O številu grehov II.

sv. Alfonz Marija Liguori

A poreče kak grešnik: Saj Bog je usmiljen. Odgovarjam: Kdo li to taji? Usmiljenje božje je neskončno, a koliko se jih navzlic temu usmiljenju vsak dan pogubi? »Poslal me je, da ozdravim tiste, ki so skesanega srca.« (Iz. 61, 1.) Bog ozdravi njega, ki ima dobro voljo. On odpušča grehe, odpustiti pa ne more volje za greh. - In grešnik bode oporekal, češ, mlad sem še. Mlad si še? Res, toda Bog ne šteje let, ampak grehe. Mera grehov pa ni za vse enaka; nekaterim Bog odpusti sto grehov, drugim tisoč, zopet drugega pa že pri drugem grehu pahne v pekel. Koliko jih je Bog zavrgel že pri prvem grehu! Sv. Gregorij pripoveduje, da je bil zavržen v pekel neki deček, star šele pet let, izgovorivši bogokletno besedo. Presveta Devica pa je razodela služabnici božji Benedikti Florenški, da je bila neka deklica, stara dvanajst let, takoj po prvem grehu pogubljena. Neki drug deček, šele osem let star, je umrl takoj po prvem grehu in se pogubil. 

Evangelij sv. Matevža pripoveduje v 21. poglavju, da je Gospod takoj preklel smokvino drevo, opazivši jo brez sadja: »Na veke nikoli naj nihče ne je od tebe sadu!« In posušilo se je. Na drugem mestu pravi: »Zaradi treh pregreh v Damasku in zavoljo štirih mu ne bom zanesel.« (Am. 1, 3.) Morda bi utegnil kdo biti celo tako drzen in zahtevati računa od Boga, zakaj hoče komu odpustiti tri grehe, ne pa štirih? V tem pogledu nam je moliti božjo sodbo in govoriti z apostolom: »O globočina bogastva, modrosti in znanja božjega! Kako nerazumljive so njegove sodbe in neizvedljiva njegova pota!« (Rim. 11, 33.) Sv. Avguštin pravi: »On ve, komu zanese. Komur da usmiljenje, mu je podari; komur pa ga ne da, mu ga po pravici ne da.« Trdovratnež bode oporekal: Tolikrat sem Boga žalil, in mi je odpustil; zato upam, da mi odpusti tudi še ta greh. Jaz pa vprašam: Ako te Bog doslej ni kaznoval, mora li ostati vedno tako? Napolnila se bo mera in pride kazen. 

Samson, mene se z Dalilo, je tudi upal, da se reši iz rok Filistejcev, kakor poprej: »Ušel bom, kakor sem poprej storil, in se bom iztrgal.« (Sod. 16, 20.) A ta zadnji pot je bil vjet in je izgubil življenje. Ne reci, grešil sem in kaj se mi je dogodilo zlega? Nikar ne reci, pravi Gospod, toliko grehov sem storil, in nikdar me Bog ni kaznil: »Najvišji je namreč potrpežljiv povračevalec.« (Sir. 5, 4.) To se pravi, da enkrat pride in tedaj vse poplača; in čim večje bo prej usmiljenje, tem gorja bo kasneje kazen. 

Zlatoust pravi, da se je treba bolj bati, ako Bog prizanaša trdovratnežu, kakor če bi ga takoj kaznoval: »Bolj se je bati čakajočega, kot takoj kaznujočega Boga.« Zato piše sveti Gregorij, da Bog tiste, katere je dolgo čakal potrpežljivo, če ostanejo trdovratni, ostreje kaznuje: »Dalje ko jih je čakal, trše jih obsodi.« In pogosto - dostavlja svetnik - oni, katerim je dolgo časa prizanašal, potem umro, ne da bi bili imeli časa izpreobrniti se: »Čestokrat umirajo taki nenadne smrti, katere je dolgo čakal, da jim niti pred smrtjo jokati ni mogoče.« Zlasti bode tvoja zaslepljenost in trdovratnost tem večja, čim več razsvetljenja ti je Bog poprej dal: »Zakaj boljše bi bilo zanje, - piše sv. Peter - da ne bi bili spoznali pota pravice, nego da so po spoznanju odstopili od svete zapovedi.« (II. Petr. 2, 21.) In sveti Pavel pravi, da je nemogoče (kajpada moralno nemogoče), da bi se izpreobrnila duša, ki je iznova grešila: »Zakaj nemogoče je, da bi se zopet ponovili k izpreobrnjenju oni, kateri so bili enkrat razsvetljeni, tudi okusili nebeški dar, in so odpadli.« (Hebr. 6, 4.) 

Strašno je to, kar pravi Gospod onim, ki so nemi za njegove klice: »Ker sem vas klical, pa ste se branili, smejal in posmehoval se bom tudi jaz vaši pogubi.« (Preg. 1, 22.) Pazi na te dve besedi: Tudi jaz. Pomenjata namreč, da, kakor je grešnik zasmehoval Boga, ko se je spovedoval, obetal in vendar izdajal Boga, tako ga bode tudi Bog zasmehoval ob smrti. Nadalje pravi Modri: »Kakor pes, ki se vrača k temu, kar je izbruhnil, tak je neumnež, kateri svojo neumnost ponavlja.« (Preg. 26, 11.) To vrsto pojasnjuje kartuzijanec Dionizij, češ, kakor je ostuden in zaničljiv pes, ki požre to, kar je poprej izbruhnil, tako je zaničljiv Bogu, kdor se vrne v grehe, katerim se je odrekel pri spovedi: »Kakor je grdo in ostudno povžiti to, kar je kdo izbruhnil, prav tako je grdo in ostudno ponoviti odpuščene grehe.«

sv. Alfonz Marija Liguori, Priprava na smrt. Družba sv. Mohorja v Celovcu, 1900; str. 154-157

Prvi del: O številu grehov I.

Kardinal Burke v Trstu, oktober 2016

pokaditev oltarja

V soboto in nedeljo, 1. in 2. oktobra, je v Trstu gostoval ameriški kardinal Raymond Leo Burke. Slednji je zaradi svojega pokončnega prizadevanja za ponovno uveljavitev starodavne liturgije ter obrambo večnih moralnih resnic dobro poznan vsem, ki so aktivni v številnih gibanjih, ki si prizadevajo za poživitev liturgičnega življenja v skladu z Izročilom in oznanjevanje čistega nauka. V cerkev Brezmadežne Rožnovenske Device zato niso prišli le domači verniki, temveč tudi kar nekaj romarjev iz Slovenije in Hrvaške.

Po sobotnih pontifikalnih večernicah je vrhunec kardinalovega obiska predstavljala slovesna pontifikalna sveta maša v nedeljo dopoldne. Izvedeno je bilo Bachovo delo Maša v h-molu za soliste, zbor in orkester. Resnično monumentalno glasbeno delo je sveto daritev kar močno podaljšalo, saj je trajala več kot tri ure. Na tem mestu bi bilo nekoliko pričakovano govoriti o lepoti glasbe in čudoviti liturgiji, a iskrenost zahteva priznanje, da mi je bila dolgotrajnost, posebno zaradi pomanjkanja klopi oz. stolov, v nekaterih trenutkih kar precej mučna in naporna. Sveta maša je prav tako prizorišče duhovnega boja, na kar mnogi večkrat pozabimo. Kar same so se mi prikradle misli, da bi bil, če bi se maše udeležil v domači župniji, ob tej uri že udobno doma … A istočasno sem nenadoma začutil resnično grozljivost takega razmišljanja: Mar se ne nahajam pri ponovitvi strašnih dogodkov na Kalvariji?! Mar se ne kri božjega Sina ponovno pretaka zame, sam pa razmišljam o banalnosti domačega udobja?! In še bolj jasno kot doslej sem se zavedal pomena tradicionalne liturgije, ki nas vleče iz imanentistične otopelosti za presežno ter nas s svojim »tujim« dogajanjem prisili, da začnemo globlje razmišljati o bistvu svete maše in pomenu naše udeležbe pri njej. Zavedel sem se, da se moram prepustiti duhu liturgije, vstopiti vanjo ter svojo nepopolnost prilagoditi polnosti liturgije in ne obratno. 

Kardinal je pridigal o rožnem vencu. Predvsem je izpostavil molitev družinskega rožnega venca. Na koncu pa dodal, naj nas Marija, kot je v daljnem 16. stoletju izprosila milost za zmago nad prodirajočimi osmanskimi Turki v bitki pri Lepantu, tudi danes spremlja in priporoča svojemu Sinu.

Po končani maši je sledila daljša molitev, Prošnja Devici Mariji iz Pomejev, ki se moli dvakrat letno. Nanjo so Italijani precej navezani. Na koncu smo se zbrani verniki poklonili še kardinalu. S poklekom in poljubom prstana smo dobremu pastirju izkazali svoje spoštovanje ter hvaležnost za vse dobro delo, ki ga je opravil oz. ga še vedno opravlja. Kardinal pa je vernikom delil rožne vence in podobice Svetega Srca Jezusovega s krajšo posvetilno molitvijo. 

oltar z Najsvetejšim

sveta maša na stranskem oltarju

branje Evangelija

pridiga

prenos Najsvetejšega po svetem obhajilu

blagoslov vernikov

pozdrav kardinala in župnika

Vabilo: TLM v Črni vasi na Barju, 9. oktober 2016

Juventutem Slovenija vabi k tradicionalni latinski sveti maši, ki bo na 21. nedeljo po binkoštih, 9. oktobra, darovana v cerkvi sv. Mihaela na Barju v Črni vasi. Sveta maša se bo pričela ob 10.30. Sledil bo krajši ogled Plečnikove umetnine, ki je bila zasnovana in zgrajena konec tridesetih let prejšnjega stoletja. Pravijo, da se je Plečniku, ki je bil globoko veren katolik, v tej cerkvi posrečilo ustvariti poseben verski občutek, ki ga je težko eksplicitno opredeliti. Uporabil je nekaj nenavadnih, a premišljenih arhitekturnih rešitev. Med njimi velja omeniti prečno postavitev obhajilnih miz, ki ločujejo cerkveno ladjo na dva dela, ter postavitev glavnega oltarja ob daljšo steno.

Sveto mašo bo daroval p. Leszek Krolikowski, ki smo ga spoznali lani, ko je asistiral pri sveti maši msgr. Schneiderja v Ljubljani. Po sodelovanju na letnem romanju madžarske podružnice združenja Juventutem se bo na poti domov ustavil v Zagrebu in pri nas.