Božje usmiljenje

Sveti Janez Pavel II. je po pobudi potrjenega razodetja sv. Faustine Kowalske razglasil belo nedeljo za nedeljo Božjega usmiljenja. Božje usmiljenje – Božja lastnost, ki je verjetno med današnjimi duhovniki in verniki največkrat omenjena.

Sveti Avguštin pa tudi drugi cerkveni očetje trdijo, da je Božje usmiljenje najvišja Božja lastnost. Vsako Božjo lastnost pa je potrebno pravilno razumeti. Da bi človek Boga spoznal in spoznaval se je razodeval po očakih in prerokih, dokončno pa se je v najvišji meri razodel v Jezusu Kristusu svojem Sinu, ki je odsev Očetove slave. Naša vera torej ne temelji na naših domnevah, ampak na objektivnem razodetju, ki je zapisano v Svetem pismu in Cerkveni tradiciji. Zato premislimo o Božjem usmiljenju na podlagi objektivnega razodetja.

Bog je eden in nespremenljiv. Bil je enako usmiljen pred Kristusom in po Kristusu in enako bo na veke. Če je temu tako poglejmo nekaj primerov Božjega usmiljenja v Svetem pismu tako stare kakor nove zaveze:

Kajn. Kako je bil Bog neskončno usmiljen do Kajna? Najprej ga Bog opomni na njegovo strast – obljublja mu blagoslov, če se poboljša in kazen če ostane trdovraten, ter mu prigovarja naj premaga samega sebe. Ko je bil umor izvršen, ga ne zavrže takoj, marveč skuša ganiti njegovo srce tako, da ga opozori, da je bil umorjen njegov brat! Bog ga hoče pripeljati k spoznanju s vprašanjem kje je njegov brat. In ko nič ne pomaga, ga kaznuje, pa najprej s časno kaznijo, ki naj bi ga nagnila h kesanju; celo življenje mu varuje s posebnim znamenjem. (1 Mz 4,1-16)

V Noetovem času – razen njegove družine so bili vse ljudje popačeni in hudobni. Vendar jih Bog ni takoj kaznoval kakor so zaslužili, ampak je odločil še 120 let časa za pokoro in poboljšanje. In tudi potem potop ni kar nagloma prihrumel, marveč je postopoma prihajala grozovita kazen. Ko je začela voda naraščati, so lahko mnogi spoznali resničnost Noetovih besed in se skesali ter bili rešeni večne kazni, četudi ne časne. (1 Mz 6-7)

Kako dolgo in milo je Bog prizanašal trdovratnemu Faraonu? Čudež s palico in kačo je bilo brez škode. Ko bi se takrat spreobrnil, bi ne trpel nobene izgube. Ker pa je ostal trdovraten so prišle še druge kazni, ampak spet postopoma, najprej manjše potem pa vse hujše. Prav tako niso prišle kazni kar iz dneva v dan, ampak je bilo med njimi več dni ali celo tednov. In šele ko zadnja in najhujša nadloga – smrt vseh prvorojencev – ni nič pomagala, je bila vse egipčanska vojska skupaj s Faraonom pokončana v morju, tako da ni ostal niti eden. (1 Mz 7-13)

Dva velika greha je storil David, vendar je kljub temu živel brez skrbi in brez kesanja. Gospod zato k njemu usmiljeno pošlje svojega preroka Natana, da bi mu očital njegov greh ter ga opomnil naj se spokori. (2 Sam 11-12;24)

Kako prizanesljivo je ravnal Jezus z Judom Iškarjotom. Pri zadnji večerji ga opozori na njegovo zlobnost, vendar tako, da ga drugim apostolom ne izda, le z milim glasom in žalostnim obrazom ga hoče omehčati. Celo sv. Rešnje Telo mu podeli, kakor drugim. In še v trenutku, ko ga že izdaja sovražnikom s poljubom, ga hoče še pridobiti, ker ga še tako krotko imenuje z besedo »prijatelj«. (Jn 13,21-30; Lk 22,48)

Sv. Makarij je veliko razmišljal o Božjem usmiljenju in prav lepo opiše z naslednjo prispodobo to največjo Božjo lastnost: »Majhno dete je šibko in samo ne more skoraj nič storiti. Na slabih nožicah ne more niti samo stati, niti iti k materi; le zvija se in joka, da bi z jokom poiskalo mater. Ta slabost dobro mater boli, veseli jo pa, da dete tako močno želi priti k njej, da jo išče z jokom in vpitjem, ker je samo ne more poiskati. Zato gre ona sama k otroku in mu da hrane, kajti njena ljubezen do deteta je prevelika. Tako dela usmiljeni Bog z grešno dušo, katera po njem hrepeni in bi se reda k njemu vrnila. Neskončna ljubezen sili Boga, da gre on sam k grešniku, ona ljubezen, ki govori in kliče: »Kliči me in uslišal te bom« (Jer 33,3); »Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim.« (Iz 49,5)

Sveta Marjeta Kortonska (roj. 1247 v Kortoni in umrla 1297 kot tretjerednica reda svetega Frančiška) je bila stara osem let, ko je izgubila svojo mater, kar je bilo za njo velika nesreča, kajti z materjo je umrla tudi nedolžnost njenega srca. Ker je bila lepe postave in žive narave se je kot mlada pogreznila v globoko pregreho ter se popolnoma predala strasti. Seznanila se je z mladeničem plemenitega rodu ter z njim pobegnila v bližnje mesto, ne da bi marala za svarilni glas svoje vesti, niti za lepo besedo svojega očeta. Celih devet let je živela v mestu s svojim ljubimcem v ostudnem grehu. Vendar Bog te osebe ni pustil izpred svojih oči, ampak jo rešil je iz grešnega prepada po posebnem dogodku. Njen ljubimec je šel nekoč po opravkih od doma. Na poti so ga napadli roparji, ki so ga umorili. Imel je pri sebi zvestega psa. Dva dni je ostala zvesta žival pri mrtvem gospodarju, kar pride na Marjetino veliko začudenje tretji dan domov. Pes je okoli nje skakal in cvilil, ter jo vlekel za obleko, češ naj gre z njim. Vsa prestrašena gre za psom, kateri jo pelje v gozd naravnost k mrtvemu in nagnitemu truplu. Kakor okamenela stoji pred mrtvim ljubimcem s katerim je toliko let služila tako velikemu grehu. »Nesrečnež, kje je zdaj tvoja duša!« zakriči na ves glas, ko ji stopi pred oči ostudno preteklo življenje. Smrt, sodba, pekel ji napolni dušo s tolikim strahom, da se ji po licih izlijejo solze bridkega kesanja. V srcu je v tistem trenutku storila trden sklep takoj delati pokoro. Odhitela je domov in ponižno prosila očeta odpuščanja, še bolj srčno pa svojega nebeškega Očeta za milost in usmiljenje. Noč in dan je potem obžalovala svoje grešno življenje ter se ostro pokorila do smrti. Imela je tudi mistična razodetja. V enem izmed teh je zapisala Jezusove besede: »Naredil te bom za ogledalo grešnikov. Na tebi bodo najbolj zakrknjeni spoznali, kako rad sem usmiljen do njih, da bi jih rešil. Ti si lestev za grešnike, da bodo prišli k meni po tvojem zgledu. Moja hči, postavil sem te kot luč sredi teme, kot novo zvezdo, ki jo dajem svetu, da bo prinesla slepim luč, da bo tiste, ki so zašli, spet pripeljala nazaj in vzdignila tiste, ki so klonili pod bremenom svojih grehov. Ti si pot obupanih, glas usmiljenosti … Ti mi boš mreža, s katero bom lovil ribe, ki plavajo v valovih sveta. Storil bom, kar ti obetam, ne le zaradi tebe, ampak zaradi svojega ljudstva, da ga po tebi privedem k sebi.«

Ob teh zgledih premišljujmo o najvišji Božji lastnosti – Božjem usmiljenju, ki želi ne želi smrti grešnikov, ampak da se spreobrnejo in živijo. (prim. Ezk 18,23)