nedelja, 20. oktober 2019

Kaj pomeni posvetitev Marijinemu Brezmadežnemu Srcu?


13. oktobra leta 1917 se je Marija zadnjikrat prikazala v globeli Irija in se predstavila takole: »Gospa svetega rožnega venca sem. Želim, da mi na tem mestu postavijo kapelo v čast in naj molijo vsak dan rožni venec ter delajo pokoro za svoje grehe.«
Po tem se je pred 70.000 ljudmi (verni, radovedni, dvomljivci, brezverci in časnikarji, ki so bili poslani, da razkrijejo sleparijo), ki so bili v globeli Irija na Portugalskem in poleg tega še pred očmi prebivalcev nekaterih bližnjih vaseh, zgodil sončni čudež – kakih deset minut je sonce poplesavalo…
Marija je v Fatimi prosila vse nas, da se posvetimo Njenemu Brezmadežnemu Srcu ter opravljamo prve sobote njej v čast. Kaj pomeni posvetiti se Marijinemu Brezmadežnemu Srcu?
Beseda posvetiti pomeni to, da se ta stvar ali oseba ne uporablja več za svetne namene, ampak samo še za Božje. Če posvetimo npr. cerkev, potem se v tem prostoru ne sme početi nič drugega, kakor liturgija – torej češčenje Boga. Zato v Cerkev, predvsem pa v prezbiterij, ne spadajo nobeni posvetni programi, posvetne pesmi, posvetna oblačila ali kaj podobnega.
Podobno je s posvetitvijo osebe. Če se neka oseba posveti Mariji oz. njenemu Brezmadežnemu Srcu se ta oseba »uporablja« samo za češčenje Marije. Bolj preprosto povedano: Oseba, ki se Mariji posveti reče: "Marija poglej moje življenje, moje misli in dejanja, moje govorjenje, moje telo, moj čas, moj način življenja, moje stvari, ki jih imam – vse dajem tebi v službo in čast, tebi na razpolago, da boš po meni lahko delovala. Za moje življenje si ne bom jemal nobene zasluge, ampak je vse tvoja zasluga." Tako izpolniš tiste Jezusove besede: »Če ne postanete kakor otroci, ne pridete v nebeško kraljestvo.« Enako je namreč storila Marija za čas svojega zemeljskega življenja pred Bogom – popolnoma se je posvetila Bogu – vse mu je dala na razpolago: svoje telo, svoje moči, svoj zakon s svetim Jožefom, svoj čas, svoje trpljenje… vse je bilo za Boga. Tako je bila popolnoma posvečena Bogu – v Fatimi pa nas je prišla prosit, da storimo podobno in se posvetimo Njenemu Brezmadežnemu Srcu in se ji predamo popolnoma na razpolago, da bi nas sama posvetila Bogu.
To je nekaj lepega, čudovitega in nujno potrebnega danes.

Kdo bi vprašal, kaj to natančno pomeni? Kakšno je življenje tistih, ki so se posvetili Mariji? Moramo reči, da je od posameznika do posameznika različno. Ogibanje greha je sicer nujno, ampak to je šele začetek. Marija je prosila, da postavijo kapelico njej v čast na tistem mestu in lahko se vprašamo, kaj bomo pa mi postavil Mariji v čast. Duhovništvo, svoj poklic, svoj zakon, svojo službo, imetje?
Taki primeri so svetniki. Izpostavimo sestro Leonijo Martin – starejšo sestro sv. Terezije Deteta Jezusa iz Lisieuxa-ja. O njenem življenju je bil napisan članek v tedniku Družina. Sestra Leonija se je precej razlikovala od ostalih štirih sester. Karmeličan, ki je napisal članek pravi, da je imela Leonija svoje otroštvo za »grdo«, polno trpljenja, bolezni in osamljenosti. »Leonija je bila temperamentna, počasna, ter telesno in intelektualno manj nadarjena kot njene sestre. Že kmalu se je počutila zapostavljeno.« Njena mati je pri vzgoji obupovala zaradi njenega neprimernega obnašanja. Nekoč je dejala: »Čim starejša je, tem večje trpljenje mi povzroča.« Tudi Leonija sama je spoznala, da je drugačna od sester in se je imela v vseh pogledih za »grdo«. Zavedala se je svoje omejenosti in govorila: »Prav v ničemer ne blestim.« Res je, da ni podlegla skušnjavam primerjanja z drugimi, je pa na drugi strani podlegala skušnjavi omalovaževanja: »Veliko sem trpela zaradi svoje manjvrednosti.« Tako se je počutila manjvredno, da je prosila odpuščanja še preden je povedala, kaj bi rada.
To so bile njene okoliščine. Sedaj pa poglejmo, kaj v njenem konkretnem primeru pomeni posvetiti se Bogu, oz. v našem primeru posvetiti se Marijinemu Brezmadežnemu Srcu.
  1. Gojila je veliko željo po svetosti, nad čemer ni nikoli obupala. Šele v četrtem poskusu je bila sprejeta v samostan in v samostanu tudi ostala. Kljub temu, da je bila trikrat zavrnjena ni podvomila nad svojo poklicanostjo.
  2. Prva je bila med sestrami, ki je svojo sestro Terezijo posnemala na mali poti. Rekla je: »Ponižnost je moja edina rešilna bilka, nadvse jo ljubim.« Vsak dan je Bogu izročala svoj boj s težavnim značajem, uporniško naravo in občutki žalosti ter melanholije, ki je niso zapustili vse življenje.
  3. Ves čas se je izročala Božji usmiljeni ljubezni. »Bog sprejme vse, tudi mojo neznatno in ubogo pamet.« Na drugem mestu pa je zapisala: »To sem z gotovostjo spoznala zaradi svojega velikega uboštva. Dobri Bog mi je zelo jasno pokazal, da se moram vedno bolj izničevati. Želi, da vzljubim svojo majhnost, svojo nemoč, da bi delala dobro.« Leonija je bila uboga redovna sestra, ki se je zaročila z ubogim Jezusom.

Avtor članka na koncu poda sadova njene posvetitve Bogu:
  1. Ob koncu se je sestra Leonija ves čas zahvaljevala Bogu, sestram in stricu. Zapisala je: »Moje srce prekipeva od hvaležnosti.«
  2. Humor – Nekoč je prišel nek duhovnik k njim v samostan in prosil sestro Leonijo (ker je ni poznal), če bi lahko govoril s sestro svete Terezije. Ta je odgovorila: Bom videla, vendar mislim, da to ne bo mogoče!« »Oh, kakšna škoda!« Preden je njegova sogovornica, sestra Leonija, odbrzela je še dodala: »Goposod župnik, lahko vam zagotovim, da niste ničesar zamudili.«

To je pot posvetitve Marijinemu Srcu in to so sadovi posvetitve. Zato dragi verniki, ne bodimo nespametni in se z vsem srcem in vso voljo posvetimo Marijinemu Srcu – Marijino Srce je kot žareča peč, ki so jo sedemkrat bolj zakurili in vanjo vrgli Šadráha, Mešáha in Abéd Negója. Ogenj je uničil njihove vezi ter pobil sovražnike in hvalili so Gospoda skupaj z angelom. Tako bo Sveti Duh po sedmih darovih uničil naše vezi in naše sovražnike, da bomo mogli skupaj z angeli že na zemlji, potem pa v nebesih, prepevati večno hvalo Gospodu.


Ni komentarjev:

Objavite komentar

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...