 |
| pokaditev oltarja |
V soboto in nedeljo, 1.
in 2. oktobra, je v Trstu gostoval ameriški kardinal Raymond Leo Burke. Slednji
je zaradi svojega pokončnega prizadevanja za ponovno uveljavitev starodavne
liturgije ter obrambo večnih moralnih resnic dobro poznan vsem, ki so aktivni v
številnih gibanjih, ki si prizadevajo za poživitev liturgičnega življenja v skladu
z Izročilom in oznanjevanje čistega nauka. V cerkev Brezmadežne Rožnovenske Device zato niso prišli le domači verniki, temveč
tudi kar nekaj romarjev iz Slovenije in Hrvaške.
Po
sobotnih pontifikalnih večernicah je vrhunec kardinalovega obiska predstavljala
slovesna pontifikalna sveta maša v nedeljo dopoldne. Izvedeno je bilo Bachovo
delo Maša v h-molu za soliste, zbor in orkester. Resnično monumentalno glasbeno
delo je sveto daritev kar močno podaljšalo, saj je trajala več kot tri ure. Na
tem mestu bi bilo nekoliko pričakovano govoriti o lepoti glasbe in čudoviti
liturgiji, a iskrenost zahteva priznanje, da mi je bila dolgotrajnost, posebno
zaradi pomanjkanja klopi oz. stolov, v nekaterih trenutkih kar precej mučna in
naporna. Sveta maša je prav tako prizorišče duhovnega boja, na kar mnogi
večkrat pozabimo. Kar same so se mi prikradle misli, da bi bil, če bi se maše
udeležil v domači župniji, ob tej uri že udobno doma … A istočasno sem nenadoma
začutil resnično grozljivost takega razmišljanja: Mar se ne nahajam pri
ponovitvi strašnih dogodkov na Kalvariji?! Mar se ne kri božjega Sina ponovno
pretaka zame, sam pa razmišljam o banalnosti domačega udobja?! In še bolj jasno
kot doslej sem se zavedal pomena tradicionalne liturgije, ki nas vleče iz
imanentistične otopelosti za presežno ter nas s svojim »tujim« dogajanjem
prisili, da začnemo globlje razmišljati o bistvu svete maše in pomenu naše
udeležbe pri njej. Zavedel sem se, da se moram prepustiti duhu liturgije,
vstopiti vanjo ter svojo nepopolnost prilagoditi polnosti liturgije in ne
obratno.
Kardinal
je pridigal o rožnem vencu. Predvsem je izpostavil molitev družinskega rožnega
venca. Na koncu pa dodal, naj nas Marija, kot je v daljnem 16. stoletju
izprosila milost za zmago nad prodirajočimi osmanskimi Turki v bitki pri
Lepantu, tudi danes spremlja in priporoča svojemu Sinu.
Po
končani maši je sledila daljša molitev, Prošnja Devici Mariji iz Pomejev, ki se
moli dvakrat letno. Nanjo so Italijani precej navezani. Na koncu smo se zbrani
verniki poklonili še kardinalu. S poklekom in poljubom prstana smo dobremu
pastirju izkazali svoje spoštovanje ter hvaležnost za vse dobro delo, ki ga je
opravil oz. ga še vedno opravlja. Kardinal pa je vernikom delil rožne vence in
podobice Svetega Srca Jezusovega s krajšo posvetilno molitvijo.
 |
| oltar z Najsvetejšim |
 |
| sveta maša na stranskem oltarju |
 |
| branje Evangelija |
 |
| pridiga |
 |
| prenos Najsvetejšega po svetem obhajilu |
 |
| blagoslov vernikov |
 |
| pozdrav kardinala in župnika |
Ni komentarjev:
Objavite komentar