Primer kanonizacijske maše pod Pijem XI.

Spoštovani bralci! Konec tega leta bomo  priča kanonizaciji blaženih Janeza XXIII. in Janeza Pavla II.  ter morebiti (Bog daj) tudi častitljivega božjega služabnika Pija XII. Sam obred kanonizacije oz. razglasitve za svetnika se je skozi čas spreminjal in izgubljal na svojem bogastvu in veličini. Za primerjavo si bomo pogledali kratko predstavitev obreda sv. Konrada iz Parzhama iz leta 1934.

Sveti Konrad iz Parzhama

Bazilika sv. Petra je že zunaj okrašena s slikami novega svetnika, velik prapor z njegovo podobo visi tik nad glavnim vhodom. Tudi v notranjosti je vse okrašeno in olepšano za slovesnost, ki se bo odvila. Na tisoče sveč gori po baziliki in mnogo bander krasi slika sv. Konrada. Celotna slovesnost traja pet ur, od osmih do enih, in tisti, ki niso dovolj zgodnji, da bi zasedli sedišča, morajo celotno slovesnost stati.  Ob zvoku fanfar svetega očeta na običajen način prinesejo v baziliko in ko trobente utihnejo zbor prične peti pesem »Ecce sacerdos magnus« (Glej, veliki duhovnik). Ko se Pij XI. namesti, predenj stopi neki rimski grof, ki ga je iz kongregacije za svetnike prav prisrčno (instanter) prosi, naj Konrada razglasijo za svetnika. Sveti oče na to odgovori, da morajo poklicati na pomoč Svetega Duha. Takrat vsi pokleknejo in pevci prično peti himno Sv. Duhu. Pri tej slovesnosti so trije pevski zbori, vsak postavljen na svojem delu cerkve. Ko končajo s himno, pristopi isti grof k sv. očetu in ga še prisrčneje (instantius) prosi, naj bo blaženi Konrad prištet med svetnike. Takrat papež zatrdi, da je potrebno na pomoč priklicati vse svetnike. Zato vsi zopet pokleknejo in zbor poje litanije svetnikov. Ko končajo, stopi grof še tretjič pred sv. očeta in ga najprisrčneje (instantissime) prosi za razglasitev bl. Konrada za svetnika. Tedaj sv. oče vstane in s slovesnim glasom prebere razglas, s katerim naznani, da je bl. Konrad prištet med svetnike božje. Nato sv. oče zapoje Te Deum (Tebe Boga hvalimo), ki ga nadaljujejo pevci in vsa cerkev. Že ta obred traja dve uri. Sedaj sledi še papeška pontifikalna maša. V čem se papeška pontifikalna maša razlikuje od navadne (škofovske) pontifikalne maše? Po prisotnosti dveh diakonov in dveh subdiakonov, latinskih in grških.  Berilo in evangelij se pojeta grško in latinsko. Po evangeliju ima papež na prestolu homilijo na čast novemu svetniku.  Tudi darovanje je nekoliko drugačno, saj nekaj kardinalov in duhovnikov prinese kruh, vino in druge plodove zemlje, pa tudi majhne ptičke v kletki ter še marsikaj zanimivega. Pri povzdigovanju se papež obrne s hostijo in kelihom na tri strani in jih pokaže v počaščenje.  Sveto obhajilo ne zaužije pri oltarju, ampak mu ga diakona prineseta do prestola. Presveto kri pa ne zaužije neposredno iz keliha, ampak po cevki. To so glavne posebnosti papeške maše. Seveda se vse odvija silno slovesno in počasi, saj je papeška liturgična asistenca zelo številna.

občijaen prihod svetega očeta (Pij XII.)

Pustimo se presenetiti, kakšno presenečenje nam pripravlja sv. oče na slovesnosti. Toda kljub temu pomislimo, kakšno čast je v tistem času doživel svetnik že na Zemlji (sam obred), kakšno pa šele v nebesih.

Povzeto po: Bogoljub, november 1934; »Kaj je lepega po svetu«, J. Kalan.

Vabilo - tradicionalna latinska maša v Mariboru

Zakaj je prvih sobot prav pet?

V tem letu se slovenski verniki temeljito pripravljamo na ponovno izročitev Marijinemu Srcu. V ta namen smo od januarja naprej obhajali pet prvih sobot po fatimsko, z namenom zadoščevanja Marijinemu Srcu. Tako, kakor jih je sestri Luciji Marija ukazala širiti 10. decembra 1925.
Mogoče se je kdo vprašal, čemu prav pet sobot in ne sedem ali devet. To vprašanje si je zastavil tudi spovednik sestre Lucije.

Sestra Lucija se je takrat nahajala v mestu Tuy. Oče Goncalves, njen spovednik, ji je pisno predložil več vprašanj.  Tisti večer je molila, da bi na to vprašanje dobila odgovor in Gospod je ni pustil praznih rok.
Čez nekaj dni je takole odgovorila:
» Medtem, ko sem bila v kapeli z Našim Gospodom, v noči z 29. na 30. maj (vemo, da je imela navado obhajati sveto uro med enajsto in polnočjo, posebno ob četrtkih, po naročilu Svetega Srca v Paray le Monialu) sem prosila Našega Gospoda, da bi me razsvetlil o četrtem in petem vprašanju. Naenkrat sem se znašla bolj intimno v božji prisotnosti in, če nisem v zmoti, je to tisto, kar mi je bilo razodeto:

 'Otrok moj, razlog je preprost. Obstaja pet vrst žalitev in kletev proti Marijinem Brezmadežnemu Srcu.
1. Kletve proti Brezmadežnemu Spočetju;
2. Kletve proti njenemu Devištvu;
3. Kletve proti njenemu božjemu materinstvu z nepriznavanjem nje kot Matere vseh ljudi;
4. Kletve tistih, ki skušajo javno v srca otrok polagati brezbrižnost, prezir ali celo sovraštvo do te Brezmadežne Matere;
5. Kletve tistih, ki jo neposredno žalijo v njenih svetih podobah.'«

Najbolj žalostno je, da Naš Gospod Jezus Kristus takrat ni govoril le o razkolnikih in krivovercih.

"Na koncu bo zmagalo moje Brezmadežno Srce."

Gostujoče pero: Zakaj ženska emancipacija ni združljiva s katolištvom?

Gostujoče pero: Zakaj ženska emancipacija ni združljiva s katolištvom? (Tadeja Kerže)

            Pogum za trditev, da sta emancipacija in katolištvo združljiva toliko, kot se lahko mešata voda in olje, sem dobila ob šokantnem napadu na bruseljskega škofa, ki so ga izvedle ukrajinske feministke nedavno tega. Škofa, ki je bil med svojim predavanjem najprej besedno prekinjen, potem pa še fizično napaden, so sramotenja rešili šele varnostniki. Sam se ni branil niti tedaj, ko so oskrunile Marijine kipce z blagoslovljeno vodo, temveč je sklonjene glave in sklenjenih rok v tihi molitvi klical nadnje Božjega odpuščanja.

            Kako sem se ob tej novici počutila kot ženska? Osramočena, kot se počutim osramočena vsakič, ko me oblaja kak pornografski plakat na ulici ali ko zvem za svež podatek, koliko splavov je moja vrsta pridelala v tem letu. Smo vse te sramote in (samo)poniževanja ženske osebe krive same? Seveda ne, vendar pa je zaskrbljujoče, s kolikšno stopnjevano silovitostjo si vendarle same za to prizadevamo in k temu prispevamo. Kaj imam pri tem v mislih?

            Pred kratkim sem v pogovoru s prijateljem duhovnikom potožila, da me kot poročeno ženo in mater ponižuje, da sem s strani cerkvene javnosti zelo pogosto, da ne rečem pretežno nagovorjena kot t. i. partnerka ali v najboljšem primeru z nazivom poročena partnerka. Jaz se pač ne doživljam kot partnerka in tudi ne bi želela roditi otrok v partnerski zvezi, mnogi cerkveni ljudje pa nam zakoncem te nestanovitne zveze s tem tako rekoč postavlja za zgled. Omenila sem mu tudi, da pogrešam tudi kakšno bolj jasno besedo proti feminizmu, ki ima znotraj naših vrst že dolgo domovinsko pravico, pa mi je ta duhovnik priznal, da si sam te kritike ne upa privoščiti.

            Če se spomnimo, kakšen bakhantski ples so priredile vzhodnoevropske erinije ubogemu predsedniku škofovske konference iz Bruslja, moram dati mojemu sogovorniku prav. Upravičeno ga je strah. In utemeljeno lahko sumim, da ta strah vklepa še marsikoga drugega. V nadaljevanju najinega pogovora me je spodbudil, naj sama, na podlagi lastnega življenja 'malomeščanske gospodinje' s štirimi sinovi, ki jim z možem nisva 'privoščila' niti ure vrtca, spregovorim o svojem gledanju na emancipacijo. Dala sem mu besedo in to obljubo s tem zapisom izpolnjujem.           

            Skratka, moške je strah pisati kritično o emancipaciji, ker se upravičeno bojijo žvepla in pepela, ki bi jih obsul. Sama imam to prednost, da sem ženska in se toliko odkritih napadov ne bojim, čeprav sem zaradi svoje 'usužnjenosti' v tradicionalnem trinomu otroci, kuhinja in cerkev, pogosto deležna dvignjenih obrvi, pomilovalnih in celo očitajočih pogledov, ali pa kakšnega trpkega vzdiha sočutja z mojim domnevnim žalostnim stanjem.

            S tem pa se moja prednost skorajda že konča, saj sem bila sama, rojena v sedemdesetih, v to ideologijo tako globoko indoktrinirana, da so me šele rane na lastnem telesu in duši pripeljale do razmisleka, ali sem na pravi poti. Tako je bilo potrebno osebno spreobrnjenje in oster idejni preobrat globoko v meni sami, da sem se začela postopoma oddaljevati od tega, v kar sem bila vzgajana, namreč od vzora dobro izobražene ženske, katere prvi cilj je doseči izpolnjujoč poklic, pozneje pa še družino z največ dvema otrokoma. Že prej, davno pred temi zavestnimi razmisleki, sem se lahko zelo od blizu prepričala o 'kakovosti' socialističnih vrtcev, o zgaranosti naših mater zaradi 'dvojnega šihta', o njihovih odtujenih zakonih, ki se jih je pogosto reševalo z moževim začasnim (včasih pa tudi trajnim) delom v tujini, o 'sladkostih' obvezne kontracepcije, o nizkem nivoju odnosov med moškimi in ženskami na delovnem mestu, na cesti, o naraščajoči moralni razpuščenosti, zlasti med mladimi in celo otroki ipd.  

Pri sebi sem prišla do te točke, da se mi je družinsko življenje uprlo in sem o sebi začela razmišljati samo še kot o intelektualki z resno zvezo brez otrok. To je bil čas devetdesetih letih, ko je Cerkev malo bolj javno zadihala, sem začela med katoličani opažati trend treh otrok in vznik katoliških vrtcev, ki so obetali boljše čase. Če pri tem omenim še naraščajoče prizadevanje za široko razširitev t. i. naravne metode urejanja rojstev, se je zdelo, da smo pri nas na Slovenskem skorajda doživeli zakonski in družinski preporod. A kaj, ko sedaj ljudje, ki so z vso dobro voljo upoštevali te recepte, pridno obiskovali zakonske skupine, razne duhovne obnove in predavanja o odnosih, kakšnih omembe vrednih rezultatov ne rodijo. Verski osip je grozljiv, duhovno stanje v povprečni katoliški družini pa strašno. Cerkev hiti sicer na pomoč s cerkvenimi razporokami, pomaga ločenim, pastoralo prireja po okusu partnerske miselnosti, a kaj ko je povsem jasno, da s tem ni naredila nič drugega, kot prestavila motor, ki drvi v prepad, v (naj)višjo prestavo.

Meni je sredi tega naraščajočega kaosa podarjena velika milost spoznanja, da me moj notranji glas, ki mi ni dovolil, da bi sledila glavnemu toku, v katerem je tekel 'razvoj' sodobnega družinskega življenja, ni varal. V svetem letu 2000 sem bila deležna tako neposrednega Božjega posega v svoje življenje, da se ne drznem več ozirati na staro pot. Dano mi je bilo namreč jasno spoznanje, da obstajata samo dve poti, Božja in brezbožna, prva vodi v življenje, druga v smrt. Sam sem izbrala prvo in vsak dan Boga prosim, da je ne bi nikoli, res nikoli zapustila. Bojim pa se, da je moj narod, slovenski narod, izbral drugo pot, pot smrti. Vsi kazalci, začenši z demografskim, kažejo namreč na to, da Slovenci nepovratno izumiramo.

V socialističnem obdobju in v času po njem se Cerkev na Slovenskem ni izkazala. Malo zaradi sodelovanja z režimom, predvsem pa zaradi turbolentnega koncilskega dogajanja, je ljudi prepustila samim sebi. Slovenski katoličan je bil, z redkimi častnimi izjemami, glede zakonskega in družinskega življenja, prepuščen sam sebi oziroma volkovom. Ti katoliške ovčje črede sicer niso do kraja pobili, pač pa so mnoge težko ranili, zadnji preostanek lažje poškodovanih pa razkropljen tava okoli. Brez pastirskega vodstva, ki sodeč po besedilih vsem znanega PIP-a, (še vedno) ni 'v modi'.  In kako si drznem s tako težkimi topovi obstreljevati naše škofe in duhovnike, ki jih vsakodnevno zagnano pljuva že laična javnost in celo 'oddaljeni katoličani'? Priznam, glede tega sem vedno v precepu, koliko in kje povedati kakšno kritično misel o naši že sicer močno preizkušani Cerkvi?

In vendar ne morem molčati, ko tudi katoliški zakoni razpadajo, ko so otroci (tudi v obstoječih zakonskih zvezah) sirote pri živih starših, prepuščeni na milost in nemilost tolikim zvodnikom, v naših vrstah pa govoričijo o karierni samouresničitvi ženske kot pogoju dobrega materinstva in odgovornem starševstvu po načelu »manj je več«. Pravzaprav ne smemo molčati, ko se v naših krogih tiskajo revije, publikacije in knjige, ki pospešujejo propad moške in ženske identitete, prodajajo vzgojo v vrtcih kot nujno in razlagajo, da izključno družinska vzgoja v predšolskem obdobju ni zadostna, da o ponovnih porokah in sprejemanju evharistije niti ne izgubljam besed.

Pozivam sebe in druge, da se temu upremo. To je nasilje. To je nasilje nad našo naravo in našo vero. To je nasilje nad otroki, ki morajo pri 11 mesecih iti vrtec in tam jokati. Mimogrede, medvedja mati je pripravljena ubiti tistega, za katerega sumi, da bo samo stopil med njo in njene mladiče, nas človeške samice, pa so naučili, da za sad naših teles že od najbolj nežne dobe bolje poskrbijo drugi in ne naša družina. Uprimo se nasilju nad ženskami, ki se zaradi odgovornosti do družbe, ki jih je šolala, morajo zaposliti in se veseliti dejstva, da si s tem pridobijo možnost, da se lahko ločijo. Ustavimo nasilje nad moškimi, ki nimajo nobene besede, če kdo hoče splaviti njegovega otroka, zato ker 'stroka' pravi, da zaradi svojih razvojnih pomanjkljivosti ni vreden življenja. Preprečimo nasilje nad starimi ljudmi, ki so odveč, ker mladi še za lastne otroke nimajo časa, kaj šele zanje. Uprimo se temu nezaslišanemu nasilju.

Ne bojmo se, ko je treba govoriti o vzdržnosti pred poroko in velikodušni rodovitnosti po njej. Ne molčimo, ko je treba zavrniti predrojstveno diagnostiko in ostati doma, ko te tvoj otrok bolj potrebuje kot kruha in zdravila. Ne dovolimo si reči partner, če si poročen in naj vas ne prepričajo duhovniki brez kolarja, ki velikodušno ponujajo ločitev. Ne dajaj v dom svojega starca, ki bi bil lahko blagoslov za tvoje otroke. Naj te ne bo sram reči, da ne uporabljaš kontracepcije in naravnih metod, tudi če te zaradi tega celotna slovenska katoliška krajina zmerja z neodgovornežem. Naj te ne bo strah vsak dan z otroki iti k maši, čeprav te svarijo, da si boš s tem vzgojil zgolj verski odpor. Moli rožni venec vsak večer s svojo družino, otroci ti bodo hvaležni. Beri jim življenjepise svetnikov in požvižgaj se na pravljice in druge nadomestke za dobro staro, v stoletjih preizkušeno, versko in siceršnjo vzgojo.

Vas bodo zaradi tega zmerjali s konzervativci, zahojenci, ki ne grejo v korak s časom? Da. A ne pozabite se jim zahvaliti za kompliment. Ker to v resnici je kompliment. Priznanje, da se nočeš (več) peljati na tem norem vlaku, ki drvi v pogubo. Tostransko in onostransko. Niste zagovornik emancipacije? Čestitam, pridružili ste se mnenju mnogih generacij človeškega rodu, ki so rodili neprimerno boljše sadove kot današnji, in zapuščate območje samooklicano najboljšega rodu, ki pa se svojimi piškavimi sadovi ne more preveč pohvaliti.
 

Še to: Kaj je že rekel Jezus, ko so ga vprašali o ločitvi? »V začetku pa ni bilo tako...« In Bog Oče, ko je pvrič nagovoril človeški par: »Plodita in množita se.« Bomo prisluhnili svojemu Bogu?