Uvod
Obstoj
Boga in njegove lastnosti spoznavamo iz vidnega sveta, glasu svoje
vesti in nadnaravnega razodetja.
»Bedak
pravi v svojem srcu: ʽNi
Boga.ʼ«,
uči psalmist. Sveti Pavel Rimljanom piše: »Kajti od stvarjenja
naprej je mogoče to, kar je v njem nevidno, z umom zreti po
ustvarjenih bitjih: njegovo mogočnost in božanskost. Zato so ti
ljudje neopravičljivi.« In spet sveti Pavel: »Ti dokazujejo, da je
delo postave zapisano v njihovih srcih: o tem pričuje tudi njihova
vest in misli, ki se medsebojno obtožujejo ali pa zagovarjajo.«
Sveti
Avguštin pa pravi: »Nihče ne taji Boga, razen tisti, kateremu bi
bilo ljubše, če bi ne bilo Boga.«
O
Bogu
Bog
je bitje, ki je samo od sebe in neskončno popolno.
»Jaz
sem, ki sem« (2
Mz 3, 14)
Bog
ni postal in svoje popolnosti ni dobil od nobenega drugega bitja. Vse
dobre lastnosti ima v najvišji meri. Posebno si moramo zapomniti
naslednje lastnosti: Bog je duhoven (nematerialen), večen in
nespremenljiv, povsod pričujoč in vseveden, neskončno moder in
vsemogočen, neskončno svet in pravičen, neskončno dobrotljiv in
usmiljen, neskončno resničen in zvest.
Bog
je bitje, ki ima najpopolnejši um in najpopolnejšo svobodno voljo,
telesa pa ne.
»Bog
je duh.« (Jn
4, 24)
Bog
je vselej bil, je in vselej bo.
»Preden
so bile rojene gore in si oblikoval zemljo in svet, od vekov na veke
si ti Bog.« (Ps
89. 2)
Bog
je sam v sebi od vekomaj do vekomaj vedno isti.
»Jaz
sem Gospod in se ne spreminjam.« (Mal
3, 6)
Bog
je povsod, v nebesih in na zemlji.
»Kam
naj grem pred tvojim duhom, kam naj zbežim pred tvojim obličjem? Če
se povzpnem v nebesa, si tamkaj, če si pripravim ležišče v
podzemlju, si zraven.« (Ps
138, 7-8)
Bog
ve vse, preteklo, sedanje in prihodnje. Pozna tudi naše
najskrivnejše misli.
»Ni
je namreč stvari, ki bi bila nevidna pred njim. Pred njegovimi očmi
je vse razgaljeno in odkrito. Njemu bomo dajali odgovor.« (Heb
4, 13)
Bog
vse ureja tako, da vselej doseže svoje najsvetejše namene.
»Kako
veličastna so tvoja dela, o Gospod! Vse si naredil z modrostjo.«
(Ps 103, 24)
Bog
je ustvaril nebo in zemljo in vse, kar je. Narediti more vse, kar
hoče.
»Vse,
karkoli hoče, naredi Gospod na nebu, na zemlji, v morju in v vseh
globinah« (Ps
134, 6)
Bog
hoče in ljubi samo dobro in sovraži vse hudo.
»Kajti
jaz sem Gospod, vaš Bog; bodite sveti, ker sem jaz svet!« (3
Mz 11, 44)
Bog
dobro plačuje in hudo kaznuje, kakor kdo zasluži.
»Če
kličete Očeta tistega, ki vsakogar sodi nepristransko, le po
njegovem dejanju.« (1
Pt 1, 17)
Bog
je poln ljubezni do svojih stvari, vse dobro imamo od njega.
»Kaj
imaš, česar bi ne prejel?« (1
Kor 4, 7)
Bog
je pripravljen in voljan odpustiti nam grehe in odvrniti hudo od nas.
»Reci
jim: Kakor jaz živim, govori Gospod Bog, nočem smrti hudobneža,
marveč da se spreobrne od svoje poti in živi.« (Ezk
33, 11)
Bog
je zvest; vse kar reče, je res, kar obljubi, pa gotovo izpolni.
»Bog
ni ko človek, da bi lagal, ne sin človekov, da bi se kesal. Ali
morda reče in ne stori, govori in ne izpolni?« (4
Mz 23, 19)
Prirejeno
po: Veliki katekizem. Celovec: Družba sv. Mohorja v Celovcu, 1898;
str. 19 – 23.