Gostujoče pero: Blaž Koman, Jaz in moj križ

  Prepričan sem, da je dovolj obisk najbližjega McDonald`s-a, da se mi utrne vsaj začetna misel, iz katere zmorem plesti nadaljnje razmišljanje. In ko govorim o McDonald`s-u in hamburgerjih, govorim o vsaki restavraciji in javni obedovalnici. Preprosto naročiš hamburger ali dva, ali, ker imam še privilegij koriščenja študentskih bonov, obrok, ki ga v tisti restavraciji nudi en bon, sedeš za mizo ter se počasi in spoštljivo, z mislijo na Gospodovo daritev na križu, z mislijo na vsak zabit žebelj v človeško telo našega Gospoda pokrižaš ter zahvališ za obrok, ki ga boš smel užiti. Saj se, kajne?

Odgovor naj vsak zadrži zase. Ker pa sem drzen mož in pogosto dvignem glavo znad obroka, se takrat za trenutek ustavim in ozrem naokoli. Tako, z mislijo v glavi: »Pa ja nisem edini kristjan, ki jé v restavracijah? Al` res vsi ostali kristjani jedô doma?«

In čakam. Kakšno minutko, dve … celo pet, celo deset! Tako dolgo, da se mi vmes že vse ohladi! A ne morem si pomagati, da ne bi vedno bolj panično strmel okoli v nestrpnem pričakovanju, da bi srečal brata v veri, ki se bo tako kot jaz zahvalil Bogu za obrok in ga slastno užil. In vedno znova ostanem razočaran in »osamljen« vernik.

Sedaj pa pojdimo malce k številkam, ker me to dejstvo osamljenosti pri javnem izražanju vere malce skrbi in bega. Sicer častitljivi služabnik Fulton Sheen v eni svojih televizijskih katehez v svojem značilnem slogu opozarja na možnost statističnega zavajanja, a vendar imamo jasne številke, ki ne počivajo na reprezentativnih vzorcih, ampak na vseslovenskem popisu prebivalstva.

Pa se lotim seštevati 1+1, kolikor mi moj omejeni človeški um dopušča. Po zadnjem popisu prebivalstva (2002) je bilo v Sloveniji 57,8% pripadnikov katoliške vere. In, ker se – naj bi se - križajo vsi kristjani, ne le katoliki, bom sem prištel – zaradi vprašanja izražanja javnega izražanja vere – še ostale krščanske skupnosti v Sloveniji: vernike pravoslavne Cerkve in protestante, ki sicer živijo v zmoti, a tudi njim bomo z zgledom in molitvijo pomagali najti pot zopet naprej k Resnici. Kajne? Skratka, seštevši številke dobimo točno 61 odstotni delež kristjanov v Sloveniji.

Kaj to pomeni? To pomeni, da bi moral vsaj (!) eden od dveh ljudi poleg mene v restavraciji – glede na statistična dejstva (!) – biti kristjan. To pomeni, da bi se, če je v povprečni restavraciji na 10 minut 8 novih gostov, v teh intervalih pred jedjo morali pokrižati vsaj štirje obiskovalci. In kot verna oseba, ki polagam svoje življenje, prošnje, težave, zaupanje, hvaležnost in delo redno Bogu na oltar, se začudim, zakaj vsi ostali verniki okoli mene skrivajo svojo ljubezen do Boga?

Vendar pustimo svet številk in statistike ter poglejmo, kaj je danes najbolj popularna teza o veri. Gre nekako takole: »Vera je osebna stvar,« sledi pa: »Ne smem je vsiljevati drugim.« Z obojim se strinjam. Toda nenehno iskanje Boga mi ne dopušča, da bi kar tako sprejel takšni tezi.

Vera je zagotovo osebna stvar, kajti, ker je vera odnos s Bogom, ne more biti drugačna kot osebna, saj neosebni odnos ne more obstajati. In, ko postane naša vera neosebna, ko naš odnos z Gospodom postane zgolj odnos v relaciji jaz-objekt (relikvija, amulet, križ …), umre. Dokler pa ohranjam osebno vero, oseben odnos z Gospodom Očetom, dokler pristopam pred Gospoda v molitvi, v obhajanju, dokler se mu približujem na najbolj osebne (!), skorajda in morda celo včasih intimne načine, toliko časa bo moja vera trdna.

The Sign of the Cross - msgr. Jean-Joseph Gaume

Druga teza pa se napačno tolmači, zaradi nerazumevanja prve. Mnogi so namreč O-se-bno vero zamešali z ZA-se-bno. Osebna vera je usmerjena iz osebe v osebo, zasebna vera pa je namenjena zgolj sebi, torej zase. Je sebična, skrivaška, morda celo okultna. Zato takšni ljudje, ki gojijo zasebno raje kot osebno vero, tudi ne vedo, kakšna je razlika med vsiljevanjem vere in resničnim apostolsko pričevanjskim življenjem po Evangeliju.

Krščanska vera ni skrivaška! Ni in nikdar ne bo zasebna! Kako bi blažena Mati Terezija delovala, ko bi govorila, da je njena vera »osebna« v današnjem pojmovanju in – Bog pomagaj! – je ne sme vsiljevati najbolj ubogim med ubogimi? Bi še vedno bila sposobna ponižno, a brezkompromisno s križem preko rame in Gospodovim imenom na ustnicah pristopiti k tistim na dnu?

Kako bi deloval sveti Frančišek? Ali sveti don Bosko? Bi prvi zapustil vse svoje imetje najbolj potrebnim in oblekel raševinaste obleke ter se v polnosti predal Bogu, ko bi bila vera zanj nekaj »osebnega«? Nekaj kar sodi med štiri stene njegovega doma in med hladni marmor cerkvenih oltarjev? Bi sveti Janez Bosko povabil ničkoliko mladih in jim podajal svoje kateheze, ki so obrodile celo svetnike (!), ko bi zadrževal vero v sebi in bi se jo bal »pokazati«, torej po njej živeti?

Tudi sedanjega priljubljenega papeža Frančiška nisem še niti enkrat videl, da bi v javnosti tajil svojo ljubezen do Kristusa Gospoda. In vendar poznam (!) – osebno! – mnoge njegove »privržence«, ki se še pred Najsvetejšim ne vedejo nič kaj krščansko, kaj šele, da bi znali ali si celo drznili živeti in izražati svojo vero v javnosti, pred neznanci ali pred poganskimi prijatelji.

In med tem, ko si mi ne drznemo javno oznanjati »Veselega oznanila«, živeti nauk, ki nam ga je zapustil naš Gospod Jezus Kristus, med tem, ko niti ne pomislimo, da bi se pokrižali pred jedjo, kaj šele, da bi počeli vsaj svetnikov, če že ne Kristusa, vredna dejanja v javnosti, so nekatere polna usta svetnikov, citatov iz Svetega Pisma, citatov svetega očeta, molitev za karizme in krščanskih moralk. Da o anonimnih »duhovnikih«, ki se skrivajo za »cool« majicami in »jeans« kavbojkami ter sramujejo svoje pastirske »uniforme«, ne zgubljam besed …

Zato pomisli naslednjič, ko boš videl ubogega na ulici, kaj ti zapoveduje Gospod, ko boš prejel predse jed, ko boš priča nasilju, ko boš priča grehu, zlu … Koliko zares ljubiš Boga. Je tvoja vera skrivaška, zasebna, namenjena le za tvojo sprostitev, za v tvoj dom in tvojo cerkev, ali je tvoja vera resnično krščanska, Kristusova, apostolska, pričevanjska, življenjska? Je tvoja vera tvoj ponosno naložen Kristusov križ ali si že davno odvrgel ta križ in prenehal hoditi za Kristusom?

»Vsem pa je govoril: 'Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj.'« (Lk 9,23)

Gostujoče pero: Andrej Vončina - Revni in bogati na istem čolnu

Sv. Elizabeta hrani bolnika, ki je Kristus

Problematično gledanje na družbo (2)

Naslov sicer ni mišljen dobesedno, kakor ste najbrž že razumeli, saj se ne nahajamo na istih razpadajočih plovilih v materialnem pomenu skupaj s pribežniki, smo pa na istem čolnu z njimi (in z drugimi priseljenci ali, če vam je ljubše, “migranti”) prebivalci t. i. “razvitega sveta” v prenesenem pomenu. Tudi mi namreč sanjamo o nekih nebeških vizijah, kjer bomo uživali in se imeli “fajn”. Ujeti smo v pozunanjenost, v materialno blaginjo, tehnologije – v, če rečemo strnjeno: “zdeti se” in “imeti”. Sebe nikakor ne bi izključil iz tega, ker sem tudi sam ujet v to, zato se sprašujem, ali lahko sploh koga še izključimo. Najbrž so izjeme zelo zelo redki posamezniki, ki pa, po reku, potrjujejo pravilo. Potem pa mi iz “razvitega sveta” govorimo o tem, kako je treba tudi narode iz “nerazvitega sveta” ali iz “tretjega sveta” osvoboditi njihovih spon in jim zagotoviti “blaginjo”. Toda, kaj mislimo pod tem pojmom? 

Mislimo, da blaginja nujno predstavlja naš zahodni model, pri katerem pa si spet bolj ali manj naivno domišljamo, da pri uresničevanju tega našega modela ne bo prišlo do nobenega izkoriščanja nikogar. To je utopično pričakovati, saj je naš kapitalistični ekonomski sistem tako naravnan, da mu ne moremo ubežati in pušča za seboj “krvavo sled”, saj zahteva določene žrtve in povzroča čedalje večji prepad. Ta sistem proizvaja na eni strani ljudi, ki so v svojem blagostanju indiferentni do bližnjega, na drugi strani pa so ljudje v pomanjkanju, ki pa so pravzaprav ujeti v brezizhodni položaj. Svobodnjaška ali “libertinska” družba, kjer je lastni jaz edino merilo presojanja resničnosti in morale, namreč ne pozna solidarnosti in drugih vrednot kot le tistih (če jih sploh lahko označimo za vrednote, a se tako pojmujejo), ki še povečujejo “ego” posameznika in še bolj izčiščujejo njegov družbeni “status”. Če pa tega še nismo dosegli, si to v svoji notranjosti na neki način želimo in po tem hrepenimo, vsaj malo. Dodajmo potem še to, da je naša družba popolnoma specializirana ter industrializirana, zato pa je le malo drugačnih možnosti preživljanja, četudi so, pa se s tem ukvarja le peščica ljudi. 

Vendar, da ne bo kdo mislil, kako da se sedaj dajo zadeve nadzirati, ker so ušle izpod nadzora. Poglejmo samo proizvodnjo hrane, kjer je nadzor skoraj popolnoma nemogoč, sama omenjena proizvodnja pa je del industrijske mašinerije, do katere tako “revni” kot tudi bogati ne morejo priti tako zlahka, kot so lahko prišli pred, denimo, sto leti. Pridemo tako do tega, da ne drži več, kako so stvari “sad dela človeških rok”, kakor še vedno lahko slišimo celo pri maši po novem mašnem obredu, kadar pri prinašanju darov ni petja (“Hvaljen Bog, Gospod vesolja, po tvoji dobroti smo prejeli ta kruh. Tebi ga prinašamo, sad zemlje in dela človeških rok …”). Kadar pa hrana ni več sad dela človeških rok, postane mašilo za raznorazne družbene in moralne praznine. Iz tega tako izhaja to razsipavanje s hrano, kateremu niti ne moremo reči razsipavanje, glede na to, da gre za predvideno posledico industrializacije prehrane. Kaj bi se namreč zgodilo, če tega razsipavanja ne bi bilo?

 Mnoga prehrambena podjetja sploh ne bi mogla preživeti, kakor lahko zatrdimo tudi za oglaševalska podjetja. Posledično bi to privedlo do velikega števila nezaposlenih. Če pa dandanes nimamo industrijskega bogastva, je to seveda slabo za določena ozemlja, kakor lahko vidimo na slovenskem Goriškem in Vipavskem, pod nosom pa se lahko obriše tudi Cerkev, zlasti njene karitativne organizacije, ki nimajo od kod dobiti materialne in finančne vložke in ki so praviloma donacije tistih, ki uživajo večje blagostanje. S temi donacijami in vložki bi težko v Cerkvi pomagali ubogim in pomoči potrebnim oz. bi bila ta pomoč zelo, zelo majhna. Družba, v kateri naj bi vladala samo logika solidarnosti, je utopija. Seveda bodo nekateri takoj navedli odlomek iz Apostolskih del, kjer zadeva velja, a je ta model že kar nekaj stoletij nemogoč, vsaj kot družbeni model. V bistvu namreč solidarnost ni neki družbeni imperativ, ampak je to moralni imperativ, ki zadeva mojo in tvojo dušo, mojo in tvojo notranjost, nikakor pa ne obvezuje držav in ekonomij, ki – to je logično, če pomislimo – sploh ne vejo, kaj solidarnost pomeni. Kdo je torej tu žrtev in kdo rabelj? Morda pa smo vsi sami svoji rablji, revni in bogati pa smo vsi na istem čolnu, ta čoln pa je izgubljen na odprtem morju.
/ dalje prihodnjič

O začetkih neke tragedije

"Gaude, Maria Virgo, cunctas haereses sola interemisti."
"Raduj se, Devica Marija, vsa krivoverstva si sama zatrla."Rimski misal 1962,
maša "Pozdravljena" v čast preblaženi Devici Mariji

 

V preteklih tednih je nekatere katoliške internetne strani pretresala določena tema z določenim načinom razmišljanja, ki ga pred tem v slovenski Cerkvi skorajda (če to primerjamo z zahodnoevropskimi državami) nismo poznali. Gre namreč za vprašanje homoseksualnosti in želja nekaterih ljudi, ki si predstavljajo, da bi lahko Cerkev ta dejanja priznala kot sprejemljiva ter posledično celo uradno dovolila homoseksualne (sodomitske) »zveze«.

Celotna razprava je najprej razkrila versko nepismenost številnih, ki sebe sicer označujejo za verne katoličane in imajo morda dobre namene. Prav zaradi nevarnosti nesporazumov in zmot se zdi smiselno, da v kratkem prispevku jasno razložimo cerkveni nauk o sodomiji. To je še toliko bolj potrebno, ker so se v razpravo z bolj ali manj heretičnimi stališči vključile tudi osebe, ki zavzemajo pomembna mesta v katoliških organizacijah oziroma so celo posvečene. Tak nastop seveda še dodatno bega ljudi in pripomore k temu, da bo katoliški tabor pred naslednjim bojem za družino, ki nas kmalu čaka, še šibkejši in bolj razdeljen.

Kaj torej Cerkev dejansko pravi o homoseksualcih in homoseksualnosti (sodomiji)? Cerkveno učiteljstvo jasno uči, da so homoseksualna (sodomitska) dejanja v celoti in vseskozi grešna. Gre za hud greh, ki do neba vpije po božjem maščevanju. Kar pa zadeva nagnjenje, lahko v Katekizmu beremo, da je homoseksualno nagnjenje »objektivno nekaj neurejenega« (KKC 2357). Ta nauk jasno potrjuje tako Stara kot tudi Nova zaveza. Apostol Pavel tako piše Rimljanom o grehu sodomije: 

»Zato jih je Bog prepustil poželenjem njihovih src, v nečistost, tako da so sami skrunili svoja telesa. Božjo resnico so zamenjali z lažjo. Častili in oboževali so stvarstvo namesto Stvarnika, ki je slavljen na veke, amen. Zaradi tega jih je Bog prepustil sramotnim strastem. Njihove ženske so namreč zamenjale naravno občevanje s protinaravnim, podobno so tudi moški opustili naravno občevanje z žensko in se v svojem poželenju vneli drug do drugega. Moški so počenjali nespodobnosti z moškimi in tako sami na sebi prejemali povračilo, ustrezno svoji zablodi.«

Stara zaveza o grehu sodomije govori še z veliko ostrejšimi besedami. Iz povedanega je jasno, da vsak kristjan, ki Sveto pismo jemlje resno, ne more priti do drugačnega zaključka kot je zgornji. Ker je ta greh tako hud (sprevrača namreč osnovni namen človekove spolnosti kot jo je ustvaril Bog), postane jasno, zakaj se v sodobni brezbožni dobi hudi duh tako zelo trudi, da po svetu razširja ravno sodomijo. Pri omenjenih člankih se lahko le smeje od zadovoljstva, saj le-ti rušijo prav boj katoličanov proti nevarnemu razširjanju sodomitskih praks.

Čeprav Cerkev brezkompromisno zavrača sodomitska dejanja, to še ne pomeni, da ne ljubi oseb, ki imajo takšno nagnjenje. Tudi slednji so namreč božji otroci, ki jih Gospod neizmerno ljubi in jih želi odrešiti. Zato Cerkev te osebe vabi k čistemu življenju, ob morebitnih padcih v greh pa jim nudi zakrament sv. spovedi, po katerem jim Bog odpušča še tako hude grehe. 

Seveda pa številni to možnost zavračajo. Pravijo da ni »življenjska«. Odgovor na ta očitek je kratek in jasen. Za človeka, ki razmišlja posvetno, v duhu današnjega časa, ta možnost res ni »življenjska«. Prav tako kot ni »življenjsko« božje vztrajanje, naj pari do poroke živijo vzdržno. Ali pa zahteva po odpovedi temu svetu in hoji za Kristusom. Človek sam gotovo iz lastnih moči tega ne zmore. Ravno zato se mora odpreti božji milosti, ki pozdravlja še tako hude rane. Čudovit zgled nam pri tem daje Luca di Tolve, ki ga je Bog ozdravil njegove homoseksualnosti in danes živi srečno družinsko življenje. Homoseksualnost namreč ni nekaj prirojenega, temveč rezultat številnih kompleksnih dogodkov (večina psihologov vzroke zanjo vidi v preveliki navezavi na starša istega spola in drugih travmah iz otroštva). V vsakem primeru homoseksualnost ni nekaj, kar bi bilo po naravnem redu (njegov stvarnik je Bog) komurkoli namenjeno. Obstajajo številni primeri ljudi, ki so bili te svoje pomanjkljivosti ozdravljeni (nekateri po duhovni, nekateri po psihološko-terapevtski poti). Čeprav jih skuša sodomitski lobi na vse način utišati in onemogočiti, njihov glas jasno kaže na to, da ni nič nemogoče tistemu, ki zaupa v božjo milost.

grešnike svariti, nevedne učiti

Težava številnih oseb s temi nagnjenji je prav v tem, da svojega stanja ne vidijo kot pomanjkljivost (kot je npr. nagnjenje k hitri jezi, sebičnosti, požrešnosti), temveč kot nekaj dobrega ali vsaj nevtralnega. Njihova želja torej ni v tem, da bi sledili božjemu načrtu za človeka, ampak uresničitev svojih lastnih želja. Da si tak človek samskega vzdržnega življenja ne more predstavljati, je jasno že samo po sebi. Zato si želijo, da bi Cerkev te nenaravne zveze priznala, saj jih globoko v notranjosti gotovo mučijo očitki vesti zaradi hudega greha sodomije, ki jih izključuje iz stanja milosti. Le v Njem se namreč lahko umiri naše srce (kot je zapisal sv. Avguštin).

Gotovo bo marsikdo to pisanje oblatil kot »nečlovečno«, »brez sočutja« ipd. Na to odgovarjam zelo preprosto. Ni prave ljubezni brez resnice. Kdor tem ljudem, ki globoko v sebi vsekakor neizmerno trpijo, prodaja laž, da je z njihovimi nagnjenji in dejanji vse v redu, jih gotovo ne ljubi zares. Želi namreč le ugajati in ubira lažjo pot, ki pa vodi v pogubljenje. Taki ljudje (na žalost tudi nekateri duhovniki) so globoko podlegli brezbožnemu duhu sedanjega časa, ki želi pristno krščansko oznanilo uničiti, sveta katoliška in apostolska Cerkev naj bi po njihovem postala neke vrste »Church of nice« (»Cerkev dobrikavih«), kot jo je posrečeno označil ameriški katoliški apologet Michael Vorris. Taka Cerkev seveda ne bi nikogar motila, postala bi nekaj podobnega kot so številne protestantske skupnosti, ki služijo duhu časa in kjer njihovi pridigarji (v protislovju s samim seboj) mirno priznavajo, da »gledajo onkraj Jezusa«. Absurdnost takšnih stališč je popolna.

Molimo potemtakem za naše brate, ki trpijo zaradi homoseksualnih nagnjenj. Naj tudi oni zase z upanjem prosijo Gospoda za milost ozdravljenja in čistega življenja.   

Blagoslov sv. Blaža

3. februar je dan, ko se Sveta Mati Cerkev že dolga stoletja spominja sv. Blaža, priprošnjika zoper bolezni grla in podeljuje njegov blagoslov.

Legenda govori, da je bil sveti Blaž sprva zdravnik, nato pa škof v Sebasti v Armeniji. V času hudega preganjanja kristjanov pod cesarjem Licinijem so prijeli tudi svetega Blaža. Ko so ga peljali pred sodnika, pa naj bi mu naproti prihitela neka vdova s svojim edincem in ga jokajoč prosila, naj reši otroka gotove smrti. Ta je namreč požrl ribjo kost, ki mu je niso mogli spraviti iz grla in je zato trpel silne bolečine. Sveti škof je nato v molitvi prosil Boga pomoči, nato pa dečka blagoslovil in ga s tem ozdravil. Potem pa je nadaljeval svojo pot v mučeništvo in smrt. Najverjetneje je bil leta 316 naposled obglavljen. 

Cerkev pa nam na njegov god podeljuje poseben blagoslov, »Blažev blagoslov« ali »Blažev žegen« s katerim še posebej prosimo za zdravje na grlu. Duhovnik najprej s posebno molitvijo blagoslovi sveči, nato ju zveže v obliki križa in vsakemu, prosečemu blagoslova, sveči približa grlu in ga blagoslovi z besedami: 

»Per intercessiónem sancti Blásii, Epíscopi et Mártyris, líberet te Deus a malo gútturis, et a quólibet álio malo. In nómine Patris, et Fílii, et Spíritus Sancti.«

»Na prošnjo sv. Blaža, škofa in mučenca, naj te Bog varuje bolezni na grlu in vsakega drugega zla. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.«