Ono, kar je vsemu budizmu utisnilo neizbrisni pečat, je teza, da naj
se človek reši iz tega nesrečnega življenja končno v nihilistični
nirvani in da je predpogoj za to sterilni stoicizem in popolna apatija v
tem življenju; željam in dejanjem je treba odumreti; s tem pa je
zadušen vsak podnet za naporni razvoj vseh duševnih energij in za
napredek: odrevenelost in abstruza, življenju sovražna, neplodna
kontemplacija je nujno posledica Budovih premis. Ravno v tem tiči
diametralno nasprotstvo z optimističnim krščanskim nazorom, ki uči, da
si s pravilnim razmahom vseh življenjskih sil odpremo pot, ne v uničenje
(nirvana), ampak v večno življenje, katerega glavno vsebino bo tvoril
Bog, ki je poosebljena življenjska energija, actus purus! Vsled tega pa
je budizem v svojem bistvu smrtni sovražnik evropskega kulturnega
naziranja, ki se hoče udejstvovati, ne pa umirati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar