Vabilo - tradicionalna latinska sveta maša v Ljubljani, 18. 9. 2018

Na god sv. Jožefa Kupertinskega bo v stari cerkvi sv. Roka v Dravljah darovana sveta maša po Rimskem misalu sv. Janeza XXIII.

Sv. Jožef Kupertinski je bil frančiškan, ki je umrl 18. septembra 1663 v srednji Italiji. Zaradi pogostih zamaknjen in celo lebdenja med njimi so si ga za zavetnika izbrali astronavti. Priporočajo se mu pa tudi študentje, posebno pred težkimi izpiti.

Uro pred sveto mašo bo tudi možnost za sveto spoved.

POMEMBNO OBVESTILO:

V letošnjem letu smo se uspeli dogovoriti za reden urnik svetih maš. Svete maše bodo darovane vsak tretji torek v mesecu v popoldanskih urah, do pomladi predvidoma ob 17.30, nato ob 18.00.  Za točne vsakomesečne informacije spremljajte blog.

Romanje v Oglej - 15. 9. 2018, dokončni program

Pred časom smo poročali o lepi pobudi furlanskih vernikov, ki v soboto 15. septembra organizirajo romanje v Oglej. Zaradi določenih težav so bili prisiljeni rahlo spremeniti potek romanja in tako še enkrat objavljamo to novico s točnim in dokončnim programom.

Furlansko katoliško združenje Compagnia di Sant’Antonio tudi letos organizira romanje v Oglej. Po prelepi in spodbudni izkušnji prejšnjega leta, ko so v sodelovanju z Mednarodnim združenjem Tomaž Akvinski, društvom Cornelio Fabro iz Vidma in s pomočjo prijateljev duhovnikov izpeljali marijansko romanje ob stoletnici fatimskih dogodkov, so tudi letos sklenili organizirati romanje; vabijo nas, da se jim pridružimo. Organizatorji se nadejajo, da se jim bodo letos pridružili tudi romarji iz sosednjih dežel.

 

Z lanskim romarjem v Oglej, kraj velikega simbolnega pomena povezaneg z izročilom sv. Marka, so želeli počastiti Preblaženo Devico Marijo in izprositi milosti, da bi se v Furlaniji in Benečiji prava vera ohranila, okrepila in razširila.

 

Svojo pot so letos sklenili nadaljevati v pobožnosti do Marije in v edinosti z oglejskimi očeti, škofi in mučenci. Letos želijo predvsem prositi odpuščanja za hude zmote in odklone v nauku, ki so katoličane otopile pred grehom in jih naredile nemočne odločnega odziva pred nenehnimi žalitvami, ki sta jih deležna Gospod Jezus in njegova Mati.

 

Petnajstega septembra, praznika Sedem žalosti preblažene Device Marije, bomo z rožnim vencem in tradicionalnim petjem molili za prebivalce teh krajev, predvsem pa za družino in sveti zakon, ki sta tako ogrožena zaradi napadov razkristjanjene družbe. 

 

Letos se bo romanje pričelo na mestu velikega simboličnega pomena, in sicer na malem pokopališču sv. Marka na oglejskem Belvederu, kjer se pričenja laguna in kjer je po izročilu pristala ladja sv. Marka, ko je slednji v te kraje prispel iz Aleksandrije v Egiptu. Tu je svetnik pričel z evangelizacijo in tu se želimo priporočiti Mariji, da bi se zgodila nova evangelizacija naših krajev.

 

Po sveti maši bo možnost skupnega kosila v hotelu “I Patriarchi”, zraven bazilike. Na voljo bo tudi pokrit prostor za vse, ki bodo jedli kosilo iz popotne torbe.

Popoldne bosta sledili še dve predavanji v Rimski dvorani tamkajšnjega župnišča.

Resnična navzočnost: Ali v to res verujemo? (1. del)

Podobno kot v ostalih zahodnih cerkvenih okoljih, je tudi v slovenskem v zadnjih letih modno razpravljati o krizi vere in reformah, ki naj bi to stanje izboljšale. Samo tematiziranje negativnih trendov je seveda pozitivno, saj statistični podatki kažejo katastrofalen upad splošnih kazalnikov verske prakse, kot je npr. udeležba pri nedeljski sv. maši, število cerkvenih porok, krstov ipd. Bolj presenetljivo je, da se v teh razpravah praktično nikoli ne pojavi najočitnejši razlog za upad katoliške verske prakse, tj. splošno razširjena kriza liturgije, ki se posebno kaže v odnosu do svetega oltarnega zakramenta. Če je evharistija res vrhunec zakramentalnega življenja, iz katerega črpamo moč za vse versko življenje, potem je logično, da se mora kriza liturgije in odnosa do evharistije odraziti v splošni krizi verske prakse.

Dejstvo je, da sodobno slovensko katolištvo zaznamuje popoln minimalizem vidnih gest češčenja in spoštovanja. Velika večina vernikov obhajilo prejema na enak način kot navadno hrano – sveto hostijo prijemajo s prsti in jo nato lastnoročno dajejo v usta. Pri tem seveda prihaja do velikega števila izgubljenih drobtinic oz. delcev svete hostije. Po rubrikah tradicionalne latinske maše si morajo duhovniki po delitvi obhajila po tem, ko so prvič izmili kelih z vinom, še skrbno umiti prste nad kelihom z vinom in vodo ter nato popiti vsebino, da se ne bi izgubila nobena drobtinica svete hostije, danes pa večina vernikov prejema obhajilo na roko in si nato po maši preprosto umijejo roke v domači kopalnici. Kontrast je očiten. Opaziti je torej, da smo izgubili »strah božji«, ki, kot nas uči katekizem, predstavlja enega od darov Svetega Duha. Sodobno stanje predstavlja velik odmik od tradicionalnega odnosa do svetega obhajila. Cerkev je vedno učila, da Kristusu, resnično navzočemu pod podobo kruha in vina, pripada primerno božansko češčenje, ki se mora kazati tako navznoter kot tudi navzven. Tridentinski koncil je tako mdr. zapovedal:

13. seja, 5. poglavje: Božje češčenje in spoštljivost, ki gre temu najsvetejšemu zakramentu

Nobenega razloga torej nimamo dvomiti o tem, da so v skladu z običajem, ki je bil v katoliški Cerkvi vedno v veljavi, vsi verniki dolžni v ljubeči spoštljivosti izkazovati temu najsvetejšemu zakramentu tisto najvišje češčenje [cultum latriae], ki ga dolgujemo pravemu Bogu. Nikakor namreč nismo temu zakramentu zaradi tega manj dolžni božje češčenje, ker ga je Kristus Gospod postavil kot hrano. Saj verujemo, da je v njem prisoten prav isti Bog, o katerem je dejal večni Oče, ko ga je vpeljal na svet: »In molijo naj ga vsi božji angeli« (Hebr 1,6; Ps 96,1), pred katerim so modri padli na tla in ga molili (Mt 2,11) in ki so ga po pričevanju svetega pisma v Galileji molili apostoli (Mt 28,17). (vir: Strle Anton, Vera Cerkve: dokumenti cerkvenega učiteljstva. Celje: Mohorjeva družba, 1997; str. 320)

Ta nauk je bil globoko zakoreninjen med preprostimi katoliškimi verniki; presunljivo se npr. odraža v tradicionalnih slovenskih obhajilnih ljudskih pesmih, npr. v znani K tebi Jezus ljubeznivi: »Ali strah srčnost mi jemlje, trepetam uboga stvar: kdo sem jaz, le prah sem zemlje, ti vesoljstva si vladar.«

Predvsem pa je vsako opozarjanje na problematiko sedanje prakse ne le preslišano, temveč pri večini vernikov celo naleti na ostro nasprotovanje. Kako pogosto se namreč tistim katoličanom, ki v skladu s številnimi resnimi teološkimi razlogi (ki smo jih že večkrat predstavili) zavračamo prejemanje obhajila »na roko«, očita nič manj kot »čistunstvo« oz. farizejstvo. Večkrat se insinuira, da se čutimo boljše od »običajnih« vernikov; seveda smo lahko zgolj presenečeni, kako dobro ti kritiki poznajo naše duševno stanje. Šalo na stran, zaskrbljene za naš duhovni blagor lahko pomirimo, da se nikakor ne čutimo večvredne, prepričani pa smo, da je starodavna praksa večvredna v primerjavi s spremembami, ki so bile pravzaprav s prevaro izsiljene v 70.-ih letih 20. stoletja, kar smo tudi jasno dokumentirali. Razlika med ocenjevanjem objektivnih lastnosti neke prakse in notranjih vzgibov ljudi je dovolj jasna za vse, ki to želijo razumeti. 

V tem razmišljanju želimo na kratko predstaviti, kateri teološki razlogi mnoge sodobne katoličane, predvsem duhovnike in teologe, vodijo do tega, da se jim sodobna praksa odnosa do obhajila zdi neproblematična, zunanje geste češčenja pa nepotrebne. Dejstvo je namreč, da sodobna praksa prejemanja sv. obhajila predstavlja veliko novost v katoliškem občestvu, nerazumljiva pa je tudi s splošnega logičnega stališča, če pomislimo na zares temeljen katoliški nauk o evharistiji. Strahospoštovanje pred presežnim je namreč človeška stalnica, najdemo jo pri vseh religijah. Glede na katoliško verovanje, da je v sv. zakramentu resnično prisoten sam Jezus Kristus, ki je pravi in resnični Bog, je situacija še toliko bolj nerazumljiva. O tem zelo zgovorno priča pretresljiva anekdota, ki jo v svoji knjigi Corpus Christi prinaša škof Athanasius Schneider; odlomek je na tem mestu smiselno navesti v celoti:

Na medverskem srečanju v Kazahstanu smo se pogovarjali o najsvetejših trenutkih posameznih religij. Islamski imam je dejal, da je za muslimane najsvetejši Koran v arabščini in dodal, da bi bilo hudo bogoskrunstvo, če bi se nekdo dotaknil Korana z neumitimi rokami. Ko sem to slišal, sem se spomnil na razširjeno prakso prejemanja svetega obhajila na roko. Le koliko vernikov si pred prejemom svete hostije umije roke?! Zamislil sem si naslednji prizor: ta pobožni imam bo nekega dne vstopil v katoliško cerkev, kjer delijo obhajilo na roko. Ljudi, ki se rinejo v vrsti, bo vprašal: »Le kaj je ta mali košček kruha?« Katoličan mu bo odgovoril: »To je Kristus.« Na to bo imam dejal: »To je gotovo le simbol Kristusa.« Na kar bo katoličan odvrnil: »Ne, v kruhu je Kristus zares prisoten.« Musliman bo vztrajal: »Tu je Kristus gotovo le simbolno oz. duhovno prisoten.« Katoličan bo vztrajal: » Ne, Kristus je zares prisoten s substanco svojega telesa, svoje krvi in svoje božanskosti.« Musliman bo dejal: »Tedaj je ta mali kos kruha najsvetejši predmet vaše vere.« Katoličan bo odgovoril: » Da, to je zares naš živi Bog, ne le predmet kot vaš Koran.« Musliman pa bo dejal: »Če se do najsvetejše stvari vaše vere obnašate na tak banalen način, potem v to gotovo ne zares verjamete. Ne morem verjeti, da res verjamete v to, kar ste povedali.«

Je razkritje homoseksualne mafije Marijina zmaga?

Tadeja Kerže - objavljeno na Časniku, 22. avgusta 2018

V zadnjih mesecih je Cerkev zajel tako silen val odkritij spolnih in z njimi tesno povezanih finančnih škandalov, da se zdi, da je duh dokončno ušel iz steklenice in da tokrat umazanije ne bo mogoče več pomesti pod preprogo.

Tako imenovana bostonska pedofilska afera leta 2002 je sicer odnesla tamkajšnjega kardinala z lokalnega prestola, a je udobno pristal v vatikanskih naslanjačih in tam vedril vse do odhoda pred večno sodišče. Dolgo je zanikal, da je kaj vedel o zločinih svojih duhovnikov, dokler mu v arhivu niso našli pismo matere, ki ga je opozorila na to, da je bilo zlorabljenih vseh sedem njenih sinov. A vrli kardinal Law je z birokratsko natančnostjo shranil dokument in nadaljeval prestavljanje obtoženih duhovnikov po polletni rehabilitaciji na naslednjo župnijo. Ko je prišla nova obtožba, je duhovnika znova uradno poslal na bolniški dopust, potem pa nazaj v obtok.

Benedikt XVI ni razgnal kramarjev iz Gospodove hiše

Tolažili smo se, da Janez Pavel II zaradi bolezni ni imel moči za reševanje problema in da bo Benedikt XVI vzel bič in razgnal kramarje iz Gospodove hiše. A metastaze homoseksualnega raka, ki so ga med duhovniške vrste v 20-tih letih 20. stoletja in pozneje načrtno zasejali agenti komunistične partije, so bile že taka sila, ki je z lahkoto zanetila odpor zoper papeževo smelo reformo, kar je odneslo obupanega pontifeksa v pokoj.

Prišel je papež Frančišek in zgodba je dobivala dodatne pospeške. Tako je bil denimo kardinal Daneels eden glavnih arhitektov zadnjega konklava kljub zgodbi o prikrivanju škandalov. Potem, ko so v visokega vatikanskega uradnika Ricca našli ujetega v dvigalu z moškim prostitutom, je bil papežev odgovor: ‘Kdo sem jaz, da bi sodil.’ Nato smo zvedeli za homoseksualne orgije, podprte z mamili v stanovanju prefekta v samem srcu Rima, a se ni zgodilo nič kaj pretresljivega.

Od safe sex do same sex 

Seveda smo poslušali, kako Cerkev joka z žrtvami pedofilskih škandalov, pri čemer se je redno pozabilo povedati, da je 80 % žrtev mladih fantov in da gre v resnici za homoseksualni škandal. Hkrati smo v obeh sinodah o družinah morali poslušati, kako moramo v svoji sredi toplo sprejeti ljudi, ki pač živijo v skladu s svojo ‘od Boga dano naravo’ s tem ko prakticirajo homoseksualno spolnost. Da je temu tako, dokazuje srečanje družin v Dublinu, na katerem bo v teh dneh osrednji govornik jezuitski pater James Martin iz New Yorka, ki odprto zagovarja gradnjo mostov med t. i. LGBT skupnostjo in Cerkvijo, pri čemer bi naj slednja opustila svoj nevljudni jezik o homoseksualnosti kot o neurejenem nagnjenju v bolj prijazno govorico, da gre v resnici za drugačno usmeritev.

Da smo prišli do tako odkritega promoviranja spolne perverzije, ki je že v Svetem pismu prikazana kot en najhujših možnih grehov, je bila potrebna dolga priprava. Desetletja so namreč duhovniki molčali o kontracepciji, kar je pripeljalo do tega, da se odstotek katolikov, ki jo uporabljajo, sploh ne razlikuje od ostale populacije. Ko so se ljudje navadili na varno spolnost, ne vidijo več razlogov, da bi jo zanikali še tistim, ki se ogrevajo za svoj spol. Tako smo prišli od safe sex (varna spolnost) do same sex (istospolnost).

Ameriški katoliki zahtevajo odstop svojih kardinalov

Od Boga dana zamisel o spolnosti je pač rodovitna, vse ostalo je odklon in upor zoper Boga. No, ko smo že pri upornikih zoper Božji načrt za človeško spolnost. Po letih blamaže na Irskem je letos izbruhnil Čile in tudi mnogi drugi deli Južne Amerike so začeli protestirati zoper spolne zlorabe. Prišlo je do vrelišča, ko je sam papež izjavil, da je bil pri imenovanju tamkajšnjih škofov sam del problema in ne del rešitve.  Nato je sredi letošnjega poletja padel v nemilost vodilni ameriški zdaj že bivši kardinal McCarrick, ki je desetletja nadlegoval semeniščnike in še kakšnega ministranta vmes. Prav okrog Velikega šmarna pa je izbruhnilo pennsylvanijsko poročilo, ki je razkrilo, da je v tej zvezni državi bilo v zadnjih sedemdesetih letih zlorabljenih več kot 1000 mladih ljudi, večino moškega spola po rokah prek 300 duhovnikov (https://www.youtube.com/watch?v=PQ1oN_iksqU).

Poročilo je zlasti obremenilo washingtonskega kardinala Wuerla. Ta se je že glede svojega predhodnika McCarricka pridušal, da ni nič vedel, pri tem pa nam je hitel razlagati, da v resnici ne gre za neko veliko krizo, pač pa je treba gledati naprej, da se bodo ljudje imeli kam pritožiti. Kardinal Wuerl nas je hkrati miril, da je že do zdaj naredil ogromno, da se kriza zajezi in da so najbolj porazna poročila itak iz desetletij nazaj, medtem da je sedaj že mnogo bolje. Vsekakor je po njegovem ključno, da se umazano perilo še naprej pere doma in da preiskave vodijo škofje sami.

A ameriški katoliki niso tega mnenja. Terjajo odstop njihovih kardinalov. Škofje naj odprejo tajne arhive, v katerih je vse skrbno popisano, preiskovalci v prav vsaki zvezni državi pa jih morajo vzeti v roke in jih dati na beli dan. Tako, kot so pred kratkim naredili v škofiji Saginaw policisti vdrli v škofijske prostore in zasačili tamkajšnje osebje, ki je uničevalo dokumente. A našli so še mnogo in zagotovljeno je, da se preiskava še ne bo prav kmalu ustavila.

Molimo Mariji, da se Cerkev vrne h Kristusu

Te dni spet slišim žalostno mrmranje preprostih vernikov, češ da spet grdo pišejo o Cerkvi. Kvišku srca, kajti ne gre za omajan ugled Cerkve, pač pa za razkrivanje tistih, ki jo zlorabljajo v svoje sebične namene. Mi verniki molimo, da bi bilo razkrito čim več zločinov, da bi nam vrnili našo Cerkev. Da bi nas znova učili prave vere. Da nas ne bo več strah puščati naših sinov na duhovne vaje in v semenišča, kjer bi jih zlorabljali in pokvarili. Je to Marijina zmaga, napovedana v Fatimi, ali vsaj njen začetek? Molimo, da bi Marija dosegla, da bi bil Vatikan prisiljen v veliko čistko in da bi se Cerkev vrnila k svojim pravim koreninam, h Kristusu.

Prav lep začetek v tem smislu bi bil, če bi visoki cerkveni možje še enkrat premislili, a se na jesenski sinodi mladih res spodobi govoriti o sprejemanju LGBT ljudi in njihovih ‘posebnih darov‘ v Cerkvi. Morda pa bi bilo bolje, da bi naredili spokorni mimohod storilcev, ki bi bil uvod v sinodo, na kateri bi iz predalov potegnili ukrepe iz kanonskega prava. Le-te je Cerkev skozi stoletja s pridom uporabljala in ranljivi so bili varni. Zakaj so jih po koncilu nehali izvajati (prim. Benedikt XVI., Pastirsko pismo irskim katoličanom, t. 4 -, ne vem, zagotovo pa so najkrajše potegnili mladi in ranljivi posamezniki, zaradi česar so premnogi izgubili vero.

Ker tudi v Sloveniji cerkvene številke rapidno padajo, je na mestu vprašanje, kako je s temo zlorab pri nas. In še bolj pomembno vprašanje, kateri so vzroki zanje in kakšni so ukrepi, da do njih ne bi več prihajalo.