torek, 14. januar 2020

Pridiga: Sveta družina Jezusa, Marije in Jožefa, 12. 1. 2020


Danes je po tradicionalnem koledarju praznik svete družine – Jezusa, Marije in Jožefa. Sveta družina je naš vzor, model po kateri želimo uravnavati svoje družine, posnemati njihove kreposti. Bog Oče jo je postavil, da bi naredil svete tudi naše družine – da bi naše družine kar najbolj postale podobne Sveti družini, da bo v naših družinah zdravje, čistost, zmaga, krepost, ponižnost, dobrotljivost in krotkost, polnost postave in hvaležnost do Boga Očeta in Sina in Svetega Duha (besedilo blagoslova kraja oz. Hiš po tradicionalnem Rimskem obredniku).

Mogoče je opisovati veliko lepih lastnosti svete družine kot na primer ponižnost  – sveti Jožef se ni imel za vrednega, da bi bil krušni oče Božjemu Sinu in imel Devico Marijo za ženo; poslušnost otroka Jezusa, ki jima je bila pokoren, sloga, delavnost, molitev… Postavimo si sveto družino za ideal, ter veliko o tem premišljujmo, da bomo tudi svoje družine vodili v to smer.

Med vsemi lastnostmi svete družine bi pri tem premišljevanju rad izpostavil vrlino TIHOTE. Zanimivo je, da o sveti družini ne vemo veliko – samo nekaj dogodkov. Verjetno zato, ker je najpomembnejše kar je Jezus povedal in pokazal s svojim življenjem v svojem življenju in so potem to zapisali evangelisti – v smislu: če bodo osebe znotraj družine svete, bo sveta tudi družina sama. To je gotovo res. Vendar pa je mogoče dejstvo, da o sveti družini ne piše veliko v Svetem pismu, razumeti tudi drugače: življenje svete družine je zavito v nekakšno sveto tihoto. Sveto, ker  nekaj je tišina, ki je lahko zelo mučna, ki prihaja iz trme, zamere ali pa sovraštva in negotovosti; drugo pa je tihota, ki je sveta, ki je lepa.

Nekaj primerov: zanimivo, da nikjer ni opisan pogovor med Jožefom in Marijo. Nikjer na enem samem mestu. Edino kar je opisano je premišljevanje – Jožef je premišljeval, ko se je izkazalo, da je Marija noseča od Svetega Duha, Marija pa je dogodke, ki so se zgodili premišljevala v svojem Srcu. Vse je zavito v nekakšno tihoto. Jožef ne spregovori niti ene besede. Marija samo nekaj stavkov v celotnem Svetem pismu. V prvih 30-ih letih Jezus spregovori samo besede v templju, ki smo jih slišali danes, sicer pa ostaja v tihoti ob molitvi in delu. Marija Jezusa spočne v tihoti svojega bivališča in rodi ga v tihoti hleva. Božični praznik nam ravno to izraža – Marija ob rojstvu ne reče nobene besede, samo premišljuje v svojem Srcu, tudi Jožef ne. Vse je nekako tihotno in mirno zunaj mestnega hrupa. Ko pridejo pastirji, se mu poklonijo in prav tako nič ne rečejo – ostanejo v sveti tihoti. Tudi modri iz vzhoda prinesejo svoja darila in v Svetem pismu ni zapisano, da bi ob tem spregovorili eno samo besedo. Liturgijo še danes obhajamo ob polnoči, ko se narava potopi v sveto tihoto. Jezus se je večkrat umikal na samo, v tišino, in tam molil. Tudi vstajenje od mrtvih se dogaja v tihoti in skritosti. Pred stvarjenjem je bila tihota. Tihota je stalna spremljevalka svetih stvari. Seveda ta tihota ni tista mučna tišina, ampak je tihota, ki je sveta, lepa in še kako zgovorna.

Ker je Bog zavit v tihoto in skritost ga lahko samo tam najdemo – v tihoti in skritosti. To resnico nam lepo pokaže zgodovina meništva skozi zgodovino krščanstva. Samostane so menihi postavljali na skritem in odmaknjenem kraju, da bi mogli v tihoti moliti k Bogu. Če se hočemo približati Bogu je nujno potrebno utihniti, umiriti viharje in strasti, ki premetavajo dušo in se ponižno prepustiti Bogu. Prava molitev me oživlja. Celoten evangelij svetega Janeza govori o tem, da je človekovo življenje to, da prebiva z Bogom Očetom. Kakor koli že moliš, je zato potrebno upoštevati to tihoto, saj je le v tihoti mogoče priti v stik z Bogom Očetom. Kardinal Sarah v svoji knjigi moč tihote pravi: »Molitev pomeni podariti se Bogu kakor vonj kadila, vzpenjajočega se k Božjem prestolu, da bi se izgubil v Njem. Bog se prav tako podarja tistemu, ki se podarjajo Njemu. Vem, da sem se v tihotnih globinah svojega srca lahko osebno približal Bogu, ne glede na okoliščine in trpljenje, ki ga povzroča zlo.« Kdor tega ne upošteva, kdor nima globokega odnosa za Očetom v tihoti, mu ostane od vere ostane moralizem. Kardinal Sarah še pravi: »V resnici prava in dobra tihota vedno pripada tistemu, ki hoče pustiti svoj prostor drugim in zlasti popolnoma Drugemu, Bogu. Nasprotno pa zunanji hrup označuje posameznika, ki hoče zasesti prepomembno mesto, ki se želi šopiriti, razkazovati ali pa zapolniti svojo praznino, kakor velja za številna javna mesta, kjer kraljuje oglušujoč hrup in napuh.« (Kardinal Sarah) Če nismo v tihoti, v našem življenju ni prostora za Boga. »Zunanja tihota je asketska vaja za samoobvladovanje v rabi besed … Klepetavost, ta nagnjenost k razkazovanju vseh zakladov duše, zelo škoduje duhovnemu življenju. Blebetač, ki ga odnese nuja po sporočanju vsega, je lahko samo daleč od Boga, površen in nezmožen vsake globoke duhovne dejavnosti.« (Kardinal Sarah) Tihota je vstop, so vrata v navzočnost Boga.

Če potrebnost tihote obrnemo na sveto mašo. Kardinal Sarah v svoji knjigi pravi: »Pogosto imam vtis, da je krščanski obred v današnjem času od češčenja Boga prešel na razkazovanje duhovnika, ministrantov in vernikov. Pobožnost je odpravljena, vključno z besedo samo. Zvodeneli so liturgiki, ki so jo označili za pobožnjakarstvo, medtem ko so sami naprtili ljudem svoje liturgične poskuse, oporekajoč različnim pristnim oblikam pobožnosti in češčenja. Uspelo jim je vsiliti ploskanje, tudi med pogrebi, namesto žalovanja, ki se običajno izraža s solzami… Ko v bogoslužje prodre ploskanje, je to zelo zanesljivo znamenje, da je Cerkev izgubila bistvo svetega.« (Kardinal Sarah)
Čeprav so med sveto mašo predvideni trenutki tišine, kakor pravi glavni papeški caeremoniar: »Pravilno obhajanje liturgije … predvideva lepo menjavanje tihote in besede, pri čemer tihota poživlja besedo, omogoča glasu odzvanjati s posebno globino. Zahtevane tihote … ne smemo obravnavati kot presledek med enim in naslednjim trenutkom obhajanja bogoslužja. Razumeti je treba bolj kot resnični trenutek obreda, dopolnitev besede, ustne molitve, pesmi, kretnje.« (Kardinal Sarah)

Lahko v tem vidimo vzrok odpada – zamenjali smo adoracijo oz. češčenje Boga z razkazovanjem ljudi.

Kardinal še pravi: »Tihota ni oblika nedejavnosti. Človek se lahko s tihoto izogne največjemu zlu. Zaupati sebe nebesom, ne pomeni umikanja na zemlji.« Nasprotje molitve je to, da človek želi vse obvladati sam z znamenjem upora in s tem tvega, da ničesar ne izroči Bogu. Znajde se namreč sam pred svojimi mejami in ostane s svojo nemočjo. »Človek brez Boga je izgubljen. Brez zaupljive vere, ki jo živi v tihoti se obrne proč od svojega Boga in Odrešenika.« (Kardianl Sarah)

To je pot, ko je potrebno umreti samemu sebi in se predati Bogu. To je pot Svete družine. Amen


Ni komentarjev:

Objava komentarja

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...