Pravoslavni pogled na katoliške razprtije o moralni teologiji: neupoštevanje akribije pomeni konec ojkonomije

Pričujoče besedilo predstavlja prevod in priredbo komentarja znanega italijanskega pravoslavnega blogerja (sicer klasičnega filologa, bibliotekarja in preučevalca cerkvenih očetov) Pietra C. Tokrat se omenjeni avtor posveča razmerju med obvezujočimi moralnimi načeli in legitimnimi izjemami v kontekstu nedavnih katoliških razprtij na področju družine in spolnosti. Predstavljen pravoslavni pogled se v veliki meri sklada z uradnim (pravovernim) katoliškim pogledom in tako opozarja na površnost katoliških progresističnih krogov, ki se netočno sklicujejo na reševanje moralno-pastoralnih problemov po zgledu pravoslavja. Izvirnik je mogoče prebrati na: 

Traditio Liturgica: L' omicidio dell akribeia per l' oikonomia e il suo sucessivo suicidio

Že mesece se v katoliškem svetu vse bolj sklicujejo na domnevno »usmiljenje« v odnosu do ljudi, ki živijo v raznovrstnih oblikah sobivanja oziroma kohabitacije. Pri tem se pojavlja mnenje, da omenjene osebe – ker in ko jim je zaradi njihovega načina življenja odrečeno prejemanje evharistije – spadajo med vernike »druge kategorije«. Takšne in podobne izjave so predrzne in zelo nevarne. S tovrstnimi izjavami je povezano pričakovanje velikodušnega podeljevanja izjem po zgledu napačno razumljene pravoslavne ojkonomije, to je (pogosto le začasnega) priznavanja moralne legitimnosti »manjšega zla« v specifičnih primerih, ko je polno oziroma celovito udejanjanje obvezujočih moralnih načel bodisi neizvedljivo ali preuranjeno glede na duhovno stanje posameznika. Katoliški progresistično usmerjeni zagovorniki širokega podeljevanja izjem po zgledu ojkonomije svoja stališča označujejo za »pristno in edino pravilno krščanska«, svoje nasprotnike ali tiste, ki o tem dvomijo, pa žalijo z »rigoristi«, »farizeji«, »obsedenci s pravom« ipd. 

Da bi zapustili območje tovrstnih poenostavljenih in zmedenih mnenj, se je koristno ozreti v zgodovino Cerkve in tako razumeti logiko starodavnega krščanstva, bistveno strožjega od današnjega. Sveti apostol Pavel je denimo od svojih sovernikov celo zahteval neporočenost, saj naj bi se po njegovem prepričanju hitro bližal čas drugega Kristusovega prihoda, pri čemer bi lahko poročenost in od tod izhajajoča skrb za posvetne potrebe vsaj delno odvračala od doslednega in polnovrednega izpolnjevanja krščanskega načina življenja, kar se v pravoslavni tradiciji označuje z grško besedo akribija (strogost, natančnost). Ko pa je Pavel spoznal stvarne življenjske razmere takratnih kristjanov, je še vedno veljavni akribiji – ne da bi jo s tem kakorkoli zanikal – pridružil ojkonomijo. V tej zvezi se je vredno spomniti znanega izreka o dopustnosti zakonske zveze zavoljo preprečevanja »večjega zla« nečistovanja: »Bolje se je poročiti, kakor goreti!« (prim. 1 Kor 7, 8–9) Kakšen je torej globlji smisel tega izreka? Gre za to, da je cilj strogih stališč akribije odpirati pot h Kristusu, v srcu vsakega vernika ohranjati pri življenju zavedanje o resničnosti Boga in njegove neskončne ljubezni, ki pa ni ločena od resnice in pravičnosti. Stroga pravila nimajo smisla zaradi samih sebe, temveč zato, ker človeka usmerjajo skozi življenje in ga spodbujajo k hoji v smeri nebes, k hoji, ki ni za nikogar lahka. Brez strogih pravil in duha akribije se človek – prepuščen svojim lastnim merilom – poskuša odreševati sam iz sebe, brez Odrešenika, pač v skladu s plehkim in udobnim merilom, ki je v današnjem času tako zelo razširjeno: »Če se počutiš dobro, potem je vse v redu.« 

Zgoraj omenjeno merilo »dobrega počutja«, ki je lahko sprejemljivo z vidika posvetne psihologije, za Cerkev nima nikakršnega pomena. Cerkev se namreč ne giblje pod taktirko psihologije – kar se sicer na žalost pogosto dogaja na Zahodu –, temveč v skladu z duhovnostjo, ki se nahaja na povsem drugačni ravni in zahteva pristno notranjo razpoložljivost za Boga. Od tod postane jasno, da ojkonomija v Cerkvi vselej vodi k uresničenju akribije, saj (začasno) dopuščanje zelo splošnega izpolnjevanja določenih pravil v izjemnih primerih obstaja prav zato, da bi to privedlo k njihovemu karseda natančnemu in doslednemu izpolnjevanju. Naj pri tem navedemo primer.

Dvema osebama, ki živita skupaj neporočena, bi morala Cerkev najprej zastaviti vprašanje, ali želita ljubiti Kristusa. Če bi bil odgovor pritrdilen, bi ju morala opomniti, da hoja za Kristusom – tako od njiju kot od vseh ostalih vernikov – zahteva tudi žrtve. Kristus resda sprejema vsakega človeka, vendar ga ne želi pustiti »takšnega, kakršen je«, temveč želi, da se spreobrne, da si nadane »svatovsko oblačilo«, da bi tako lahko vstopil v Ženinovo dvorano (prim. Mt 22,1–14). Spreobrnjenje ali metanoia je predvsem notranje razpoloženje in skupaj s tem priznanje, da nihče ni pred Bogom popoln, da je človeška narava ranjena, dovzetna za različne grešne strasti in posledično podvržena nezvestobi in zaprtosti v odnosu do Boga. Temu notranjemu razpoloženju mora postopoma slediti zunanja in praktična izbira. Dve osebi, ki živita skupaj neporočena, se morata bodisi veljavno cerkveno poročiti ali pa odpovedati aktivnemu spolnemu življenju. V Cerkvi je namreč spolnost uravnavana in ni prepuščena samovoljni presoji ali osebni kaprici. Namen tega pravila je ohraniti čistost duše pred nebeškimi stvarnostmi, da se ne bi človek v obilici priložnosti za zlorabo svobodne volje odtrgal od Boga in samega sebe zavajal z besedami: »Duša, veliko dobrin imaš, shranjenih za vrsto let. Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje.« (Lk 12,19)

Če je odločitev za čistost iz povsem človeško razumljivih razlogov za koga v določenem primeru (začasno) neizvedljiva, bo njegovo krščansko življenje vsekakor okrnjeno, dostop do zakramentov pa otežen. Toda to še zdaleč ne pomeni, da imamo opraviti z vernikom »druge kategorije«, temveč zgolj s tem, da si je posameznik (začasno) izbral svoje specifično mesto v Cerkvi, kjer mu bo Bog po svoji previdnosti pomagal k nadaljnji rasti v veri in krepostih. Po našem osebnem mnenju bi lahko Cerkev tiste skupaj živeče neporočene pare, ki dlje časa niso spolno aktivni, prepustila k zakramentoma sprave in evharistije, vendar vselej s previdnostjo in premislekom. Na tak način bi bila uporabljena ojkonomija, hkrati pa bi akribija ostala nedotaknjena. 

Zelo drugače pa je treba pristopati k vrednotenju kohabitacije kot take. Pri tem je treba odločno zavrniti zgolj psihološko merilo, da je »ljubezen« med dvema skupaj živečima osebama enaka »ljubezni« dveh veljavno cerkveno poročenih zakoncev in da bi bilo zato krivično odrekati evharistijo tistim, ki živijo skupaj (tudi spolno aktivno) izven zakramenta svetega zakona. Na žalost obstajajo katoliški duhovniki in škofje, ki bi kaj takega počeli v vsakem primeru in brez pozivanja k spreobrnjenju, kar se neredko dogaja že sedaj, zlasti v deželah srednje in zahodne Evrope. Znašli smo se torej pred primeri uporabe ojkonimije ob odsotnosti upoštevanja akribije. Uporaba ojkonomije brez akribije povzroča uvajanje dvojnih meril in posledično pomeni teptanje pravičnosti! Kdor se je do sedaj iskreno trudil hoditi po zahtevni poti približevanja nebesom, se bo sedaj upravičeno počutil izdanega s strani Cerkve, ki jo je vseskozi spoštoval in njena iz božjih zapovedi izhajajoča pravila jemal zares. Če je zahtevnost akribije predvidena za vse vernike, ni razloga, da bi bila določenim skupinam vernikov podeljena posebna »pravica« živeti zgolj v skladu z ojkonomijo brez akribije. Poleg tega uporaba ojkonomije brez upoštevanja akribije uničuje sam smisel ojkonomije kot take. S tem ko je opuščeno pozivanje k spreobrnjenju, ko se dejansko podeljuje enako dostojanstvo vsakršni obliki skupnega življenja, ko se sklicuje zgolj še na psihološki vidik človeka, se neizogibno privede do naslednjega zaključka: »Če se počutiš dobro, potem je vse v redu.« Takšno razmišljanje in delovanje dolgoročno vodi v agnosticizem in opustitev vsakršne verske prakse, saj je na tak način človek razumljen kot samozadosten, kot nekdo, ki ne potrebuje odrešenja, božje milosti in duhovnega boja.  

V tej luči menimo, da bo v katoliški Cerkvi na Zahodu – razen v primeru nepričakovanega preobrata – nepoznavanje smisla ojkonimije, prevlada ideologije zavračanja akribije, pomanjkanje duhovnega pogleda in poklekanje pred psihologizacijo privedlo do notranjega izpraznjenja krščanskega oznanila.

Sveta maša in piknik: Sveti Tomaž - 24. julij 2016

Člane, prijatelje, podpornike in vse, ki bi se radi udeležili tradicionalne latinske svete maše in se po njej mogoče še malo ustavili v prijetni družbi, vabimo v nedeljo, 24. julija, k Svetemu Tomažu pri Ormožu.

Ob 11.30 bo darovana tradicionalna latinska sveta maša po Rimskem misalu sv. Janeza XXIII.

Po sveti maši bo organizirano druženje v obliki piknika, kjer bomo imeli čas poklepetati, se spoznati ali se ponovno srečati.

  

Zaradi lažje organizacije prosimo, da se udeležbo na pikniku potrdi preko obrazca na desni strani, Facebook sporočila ali osebno.

Ob deveti obletnici motuproprija Summorum Pontificum

7. julij 2007 bo v zgodovini ostal zapisan kot dan, ko je papež Benedikt XVI. osvobodil tradicionalno latinsko sveto mašo in uradno zapisal, da ni bila nikoli prepovedana. Za to, verjetno najpomembnejše, dejanje vsega njegovega papeževanja, smo mu izredno hvaležni.

TLM, Suha pri Škofji Loki, 21. 5. 2016

Summorum Pontificum - Deo Gratias!

Presveti zakrament - sv. Peter Julijan Eymard - IV.

PREMIŠLJEVANJE O SVETEM OBHAJILU

Iz spisov in govorov

Sv. Petra Julijana Eymarda

4.

HREPENENJE PO OBHAJILU

Lačne je napolnil z dobrotami.

(Lk 1,53)

         Potreben in bistven pogoj za sv. obhajilo je, da smo v posvečujoči milosti. Spodobi se pa tudi, da imamo kreposti in pobožnost. Prav tako pa se tudi spodobi, da imamo pošten namen in goreče hrepenenje. Žal pa se pogosto obhajamo brez posebnega namena in skoraj brez zavesti, kaj prejemamo. Da se torej obvarujemo te napake, razmišljajmo, kaj vse se spodobi za dobro obhajilo.

         Da nam obhajilo koristi, je prvi in najvažnejši pogoj ta, da po njem hrepenimo.

I.

Kaj nas priganja k jedi? Biti moramo lačni, čutiti potrebo po hrani, ker bi sicer opešali. Jesti je namreč nekaj neprijetnega in nič kaj lepega, prebava pa je pogosto utrudljiva in težavna. Zato nam je dobri Bog dal tek, ki si hrane zaželi, jedem pa okus, da so nam všeč.

         Tako so nekateri tudi lačni obhajila, lačni Jezusa Kristusa, pa ne vsi enako. Pa čim bolj so lačni, tem bolj jim obhajilo koristi. Zdrav želodec čuti lakoto in hrano prebavi, nasprotno pa bolan želodec ničesar ne prenese.

         Treba je torej, da nam Bog vzbudi tako lakoto po obhajilu, sicer bi si obhajila nikoli ne zaželeli. Med Bogom in med nami je namreč tolikšna razdalja, da bi sami od sebe nikoli ne upali k sv. mizi, če bi nam milost ne vzbujala lakote, ki jo je treba potešiti, tolikšne lakote, da zaradi nje pozabimo na neskončno dostojanstvo Jezusa Kristusa in mislimo edino le na svojo potrebo. Bog s svojo milostjo našega duha kar prevzame, da ne vidimo svoje revščine, ampak njegovo dobroto, da pozabimo, kaj smo mi in kaj je on.

         Ljudje živimo od želja in nič velikega ne iščemo, nič ne začenjamo, česar bi si ne bili že dolgo želeli. Prav tako nas božja želja priganja k obhajilu, ker nam hoče vliti poguma, da se bližamo Sodniku nebes in zemlje, ne da bi od groze skoprneli. Lakota po Bogu opravičuje našo drznost. Saj nesrečnik, ki vzame kruh, da od lakote ne umrje, vendar ni tat. Stiska ga opravičuje.

         Morda mi porečeš: »Jaz takega hrepenenja ne čutim.« - Če ne hodiš k obhajilu, je to že mogoče; ako pa hodiš, ti pa rečem, da je hrepenenje po njem obudil Bog. Ako bi ga prav nič ne imel, si ne bi upal k sv. obhajilu.

         Le povej mi, kateri ubožec, pa naj od lakote umira, bi se upal sam povabiti h kraljevi mizi, da bi z njim obedoval? Kaj takega ne boš učakal. Pa vendar je pri obhajilu razdalja med nami in Bogom še brez primere večja. Kako to, da si vendarle upamo k obhajilu? Zato, ker nam Jezus Kristus v svoji neskončni dobroti zastre oči, potem pa njemu nasproti storimo nekaj, česar bi si ne upali nasproti zemeljskemu velikašu; povabimo se k njegovemu obedu!

         K obhajilu nas torej močno priganja lakota po obhajilu. Čim večja in hujša je, tem pogosteje se obhajaj. – Ali pa duhovno rasteš in se krepiš? Če moraš reči, da ne, tedaj ne ješ dosti, ali pa ješ brez teka. Pa se prisili ali vsaj svojo potrebo spoznaj, če že ne moreš biti lačen ljubezni!

II.

         Nekakšno lakoto po obhajilu namreč moremo vedno čutiti in vedno moremo imeti po njem neko hrepenenje.

         To je hrepenenje bolnika, ki čaka zdravnika, ker trpi bolečine, ki prosi pijače, ker ga zdeluje vročina. Prav tako se ubogi Adamovi otroci z globokimi ranami postavljamo pred Gospoda in mu pravimo: »Gospod, sama beda in trpljenje je naš delež, pridi nam pomagat! Naj te naše borno ležišče ne odbija! Želim te prejeti, ker bi rad dobil nekaj moči! Usmili se moje revščine!« - tako govorijo skoraj vsi obhajanci. Le glej ga, grešnega spokorjenca: pravkar se je izpovedal in komaj še stoji na nogah! A pošljejo ga k sv. mizi in po pravici govori svojemu Gospodu: »Daj mi kruha, od lakote umiram! Kako naj stopim na ozko in strmo pot krščanskega življenja, ko pa sem doslej hodil po široki in zložni poti greha?« - Glej to je prava lakota, ki je našemu Gospodu všeč, ki mu daje čast, da se poniža do nas. Želim ti, da bi takole lakoto ubožca pogosto čutil in se takoj poslužil pravice do obhajila; ker si potreben, imaš pravico!«

         Ako čutiš potrebo in ti je vest čista, bo tvoje opravilo dobro in koristno. Ganljiv dokaz za to nam sporoča evangelij.

         Neki kralj je napravil sijajno gostijo. Mnoge je obvestil in povabil, pa niso hoteli priti. Razlagalci pravijo, da zato ne, ker bi morali poročencema prinesti darila. Ko kralj to izve, pošlje po ubožce na trge in razpotja; zbrali so na gostijo berače in pohabljence, ki so Jezusu bolj všeč od bogatih ošabnežev. Vedi pa tudi, da so služabniki ob dohodu v dvorano vsakemu oblekli svatovsko obleko. Pride tudi kralj sam in se veseli sreče, ki sije z vseh obrazov, po navadi tako žalostnih. Tedaj pa med svati opazi nekoga, ki je še vedno oblečen v navadno obleko. Kralj razdražen namigne in vržejo ga ven. In ta človek je kaj takega v resnici zaslužil; saj ga nihče ni terjal, naj poročencema prinese darov, le dostojen naj bo. Vsi drugi, oblečeni v bele halje, so ostali, čeprav revni in pohabljeni; saj jim je njihova beda dajala pravico do gostije.

         Glej, tudi mi smo revni, tudi mi bolni, prav zato pa naj bo naše hrepenenje močnejše. Saj je Gospod ves srečen, da more koga ozdraviti, ko mu pokaže svoje rane! V njegovem življenju nikoli ne beremo, da bi bil hodil v hiše bogatinov in mogočnikov. Komaj je sprejel povabilo dveh ali treh farizejev, pa še to le zato, da bi jih ozdravil njihovega napuha in zmot. Tudi ti so namreč bili bolniki, čeprav posebne vrste. Med ubožce pa je Jezus rad zahajal in nič ga ni odbijalo.

         Prihajaj torej tudi ti in prosi Gospoda moči in poguma! Gospod, sam ne morem več naprej, zato padam predte na kolena! Še enkrat ti rečem: Pridi, ne prihajaj zato, ker si vreden ampak, ker si potreben!

         Zaupljivo moli: »Gospod, daj nam danes naš vsakdanji kruh! Ubogi berač sem, ki se ne morem sklicevati na svojo pravico, ampak na tvoje povabilo.« In Gospod te bo lepo sprejel. Ker te je povabil, te noče zavrniti, ampak hoče te pritisniti na svoje srce in te obogatiti z zakladi svoje milosti in dobrote.