Veselje evangelija in tridentinski koncil

Konec letošnjega novembra je dal papež Frančišek izdati dva po obsegu različna, a vsebinsko povezana dokumenta. Pri prvem gre za pismo njegovemu posebnemu odposlancu kardinalu Walterju Brandmüllerju, namenjeno kot čestitka ob 450. obletnici konca tridentinskega cerkvenega zbora (1548-1563), ki jo je 1. decembra 2013 v papeževem imenu počastil omenjeni nemški kardinal, pomembno ime strokovnjakov za cerkveno zgodovino in neustrašni podpornik svete maše klasičnega rimskega obreda. Pri drugem dokumentu pa gre za apostolsko spodbudo (exhortatio apostolica) z naslovom Evangelii gaudium (Veselje evangelija), v kateri trenutni sveti oče izraža svoje želje po reformi upravljanja Cerkve in poziva k dejavnemu uresničevanju t. i. nove evangelizacije.

Bistvo obeh dokumentov je papeževo opozorilo o velikanski vrednosti tako jezikovne kot teološke jasnosti pri širjenju Besede oziroma Resnice, k čemur je poklican (in obenem dolžan) vsak katolik. Takšna jasnost ni zahteva zgolj posebnih zgodovinskih kriznih trenutkov (kakršen je tudi naš), temveč splošnega življenja Cerkve kot celote. Zadeva tako duhovniško pridiganje kot nagovarjanje sekulariziranega sveta s strani laikov, tako obrambo pravovernosti kot tudi misijonarjenje iz želje po zveličanju vsega človeštva (prvi korak na tej poti je vključitev v Cerkev). Jasnost namreč kaže na razumsko verodostojnost prepričanja o Kristusovem odrešenju za odkupitev grehov, obljubljenem večnem življenju in Njegovi Cerkvi kot edini varni »ladji odrešenja«, po drugi strani pa zmore urejeno podajati številna milostna izkustva osebne narave, ki lahko služijo kot plemeniti misijonarski vir navdušenja za Kristusa.

V zvezi s tem papež uvede logično vez med izrecno omenjeno hermenevtiko reforme v kontinuiteti (sklicujoč se na papeža Benedikta XVI.) in aktualnostjo tridentinskega koncila. Slednji nas po besedah svetega očeta lahko učinkovito prenovi v intelektualnem in moralnem smislu, kajti štiri in pol stoletja stari sklepi ostajajo dragoceni in pravoverni za vse čase. Prav vsak vesoljni cerkveni zbor predstavlja pojasnitev in izostritev ene in iste Resnice, sestavlja namreč nepogrešljiv in nezastarljiv del ene celote, ki je celota »Kristusove neveste«, to je Cerkve. Časovno novejši koncili ne izpodrivajo starejših, pač pa jih nadaljujejo, izpolnjujoč neuničljivo vlogo apostolov (na čelu z naslednikom sv. Petra), ki jim je Kristus naročil širiti Resnico in bedeti nad zaupano jim Cerkvijo. Obletnica konca tridentinskega koncila je torej priložnost tudi za zagon t. i. nove evangelizacije, ki je zgolj odtenek prvotnega poslanstva apostolov in njihovih sledilcev. Tudi t. i. nova evangelizacija je vpeta v tradicijo Cerkve: tudi pri njej gre za odgovor na konkretne izzive (pomanjkanje verskega znanja in gorečnosti med katoliki, odsotnost Boga v prevladujoči zahodni kulturi) v luči preseganja časov, to je v luči nespremenljive Resnice in večnega življenja (nenehne liturgije pri nebeški gostiji).

Tomistična misel (vzor jasnosti in druženja med razumom in vero), skrb za liturgična dejanja, disciplina duhovščine, trdnost prepričanja laikov in gorečnost pri oznanjevanju Resnice svetu so vodila, ki jih je posebej poudarjal tridentinski koncil. Od teh vodil bo odvisna naša uspešnost hoje po poti svetosti, od teh vodil bodo odvisni sadovi nove evangeljske gorečnosti. Molimo, da bomo skupaj s papežem sposobni dokončno preseči krivoverske predsodke o nezdružljivosti (domnevno zastarelega) tridentinskega koncila in t. i. nove evangelizacije.

Gostujoče pero: Andrej Vončina - Zbudimo se iz spanja II

Z razmišljanjem o adventu nadaljujemo, kjer smo končali, saj moramo še do konca izčrpati ta trojni Gospodov prihod. Morda bo kdo dejal, da dajemo prevelik poudarek zlasti osebni pripravi, vendar pa ne moremo pripomoči k dobri pripravi skupnosti, ki ji pripadamo – največkrat gre tu za družino, osnovno družbeno in cerkveno celico – če si najprej nismo adventne priprave pošteno in odločno zastavili na osebni ravni. Kako lepo je dejal sv. Ambrož (v soboto, na njegov god, sem to prebral, op. a.): “Kdor zajame vodo v gorah in jo k sebi napelje ali jo črpa iz studencev, jo tudi drugim deli - kakor oblak. Napoji torej svojega duha, da bo tvoja zemlja vlažna, namakana iz pravih studencev. Kdor veliko bere in tudi razume, bo poln, kdor pa je poln, lahko druge zaliva. Zato sveto pismo pravi: Če so oblaki polni dežja, ga izlijejo na zemljo(Prd 11,3).”

Najprej moramo torej veliko narediti na osebni ravni, tudi, kar zadeva adventno pripravo, da bi potem lahko primerno vodili in bogatili svojo skupnost. Kakor pravi, dom Guéranger glede prvega prihoda, smo v tem primeru kristjani kakor preroki, ki so pričakovali, da pride Mesija: »V solzah in nestrpnosti pričakuje sveta Cerkev obisk Kristusa Odrešenika ob njegovem prvem prihodu. Zato se poslužuje gorečih prošenj Prerokov, katerim pridružuje še svoje prošnje. Na ustih Cerkve vzdihi, namenjeni Mesíju niso zgolj običajno spominjanje na želje starozaveznega ljudstva, temveč imajo realno vrednost, učinkovit vpliv na radodarnost nebeškega Očeta, ki nam je dal svojega Sina. Od vekomaj so že prihajale na Božje uho združene molitve starozaveznega ljudstva in krščanske Cerkve, ko pa jih je Oče vse slišal in uslišal, je ob primernem času poslal na zemljo tisto blaženo roso, po kateri je vzklil Odrešenik.« Vidimo torej, kako gre za dejavni spomin, da so besede prerokov tudi naše besede, ki jim pridružujemo še svoje prošnje, vzklike in vzdihe. Prav isto velja tudi, kadar sveta Cerkev moli psalme k nebeškemu Očetu – moli skupaj s svojim ženinom Kristusom, za svoje naredi njegove besede. To je zelo pomembno, saj tako prerasemo same sebe. V središču sveta ni ne posameznik ne skupnost kot »mi, tukaj zbrani«, kakor se občestvo napačno pojmuje zadnjega pol stoletja, temveč Kristus in njegova Cerkev – tako v svetem bogoslužju tudi mora biti. Tako Gospodov prvi prihod ni tam nekje daleč v zgodovini, temveč je »danes«. Liturgični spomin je tako drugačen od človeškega, ker se ravna po Božjem, milostnem času: »Pred Gospodom je en dan kakor tisoč let in tisoč let kakor en dan« (2 Pt 3,8).

“Cerkev pa stremi tudi k drugemu prihodu, ki je posledica prvega in ki je v tem, kot smo videli, da Ženin obišče svojo Nevesto. Vsako leto se ta prihod zgodi ob božičnem prazniku in novo rojstvo Božjega Sina skupnost vernih osvobaja tistega suženjskega jarma, ki ji bi ga sovražnik rad naprtil. V adventnem času Cerkev prosi, da bi jo tisti, ki je njena Glava in njen Ženin, obiskal v njeni hierarhiji in v njenih udih, od katerih so nekateri živi, drugi mrtvi, a lahko oživijo.” Tu so že prve pomembne besede svetniškega opata, ki nam s preprostimi besedami pove, kako nujno potrebuje zemeljska Cerkev duhovne prenove kot puščava vode, da ne bi podlegla skušnjavam hudobnega duha. Zemeljska Cerkev je v neprestanem boju s silami zla, zato pa jo tradicionalno tudi imenujemo “vojskujoča se Cerkev” (Ecclesia militantis). Zaradi napačnega pojmovanja ta izraz (“vojskujoča se Cerkev”) v zadnjega pol stoletja ni več “korekten”, zato so na njegovo mesto raje dali drugega. Po novem je Cerkev le še “potujoča”. Toda, potujoča je Cerkev bila tudi prej, le da je ta lastnost bila nekako drugotna oz. že vključena, saj je pravzaprav logično, da je zemeljska Cerkev odločno usmerjena in potuje svojemu Ženinu naproti. Že res, da je tisti izraz bil tudi napačno razumljen, a to še ne pomeni, da se ga je treba znebiti, sploh zato ne, ker ne gre le za izraz. Koliko je še današnja Cerkev bojujoča se v duhovnem smislu?

Vsem vernim in vsakemu posebej, posvečenim in neposvečenim, tako velja v adventnem času strogo opozorilo iz knjige Razodetja: “Vem za tvoja dela: imaš ime, da si živ, a si mrtev. Zbúdi se in okrêpi, kar je še ostalo in je na tem, da umre, saj nisem našel, da bi bila tvoja dela dopolnjena pred mojim Bogom. Spomni se torej, kako si prejel in slišal, dŕži se tega in se spreobrni. Če pa se ne zbudiš, pridem kakor tat in nič ne boš vedel, katero uro pridem k tebi” (Raz 3,1b-3). Potrebna je torej vsem kristjanom, na vseh ravneh, vztrajnost in neprestano spreobračanje, saj samo ime in pozicija še zdaleč nista dovolj. Brez priprave na ta drugi, duhovni Gospodov prihod, bomo nepripravljeni tudi na prihod v slavi, kar najprej pomeni, da bomo nepripravljeni na srečanje s Kristusom, pravičnim sodnikom, ob smrti: “Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih” (Mt 7,21).

...se nadaljuje!

Andrej Vončina

Gostujoče pero: Andrej Vončina - Zbudimo se iz spanja I

Ustvarjalci bloga so me prosili, če bi lahko kaj pisal o adventnem času, zato se bom potrudil, da ustrežem njim, pa seveda vsem bralcem, ki se radi ustavijo ob branju prispevkov. Mislim, da je prav, da se spregovori o svetih časih, eden od katerih je tudi advent, saj nekaj več poučenosti gotovo ne more škoditi, kakor tudi ne more škoditi osebna skrb, kakor tudi skrb družine, da bi ta čas dobro izkoristili in obhajali. Najbrž je to edini način, da se zoperstavimo tistim strupom, ki v adventnem času še bolj prežijo na nas, skrivajo pa se v takšni in drugačni preobleki. Vsekakor za to obleko drži da je “mikavna za oči in vredna poželenja” (1 Mz 3,6), a ravno to je za človeka izredno nevarno tudi zato, ker ga to brez težav lahko zapelje proč od bistva božičnega praznika, na katerega se v adventu kristjani pripravljamo.

Sicer pa “advent” pomeni prihod, kakor naš Bog, pa je tudi ta prihod hkrati eden in trojen. Eden je zato, ker vselej pride Božji Sin. Trojen pa zato, ker gre, kakor nam lepo pove denimo sv. Bernard, za časovno tri različne Gospodove prihode, kakor so ti prihodi med sabo različni tudi glede načina. Lahko rečemo, da zaobsežejo vse časovne dimenzije – preteklost, sedanjost in prihodnost. Pa poglejmo, kaj pravi veliki Marijin častilec sv. Bernard glede časovno in načinovno različnih treh prihodov: “Ob prvem prihodu, Božji Sin prihaja v mesu in šibkosti; ob drugem prihodu prihaja v Duhu in moči; ob tretjem prihodu prihaja v slavi in mogočnosti.” Gre torej za tri prihode – v mesu, v duhu in v slavi, če rečemo na kratko. Kot pa bomo videli – in sv. Bernard nam to jasno pove – je še kako važna duhovna priprava: “Drugi prihod je pa sredstvo, preko katerega od prvega preidemo na tretji prihod.” V lepi pridigi nam Peter iz Bloisa (kanonik v katedrali v Chartresu, ki ga ne smemo zamešati z bolj znanim pesnikom in diplomatom, katerega poezije so tudi v “Carmina Burana”, op. a.) še obširneje razloži te tri načine prihoda: “Poznamo tri Gospodove prihode – prvega v mesu, drugega v duši in tretjega s sodbo. Prvi prihod se je zgodil sredi noči, po besedah evangelija: “Sredi noči je nastalo vpitje: »Glejte, ženin!«” (Mt 25,6). Ta prihod se je že zgodil, saj so Kristusa videli na zemlji in je govoril z ljudmi. Mi se sedaj nahajmo v drugem prihodu – pod pogojem, da bomo takšni, da bi On lahko prišel k nam. Rekel je namreč, da bo, če ga bomo ljubili, prišel k nam in postavil svoje bivališče med nami (Jn 14,23). Ta drugi prihod je torej za nas zadeva, ki je povezana z negotovostjo – kdo je namreč, razen Božjega Duha, ki pozna tiste, ki so od Boga? Tisti, ki jih želja po nebeških dobrinah vodi izven samih sebe dobor vedo, kdaj pride Gospod, kljub temu pa ne vejo, od kod prihaja in kam gre (Jn 3,8). Kar pa zadeva tretji prihod, je več kot gotovo, da bo do njega prišlo, prav nič pa ne vemo, kdaj bo do njega prišlo. Nič ni namreč bolj gotovega od smrti, nič pa bolj negotovega od tega, kdaj bo do nje prišlo.”

Pri teh besedah francoskega srednjeveškega kanonika se moramo nekoliko zaustaviti, saj nam približajo pomen adventa, ki je zadnje čase postal prava tabu tema. Prvi del adventa nam namreč zlasti govori o poslednjih človekovih rečeh, za katere sodobni kristjan niti več ne ve, katere so. Ponovimo jih, torej: smrt, sodba, nebesa ali pekel. Porabništvo in čustvenost, ki sta dandanes v ospredju, sta to tematiko, namreč poslednje človekove reči, izrinila iz naših glav in src. Žal je ta tematika izginila tudi iz glav in src pridigarjev in katehistov, tako da naši verniki o teh pomembnih rečeh niti ne morejo slišati, četudi bi želeli. Advent pa je milostni čas tudi zato, ker človeka, če ga seveda resno vzame, prisili tudi k misli na svojo omejenost in končnost. Sv. Janez Marija Vianej je lepo govoril, kako: “Tri četrtine kristjanov dela samo za potešitev telesa, ki bo kmalu propadlo v zemlji, ne misli pa na svojo dušo, ki bo nujno večno srečna ali nesrečna.” Res je, želimo poskrbeti za to, da bi si čim bolje uredili svoje življenje, “najprej štal’co, potem pa krav’co”, da bi si torej uredili dom, družino, službo in še kaj, ob tem pa pozabljamo na to, kar nas nujno enkrat čaka, kjer ta “enkrat” niti ni nujno tako daleč. Želimo imeti mirno in lahkotno življenje, brez velikih pretresov, a ravno to je najbolj nevarno, da nas uspava. Peter iz Bloisa nadaljuje: “V trenutku, ko bodo ljudje govorili o miru in gotovosti, bo smrt prišla nenadoma kot porodni popadki pri ženi in nihče ji ne bo mogel ubežati.” Kako modro nam zato sveta Cerkev postavlja Pavlovo opozorilo na začetek adventa: “Poleg tega poznate čas, v katerem smo. Ura je že, da se zbudite iz spanja, zdaj je naša rešitev bliže kakor takrat, ko smo vero sprejeli. Noč se je pomaknila naprej in dan se je približal. Odvrzimo torej dela teme in nadenimo si orožje luči. Živimo pošteno, kakor se podnevi spodobi: ne v požrešnosti in v popivanju, ne v posteljah in v razuzdanosti, ne v prepirljivosti in v nevoščljivosti. Pač pa si oblecite Gospoda Jezusa Kristusa in ne skrbite za meso, da bi stregli njegovim poželenjem.” (Rim 13,11-14).

To seveda ne pomeni, da je treba zavreči svoje telo, svoje čute in svoja čustva, daleč od tega, ker bi tako ne bili več ljudje. Vse to je del naše narave. V adventnem času nam Cerkev kliče le k temu, da bi svoja srca odprli Božji milosti. Slednja pa, kot so nam lepo povedali sholastiki, ne uničuje človekove narave, temveč jo predpostavlja in izpopolnjuje. Pomeni, da je advent milostni čas, da bi človek zares spoznal, kdo v resnici je, komu pripada in kam spada. Želja je, da bi vsak od nas lahko spoznal in z bl. Antonom Martinom vzkliknil: “V nebesih sem doma!”

V adventu se bomo zato potrudili za to, da stopimo dol z norega vrtiljaka, ki nam ga narekuje življenjski tempo, če se mu seveda pustimo. Tu še kako drži trditev, da nimamo časa, saj, če v tej smeri ničesar ne storimo, ima čas nas. Ima nas v svojih krempljih in nas stiska, mi pa se temu primerno počutimo. Advent bo zato za kristjana pomenil več molitve. Ni drugega sredstva, da bi se uprli slabim vplivom, kakor nas je opozarjal že naš Gospod Jezus Kristus: “Ta rod se lahko izžene le z molitvijo” (Mr 9,29). Ker pa je adventni čas pravzaprav le povzetek našega bivanja na zemlji, nam bo koristil, da bomo svoje stvarno in duhovno krščansko življenje poglobili tudi sicer, ne le v teh štirih tednih, kolikor v sveti Cerkvi adventni čas traja že kakih tisoč let. Povabljeni torej, da se vendarle že zbudimo iz spanja in se zavemo, da po starem ne bo več šlo naprej. Gospod prihaja: “Blagor tistim služabnikom, ki jih bo gospodar ob svojem prihodu našel budne! Resnično, povem vam: Opasal se bo in jih posadil za mizo. Pristopil bo in jim stregel” (Lk 12,37).

… se nadaljuje!

Andrej Vončina

Literatura:

-       dom Prosper Guéranger, L’anno liturgico, Paoline, Alba (Cuneo) 1956.

-       Janez Marija Vianej, Življenje je več kot jed, Družina, Ljubljana 2000.

Liturgija človeka spodbuja tako k dejavnosti kot k kontemplaciji

Čeprav je liturgija najbolj častno in praznično opravilo človeka, je po svojem bistvu vedno delo Boga, Jezusa Kristusa Najvišjega duhovnika, pravega Boga in pravega Človeka, ki nam v svoji neskončni ljubezni nezasluženo dovoljuje, da se pridružujemo Njegovemu odrešenjskemu delovanju, njegovi enkratni žrtvi Bogu Očetu za odrešenje vsega človeštva. Ker je liturgija božje delo, je v njej človek nujno spodbujen k največji možni nedejavnosti in umirjenosti, ki se kaže v popolni predanosti milostim Boga, izlivajočim se po organizmu Cerkve (Kristusovega skrivnostnega telesa) in rokah duhovnika (ki deluje »v osebi Kristusa«). Dejavnost človeka pa je pristna posledica liturgije, saj se Bogu predana oseba vsakokrat napolnjuje z omenjenimi milostmi in z njimi vstopa v življenje, kjer so njegova dela ljubezni do bližnjega in pričevanje za Resnico nadaljevanje božjega dela v njem, potrditev liturgične predanosti.

Če bi zapadli všečnemu in neduhovnemu prepričanju, da je liturgija neke vrste »delavnica« za neskončno improvizacijo, človekovo izražanje samega sebe brez vsakega reda in zadovoljevanje njegovega ugodja, bi storili veliko krivico Našemu Gospodu, Njegovi Cerkvi in lastnemu zdravemu razumu. S tem bi sami postali središče liturgije, njeni »aktivisti« in se prelevili v igralce na odru neke predstave, ki igrajo samim sebi zaradi lastnega užitka. Oddaljili bi se od vzora Matere in Device Marije, ki je v popolni predanosti Bogu sprejela klic nadangela Gabriela, pritrdila božjemu načrtu in z njim sodelovala, ker je vedela, da ji Oče v svoji ljubezni pripravlja nekaj velikega, ter naposled z močjo Svetega Duha rodila Sad, Najsvetejšega med svetimi, brez katerega ne bi prišlo odrešenje na svet. Liturgija mora z vsemi svojimi značilnostmi odražati tega marijanskega duha popolne predanosti in hkrati rojevanja sadov.  Pogoj za dober začetek tako predanosti kot dejavnosti pa je (prav tako marijanska) očiščenosti od vseh posvetnih madežev v obliki nezbranosti, hrupa, modnih muh, samovolje itd.

Izjemno pomemben vidik marijanske liturgične duhovnosti je sprejemanje liturgije in ne njeno prikrojevanje. Liturgija je v tem duhu sprejeta od Cerkve skozi njeno sveto tradicijo in pravila (rubrike), ne skozi človekovo sprotno iznajdljivost. Katoliki imamo namreč dolžnost, da se držimo svete maše, kakor nam jo predpisuje ali priporoča Cerkev. Izpolnjevanje te dolžnosti je spoštovanje tega, kar pripada Bogu. Liturgija je božje delo in Njegova pravica je, da na to božje delo (bodisi duhovniki bodisi laiki) odgovorimo skladno z uradnim glasom Cerkve, verniki pa imajo pravico, da ji Cerkev ponuja neokrnjeno liturgijo. Tudi v primeru redne oblike rimskega mašnega obreda, znotraj katere se v praksi dogajajo tudi svetoskrunstva, je naša dolžnost, da se držimo dejanske vsebine koncilskih besedil (in ne njihove namišljene »liberalnosti«), Splošnih navodil za Rimski misal in ostalih dokumentov, kot npr. Sacramentum caritatis Janeza Pavla II., ki brez vsakršnega dvoma dajejo prvenstvo gregorijanskemu koralu, latinskemu jeziku, prejemanju obhajila kleče in na usta, prvi evharistični molitvi (mašnemu kanonu), duhovnikova usmeritev »proti ljudstvu« pa je pri tem zgolj možnost (ne obveza), ki se ji pridružuje tradicionalni in nikoli preklicani način ad orientem. Vse to predstavlja liturgične norme in priporočila oziroma njen »repertoar«, ki ne pripada nam, ampak njenemu Gospodarju, to je Bogu.

Da bi bolje razumeli marijanskega duha liturgije, se poglobimo v besede Martina Mosebacha, avtorja knjige Herezija brezobličnosti:

Številni dojemajo rubrike kot najbolj značilno in hkrati najbolj problematično sestavino starega misala [Janeza XXIII. iz 1962]. Beseda rubricizem je v tem kontekstu mišljena za liturgijo, kjer so vsak subjektivizem, vsako karizmatično navdušenje, vsaka ustvarjalna iznajdljivost obsojena na tišino. Javna molitev, ne molitev posameznika, temveč molitev celotnega Skrivnostnega telesa Cerkve, je nosila kakovost zavezujočnosti, ki je lahko v okviru misli o emancipaciji izpod vsakršnega pritiska razumljena kot neke vrste diktatorstvo. Toda po več kot stoletju uničenja oblike v umetnosti, književnosti, arhitekturi, politiki in tudi religiji so se ljudje začeli zavedati, da izguba oblike skoraj vedno s seboj prinese tudi izgubo vsebine. Nekoč so se semeniščniki tako dobro naučili rubrike, da bi jih lahko izrekli celo v spanju. Kakor morajo pianisti trdo vaditi, da osvojijo kakšno spretnost, ki je sprva golo mučenje, nato pa zveni kot svobodna improvizacija, tako so se izkušeni mašniki okrog oltarja gibali z opojno lahkotnostjo; celotno izvajanje se je izlivalo kakor iz enega izvira. Ti mašniki niso bili okovani v oklep prisiljujočih rubrik, pač pa so na njih lebdeli kot na oblakih.

Podobno piše Ryan Topping v svoji knjigi Ponovna izgradnja katoliške kulture:

Kdor sebe več ne doživlja kot služabnika tradicije, ampak kot njenega gospodarja, nič več ne verjame, da se v rubrikah nahaja skrivnost, da duša potrebuje resnico, ogrnjeno v obleko lepote. Iz tega logično sledi, da bo tak človek mašo obravnaval bolj kot druženje prijateljev kot pa žrtev Boga.

Mar se ni v preteklih desetletjih zgodilo ravno to? Mar smo postali slepi pred več kot očitno liturgično in splošno krizo Cerkve? Mark Kirby iz priorata Silverstream nam tu ponuja zdrave in svete besede:

Ko začnemo pristopati k liturgiji, se moramo izogniti temu, da bi se v njo vtikali. Pravilna drža je v tem, da se ji podredimo, in sicer kot takšni, kakršna enostavno je. Ko začnemo svoj odnos z Bogom, se ne spravimo v kritično analizo teologije, ampak pademo pred Njega, rekoč: »Gospod je Bog, Gospod je Bog.« (1 Kr 18, 39) Začeti z adoracijo pomeni, kakor nas navdihujejo besede Himne kerubov bizantinske božje liturgije, »dati na stran svoje zemeljske skrbi« in počastiti »Kralja Kraljev, ki nevidno prihaja v spremstvu angelskih čet«.

Te besede zvenijo skoraj kot izpraševanje vesti. Mar res pristopamo k liturgiji kot nečemu, kar je prvo, kar je pred nami in bo vedno pred nami (tudi po naši smrti), in ne kot nečemu, kar oblikujemo in se z njo igramo po mili volji?

Prispevek je priredba članka dr. Petra Kwasnievskega z naslovom In the Liturgy, Man is Most Active – and Most Receptice, objavljenega 3. septembra 2013 na spletnem portalu New Liturgical Movement-Novus Motus Liturgicus.