Osnovna navodila ob obisku tradicionalne svete maše

ZUNANJA PRIPRAVA:

Evharistični post (Priporočeno kakor ga je zapovedal Pij XII.):

• Pred prejemom svetega obhajila je 3 ure potrebno biti tešč
• Pitje vode ne prelomi posta
• V primeru bolezni more vernik ali duhovnik piti tudi drugo pijačo (ne nujno samo vode)
• V primeru smrtne nevarnosti evharistični post ne veže
• Nosečnic post ne veže

Spodobna obleka

• Dostojna obleka, primerna za sveti prostor v katerega stopamo, spoštljivost do navzočih v skladu s stanom in svojim spolom
• Moški naj ne uporabljajo pokrivala
• Priporočljivo je, da se ženska pokrije. Primerna je uporaba tančice, rute ali ne preveč izstopajočega klobuka

NOTRANJA PRIPRAVA:

-        Vnaprej preberemo besedila v materinem jeziku, ki se bodo brala pri sveti maši (Rimski misal - link): vsaj berilo in evangelij, lahko pa še vse ostale spremenljive dele

-        Neposredno pred sveto mašo je priporočljivo moliti molitve, ki so namenjene pripravi na sveto mašo: Rimski misal, str. 369. (link)

-        Če smo v smrtnem grehu pristopimo k sveti spovedi in prosimo Gospoda odpuščanja in očiščenja.

-        V srcu izrazimo svoje namene, zahvale (za osebe in drugo), prošnje ter trden sklep k poboljšanju, kar bo naš dar na oltar. Darujemo namreč svoje življenje, zlasti svojo voljo, da bi bila čim bolj skladna z Božjo. Vse to mašnik pri darovanju izroči Bogu, da se pri spremenjenju poveliča v milost in blagoslov za nas.

DEJAVNO SODELOVANJE PRI SVETI MAŠI

-        Zavedajmo se da je sveta maša predvsem vaja v ljubezni oz. pobožnosti in ne vaja v razumevanju

-        Z zborom lahko pri peti sveti maši pojemo vse nespremenljive dele (Kyrie, Gloria,..)

-        Ves čas se trudimo, da molimo oz. smo v Božji pričujočnosti in na ta način kar najgloblje vstopimo v odnos z Bogom, ki je naša najvišja dobrina in sreča (prim. Mr 3,14).

-        Zavedajmo se, da mašnik prosi odpuščanja, moli, daruje žrtve v imenu navzočega ljudstva. Zato je koristno, da sveti maši notranje sledimo in se poistovetimo z dejanji, ki jih mašnik opravlja (v pomoč: Misal za verno ljudstvo - link in Rimski misal - link). Posebej bodimo pozorni na dva dela:

• Med evharistično molitvijo (rimski kanon) sodarujmo z duhovnikom. Lahko molimo: »O Gospod, po mašnikovih rokah Ti darujem predragoceno Telo tvojega preljubega sina za … (dodamo namen kot npr. za povišanje sv. Cerkve, za bolnega sorodnika...).« in » O Gospod, po mašnikovih rokah Ti darujem presveto Kri Kristusovo za (dodamo namen).«
• Med povzdigovanjem presvete hostije in Jezusove Krvi molimo vsaj: »Moj Gospod in moj Bog!« (Odpustek 7 let; popolni odpustek enkrat v tednu, kdor stori to vsak dan, prejme obhajilo in moli po papeževem namenu)

-        Na koncu svete maše se zahvalimo za milost, da smo se smeli udeležiti presvete daritve. Lahko zmolimo celotno zahvalo po sveti maši (Rimski misal, str. 430) ali vsaj en del. Nikoli se iz cerkve ne odpravimo pred mašnikom!

STARŠI OTROCI PRI SVETI MAŠI

• Sprostite se! Če se morate za kratek čas umakniti iz cerkve to ni težava, pridite nazaj, Jezus je rekel »Pustite otroke k meni.«
• Usedite se čim bližje oltarju, kjer otroci lahko vidijo oltar ali blizu sredine ladje, kjer se otroci lahko premikajo in še vedno vidijo oltar.
• Otroci naj po vašem obnašanju spoznavajo primerne drže, odgovore in molitve.
• Otrokom se že pred sveto mašo predstavi dogajanje in se še enkrat osveži potek svete maše. Kolikor je treba še med sveto mašo kaj prišepniti, to ni težava.
• Duhovnik in ostali verniki cenijo vaš trud in požrtvovalnost v krščanski vzgoji otrok in se zavedajo, da cerkev, ki ne joče, izumira.

Le Figaro: intervju s kardinalom Sarahom

Kardinal Sarah: »Duhovniki, bodite ponosni na vaš celibat!«

Ecclesia, 14.01.2020

Objavljamo v celoti intervju Jean-a Marie Guéenois-a, iz francoskega dnevnika Le Figaro, ki ga je imel s kardinalom Robertom Sarahom, prefektom kongregacije za Bogoslužje in za disciplino zakramentov. Intervju zadeva knjigo, ki jo je kardinal Sarah štiriročno napisal z upokojenim papežem Benediktom XVI, v obrambo celibata duhovnikov.

Kako naj razložimo dejstvo, da je zaslužni papež Benedikt XVI. skupaj z vami objavil knjigo v obrambo duhovniškega celibata in je prosil papeža Frančiška, naj ne spreminja tega predpisa v Cerkvi?

Ta knjiga je klic, klic ljubezni do Cerkve, papeža, duhovnikov in vseh kristjanov. Midva želiva, da bi to knjigo bralo čim več ljudi, kolikor je največ mogoče. Kriza, ki pretresa Cerkev, je presenetljiva.

Papež se je zaobljubil molku, zakaj gre ven iz svoje zadržanosti?

S to knjigo zaslužni papež Benedikt XVI. ne prekinja molka. Ponuja nam njegov sad. Tisto, kar je napisal v tej knjigi, ni klepetava teologija, teologija, ki bi rada očarala medije, ampak kontemplativno branje Svetega pisma. Ne misli, da deluje v polemiki, niti to ni akademska razprava, daleč od resničnosti. Mislim, da je v molitvi njegovo očetovsko srce občutilo veliko sočutje do duhovnikov vsega sveta, ki so se čutili zaničevane, pretresene in zapuščene. Hotel je tudi pomiriti in opogumiti milijone vernih kristjanov, ki se čutijo zmedene in izgubljene.

Kaj natančno razkrivate skupaj s papežem Benediktom XVI., ko govorite o »uprizarjanju gledaliških prizorov«, o »hudičevih lažeh«, o »ideoloških manipulacijah«?

V teh zadnjih mesecih smo bili priče instrumentalizacije položaja v Amazoniji. Mediji, komentatorji in samo-razglašene moralne oblasti so hoteli pritisniti na škofe. Hoteli so nas prisiliti, da bi verjeli, da duhovniški celibat ni drugega kot nova disciplina. Nakopičile so se zgodovinske laži, teološki približki. Hoteli so nas prepričati, da je posvečevanje poročenih mož ali postavljanje ženskih duhovnikov rešitev za vse naše nesreče. Z Benediktom XVI. nisva hotela zapirati oči. Težave so neizmerljive. Imava skupno prepričanje: edina možna reforma za Cerkev je vrnitev k evangeljski korenitosti.

Ali nam lahko razložite povzetek narave te »krize duhovništva«, ki je srce knjige?

V srcu krize duhovništva je pozabljanje na Boga. Ko življenje duhovnika ni več zasidrano v vero in v Jezusa Kristusa, vsa odnašanja postanejo mogoča. Če gledamo na duhovnike z drugega vidika kakor na može, ki so se povsem zaobljubili in posvetili Bogu, tedaj jih obsodimo, da niso nič drugega kot družbeni pomočniki, mali oskrbovalci uslug. Katoliški duhovnik podari vse svoje življenje, da bi bil orodje v Božjih rokah. Ne za to, da bi opravljal nalogo nekega družbeno-duhovnega animatorja v globalni potrošniški družbi. Biti duhovnik ni poklic, ki pušča prosti čas za »zasebno življenje« in za hobije. Biti duhovnik pomeni slediti Kristusu na križ zaradi ljubezni, 24 ur od 24ih. To je življenjski stan. Svet, mala manjšina, ki deluje tudi znotraj Cerkve, nekateri škofje sami, so to pozabili. Benedikt XVI. in jaz se ne bojiva razkriti te težave in se z njo spopasti tako, da jo pogledava v obraz.

Kakšno sporočilo dajeta predvsem »zaničevanim« duhovnikom?

Navedel bi besede Janeza Pavla II.: 'Ne bojte se!' Bodite ponosni na vaš celibat! Hočem jim vtepsti v glavo, da zvest, ubog in navidez slaboten duhovnik povzroča trepet temu svetu. Celibat je pohujšanje za svet, ker zagotavlja, da Bog ni samo ideja, ampak živo Bitje, kateremu lahko podarimo vse telo, vse srce, vso sposobnost ljubiti. Naše duhovniško življenje nima smisla, če ga ne gradimo na Bogu. Naredi Boga navzočega v tem svetu, ki Ga zavrača in se Ga boji. Hočem torej zaklicati duhovnikom, naj vstopijo v življenje, v katerem bo Bog njihova edina oporna točka. Ne samo čisto življenje v celibatu, ampak tudi življenje v uboštvu, odpovedi, pokorščini, bratstvu. Naše duhovniško življenje je predvsem življenje združenja z Jezusom, torej molitveno življenje.

Toda zakaj bi ta možna krajevna reforma lahko predstavljala nevarnost za vso Cerkev?

Dobro in zanesljivo vemo, da posvečevanje poročenih mož in postavljanje ženskih klerikov ni zahteva amazonskih ljudstev. To je slepilo zahodnjaških teologov pri hudobiji kršitev. Šokiran sem nad dejstvom, da so težave ubogih instrumentalizirali vse do te točke. Sicer pa je papež Frančišek na sinodi spomnil, da je resnična težava Amazonije končno naša mlačnost pri oznanjanju vere, edinega zveličanja v Jezusu Kristusu. V tej knjigi navajava številne primere. Osebno pa sem hotel govoriti o svoji izkušnji afriškega duhovnika, da bi pokazal, kako se mora evangelizacija opirati na celibat.

Papež Frančišek je sicer javno povedal, da se ne dotika načela duhovniškega celibata in da je primerno, da se krajevno reši težava pomanjkanja duhovnikov na misijonskih tleh. Kako neka izjema predstavlja nevarnost, da bi načela večstoleten predpis?

Vse od začetka zgodovine Cerkve je Jezus izjavil: »Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev!« (Mt 9, 37-38). Pomanjkanje duhovnikov ni izjema. To je normalno stanje vsake nastajajoče Cerkve, kakor v Amazoniji, na Vzhodu in na Zahodu. Izjema, po definiciji, bi morala biti prehodna in obravnavana tako, da se vrne k normalnosti stvari. Oslabitev načela celibata, čeprav bi bila omejena na eno samo območje, ne bi bila izjema, ampak predor, razpoka v notranji skladnosti duhovništva.

Ali ne gre za paniko, če napovedujete »pastoralno katastrofo«?

Te knjige nisva napisala v logiki komunikacije, ampak sledeč zahtevam resnice. Če je položaj težak, je to potrebno povedati. Mislim, da z branjem te knjige ne dajeva dokazov za pretiravanje. S človeškega vidika položaj Cerkve izgleda brezupen. Toda to nikakor ne zmanjša našega upanja, ki je v Bogu in ne v odobravanju sveta.

Vendarle obstajajo žive izjeme poročenih katoliških duhovnikov v vzhodnih Cerkvah, zakaj ne bi sprejeli tega načina tudi za latinsko Cerkev?

Ali ne veste, da nam številni predstavniki vzhodnih Cerkva pravijo, da je poročeno duhovništvo v krizi? Ali jim znamo prisluhniti? Mislim predvsem, da krščansko ljudstvo pričakuje od duhovnikov popolno posvečenje, ne pa polovičnega.

Vi s pomočjo zgodovinske in teološke analize dokazujete, da je duhovniški celibat stalnica od začetkov krščanstva. Torej cerkveni zgodovinarji, ki zagotavljajo, da je ta predpis potreboval stoletja, da se je uveljavil ...

Pogosto smo žrtve globokega nepoznavanja zgodovine o tej stvari. Cerkev je imela poročene duhovnike v prvih stoletjih. Toda, od trenutka njihovega posvečenja so bili zavezani popolni zdržnosti od spolnih odnosov s svojimi ženami. To je zanesljivo dejstvo in dokazano tudi z najnovejšimi zgodovinskimi raziskavami. Pri tej zahtevi ni nobenega tabuja, nobenega strahu pred spolnostjo. Šlo je za zagotavljanje, da je duhovnik z dušo in telesom izključno poročen s Cerkvijo. V celoti je posvečen njej, kakor Kristus.

Kako dokazujete, da je duhovniški celibat vedno bil pravilo v katoliški Cerkvi?

Z zgodovinskega vidika so stvari zelo jasne: leta 305, elvirski koncil, leta 390 pa kartaginski koncil ponovno povzemata zakon »sprejet od apostolov«, o zdržnosti duhovnikov. Ko je Cerkev komaj izšla iz dobe mučencev, je bila ena izmed prvih stvari, na katere je usmerila pozornost, odločna izjava, da se morajo škofje, duhovniki in diakoni zdržati spolnih odnosov s svojimi ženami. Če bi bila ta zahteva novotarija, bi zagotovo izzvala močan protest med duhovniki, ki so darovali mašo, torej obnavljanje Kristusovega žrtvovanja za svet. In vendar so jo vedro sprejeli. Že kristjani so se zavedali, da se mora sam duhovnik, ki daruje mašo, torej obnavljanje Kristusovega žrtvovanja za svet, popolnoma darovati z dušo in telesom. Ne pripada več sebi. Šele veliko pozneje, zaradi popačenja besedila, se je vzhod razvil v svoji disciplini, vendar ne da bi kdaj presekal vez med duhovništvom in zdržnostjo.

Toda kaj storiti v primeru pomanjkanja duhovnikov?

Ali vi mislite, da bi posvečevanje poročenih mož rešilo krizo poklicev? Izkušnja pomanjkanja pastorjev v protestantskih skupnostih, ki dopuščajo poroko pastorjev, dokazuje ravno nasprotno. Kriza poklicev je kriza vere! Tam, kjer evangelij oznanjajo in živijo v vsej njegovi zahtevnosti, poklicev ne manjka.

Vendar številni mislijo, da »korenitosti« obveznosti, ki jo vi priporočate, dandanes ni več mogoče braniti ...

Številni? O tem nisem tako prepričan. Morda v posvetnih in površnih krogih. S papežem Benediktom XVI. nisva napisala te knjige, da bi ugajala tisti mali kasti. Misliva, nasprotno, da mlačnosti in povprečnosti ni več mogoče braniti. Zahod je hripav, ostarel zaradi vseh svojih odpovedi in opustitev. Verjetno pričakuje, ne da bi se tega zavedal, mladost, svežino in zahtevnost evangelija, ki je svetost. Pričakuje torej duhovnike, ki bodo korenito sveti.

Kaj mislite o težavi pri življenju v celibatu?

Celibat je udeležba pri Kristusovem križu. Nihče si ni nikoli domišljal, da ga je lahko nositi. Toda, predvsem je vir neizmernega veselja. Vprašajte duhovnike in bogoslovce, če so žalostni! Ne, srečni so, da se popolnoma darujejo!

Vi zavračate duha polemike. Kaj bi torej rekli tistim, ki hočejo razlagati vašo pobudo kot nasprotovanje papežu Frančišku?

Midva sva ravnala v duhu ljubezni do Cerkve in do papeža. Ideologija deli, resnica pa združuje srca. Preiskovanje nauka vere ne more drugega, kot da združuje Cerkev okrog Kristusa in svetega očeta.

*Le Figaro, Cardinal Robert Sarah: «Prêtres, soyez fiers de votre célibat!» 12-1-2020

Pridiga: Sveta družina Jezusa, Marije in Jožefa, 12. 1. 2020

Danes je po tradicionalnem koledarju praznik svete družine – Jezusa, Marije in Jožefa. Sveta družina je naš vzor, model po kateri želimo uravnavati svoje družine, posnemati njihove kreposti. Bog Oče jo je postavil, da bi naredil svete tudi naše družine – da bi naše družine kar najbolj postale podobne Sveti družini, da bo v naših družinah zdravje, čistost, zmaga, krepost, ponižnost, dobrotljivost in krotkost, polnost postave in hvaležnost do Boga Očeta in Sina in Svetega Duha (besedilo blagoslova kraja oz. Hiš po tradicionalnem Rimskem obredniku).

Mogoče je opisovati veliko lepih lastnosti svete družine kot na primer ponižnost  – sveti Jožef se ni imel za vrednega, da bi bil krušni oče Božjemu Sinu in imel Devico Marijo za ženo; poslušnost otroka Jezusa, ki jima je bila pokoren, sloga, delavnost, molitev… Postavimo si sveto družino za ideal, ter veliko o tem premišljujmo, da bomo tudi svoje družine vodili v to smer.

Med vsemi lastnostmi svete družine bi pri tem premišljevanju rad izpostavil vrlino TIHOTE. Zanimivo je, da o sveti družini ne vemo veliko – samo nekaj dogodkov. Verjetno zato, ker je najpomembnejše kar je Jezus povedal in pokazal s svojim življenjem v svojem življenju in so potem to zapisali evangelisti – v smislu: če bodo osebe znotraj družine svete, bo sveta tudi družina sama. To je gotovo res. Vendar pa je mogoče dejstvo, da o sveti družini ne piše veliko v Svetem pismu, razumeti tudi drugače: življenje svete družine je zavito v nekakšno sveto tihoto. Sveto, ker  nekaj je tišina, ki je lahko zelo mučna, ki prihaja iz trme, zamere ali pa sovraštva in negotovosti; drugo pa je tihota, ki je sveta, ki je lepa.

Nekaj primerov: zanimivo, da nikjer ni opisan pogovor med Jožefom in Marijo. Nikjer na enem samem mestu. Edino kar je opisano je premišljevanje – Jožef je premišljeval, ko se je izkazalo, da je Marija noseča od Svetega Duha, Marija pa je dogodke, ki so se zgodili premišljevala v svojem Srcu. Vse je zavito v nekakšno tihoto. Jožef ne spregovori niti ene besede. Marija samo nekaj stavkov v celotnem Svetem pismu. V prvih 30-ih letih Jezus spregovori samo besede v templju, ki smo jih slišali danes, sicer pa ostaja v tihoti ob molitvi in delu. Marija Jezusa spočne v tihoti svojega bivališča in rodi ga v tihoti hleva. Božični praznik nam ravno to izraža – Marija ob rojstvu ne reče nobene besede, samo premišljuje v svojem Srcu, tudi Jožef ne. Vse je nekako tihotno in mirno zunaj mestnega hrupa. Ko pridejo pastirji, se mu poklonijo in prav tako nič ne rečejo – ostanejo v sveti tihoti. Tudi modri iz vzhoda prinesejo svoja darila in v Svetem pismu ni zapisano, da bi ob tem spregovorili eno samo besedo. Liturgijo še danes obhajamo ob polnoči, ko se narava potopi v sveto tihoto. Jezus se je večkrat umikal na samo, v tišino, in tam molil. Tudi vstajenje od mrtvih se dogaja v tihoti in skritosti. Pred stvarjenjem je bila tihota. Tihota je stalna spremljevalka svetih stvari. Seveda ta tihota ni tista mučna tišina, ampak je tihota, ki je sveta, lepa in še kako zgovorna.

Ker je Bog zavit v tihoto in skritost ga lahko samo tam najdemo – v tihoti in skritosti. To resnico nam lepo pokaže zgodovina meništva skozi zgodovino krščanstva. Samostane so menihi postavljali na skritem in odmaknjenem kraju, da bi mogli v tihoti moliti k Bogu. Če se hočemo približati Bogu je nujno potrebno utihniti, umiriti viharje in strasti, ki premetavajo dušo in se ponižno prepustiti Bogu. Prava molitev me oživlja. Celoten evangelij svetega Janeza govori o tem, da je človekovo življenje to, da prebiva z Bogom Očetom. Kakor koli že moliš, je zato potrebno upoštevati to tihoto, saj je le v tihoti mogoče priti v stik z Bogom Očetom. Kardinal Sarah v svoji knjigi moč tihote pravi: »Molitev pomeni podariti se Bogu kakor vonj kadila, vzpenjajočega se k Božjem prestolu, da bi se izgubil v Njem. Bog se prav tako podarja tistemu, ki se podarjajo Njemu. Vem, da sem se v tihotnih globinah svojega srca lahko osebno približal Bogu, ne glede na okoliščine in trpljenje, ki ga povzroča zlo.« Kdor tega ne upošteva, kdor nima globokega odnosa za Očetom v tihoti, mu ostane od vere ostane moralizem. Kardinal Sarah še pravi: »V resnici prava in dobra tihota vedno pripada tistemu, ki hoče pustiti svoj prostor drugim in zlasti popolnoma Drugemu, Bogu. Nasprotno pa zunanji hrup označuje posameznika, ki hoče zasesti prepomembno mesto, ki se želi šopiriti, razkazovati ali pa zapolniti svojo praznino, kakor velja za številna javna mesta, kjer kraljuje oglušujoč hrup in napuh.« (Kardinal Sarah) Če nismo v tihoti, v našem življenju ni prostora za Boga. »Zunanja tihota je asketska vaja za samoobvladovanje v rabi besed … Klepetavost, ta nagnjenost k razkazovanju vseh zakladov duše, zelo škoduje duhovnemu življenju. Blebetač, ki ga odnese nuja po sporočanju vsega, je lahko samo daleč od Boga, površen in nezmožen vsake globoke duhovne dejavnosti.« (Kardinal Sarah) Tihota je vstop, so vrata v navzočnost Boga.

Če potrebnost tihote obrnemo na sveto mašo. Kardinal Sarah v svoji knjigi pravi: »Pogosto imam vtis, da je krščanski obred v današnjem času od češčenja Boga prešel na razkazovanje duhovnika, ministrantov in vernikov. Pobožnost je odpravljena, vključno z besedo samo. Zvodeneli so liturgiki, ki so jo označili za pobožnjakarstvo, medtem ko so sami naprtili ljudem svoje liturgične poskuse, oporekajoč različnim pristnim oblikam pobožnosti in češčenja. Uspelo jim je vsiliti ploskanje, tudi med pogrebi, namesto žalovanja, ki se običajno izraža s solzami… Ko v bogoslužje prodre ploskanje, je to zelo zanesljivo znamenje, da je Cerkev izgubila bistvo svetega.« (Kardinal Sarah)

Čeprav so med sveto mašo predvideni trenutki tišine, kakor pravi glavni papeški caeremoniar: »Pravilno obhajanje liturgije … predvideva lepo menjavanje tihote in besede, pri čemer tihota poživlja besedo, omogoča glasu odzvanjati s posebno globino. Zahtevane tihote … ne smemo obravnavati kot presledek med enim in naslednjim trenutkom obhajanja bogoslužja. Razumeti je treba bolj kot resnični trenutek obreda, dopolnitev besede, ustne molitve, pesmi, kretnje.« (Kardinal Sarah)

Lahko v tem vidimo vzrok odpada – zamenjali smo adoracijo oz. češčenje Boga z razkazovanjem ljudi.

Kardinal še pravi: »Tihota ni oblika nedejavnosti. Človek se lahko s tihoto izogne največjemu zlu. Zaupati sebe nebesom, ne pomeni umikanja na zemlji.« Nasprotje molitve je to, da človek želi vse obvladati sam z znamenjem upora in s tem tvega, da ničesar ne izroči Bogu. Znajde se namreč sam pred svojimi mejami in ostane s svojo nemočjo. »Človek brez Boga je izgubljen. Brez zaupljive vere, ki jo živi v tihoti se obrne proč od svojega Boga in Odrešenika.« (Kardianl Sarah)

To je pot, ko je potrebno umreti samemu sebi in se predati Bogu. To je pot Svete družine. Amen

TLM Ljubljana: Sveta družina Jezusa, Marije in Jožefa, 12. januar 2020

Pripravljen oltar 

Vstop

Asperges

Pristopne molitve

Kajenje oltarja

Evangelij

Povzdigovanje

Knjižno priporočilo: Athanasius Schneider - Christus Vincit

Athanasius Schneider: Christus Vincit – Kristusovo zmagoslavje nad temo našega časa

V sledečem prispevku želimo vsem bralcem v branje priporočiti nedavno knjigo škofa Athanasiusa Schneiderja, čigar prejšnjo knjigo Corpus Christi smo izdali tudi v slovenskem prevodu. Škof Schneider nas je ob izdaji knjige tudi počastil z obiskom.

Knjiga Christus vincit je zasnovana kot intervju, v katerem msgr. Athanasius Schneider v pogovoru z novinarko Diane Montagna podaja iskren in nepristranski, predvsem pa jasen in upanja poln pogled na najbolj žgoče teme, ki v zadnjih desetletjih sejejo zmedo med katoliki. V intervjuju odgovarja npr. na vprašanja o prisotni doktrinalni zmedi, mejah papeževe avtoritete, dokumentih II. vatikanskega koncila, Duhovniški bratovščini sv. Pija X., teoriji spola, političnih grožnjah, migrantski krizi, islamu, tradicionalni liturgiji in reformi duhovništva, če naštejemo zgolj najpomembnejša. V intervjuju škof Schneider podaja tudi nekaj doslej neznanih drobcev iz življenja svoje družine v gulagu, o svojem poklicu, redovništvu in škofovskem posvečenju.

Knjigo so priporočili številni ugledni kleriki in intelektualci, kot npr. kardinal Raymond Burke, svetovno znani avtor Scott Hahn, duhovnik Gerald E. Murray iz EWTN in kardinal Robert Sarah, prefekt Kongregacije za bogoslužje.

Kardinal Sarah je o knjigi zapisal: »V tem kritičnem trenutku v življenju Cerkve moramo previdno razmišljati o vsem, s čemer smo soočeni in razpoznavati, kaj je resnično, dobro in lepo ter to znati ločevati od vsega zlega. Hvaležni moramo biti zvestemu apostolu, kot je škof Athanasius Schneider, za njegovo jasno in pogumno analizo stanja Cerkve v današnjem času. Naj njegova knjiga pomaga vsem bralcem, da bodo živeli svojo poklicanost z večjo zvestobo in gorečnostjo za slavo vsemogočnega Boga in rešenje duš.«

Mnogi lahko danes vidijo napake v Cerkvi, le redki pa znajo pokazati rešitve. Večkrat slišimo katoličane danes reči »duhovnikov bo vse manj, na to se moramo pripraviti.« Škof Schneider se takemu fatalizmu upira s svojim aktivnim delovanjem in upanja polnim pogledom v prihodnost, zaupajoč v Kristusovo zmago. V svoji dobrohotnosti ne pozablja tudi primerne spodbude in nasvetov vernim družinam ter laikom.

Thomas E. Gullickson, apostolski nuncij v Švici, je nedavno na spletu objavil zapis, v katerem v branje vsem priporoča novi knjigi kardinala Saraha in škofa Schneiderja. V prispevku je omenil edinstvenost obeh knjig, na koncu pa zapisal: »Resnici na ljubo mi je bilo branje knjige škofa Schneiderja dragocenejše. Po pričevanju o svoji družini podaja eminenten načrt, kako ostati zvesti kljub preganjanjem današnjega časa, ki se mi zdijo bolj smrtonosna od Stalinovih gulagov.«

Knjigo je mogoče brez težav naročiti na številnih spletnih trgovinah, kot sta npr. Amazon ali BookDepository. Cena broširane izdaje se giblje med 15 in 20 €.

Vsem bralcem želimo prijetno in plodovito branje.

Vabilo na tradicionalno latinsko sveto mašo - 12. 1. 2020