj prosojen in tragičen: trenutek naše smrti. Glede na nepredvidljivost slednjega sem se odločil iti naproti prvemu.

»Preživelo« in »omejeno« sta površni oznaki, zadevata materialno. Že na psihičnem nivoju postaneta nejasni. Duhovni človek jih uporablja z isto varčnostjo, s katero modri gospodar poprime za palico.

Mladi, ki niso nepopravljivo podjarmljeni grehu, čutijo privlačnost do globokih in resnih stvari. Smrt, Kristus in duša so globoke in resne stvari. Tako globoke in resne, da so sposobne pretrgati tudi najtrše okove.

http://www.campariedemaistre.com/2014/01/la-missa-intervista-ad-un-parroco.html

Simbol česa je Conchita Wurst?

Zmaga bradatega travestita na Evroviziji ni minila brez odzivov. Če so iz ''naprednega'' dela javnosti bili skoraj vedno polni navdušenja, pa je katoliški del slovenske javnosti skoraj molčal. Odzvali so se sicer na spletni strani 24kul, kjer so srž problema sicer zaznali, vendar ta ni bil deležen potrebne analize.

Večna revolucija

Zagotovo je že vsem jasno, da pri tem ne gre za izoliran fenomen izrojene pop-kulture, temveč za pop-kulturni izraz raznoraznih ''akademskih'' teorij o naravi spola samega. Toda tudi te teorije niso samonikle, temveč predstavljajo zgolj dokončno stopnjo modernosti, pripeljano do svojega logičnega zaključka. Ameriški konzervativni mislec Richard Weaver je namreč izvor modernosti postavljal v poznosrednjeveški nominalizem. Ta je namreč zaradi dvoma v resnico pojmov samih postavil neko ''praseme'' t. i. kritične teorije družbe. Razvrednotenje pojmov kot takih, ki bi jih lahko razumeli podobno kot Platonove ideje, je povzročilo odpoved možnosti spoznanja absolutne resnice, posebej take absolutne resnice, kakršna ne leži v polju fizičnega in kot taka ni dokazljiva z eksperimentalnimi metodami. Takšen razvoj pa je skozi znanstvene in filozofske revolucije novoveškosti, med katerimi naj omenimo zgolj Luthrovo ''zamajanje'' cerkvene avtoritete, ter ločitev snovnega in duševnega s strani Reneja Descartesa, pripeljal do stanja v katerem lahko, sicer popolnoma ''fiktivna'' ločitev pojmov sex in gender, pripelje do nove ideologije.

Sicer pa ideologijo študij spolov oz. gender studies, o kateri bo tekla beseda v naslednjih vrsticah, velja razumeti kot ''hipermoderno'' ali celo nekakšno novo vrsto marksizma, kajti če je marksizem poskušal ustvariti brezrazredno družbo, potem poskušajo ideologi ''spola'' ustvariti brezspolno družbo.

Teorija spola in politična korektnost

Izkušnje razsvetljenstva in francoske revolucije, Marxove filozofije in komunističnih režimov ter konec koncev tudi hipijevskih gibanj in leta 1968 nas učijo, da idej, kakršna je teorija spola, ne smemo podcenjevat, pa če se našim ušesom slišijo še tako absurdne. Kaj ta teorija pravzaprav predpostavlja in kako je nevarna za družbo? Teorija spola je produkt t. i. študij spola oz. angleško poimenovano ''gender studies''. Sama predpostavka te ''znanstvene discipline'' pa je v svojem bistvu nominalistična, saj gre za domnevno vsebinsko razliko med sopomenkama ''sex'' in ''gender''. Tako naj bi po omenjeni teoriji prva beseda označevala biološki spol, se pravi tisti, ki ga označujejo primarni in sekundarni spolni znaki, drugi pa naj bi bil t. i. družbeni spol, ki se konstituira preko diskurza oziroma trenutno prevladujočih vrednot in subjektivnega dojemanja samega sebe. Kar je omogočilo takšno koncepcijo ''spola'', pa je odraz zavrnitve bibličnega in naravnopravnega nauka, da je človek ustvarjen po božji podobi bodisi kot moški (mož) bodisi kot ženska (žena).

Na tej točki se manipulacija z jezikom, kakor smo mu priča pri študiji spolov, veže še z enim nevarnim fenomen, in sicer t. i. politično korektnostjo. Omenjeni projekt evropske levice, ki ima kot svoj cilj s spreminjanjem jezikovnih oblik narediti družbo bolj strpno, se kaže v najrazličnejših primerih. Bodisi gre za ''spolno nevtralen'' jezik, kar lahko vidimo v anglosaškem svetu, kjer recimo beseda ''firefighter'' zamenja besedo ''fireman'', ali pri zamenjavi ''policeman'' oz. ''policewoman'' s ''policeofficier''. Seveda pa imamo Slovenci tudi samonikel primer tovrstne neumnosti, in sicer besedno zvezo ''gospa profesor''. Politična korektnost je enega svojih viškov dosegla v Franciji, kjer so iz uradnih dokumentov odstranili besedo ''mademoiselle'' (gospodična), ker naj bi bila žaljiva do neporočenih žensk. Spomnimo se samo na Orwellove napovedi, da bo manipulacija z jezikom ena od najbolj opaznih poti v totalitarizem.

Umetnost propagande

Gospod ''Wurst'' je ob zmagi dejal: "Ta noč je posvečena vsem, ki verjamejo v prihodnost miru in svobode. Mi smo enotni in – neustavljivi smo!" Ta izjava je bila sicer najverjetneje izrečena kot puhlica, podobno kot mirovni projekti misic sveta, toda kljub temu odraža določene družbene procese, ki jih ne bi smeli ignorirati. Zahodna družba je namreč že nekaj časa v stanju ''kulturkampfa'', v katerem levičarske sile igrajo močno vlogo. Zato se moramo vprašati o njihovi strategiji. Ta sploh ni več skrita, temveč jo je mogoče najti jasno zapisano že v delih Antonia Gramscija, enega izmed klasikov marksizma 20. stoletja. Gramsci je namreč postavil tezo, da je predpogoj za ohranitev oblasti po revoluciji t. i. kulturna hegemonija. Slednjo pa se doseže z pridobitvijo vodilnih položajev znotraj univerz, vlade in še toliko bolj medijev. O pomenu medijev in znotraj njih še posebej časnikarstva za javno koncepcijo resnice nam lepo priča misel Oswalda Spenglerja, da je za množico resnica tisto, kar se konstantno bere in sliši. Prav tako se je pomena ponavljanja kot propagandnega orožja zavedal Joseph Goebels.

Naravno pravo in svoboda

Kje pa se naša razmišljanja začenjajo ponovno stikati z zmagovalcem Evrovizije? Zmago so namreč odločili glasovi in glasove so dali ljudje, kar pomeni, da jih je moral kandidat z nečem prepričati. Glede na neugleden sloves Evrovizije je zelo malo verjetno, da je bila to glasba. Iz tega sledi, da je moral avstrijski pevec izražati nekakšno stanje duha znotraj evropske družbe. Vse več držav namreč sprejema absurde kot so ''partner A'' in ''partner B'' na poročnih listih, namesto mož in žena, možnost izbire spola, ki ni ne moški ne ženski, na obrazcih in dokumentih ter hkrati zmanjšuje starost za legalno privolitev v spolne odnose. Vse to je še toliko bolj zanimivo, če pogledamo še drugo plat zakonodaje. Vse več je namreč omejitev glede kajenja, protidiskriminacijski zakoni so začeli resno posegati v svobodo vere, vesti in govora, peticije kot je tista proti krstu otrok kažejo tudi na težnjo, da bi se vzgoja otrok vse bolj koncentrirala v rokah države. Spomnimo se zgolj na pristojnosti, ki bi jih centri za socialno delo dobili v primeru, če bi bil slovenski družinski zakonik sprejet. Dragi bralci, v zaključku naj vas spomnimo na klasično delo ''Krasni novi svet'' Aldousa Huxleya, v katerem je napovedano poudarjanje seksualne svobode v času, ko bodo vse ostale svobode omejene. In simbol te težnje je zmaga Conchite Wurst.

Zločinski teoriji spola se uprimo z razkrinkavanjem njene absurdnosti, trudimo se za vzorno krščansko družinsko življenje, za zagovornike nečistosti pa molimo in zadoščujmo s svojimi žrtvami. Sveti nadangel Mihael – brani nas v boju zoper hudega duha!

Blaž Koman: Niso od sveta kakor jaz nisem od sveta (Jn 17,16)

Frančišek: vedno v talarju

Gneča na letališču ni nič manjša kakor ob koncih tedna, ko se evropski narod razprši iz evropske »prestolnice« na vse konce stare celine. Iz zvočnikov se sliši odmevajoče klice za vkrcanja, spremembe letov, izgubljen malček išče mamo in jo čaka pri terminalu številka triintrideset, trgovine se bodo zaprle za uro in pol zaradi opoldanskega počitka.

Zatopljen v Zupanove stavke Menueta za kitaro se zdramim, ko vsesplošno urejenost letališčne norije predrejo zvoki, ki jih nezavedno prepoznam kot hrupu nepripadajoče in izvzete iz kaosa. Vse skupaj se dogaja nekje v bližini. Odložim knjigo in se ozrem naokoli. Nedaleč od mene je zbrana skupina ljudi, ki se zbegano sklanja nad nečem na tleh.

Sedeč udobno v stolu se nagnem naprej, da bi morda bolje videl, kaj se dogaja. Na tleh opazim podplate čevljev. Ležeč iz njih je preko tal stegnjen moški in ob njem na kolenih gospa srednjih let, ki ga drži za roko, zmedeno pogleduje okoli in v francoščini sprašuje po nekom. Kmalu prepoznam besede: »Où est le prêtre?« Naj ga nekdo poišče. V njunih sklenjenih rokah stiskata rožni venec in čakata na duhovnika, da bo – očitno umirajočemu gospodu – podelil poslednji zakrament.

Nedaleč stran je v revijo zatopljen mlad kaplan v svojih tridesetih letih. V domovino se vrača z neke mednarodne konference v Bruslju. Utrujen si je nadel slušalke in se ob zvokih glasbe zatopil v članek o kontracepciji. Oblačila ne dajo vedeti o njegovem poklicu. Stare kavbojke in srajca s kratkimi rokavi, preko katere si je nadel debelo modro jopico, ga zlijejo z vsemi ostalimi dušnimi plovili na tem letališču.

Ljudje nad umirajočim gospodom se ozirajo naokoli in iščejo duhovnika, da bi z blagoslovom pospremil njegovo dušo v Nebeško Kraljestvo. Kljub temu da jim je naš mladi kaplan na dosegu oči, ga ne prepoznajo kot duhovnika, on pa na žalost ne opazi njihove stiske. Ob hlipajoči molitvi žene ob sebi gospod izdihne in se v upanju na gospodovo milost odpravi v večno življenje k Očetu.

Opisana situacija je lahko le ena izmed mnogih, ko bi ljudje potrebovali duhovnika, pa bi ga ne mogli prepoznati. Odpre se popolnoma upravičeno vprašanje: je res pomembno, da nosijo duhovniki svoja duhovniška oblačila? Kaj ni pomembno tisto, kar je notri – v njih? Morda je pomembno celo to, da se tudi s svojimi oblačili znajo približati ljudem, predvsem mladim. Da so »kul« in »hip«.

Pred kratkim sem zasledil objavo prijateljice sestre Hčere pomočnice na Facebooku ob izvolitvi novega vrhovnega predstojnika »Salezijancev«. Na fotografiji je bil prikazan mož, ki se ni prav v ničemer razlikoval od kakšnega politika ali bančnega uslužbenca, morda prodajalca avtomobilov. Z vsem spoštovanjem do teh treh poklicev sem v komentar pod fotografijo vseeno malce zbadljivo, a popolnoma resno zapisal:

vodstvo izumirajočih španskih frančiškanov

»Kdo pa je ta gospod na fotografiji? Kak poslovnež?«

Sestra je z veliko mero strpnosti odgovorila, da je on novi vrhovni predstojnik in tako naprej in tako dalje.

Pa mi odgovor ni bil povšeči, ker nekako ni zgrabila moje »vabe«. Zato sem napisal, da se opravičujem, vendar nisem mogel tega vedeti, ker niti nisem vedel, da je gospod na fotografiji duhovnik. Da pa me zanima tudi, kako se lahko tako oblači nek kandidat za vrhovnega predstojnika katoliškega inštituta? Saj da tudi sestre ne skačete naokoli v trenirkah, mini krilih in poslovnih kostimih kot naša prva ministrica.

»Kako to, torej?« me je zanimalo.

V odgovor sem dobil klasičen – in citiram!: »Obleka ne naredi …«

Nadaljnjemu diskurzu sem se ognil in se raje odločil, da o tej temi napišem zapis za na spletni portal. Verjetno mi ni potrebno prav posebno poudariti, kako zelo se ne strinjam s to trditvijo, da »obleka ne naredi« človeka. Saj vendar – za izhodišče vašega razmišljanja – vsi hodimo naokoli oblečeni. V kolikor bi držala trditev sestre – in verjetno mnogih njenih somišljenikov! –, bi bilo potemtakem vseeno, ko bi naokoli hodili goli, razcapani, neumiti, morda z majico, nataknjeno na nogah in na vsaki roki po eno srajco, na glavi pa prevelik škorenj?

In vendar gre pri duhovniški opravi za nekaj popolnoma drugega. Za izhodišče svojega razmišljanja sem vzel pozicijo iz svetopisemskega citata navedenega v naslovu: »Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta.« (Jn 17,16)

vodstvo izumirajočih španskih karmeličanov

Pa se za začetek premišljevanja vprašajmo: je duhovništvo poklic? Ali je morda karierna pot, morda celo beg pred svetom, morda kamuflaža? Zagotovo je poklic in mora ostati po-klic za slehernega, ki stopi na to pot. In od nas laikov se zahteva, da stojimo poklicanim v oporo in spodbudo na njihovi poti, sočasno pa, da kot od božjih pastirjev, ki jim je ta služba naložena po svobodni izbiri, da se bodo odzvali (po)klicu Očeta, zahtevamo, da nas bodo vodili po poti Resnice s svojim zgledom in napotki!

Vprašanje se seveda pojavi samo od sebe, ko pa imamo danes toliko poklicev, da se mladi in malce starejši skorajda do smrti odločajo, kaj bi sploh želeli početi. A v klasičnem smislu so stvari precej preproste in je kar nekaj poklicev, ki izstopajo. Tako po svoji poklicanosti in nalogah na njihovi poti kot po svoji uniformiranosti. Od klasičnih družbenih struktur vojske in klera, do današnjih čistilcev, medicinskega osebja, poslovnežev in tako dalje.

Sam se zamislim nad duhovnikom ali celo redovnikom(!), ki ga srečam v laični opravi. Kot človeka z močnim občutkom za človekovo psiho me prešinejo zle slutnje.

Najprej pomislim na človeka, ki se sramuje svojega poklica. Zakaj drugače bi nekdo ne nosil kolarja ali celo talarja? To je prva misel, ki preleti moje omejene možgane. Mar ne gledamo na vojake, ki se v boju oblačijo v drugačne uniforme kot uniforme tistega za katerega se bojujejo, kot strahopetne, dvolične, lisičje, pritlehne in zvijačne? Mar niso tudi katoliški duhovniki in redovniki bojevniki v boju za Resnico in Pravico, ki jim je naložen po našem Gospodu in njim po zakramentu svetega reda?

Pa si rečem: »Dobro, morda se ne sramuje svojega duhovniškega stanu, morda mu je le obleka neudobna.« In v hipu se znajdem v trenutku Kristusovega križanja in padem na kolena pred Gospodom na križu. Iz ran mu teče kri, obraz ima okrvavljen, hrope in v silnih mukah zbira moči, da bi izrekel zadnje besede za nas ljudi. In se spomnim njegovega križa in njegove zapovedi: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj.« (Lk 9,23). Kako šibek sem torej, da mi je neudobno neko oblačilo, ki je v resnici iz zelo sodobnih in blagih materialov, sam pa si drznem reči, da sem Kristusov učenec in po milosti Njegovega zakramenta pastir in zgled laikom?!

trenirkarke - izumirajoče ameriške heretične nune

Tako ovržem obe vprašanji, zakaj bi duhovnik ne nosil duhovniških oblačil, in, ker sem znotraj mladinske pastorale precej deloval s »salezijanci«, pomislim na očeta Bosca. Na njegove oratorije in kako je v 19. stoletju z mulci tekel za žogo, se igral raznorazne igre, nato pa daroval čudovito mašo po takratnem mašnem obredu. In vse to v talarju in primerni duhovniški obleki.

Seveda je smiselno na tem mestu izpodbijati z vprašanjem, ali ne gre tu za goli formalizem? Sodobni postkoncilski moderni tokovi bi rekli, da je važno, kaj je v človeku. Da mora biti duhovnik dober in blizu ljudem in da imajo mnogi laiki odpor do talarja, ker ustvarja distanco, a sam sem mnenja, da je stvar vse prej kot zgolj vprašanje forme, kot bi mnogi radi zreducirali vse pravoverne težnje.

Duhovnik je Kristusov bojevnik. Z naše smeri smo že ničkolikokrat pisali o formi in tem, kaj forma je. Kadar teče diskurz o liturgiji, molitvi ali na videz malenkostnih rečeh, imamo mi pred seboj široko in v prihodnost usmerjeno sliko. Za nas forma ni formalizem. Za nas je forma resnični in iskreni izraz tega, kar nosi človek v sebi. Je vaš duhovnik resnični pastir, ki verjame v podeljeni zakrament svetega reda in v poklic, s katerim ga kliče Oče v boj za našo sveto katoliško in apostolsko Cerkev? Boj, s katerim ga Kristus vabi, da brani Njegovo nevesto, nauk in misterije? Boj, v katerem ga Sveti Duh milostno posvečuje, da zmore ostati trdna priča in nestrahopeten evangelist Resnice?

V kolikor zmore duhovnik odgovoriti na ta vprašanja pritrdilno, nima enega razloga, da bi se sramoval svojega zunanjega izraza pripadnosti duhovniškemu stanu. V kolikor ima pomisleke, pa bo sem in tja – odvisno od »primernosti« dane situacije – oblekel, kar mu bo po volji, da bo bolj ustrezal družbi.

In obratno, mar si duhovnik, ki ne zmore odgovoriti na zgornja vprašanja pritrdilno, sploh zasluži duhovniška oblačila, ali so ta zanj morda le krinka, da sme vršiti svoja hudodelska dejanja?

Pa mi, laiki? Mislimo, da bi lahko bili dovolj trdni v veri, da bi zmogli »stopiti v njihove čevlje«?

Prihodnost