Pred
kratkim smo objavili prevod »dubia«, ki so jih kardinali Raymond Burke, Carlo
Caffarra, Joachim Meisner in Walter Brandmüller naslovili na papeža Frančiška
glede nekaterih aspektov apostolske spodbude Amoris Laetitia. Dvomi so v
mednarodnem katoliškem občestvu sprožili mnogo odzivov in zanimanja. Mdr. je
znani italijanski »katoliški« politik Rocco Buttiglione (ki je pred kratkim volil
za zloglasni zakon Cirinna o civilnih zvezah istospolnih!) pripravil svoj
odgovor, ki je bil preveden v številne svetovne jezike, objavljen je bil tudi
na spletni strani ljubljanske nadškofije (KLIK). Nedolgo zatem je bil na isti
strani objavljen še intervju z avtorjem. Na Buttiglionejev odgovor se je
nedavno skliceval tudi duhovnik Branko Cestnik, ko je na svojem blogu in
straneh spletnega portala Časnik zagovarjal papeževo delovanje. Vse to podaja vtis, da se vrh slovenske
Cerkve strinja z Buttiglionejevo interpretacijo. Ker se nam njegovi odgovori
žal ne zdijo prepričljivi, smo se odločili za prevod članka ameriškega
duhovnika in doktorja teologije Briana Harrisona, ki je prepričljivo pokazal
pomanjkljivosti Buttiglionejevega odgovora.
Brian Harrison, O. S.
PRVI DVOM
Prvi dvom zadeva najbolj
pereče praktično vprašanje, ki izhaja iz Amoris
Laetitia (v nadaljevanju AL): ali moramo sporočilo spodbude razumeti v
smislu dopuščanja prejemanja svetega obhajila nekaterih ločenih in ponovno
(civilno) poročenih, ki živijo more uxorio
(t.j. spolno aktivno)? Buttiglione pravi, da mora biti odziv na ta dvom
pozitiven, da torej dokument to res dovoljuje v nekaterih primerih. Kako torej
Buttiglione uskladi to doslej neprisotno dovoljenje s tradicionalno doktrino? »Med
dejanjem,« pravi, »ki je velik greh in izvrševalcem tega dejanja, ki se lahko
znajde zvezan z okoliščinami, ki zmanjšujejo njegovo odgovornost za dejanje oz.
lahko slednje v nekaterih primerih slednjo celo popolnoma izničijo, je potrebno
jasno razlikovati. Pomislimo na primer na primer ženske, ki je finančno in
duševno popolnoma odvisna od nekoga in je prisiljena imeti spolne odnose proti
svoji volji.«
Ta trditev se mi zdi kot
slamnati mož, ki se izogne bistvu vprašanja in vnaša zmedo v celotno diskusijo.
Buttiglione v svojem primeru pravzaprav opisuje »spolno sužnjo« podvrženo
posilstvu. Če je ženska prisiljena v spolni akt »proti svoji volji«, le-ta ne
predstavlja niti dejanja iz njene strani, kaj šele greha. Praktično vsi teologi
bi se strinjali, da ženski v zgornjem primeru tega dejanja ne bi bilo treba
priznati in obžalovati v zakramentu spovedi. A to ni situacija, o kateri govori
sveti oče v AL, kar bi Buttiglione moral vedeti. Frančišek namreč misli
neveljavno ponovno »poročene«, ki hote živijo more uxorio ter želijo zakramentalno odvezo ter obhajilo brez
odločitve za vzdržno življenje.
Buttiglione nato
nadaljuje, da je trdna odločitev za odpoved grehu nujno potrebna za prejem
zakramentalne odveze. A dodaja: »Toda spokornik morda ne bo takoj dosegel te
ločitve in oblasti nad samim seboj. Tu je pomemben pojem »situacije greha«, ki
ga je razložil Janez Pavel II. Nekdo ne more verodostojno obljubiti, da ne bo
nikoli več zagrešil nekega greha, če živi v situaciji, v kateri je izpostavljen
skušnjavi, ki se ji ne more upreti.«
Ta trditev ponovno vnaša
zmedo. Nujen del odločitve za odpoved grehu – ki jo izpovemo v obrazcu kesanja
– je tudi odločitev za izogibanje skušnjavi. Če se npr. ponovno poročena oseba
kesa greha, a se hkrati ne more ali noče ločiti od svojega civilnega
partnerja/partnerice oz. življenje pod isto streho zanj/zanjo predstavlja
nepremagljivo skušnjavo za prešuštvo, ne more dobiti odveze. Podobno kot je ne
more dobiti tudi alkoholik, ki svojemu spovedniku pove, da se ni pripravljen
odpovedati obiskovanju barov s prijatelji po službi. Buttiglione namreč nima
prav – pri omenjenih primerih ne gre za to, da bi bile osebe te odločitve nezmožne, temveč da tega ne želijo. Bog nikoli ne zahteva
nemogočega in nam vedno ponuja dovolj milosti za izpolnjevanje njegove volje.
Kot je sveti Pavel zatrdil kristjanom v Korintu: »Znašli ste se le pred
človeško preizkušnjo, Bog pa je zvest in ne bo dopustil, da bi bili preizkušani
čez svoje moči, ampak bo ob preizkušnji tudi omogočil izhod iz nje, da jo boste
mogli prestati.« (1 Kor 10: 13-14)
DRUGI DVOM
Buttiglionejev odgovor na
drugi dvom – če je učenje iz Veritatis
Splendor (VS) 79 o obstoju intrinzično zlih dejanj po AL 304 še vedno
veljavno – je zelo površen. Odgovarja, da je seveda še vedno veljavno, ker
papež ne ponuja drugačne ocenitve teh dejanj, temveč le pripoznava subjektivne
okoliščine, ki lahko zmanjšajo subjektivno odgovornost za intrinzično zla
dejanja. Če bi le bilo tako preprosto! Buttiglione namreč popolnoma prezre, kaj
je kardinale vodilo k pripravi vprašanja. V AL 304 papež namreč ne pravi le
tega, da je odgovornost za prešuštna dejanja lahko včasih zmanjšana zaradi
subjektivnih okoliščin. Zdi se, da trdi, da lahko obstajajo izjeme glede same prepovedi prešuštva. Sklicuje se
namreč na del Summe sv. Tomaža (Ia
IIae, Q. 94, a. 4), v kateri slednji ne govori o zmanjšani odgovornosti, temveč
o splošnih pravilih, ki ne veljajo v vsakem primeru. V kontekstu celotnega 8.
poglavja se zdi, da sveti oče v točki 304 implicira, da lahko na osnovi učenja
sv. Tomaža ugotovimo, da je moralni zakon o prepovedi spolne intimnosti izven
veljavne poročne zveze eno izmed tistih generalnih pravil, za katere v
določenih partikularnih primerih obstajajo izjeme. V prejšnjem poglavju AL
(303) papež namreč pravi, da lahko vest nekoga, ki živi v iregularnem spolnem
razmerju, »prepozna z določeno moralno gotovostjo, da je [to razmerje] skladno
z Božjo voljo v konkretni kompleksnosti posameznikovih omejitev«. Ker Bog ne bi
mogel nikoli zahtevati nečesa, kar je v nasprotju z njegovo lastno zapovedjo,
bi spolna dejanja v tem primeru bila objektivno nujna, ne le subjektivno
opravičljiva. Z drugimi besedami, zdi se, da papež Frančišek v AL 303-304 uči
šokantno novo tezo, da lahko človeška vest racionalno odkriva resnične izjeme
glede Božjega zakona, ki prepoveduje vse spolne intimnosti izven zakona.
Poleg tega Tomaž Akvinski
(kot so izpostavili številni tomistični raziskovalci) nikoli ne trdi ali
implicira, da se kaj takega lahko zgodi, zato je sklicevanje nanj v okviru
točke 304 napačno. V Q. 94, a. 4 namreč obravnava pozitivne aspekte naravnega
prava, glede katerega v določenih okoliščinah res lahko obstajajo izjeme, kot
je razvidno iz konkretnega primera, ki ga podaja. Čeprav obstaja zakon, da je
sposojene objekte treba vrniti lastniku, obstajajo nekateri primeri, v katerih
to ne velja: če bi npr. bilo jasno, da bi lastnik vrnjeno orožje uporabil za
zlo dejanje, mu ga izposojevalec v teh
okoliščinah ne bi smel vrniti. Sveti Tomaž nikjer ne pravi, da lahko obstajajo
izjeme glede negativnih zapovedi, kot je npr. »Ne prešuštvuj.«
TRETJI DVOM
Tu kardinali sprašujejo,
ali lahko po AL 301 še vedno trdimo, da ljudje, ki živijo in more uxorio, živijo v stanju stalnega
velikega greha. Buttiglione odgovori z »da«, pod pogojem, če razlikujemo med
velikim (objektivna ocena nemoralnega dejanja) in smrtnim (subjektivna izguba
posvečujoče milosti, do katere ne pride, če umanjka popolno zavedanje ali
privolitev) grehom. A Buttiglione se tu ponovno le dotakne površine problema in
zato ne razume resničnega razloga za dvom. Papež Frančišek v AL 303 namreč
zapiše šokantno trditev, da se lahko nekateri ponovno poročeni nahajajo v
»konkretni situaciji, ki jim onemogoča, da bi ravnali drugače brez dodatnega
greha.« A če bi bila odpoved nadaljnjim spolnim dejanjem za ljudi v tej
konkretni situaciji grešna, to pomeni, da njihovo nadaljnje spolno aktivno
življenje nikakor ne bi bilo stalno stanje velikega greha, še manj subjektivno
stanje smrtnega greha. Bilo bi moralno obvezno!
Poleg tega je
Buttiglionejevo razumevanje razlogov, zakaj ljudem v takem stanju Cerkev nikoli
ni podeljevala odveze in obhajila, zelo površno in pomanjkljivo. Pravi namreč:
»Kanon 915 zakramente odreka tistim, ki vztrajajo v javnem velikem grehu ne
glede na dejstvo (ki je prepoznano kot možnost), da morda niso v stanju
smrtnega greha. Razlog je očitno javno pohujšanje.« A v tem primeru je
izogibanje javnega pohujšanja po Janezu Pavlu II. le sekundarni razlog,
primarni razlog je striktno doktrinaren in torej ni podvržen spreminjajočemu se
cerkvenemu pravu (Familiaris Consortio
84).
Izpostaviti je potrebno,
da papeževe besede v FC 84 ne omenjajo nikakršnih olajševalnih okoliščin, ki bi
lahko dovoljevale podeljevanje zakramentalne odveze in obhajila ljudem v tem
položaju, tudi če bi se lahko popolnoma izognili javnemu pohujšanju. Ker je
njihova izključitev iz zakramentov utemeljena predvsem na »njihovem stanju in
življenjski situaciji«, ki »objektivno nasprotuje« globokemu poročnemu pomenu
evharistije, in ker to objektivno nasprotju očitno ostane tudi če se nekatere
osebe subjektivno ne nahajajo v stanju smrtnega greha (zaradi pomanjkanja
popolnega vedenja ali privolitve), je jasno, da jim noben duhovnik, ki je zvest
učiteljstvu sv. Janeza Pavla II. ne more podeljevati zakramentalne odveze in
obhajila. Janez Pavel namreč eksplicitno pravi, da lahko prejmejo zakramente le
tedaj, če se odločijo živeti vzdržno. Čudi me, da se tako pomemben
intelektualec kot je Buttiglione kaže kot popolnoma neveden glede učenja FC 84
in sploh ne omenja tega teksta.
ČETRTI DVOM
Tu bi se strinjal z
Buttiglionejem, da AL 302 (ki ga kardinali omenjajo v dvomu) sam po sebi
dopušča pozitiven odgovor na vprašanje o nadaljnji veljavnosti Veritatis
Splendor 81, ki uči, da okoliščine in nameni ne morejo nikoli spremeniti
intrinzično zlega dejanja v dobro ali dopustno dejanje. A obravnavane trditve
iz AL 303 in 304, ki sem jih predstavil zgoraj, postavljajo to pod vprašanje.
PETI DVOM
Štirje kardinali končno
sprašujejo, ali lahko po AL 303 še vedno velja učenje Janeza Pavla II. iz VS
56, da vest nima »kreativne« vloge, ki bi lahko »legitimirala izjeme glede
upoštevanja absolutnih moralnih norm, ki prepovedujejo intrinzično zla
dejanja.« Buttiglione odgovarja z uslužnim »da«, ne da bi se pri tem zares
spoprijel s katerim od stavkov iz AL 303 in 304, ki so primorali kardinale k
formuliranju dvomov.
Buttiglione zaključuje: »Zato
se mi zdi očitno, da je Amoris laetitia
povsem v skladu z naukom in izročilom Cerkve.« Njegova samozavest se mi zdi
popolnoma napačna in neprimerna glede na plitkost argumentov, ki jih
predstavlja v obrambo te globoko problematične apostolske spodbude.
