PRIDIGA: PONIŽNOST
Ko bl. Anton Martin Slomšek
začne na duhovnih vajah pridigati bogoslovcem, bodočim duhovnikom,
o sveti ponižnosti, jim pogled preusmeri najprej na trpečega
Odrešenika. »Pridite ven, ljubljeni sinovi, kličem danes tudi
jaz v imenu Cerkve, in poglejte našega s trnjem kronanega Gospoda in
Učenika. Poglejte in učite se od njega ponižnosti, krotkosti in
blagosti.«
Zato tudi mi danes uprimo svoj
pogled v kruto bičanega Gospoda. Njegov besni sovražnik ni bil
zadovoljen s tem, da je tako kruto izmučil njegovo telo – hotel ga
je mučiti tudi v duši – s posmehovanjem. Nadeli so mu trnjevo
krono, ga pljuvali, ogrnili v škrlatni plašč, pred njim
poklekovali. Blaženi Anton Martin Slomšek je takratnim bogoslovcem
pred oči postavil celoten prizor »Ecce homo«. Potem pa pravi:
»Takšno slavo pripravlja razbrzdanost neustrašenemu oznanjevalcu
resnice – kako je moralo v dno duše boleti Božjega Sina.
TODA GLEJTE, NJEGOVA PONIŽNOST
PRESEGA SRAMOTO, KI SO MU JO POVZROČILI. Bog stoji pred vsem tem
zasmehovanjem v najlepšem oblačilu krotkosti in molči! V
ozadju pa se slišijo besede, ki jih je rekel svojim učencem: »Učite
se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen in našli boste mir
svojim dušam.«
Kaj je torej po tem takem
ponižnost? Tiho prenašanje trpljenja, zasmehovanja, nadlog, kakor,
da to sploh ni krivica, ker mi kaj drugega ne gre zaradi moje
nehvaležnosti ob izvrševanju mojega poklica, ki mi ga je dal Bog.«
Poglejmo primer iz življenja
sv. arškega župnika.
Vdova Martin je umirala.
»Bojim se!« »Nič se vam ni treba bati, smrt je angel, ki vas bo
pospremil domov.« »Bojim se zaradi Kristine. Nisem ji bila dobra
mati, vedno sem ugodila njeni volji. Ona ni na pravi poti. Gospod me
bo vprašal po njej in ne vem, kaj bom odgovorila.« Vdova je še
povedala, da je njena hčerka v Savigneuxu, v gostilni »Pri črnem
konjičku«, kjer je plesala. Njena umirajoča mati jo je zelo
prosila, da ostane tu, pa je ni hotela poslušati. Zadnje čase jo
sploh ni poslušala.
Vianney: »Grem ponjo«.
Hunermann tako opisuje: »Divji
hrušč je udaril župnika naproti, ko je odprl vrata zloglasne vaške
gostilne. Hipoma so onemele gosli muzikantov, ko so zagledali
duhovnika. Nekaj deklet je kričaje zletelo iz rok plesalcev, fantje
pa so stali kljubovalnih obrazov in mračno strmeli v vsiljivca.
»Tako onečaščate adventi čas! Je zagrmel Vianney, se vprašujoče
oziral okrog, dokler ni v kotu gostilne odkril tiste, ki jo je
iskal.« Ostro ji je rekel: »Pojdi z menoj! Tvoja mati umira!«
Ko je odhajal Vianney iz
gostilne so nekateri govorili: »Arški župnik je odpeljal svojo
ljubico!«
Kaj se je zgodilo? Po smrti
vdove se je to dekle, Kristina, popolnoma spremenila. Izogibala se je
župniku. Povedali so mu, da je noseča, kar je seveda v tistem času
povzročilo plaz zgražanja. Ko je rodila otroka, ga je Vianney
naslednji dan krstil. Vest o nezakonskem otroku se je razširila in
prišlo je do te mere, da se je nekaj fantov iz Arsa zbralo pred
njeno hišo, vpilo sramotne klice, ter celo metalo kamenje skozi
okna.
Kar naenkrat se prikaže
župnik ves bled od jeze: »Ali ne poznate nikakršnega sramu več,
da ubogo stvar v njeni nesreči še zasramujete! Kdor je brez greha
naj prvi vrže kamen vanjo!«
To dekle je naredilo samomor.
Župnik jo je pokopal na pokopališču, na sveti zemlji. Potem pa
otroka nesel čez celo vas v hišo Previdnosti, ki jo je ustanovil.
To je bila kaplja čez rob. Vse povsod se je začelo govoriti, da ima
župnik otroka. Prišlo je tako daleč, da so mnogi začeli dvomiti.
Pred župniščem so nekateri fantje peli verze, razbijali šipe,
prostaško psovali…
Nekateri so mu rekli, naj
nekaj ukrene: »Kako se smem braniti križa, ki mi ga nalaga na
ramena Bog? O ne, ne branim se ga, blagoslavljam križ. V križu je
mir. Vsa naša beda prihaja od tega, ker ne ljubimo križa.«
Vianney je tako trpel, da je
rekel, da vsi križi do sedaj niso bili nič v primerjavi s tem.
»Neki otrok, ki me je prej vedno prijazno pozdravljal, je danes
bežal pred mano, kot bi bil gobav.«
Za hišo previdnosti je šel
prosit miloščine po hišah, pa je dobil odgovor, da naj gre najprej
otrok greha iz hiše, potem pa bodo dali miloščino. Vianney pa je
odgovarjal: »Otrok bo ostal dokler bom dihal.«
Anton Cinier je rotil župnika:
»Samo enkrat pojasnite na prižnici, da je vse laž pa vam bomo
verjeli…« »Ali mi ti ne verjameš brez takšne besede?«
Verjamem, toda če boste še nadalje molčali, potem… potem…« in
je odšel. Vianney pa je rekel pri sebi: »Celo ta.« in se razjokal.
KAJ SE JE ZGODILO?
Prišel je dekan Trevouxa.
Rekel je župniku, da škof predlaga premestitev, kar je župnika
Vianneya še bolj prizadelo. Mu je pa predlagal še drugo možnost:
Ljudski misijon. Ta je obdržala. Prišli so menihi iz Lyona in
držali misijon, dokazovali župnikovo nedolžnost, vendar ni
pomagalo. Aržani so govorili: »Če on sam ne spregovori, kako naj
mu verjamemo?«
Tretji dan misijona pa je
posegla Božja roka. Hlapca pri Treveju je brcnil konj. Prav ta
hlapec se je v gostilni še bolj kot drugi norčeval iz misijonarjev.
Bil je težko poškodovan in je klical misijonarja za spoved.
Redovnik ga je spovedal potem
pa v naglici hitel poklicati župana in nekaj drugih uglednih mož.
Ko so prišli je umirajoči povedal: »Jaz sem oče otroka, ki ga je
rodila Kristina Martin. Župniku Vianneyu sem to že zdavnaj priznal
pri spovedi, toda on ni govoril. Torej moram to povedati jaz. Bog mi
odpusti mojo krivdo!«
Ta novica je švignila kot
blisk skozi vas. Prebrali so izjavo pred nabito polno cerkvijo.
Poklicali župnika, ta je šel na prižnico ter rekel: »Mislite,
ljubi otroci, da me morate prositi odpuščanja, tega pa res ni
treba. Saj jaz sam vem, kako malo zaslužim, da sem vaš
pastir. Prosim vas samo, da v bodoče ne bi z nejevoljo
preganjali ubogega, nedolžnega otroka. Kako nebi ljubili male
stvarce, ko jo vendar Bog ljubi.«
Sadovi?
-
Anton
Cinier se je prišel opravičit in rekel: »Zdaj sem vaš z dušo in
telesom.«
-
Zaprli
so vaške gostilne, tisti, ki so prej tako tolkli čez župnika so
osramočeni prišli prosit odpuščanja, začeli so se ogibati
gostilnam in niso prenesli ene besede čez župnika iz ust
gostilničarja.
-
Zaprli
so vse tri gostilne v vasi, ki so bile kraj mnogih grehov in iz njih
naredili nastanitve za romarje, ki so prihajali k spovedi in
pridigam arškega župnika.
-
Misijon
je odlično uspel. Skoraj vsi župljani so šli k spovedi, se
spovedali svojih grehov in sklenili sveto živeti.
OŠABNOST – kaj doseže?
Bl. Anton Martin Slomšek:
»Preljubi, ki daješ večjo skrb svojemu umrljivemu telesu kot svoji
neumrljivi duši. Meniš, da je pomembneje, če krasiš svojo glavo
le na zunaj z moderno nečimrno pričesko kot pa z resničnim
znanjem. Ti, ki gledaš bolj na lepoto obleke kot na čistost svoje
nravi, ki stremiš le za tem, da bi se bolj izkazal s svojo
zunanjostjo kot pa s pravo notranjo vrednoto. Podoben si pisanemu
metulju, čigar vso lepoto razpiha že lahna sapica. Prebudi se in
glej, ti si suženj nečimrnosti in tako stopaš na pot ponosa. Kmalu
boš priplezal na vrh zaslepljenosti in pahnjen boš v blato
škodljivega poželenja ali pa boš vzdignjen na strme vrhove napuha,
dokler te ne popade vrtoglavica in te pahne v globino pogubljenja. In
tudi ti, čustvena, objestna duša, ki te vsaka neprijetna beseda
tako zelo užali. Ti, ki nisi sposoben mirne duše sprejeti nobenega
opomina in nobenega nauka. Poglej in si oglej, kakšno goro ponosa si
privlekel na pot popolnosti. Poduk sprejemaš kot žalitev in v
opominu vidiš le krivico. Majhen izpit imenuješ tiranijo,
dobronameren iskren prijatelj je zate nekdo, ki te sovraži. Tako si
nevede prisegel resnici sovraštvo, zaslepljen od ponosa si s pogubno
lažjo sklenil zavezo. Poslovil si se od svojih odkritih prijateljev,
prilizovalcem in hinavcem si odprl vrata in svojim predstojnikom
zaprl srce. Glej, tako stopaš zagledan vase, poln domišljavosti,
podoben pijancu, na povodcu napuha, svoji pogubi naproti. Omamljen
zaradi napuha ne zaznaš pred seboj bližnjega prepada, ker ponos je
najhujši opoj duše.«
AMEN.
