sreda, 19. junij 2019

Liturgična reforma, zrcalo koncilskega projekta - 1. del


 
Barthe je dolgoletni kaplan romanja
Summorum Pontificum v Rimu
Abbé Claude Barthe
Predavanje v okviru študijskega dne na temo »Stari in novi modernizem – korenine krize v Cerkvi« (Rim – 23. junij 2018)
Kot ponovitev gesla lex orandi, lex credendi lahko rečemo, da od 2. vatikanskega cerkvenega zbora naprej (v nadaljevanju 2VCZ) »pastoralnemu nauku« ustreza »pastoralna liturgija«. Gre za precej obširno temo, v okviru katere sem se na tem mestu omejil na nekatere značilnosti maše nastale po 2VCZ, a bi se vse skupaj lahko razširilo na vse vidike nove liturgije.

Ekumenska ekleziologija kot poskus kompromisa s sodobnostjo (moderno)
V uvodu v apostolsko spodbudo Amoris laetitia je v izogib neskladnosti nauka s predhodnim, sicer brez neposredne uporabe termina, ponovno uporabljena nova kategorija »pastoralnega nauka«. Slednja se nanaša na nauk, ki je zavestno nedogmatičen, s slednjim pa je pričel prav 2. vatikanski koncil (2VCZ).
Ta netipični vesoljni cerkveni zbor je napravil ekleziološke luknje, podobne moralnim, ki jih je osmo poglavje apostolske spodbude Amoris laetitia ustvarilo približno petdeset let kasneje. V obeh primerih lahko rečemo, da so učiteljski organi prepustili ozemlje drugim možnostim pod liberalnim pritiskom, ki se je z vse večjo močjo vršil, tako da so poskusili najti določen stik s sodobnostjo.

Zelo konkretno rečeno je bila na 2VCZ Cerkev predstavljena ne več kot edina nadnaravna skupnost, edina Kristusova nevesta, temveč tako, kot da bi obstajale še druge cerkvene skupnosti, ki bi imele neke vrste nadnaravno obliko obstoja, ki je sicer nepopolna, a resnična. Tak premik lahko zaznamo zlasti v najbolj kontroverznih besedilih 2VCZ - v dekretu Unitatis redintegratio, ki govori o ekumenizmu, v izjavi Nostra Aeate, ki govori o odnosu Cerkve z drugimi nekrščanskimi religijami, in v izjavi Dignitatis humanae, ki govori o verski svobodi. Spomnimo le na doktrinarni kompromis, v katerega se je spustil dekret Unitatis redintegratio. Katoliški ekumenizem, ne da bi bil jasno definiran, bi se rad ohranil na enaki oddaljenosti od tradicionalnega uniatstva (ločene skupnosti so poklicane k temu, da se vrnejo pod okrilje katoliške Cerkve) in od protestantskega ekumenizma (ki si prizadeva za eno konfederalno Kristusovo Cerkev, ki bi združevala pod svojim okriljem vse različne krščanske izpovedi). 2VCZ je torej skušal odpreti neko precej malo verjetno tretjo pot, v ta namen pa je iznašel novi pojem »nepolnega občestva« (Unitatis redintegratio 3), ki naj bi obstajalo med nekatoliškimi kristjani in Cerkvijo (pa tudi, po Ut unum sint, med cerkvami in skupnostmi ločenimi od katoliške Cerkve, 11 § 2).
Kakor velja za Amoris laetitia, se ta osnovni kompromis sklada s formalnim kompromisom, ki je v pastoralnem značaju tovrstnega učenja: »Kriza Cerkve danes je bolj kot doktrinarna moralna, duhovna, liturgična ali kriza avtoritete, kar seveda tudi je, predvsem formalna kriza. [...] 2VCZ je spremenitev nekega dogodka, ki bi moral biti dogmatičen, a se je nato nasprotno spremenil v pastoralnega, hkrati pa povzročil, da se je tudi jezik iz dogmatičnega spremenil v pastoralnega.« (prim. Enrico Maria Radaelli, Il domani - terribile o radioso? - del dogma, Milano 2013, str. 21 in 24). Gre za kompromis, ker je moderna v svojem bistvu odklanjanje vsake dogme. To se je začelo že z uvodnim govorom Gaudet Mater Ecclesia papeža Janeza XXIII., ki ga lahko povzamemo s formulo »niti obsodba niti dogmatizacija«, vse pa je bilo potrjeno še z govorom Svetemu Kolegiju 23. 12. 1962 in z naslednjimi uradnimi trditvami: Odgovora doktrinarne komisije, 6. 3. 1964 in 16. 11. 1964; govora Pavla VI., 7. 12. 1965 in 12. 1. 1966. V tej smeri je št. 25 § 1 konstitucije o Cerkvi Lumen gentium uvedla novo kategorijo vrhovnega papeževega učenja ali tudi učenja škofov v edinosti s papežem, ki so jih teologi do tedaj priznavali le določenim dekretom rimskih kongregacij. Ti nauki so dani brez namena, da bi se jih predlagalo kot dokončne, do njih pa ni nobene dolžnosti, da se jih sprejema po veri, temveč zgolj religiosum voluntatis et intellectus obsequium (sledenje iz pobožne volje in uma) (Velja opomniti, da pa, nasprotno, nezmotljivo učiteljstvo zahteva, da trdno izpovedujemo ali sprejmemo resnice, ki jih podaja, Izpoved vere, 9. 1. 1989). To novo podajanje nauka ne da bi bila, vsaj posredno, vključena tudi vera Cerkve, kar pomeni, da se ne nanašajo na Qui vos audit, me audit (»Kdor vas, posluša, mene posluša.« Lk 10, 17), kaže na novi način samorazumevanja učiteljskih teles. Takšno vladanje krščanskega ljudstva, ki mu je odvzeta dolžnost verovanja in ki predlaga neke vrste enotnost mnenj, kaže določeno podobnost z načinom vladanja sodobnih demokracij glede pridobitve konsenza, katerega oblika določajo mnenjski voditelji, kakor sta razložila Augustin Cochin in, nam časovno bolj blizu, François Furet.

Ni komentarjev:

Objava komentarja

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...