Romanje v Oglej - 21. 9. 2019

Furlansko katoliško združenje Compagnia di Sant’Antonio tudi letos organizira romanje v Oglej. Po čudoviti izkušnji prejšnjega leta, o kateri si lahko preberete tukaj, so tudi letos sklenili organizirati romanje; vabijo nas, da se jim pridružimo.

Oglej je kraj velikega simbolnega pomena povezan z izročilom sv. Marka, od koder je prišla sveta vera v naše kraje. Tam bomo z rožnim vencem in tradicionalnim petjem molili za prebivalce teh krajev, za naše družine ter za vso Cerkev.

Romanje se bo pričelo v cerkvi na oglejskem Belvederu in nadaljevalo peš proti Ogleju.

Kdor ne bo poromal peš, lahko romarje počaka pred cerkvijo v Ogleju (naslov piazza Pirano, ob Museo Nazionale Paleocristiano) in se udeleži svete maše ter nadaljevanja.

Po koncu bo možnost skupnega kosila v hotelu “I Patriarchi”, zraven bazilike.

Popoldne bosta sledili še dve predavanji v Rimski dvorani tamkajšnjega župnišča.

Liturgični obrat in vrnitev k Bogu

V zadnjih letih, ko v katoliški in širši javnosti prihajajo na dan resnični ali domnevni duhovniški škandali, ki so, kakor se zdi, pretežno povezani z aktivno homoseksualnostjo, je vrsta komentatorjev, za katere je značilna iskrena skrb za dobrobit in prenovo Cerkve, izpostavila pomen določenega simbolno občutljivega razmerja. Po njihovem mnenju je prevladujoči pokoncilski liturgični obrat »stran od Gospoda«, ki ga prinaša maševanje »proti ljudstvu« (versus populum) s prenosnimi ali samostoječimi oltarnimi mizami, hote ali nehote spodbudil odrivanje središčne vloge Boga in s tem pripomogel k toliko večjemu vdoru posvetne miselnosti tudi na širšem teološkem in moralnem področju. Obrnitev »zunanjega oltarja« je tako delno pripomogla k napačni usmerjenosti »notranjega oltarja« (mišljenja, čutenja in delovanja) na ravni posameznikov in cerkvenih struktur. O tem sta med drugim spregovorila zaslužni papež Benedikt XVI. in kardinal Robert Sarah.

Pravkar zapisano ne pomeni, da je glavnega krivca za »notranjo sekularizacijo« Cerkve treba iskati v drugem vatikanskem koncilu ali katerem izmed njegovih dokumentov. Omenjeni koncil je veljaven in legitimen, sestavlja enega od enaindvajsetih vesoljnih cerkvenih zborov, ki jih je sklicala in potrdila katoliška Cerkev, s čimer nastopa kot del njenega bogatega večstoletnega duhovnega izročila. Obenem pa sprejemanje koncila ne izključuje spoštljive in dobronamerne kritike nekaterih njegovih interpretacij in nekaterih vidikov življenja Cerkve po njem. Marsikatere novosti in samoumevna, a dejansko pogosto izkrivljena prepričanja, ki so se v zadnjih petih desetletjih utrdila v Cerkvi, kjer je vredno izpostaviti vsaj neposrečeno izvedbo liturgične reforme, so žal odraz prenagljeno optimističnega in do sodobnih družbenih tokov pretirano popustljivega mišljenja, izvirajočega iz burnega obdobja šestdesetih in sedemdesetih let 20. stoletja. V tem pogledu je lahko sicer do določene mere mogoče razumeti zaprepadenost in razočaranje, ki ga danes še vedno vodilni starejši duhovniki in škofje, katerih mladostni ideali so bili povezani z liberalno razlago in izvedbo koncila, čutijo v odnosu do vse večjega dela mlajše in mlajše srednje generacije vernikov in duhovnikov, ki jih privlači zvestoba cerkvenemu nauku in ljubezen do tradicionalne latinske liturgije. V zaverovanosti vase, preteklim »zaslugam« in svoji viziji pokoncilske Cerkve žal ne zmorejo prepoznati iskrenih namenov in predanosti omenjene skupine mladih.

Proti splošnim pričakovanjem, a skladno z vse izrazitejšimi glasovi »od spodaj« je nedavno ravnal James Sean Wall, škof v Gallupu v ameriški zvezni državi Nova Mehika. 22. julija letos je izdal pismo z naslovom »Obrniti se v Gospodovo smer: maševati ad orientem«. Vsebina tega pisma ne zadeva izredne oz. tradicionalne oblike rimskega mašnega obreda, temveč predvsem njegovo redno oz. novejšo obliko. Smisel škofovega pisma se nahaja v sporočilu, da se bo odslej osrednja nedeljska maša v tamkajšnji stolnici ob 11. uri dopoldne darovala na glavnem oltarju in tako potekala z usmerjenostjo proti liturgičnemu vzhodu, to je ad orientem. Svoje pismo škof Wall začenja z ugotovitvijo zaslužnega papeža Benedikta, ki jo je podal v obsežnem odzivu na spolne škandale v Cerkvi, da je »naš odnos do evharistije postal prepovršen«. Škof nato navaja apostola Pavla: »Kdor torej nevredno uživa Gospodov kruh in pije iz njegovega keliha, je kriv skrunitve Gospodovega telesa in krvi.« Cerkev se mora zato ravnati po tistih navadah, ki krepijo spoštovanje do Kristusove resnične navzočnosti. V tem kontekstu je opravljanje mašne daritve v skupni usmerjenosti k Bogu odlično sredstvo za obuditev pristne liturgične zavesti in v svetem izročilu globoko zasidrano znamenje, ki kaže na središčno vlogo Jezusa Kristusa, h kateremu so obrnjeni vsi člani Cerkve, tako posamezniki kakor tudi Cerkev kot celota.

Škof v svojem pismu priznava, da je tematika maševanja ad orientem na žalost še vedno pereča, četudi teološko in cerkvenopravno utemeljenega razloga, ki bi dokazal škodljivost tovrstne prakse, enostavno ni in ga ne more biti. Nasprotnikom maševanja s skupno usmerjenostjo k Bogu med drugim odgovarja, da gre za eno najstarejših in najbolj doslednih liturgičnih dejanj v zgodovini Cerkve, maševanje proti ljudstvu pa je sicer splošno razširjena, a v resnici neobvezna uvedba, ki ni starejša od petih desetletij. Kljub temu glavna razlika med maševanjem ad orientem in versus populum ni v njuni zgodovinski razsežnosti, temveč v drugačnem (simbolnem) odnosu do Boga. Biti usmerjen proti liturgičnemu vzhodu pomeniti biti usmerjen k Bogu, pomeni biti skupaj usmerjen h Kristusu, »skupaj srečati Kristusa, ki prihaja k nam, da bi srečal nas«. Takšnega maševanja ne moremo označiti za obred, pri katerem je duhovnik »s hrbtom obrnjen stran od ljudi«, saj je njegov smisel drugje: praksa ad orientem na viden način celotno oltarno občestvo in posredno tudi celotno Cerkev združuje v eno telo, pri čemer je s skupno usmerjenostjo poudarjena temeljna enakost med verniki in duhovniki – vsi so namreč, kot po krstu enako včlenjeni v Kristusovo smrt in vstajenje, usmerjeni k svojemu skupnemu izvoru in cilju, ki je Bog.

Podobno lahko razmišljamo tudi o drugih simbolno pomenljivih izrazih vere, vzetih iz bogate liturgične dediščine. To med drugim velja za obujanje prakse spoštljivega prejemanja svetega obhajila kleče in na jezik, ki je uradno, tudi znotraj rednega oz. novega rimskega mašnega obreda, še vedno najbolj priporočljiv način. Katoliška Cerkev je tako v luči svojih napak in odgovornosti do prihodnjih rodov soočena z dvema temeljnima izbirama: ali se bo z željo po postopni duhovni prenovi oklenila resno živete vere, kjer ima spoštljiva in z izročilom skladna liturgija svoje častno mesto, ali pa bo mlačno vztrajala v prilagajanju svetu ter se tako še naprej pogrezala v duhovno revščino, nove škandale in nadaljnje odpadanje vernikov.

M. Elizabeta Kremžar - Moj raj

Zemlja, solz in tuge polna,

še imaš za srca bolna

sreče in sladkosti kraj.

Tam, kjer večna luč zgoreva,

Jezus noč in dan sameva,

tam, o tam imaš svoj raj.

Tam viharjev ni pretečih,

ni oblakov, blisk nosečih,

večnojasna je pomlad;

z večnim žarom solnce sije,

vedno novo cvetje klije,

tisoč tam rodi se nad.

Blaženstvo in dušna sreča

pred oltarjem se poveča,

mir povrne se nazaj.

Tam najlažje je živeti,

tam najslaje je umreti,

kjer je Jezus, tam je raj.

Kaj mi torej sreča svetna,

kaj mi pota gladka, cvetna,

kaj mi vse sladkosti slaj?

Jezus le me osrečuje,

Jezus sam mi zadostuje,

tabernakelj je moj raj.

M. Elizabeta Kremžar O. S. Urs., Iz moje celice. Ljubljana: Katoliška tiskarna, 1916; str. 22-23

Kardinal Sarah o sveti maši

Liturgija je čas, ko Bog iz ljubezni želi biti v globoki povezanosti z ljudmi. Če resnično živimo te posvečene trenutke, se lahko srečamo z Bogom. Ne smemo se ujeti v past, ki poskuša bogoslužje skrčiti na enostaven prostor bratskega sobivanja. V življenju imamo veliko drugih prostorov za skupno veselje. Maša ni prostor, kjer se ljudje srečujejo v navadnem prazničnem ozračju. Liturgija so vrata, ki se odpirajo k Bogu in nam omogočajo, da na simbolni ravni izstopimo izza zidov tega sveta. Na sveto mašo moramo gledati z dostojanstvom, lepoto in spoštovanjem. Obhajanje evharistije najprej zahteva veliko tišino, tihoto, v kateri prebiva Bog. Nujno je treba upoštevati gmotne okoliščine, da je to srečanje rodovitno. V mislih imam na primer dostojanstvo in odličnost liturgičnih oblačil in opreme. Prostor za mašo mora biti prepojen z lepoto, ki nam bo lahko v pomoč pri zbranosti in srečanju z Bogom. Benedikt XVI. je Cerkvi veliko prinesel s premišljevanjem o pomenu liturgije. Njegova knjiga Duh liturgije je sad zrele teološke misli. Če je liturgija oropana svojega svetega značaja, postane nekaj profanega. Toda živimo v obdobju, ki močno išče sveto; človek pa bi rad z nekakšno diktaturo samovolje stlačil sveto v posvetnost. Najboljši primer za to je, ko ustvarjamo nove liturgije, dosežke bolj ali manj umetelnih poizkusov in te liturgije ne dovoljujejo nobenega srečanja z Bogom. Z nekakšnim posmehom se pretvarjamo, da ostajamo v človeškem, da bi vstopili v božansko.

Vir: Kardinal Robert Sarah in Nicolas Diat, Bog ali nič: Pogovor o veri. Ljubljana: Družina, 2018; str. 167 - 168

Celoten Rimski misal v slovenščini na voljo v digitalni obliki

Eno od osrednjih težav večine slovenskih ljubiteljev tradicionalne latinske svete maše je predstavljala težka dostopnost slovenskega prevoda Rimskega misala. V slovenskem jeziku smo misal že dobili v več izdajah in različicah. Leta 1961 ga je izdala Mohorjeva družba v Celovcu. Že nekaj let kasneje je prišlo do prvih večjih sprememb v mašnem obredu, ki se odražajo že v Rimskem misalu, izdanem leta 1965. Do izdaje misala iz leta 1961 je tako danes vsekakor težko priti, ponudba rabljenih je zelo majhna. S tem imajo težavo predvsem tisti, ki bi radi mašo spremljali z vsemi mašnimi teksti. V združenju Juventutem smo sicer že pripravili priročne misalčke, ki pa vsebujejo zgolj stalne dele mašnega obreda in nekatere molitve; manjkajo torej vsi spremenljivi deli (berila, prošnje, spevi ipd.).

Iz tega razloga smo se odločili za digitalizacijo slovenskega prevoda misala. Digitalizacijo so z dovoljenjem celovške Mohorjeve družbe opravili v Narodni in univerzitetni knjižnici, stroške pa smo pokrili z darovi. Digitalizirana različica misala v PDF formatu je sedaj preko bloga Ad Dominum brezplačno na voljo vsem ljubiteljem tradicionalne liturgije. V uporabo se daje izključno iz pastoralnih razlogov, do njega pa pridete preko klika na spodnjo sliko.

Uporaba misala je preprosta. Po začetnih pojasnilih sledijo mašna besedila, ki potekajo skozi vrstni red cerkvenega (liturgičnega) leta. Misal se torej začne z adventnim časom in se nato kronološko nadaljuje po datumih posameznih praznikov. Po koncu binkoštnega časa (str. 369) najdemo Red svete maše. Na tem mestu se nahajajo tudi molitve, ki jih Cerkev priporoča pred začetkom in po koncu maše. Nato se nadaljujejo spremenljivi deli po kronološkem redu. Na koncu misala se nahajajo še skupne maše svetnikov oz. maše ob posebnih namenih (npr. maše za rajne). Uporaba misala je torej zelo preprosta, posebno če ga kombiniramo skupaj z že pripravljenim priročnim misalčkom. Pred vsako sv. mašo si je namreč potrebno le pripraviti ali prebrati ustrezne spremenljive dele.

Misal je poleg tega sam po sebi čudovita knjiga za duhovno življenje. Kot je dejal papež Pij XI., je »ena najlepših knjig, kar jih sploh imamo«. Iz njega diha vse bogastvo liturgičnega življenja svete Cerkve, kot se je izoblikovalo skozi stoletja. Dr. Metod Turnšek je ob izdaji slovenskega prevoda misala lepo zapisal, da v misalu »žubori neskaljeni vir pravega krščanskega duha in čutenja sv. Cerkve«. Naj tudi nam danes služi za poglabljanje vere in ljubezni do Kristusa!