Voščilo 2020

Spoštovani vsi, ki spremljate naš blog!

V novem letu vam želimo, da bi Vam Bog dal oz. pomnožil predvsem dve milosti: milost ljubezeni do Boga, da  boste ohranili veselje v svoji veri, in milost vztrajnosti, da boste tudi v letu 2020 mogli vztrajati na poti resnice in končno dosegli venec, ki nas čaka. Bodite pogumni, Bog nikoli ne razočara svojih služabnikov.

Blagoslovljeno leto 2020!

Sveta družina kot Sveta dežela

Misel na 4. adventno nedeljo - Andrej Vončina

Na 4. adventno nedeljo spremljamo pri apostolu in evangelistu Mateju čas pred Jezusovim rojstvom po Jožefu. Zdi se pomembno nekoliko ozreti na samo besedilo in njegovo tradicionalno razlago, da ne bi imeli kakšnih čudnih »sodobnih« razlag, tokrat pa bomo tudi na kratko povedali zadeve glede na katoliški moralni nauk. Poznati moramo najprej tedanje judovske navade, po katerih je nevesta vselej živela pri svojih, dokler ni bila slovesno, z vsem pompom, sprejeta na ženinov dom, ženin pa je lahko svobodno hodil k njej. Zato se ob Marijini nosečnosti ni čudil prav nihče, razen Jožef. Pri slednjem pa je izjemnega pomena podatek, da je bil »pravičen«, saj to pomeni, da je natančno izpolnjeval Postavo (jud. Torah), torej Mojzesove zakone. Zatorej ne bi mogel vzeti za ženo Marije v njenem položaju, ker je pač vedel, da on ni detetov oče, ker pa po drugi strani niti najmanj ni dvomil o njeni zvestobi, spet ni mogel Marije javno odsloviti, ker bi bila sicer kamenjana, dete pa bi umrlo z njo, temveč jo je sklenil skrivaj odsloviti, da bi jo obvaroval takšne smrti.   

Cerkveni očetje to razlagajo, da se Jožef ni imel za vrednega biti mož tako čudoviti nevesti, ker se je

zavedal, da ni mogla zanositi drugače, kakor le po Božjem posegu, ker pa je zaupal v Boga, je bil prepričan, da bi že Bog poskrbel, da se Mariji in detetu ne bi nič zgodilo. Je pa to bilo za Boga, ki je vse zakone postavil v naravo, premalo. Evangelij nam namreč sporoča nekaj izjemno pomembnih reči, ki jih dandanes že praktično povsem preziramo.

Sporoča nam namreč, da je treba skleniti zakon v čistosti, da bi obdržali vse potrebne milosti, že tako je namreč to težak boj. To pomeni, da je potrebno biti do tedaj zdržni in lepo živeti vsak na svojem domu, ne pa vse to, kar imamo danes splošno razširjeno, da fantje in punce najprej začnejo živeti skupaj, potem pa se morda poročijo, a navadno niti ne več. Že res, da otroci lahko pridejo vseeno, vendar pa to ni človeški način, temveč živalski. Tu se ne upošteva dvojnih pravic – Božjih in otrokovih. Pravično do Boga je, da fant in dekle skleneta zakonsko zvezo pred njim, če je vsaj eden od njiju krščen, tudi zaradi tega, da je njuna zveza prava in resnična družina, ker sicer to seveda ni, pa tudi zato, da je zveza moža in žene še duhovno rodovitna, ne le biološko.  

Kaj pa otrokove pravice? Tudi to nam sporoča evangelij, da ima otrok pravico do tega, da se rodi v pravi družini, da ima lepo zakonitega očeta in mater. Bog je hotel, da ima tudi Božji otrok svojega zemeljskega očeta, ne samo nebeškega. 

Tako šele imamo polnost zakona. Tako imamo torej najprej izpolnjene vse združitvene vidike zakona med moškim in žensko, ko se torej moški in ženska, ki sta pred Bogom in v njem združena, v zakonskem dejanju (kar je spolnost v okviru zakona) ljubita, ker je sicer vse le erotizem. Takšna spolnost je zares človeška, sicer je pač, kot smo dejali, podobna živalski in ni proti naravi samo zato, ker se biološko pravilno združita moško in žensko bitje, pa nič več od tega. Imamo tudi pravni vidik zakona, ko mož dobi pravico do telesa žene, žena pa do telesa moža – da se ne združita, kadar eden od njiju to želi (seveda najbolje, če oba), morajo biti resnično težki razlogi, ki jih je dokončno določil papež Pij XII. v govoru katoliškim babicam. 

Toliko o tem, kako katoliška Cerkev ovira – vidimo, da v okviru svetega zakona zakonske odnose močno spodbuja. Je pa vse skupaj seveda usmerjeno v prvi cilj zakona, ki pa je roditev in vzgoja otrok, kjer se ponovno da razumeti, kako je roditev podrejena vzgoji, o čemer smo že imeli priložnost spregovoriti. Če oče in mati nista najprej cerkveno poročena, potem prave vzgoje niti ne more biti. Potem pa je seveda zelo odvisno, kako svojo vero prakticirata. Tokratni evangelij daje zgled tega, kako mora svojo vero živeti oče. Kot rečeno, pa nam sporoča še, kako pomembna je vloga očeta pri vzgoji otroka. Prav zato je bilo pri Judih bolj pomembno legalno očetovstvo, ne pa samo biološko. Da je torej imeti družino in biti starš neprestan boj, popolnoma drži. Je pa to svetal boj, ki nudi veliko zadoščenje in veliko nagrado, če ga bijemo z Božjo pomočjo. Kako lepo bi bilo, če bi lahko vsi vzkliknili kot sv. Mala Terezija, da smo se rodili v Sveti deželi.

 

Vir: Vončotov portal

Liturgični koledarji 2020

Tudi leta 2020 bo na naših stenah lahko visel liturgični stenski koledar!

Koledarji so posvečeni presveti daritvi. Na slikah se skozi leto prikazujejo utrinki, ki smo jih ujeli pri nas v Ljubljani, v Trstu, Benetkah in Ogleju v Italiji ter Zagrebu, Zadru in Lužnici na Hrvaškem.

Koledarji vsebujejo godove svetnikov po tradicionalnem liturgičnem koledarju. Dodani so tudi podatki o liturgičnih barvah, postnih dneh in druge uporabne informacije. Natisnjeni so v formatu A3.

Koledarji so brezplačni. Priporočamo pa prostovoljni prispevek v višini 10 €, ki pokriva stroške izdelave in dostave. Koledarje v poljubni količini lahko naročite preko obrazca na desni strani bloga. V sporočilu ne pozabite navesti svojega naslova. Dostava je predvidena še pred Božičem!

TLM Ljubljana: Brezmadežno spočetje Device Marije, 8. december 2019

Kropljenje pred sveto mašo - asperges

Pristopne molitve

Kajenje oltarja

Kajenje duhovnika

Agnus Dei

Obhajilo

Zadnji evangelij

Pridiga: Brezmadežno spočetje preblažene Device Marije, 8. 12. 2019

Na današnji praznik praznujemo, da je bila Marija brez greha spočeta že v naročju svoje matere, svete Ane. Mi se rodimo s podedovanim grehom prvih staršev, Marija pa je bila tega obvarovana.

Marijo imenujemo blažena Devica Marija. Beseda »blažen« se danes v vsakdanjem jeziku skoraj ne uporablja več. Jezus začne svoj govor na gori z blagri: »Blagor ubogim v duhu; blagor čistim v srcu; blagor kadar vas bodo zaradi mene preganjali,…« Beseda blagor si deli isti koren z besedo blažen. Verjetno ne najbolj posrečen prevod, pa kljub temu nam bolj razumljiv je beseda »srečen«. Blažena Devica Marija bi tako pomenilo srečna.

Vprašajmo se, koga ti imenuješ srečen? Koga imaš za srečnega? Če imam za srečne posvetne ljudi, ker imajo več premoženja, so slavni, jim ni potrebno trpeti, potem imam zaslepljene duhovne oči. Najsrečnejša ženska na svetu (najbolj blažena) je Devica Marija – če je nimam za najsrečnejše sem duhovno še slep. Današnji praznik, pa tudi drugi Marijini prazniki, Devico Marijo imenujejo za srečno zaradi določenega vidika. V teh praznikih Device Marije so vse poteze tega, kaj pomeni imeti srečo na zemlji!

Zakaj ji pravimo blažena oz. srečna Devica Marija? Ta praznik govori naslednje:

V njeno dušo ni nikoli stopil niti najmanjši greh, niti prvi greh. Srečen je tisti, ki z grehom sovražniku (ubijalcu) ni naredil niti najmanjšega prostora. Srečen, blažen je tisti, ki ne greši, tisti, ki hudemu duhu ni napravil niti najmanjšega prostora v svoji duši in svojem življenju. Hudi duh nam prikazuje ravno nasprotno, kakor je to storil Adamu in Evi: »Srečna bosta če bosta grešila.« Tudi v Cerkvi se je zaradi napačne podobe Boga razširila miselnost… »ne mučimo ljudi.« - v smislu, da ljudi pustimo v grehu in smo z njimi sočutni. Ampak to je laž. Duhovniki nismo sočutni z verniki, če jih puščamo v grehu, ter jih z deljenjem zakramentov takrat, ko tega niso vredni, še potrjujemo v slabem. Sočutni smo takrat, ko jim iz greha pomagamo, ker srečen je tisti, ki hudemu duhu ne pusti prostora. Podobno  starši niso sočutni s svojimi otroki, če jim pustijo, da so neposlušni, razvajeni in neubogljivi, ampak takrat, ko jim pomagajo, da se teh grehov rešijo. Ko je tvoja duša brezmadežna, takrat si srečen.

Opozorimo še na eno zmoto. Večkrat slišimo, da smo vsi grešniki. Mislim, da je to večkrat izgovor zato, da grešimo naprej in se ne spreobrnemo. Tudi ni res, da je človek grešnik ves čas. Po svetem krstu, po vredni spovedi, po vrednem prejemu svetega obhajila je moja duša v stanju brezmadežnosti. Takrat sem srečen, blažen.

To, da Marijine duše nikoli ni omadeževal greh je ena stran kovanca. Druga stran istega kovanca pa je, da je Marija popolnoma izpolnila Božjo voljo. Bog je za vsako ustvarjeno življenje napisal čudovito »skladbo«. Marija je uspela v polnosti zaigrati to »skladbo«, mi pa se to skladbo trdimo čim popolneje zaigrati. Današnji praznik nam torej hkrati govori naslednjo resnico: Srečen je tisti, ki uspe kar najbolj zaigrati »skladbo«, ki jo je za njegovo življenje napisal Bog. Srečen oz. blažen je tisti, ki mu uspe kar najbolj zaigrati »skladbo« oz. izpolniti Božjo voljo. Srečen oz. blažen si takrat ko izpolniš Božjo voljo. Neka redovnica je pričevala: »Bogu sem neskončno hvaležna, da me je poklical v samostan.« Gotovo nebi bila Bogu neskončno hvaležna, če bi bilo njeno življenje velika polomija. Drugi moški je rekel: »Kako lepo je biti čist na duši in telesu.« Kako nas hudi duh slepi! Ves čas nas prepričuje, da brezmadežno življenje (kot ga je imela Devica Marija) ni blaženo; ni srečno!

Pri tem pa je nujno poudariti naslednje. Bog ni Marijo izbral za Brezmadežno, jo obvaroval vsakega greha samo zanjo. Ko je Bog izbral Marijo je po njej izbral tudi svojo Cerkev in dal možnost vsem ljudem, da po Mariji zadobijo brezmadežnost in s tem blaženost oz. srečo. Zelo pomembna je ta resnica. Brezmadežnosti ne dobim iz svojih posebnih spretnosti in moči v duhovnem življenju – kakor podobno Marija ne. Da bomo to bolj razumeli poglejmo kaj pravi Katekizem Katoliške Cerkve o trdnem sklepu. Na vprašanje kdo ima resno voljo, da se bo v prihodnje po sveti spovedi varoval greha, katekizem odgovarja: Resno voljo ima tisti, ki hoče uporabljati pripomočke, ki so za zveličanje potrebni in se hoče ogibati grešne priložnosti!

Pripomoček je zelo tehničen izraz, ampak pove bistvo katoliške duhovnosti. Po molitvi, sveti spovedi, evharistiji sem notranje spremenjen, ne pa iz svoje moči. Veliko primerov poznam, ko so ljudje postali notranje drugačni zaradi redne spovedi. Človek ne more zagotoviti, da v prihodnje ne bo grešil. Lahko pa obljubi, da se bo ogibal greha in vedno hodil k spovedi, molil in prosil Boga za rešitev. Jezus pravi: »Prosite in vam bo dano.« (prim. Mt 7,7) Če računa človek na svoje moči bo upehal. Če pa računaš na Boga boš živel. Bog nam je dal vse te pripomočke (spoved, evharistijo, druge zakramente, rožni venec, sveto pismo, katekizem, zglede svetnikov, blagoslovljeno vodo,…), da bi nas posvetil. Pet devic, ki je prišlo na svatbo niso imenovane močnejše, krepostnejše ali kaj podobnega, ampak »pametne« (prim. Mt 25,2). Pameten je tisti, ki uporabi te milosti, da postane močnejši, krepostnejši. Sveti Alfonz Ligvorij je napisal kar nekaj premišljevanj o poslednji sodbi. Glavni očitek pogubljenim v njegovih premišljevanjih je zasmehovanje Boga oz. zasmehovanje Božje milosti. Oni so imeli možnost se zveličati, pa so Božjo milost in pomoč metali stran. Kakor otrok, ki bi dobil igračo za darilo in bi jo zaradi nezadovoljstva vrgel stran, se kujal in jezil, ter na koncu ostal brez igrače, sam s svojo jezo.

Sklep: Nikoli ne nasedajmo hudiču in svetu, da je bolje grešiti, kakor ostati čist. Uporabljajmo pripomočke, ki nam jih je dal Bog, da posvetimo svoje življenje.

Obrnitev h Gospodu

Na praznik Kristusa Kralja, 24. novembra letos, je škof v  mestu Maasin na Filipinih, Precioso D. Cantillas, izdal pismo klerikom, redovnikom in vsem vernikom škofije Maasin. Pismo ima naslov Obrnitev h Gospodu (»Ad Orientem, ad Deum«). Spodaj objavljamo prevod pisma.

Drago Božje ljudstvo,

ko praznujemo slovesnost Kristusa Kralja v tem letu, 24. novembra 2019, se kot Njegovo ljudstvo, škofija Maasin, ponovno bolj goreče in pobožno zaobljubimo Bogu, ki je poslal Jezusa, svojega Edinorojenega Sina, našega Kralja in Odrešenika. Eden od konkretnih načinov s katerim izražamo našo obrnitev k Bogu je v obhajanju svete liturgije.

Spomnimo se na zelo pomembno razumevanje liturgije, kot razlaga kardinal Sarah, prefekt kongregacije za sveto bogoslužje in disciplino zakramentov: »Bog, ne človek je središče katoliške liturgije. Njega prihajamo častiti. Pri liturgiji ne gre za tebe ali mene; liturgija ni kraj kjer častimo našo lastno identiteto, dosežke, napredovanja, povišanja, lastno kulturo ali lokalne verske navade. Liturgija je prvotno in najprej namenjena Bogu in temu kar je On storil za nas. V svoji sveti Previdnosti je vsemogočni Bog ustanovil Cerkev in postavil sveto bogoslužje s čimer mu moramo darovati pravo bogoslužje v skladu z novo zavezo, ustanovljeno od Kristusa.« Kardinal nas je, ob sklicevanju na »avtentično implementacijo« dokumenta o liturgiji drugega vatikanskega koncila »vse duhovnike povabil, da mašujejo ad orientem, … in da je zelo pomembno, da se vrnemo kakor hitro je mogoče k skupni usmerjenosti, duhovnikov in vernikov v isto smer – proti vzhodu ali vsaj proti apsidi – h Gospodu, ki prihaja, v tistih liturgičnih delih, kjer naslavljamo Boga. Ta praksa je dovoljena po trenutni liturgični zakonodaji. Popolnoma legitimna je v novem obredu. Resnično, mislim, da je to zelo pomemben korak s katerim zagotovimo, da je pri naših obredih Gospod zares v središču.«

Resnično, mi, v naši škofiji moramo storiti, da bo Bog resnično središče našega življenja. Pred kratkim smo praznovali zlato obletnico naše škofije in obnovili našo predanost, da postanemo resnični Gospodovi učenci. Nenehno moramo naše stremljenje usmerjati k Jezusu, kateremu sledimo, tudi v obhajanju svete liturgije.

Zatorej se bo z začetkom novega liturgičnega leta, na prvo adventno nedeljo, 1. decembra 2019, v škofiji Maasin začela obhajati maša »ad orientem«. Mašnik in verniki bodo v tistih delih, ko se naslavlja Boga, skupaj gledali oz. bili obrnjeni v isto smer proti Gospodu, ki ga predstavljata oltar in križ. Enako bodo laični služabniki, ki so zakonito postavljeni od škofa po župniku, da vodijo nedeljsko bogoslužje božje besede in obhajila storili prav tako.

Škofijska liturgična komisija bo storila vse kar je potrebno, da bodo duhovniki, laični liturgični služabniki za bogoslužje božje besede v kapelah in verniki na splošno obveščeni, kako praktično izvesti ta način maševanja, kakšen njegov pomen in duhovnost.

Upamo, da bo uvedba tovrstnega načina češčenja Boga v liturgiji pripomogla, da postanemo »vredni častilci zedinjeni v enem samem dejanju češčenja.« Kleriki (škofje, duhovniki in diakoni) in laiški »voditelji molitev« bodo vodili vernike h Gospodu in ne bodo sami center češčenja. »Mi škofje imamo veliko odgovornost in nekoč bomo dajali odgovor Gospodu o našem vodenju. Mi nismo lastniki ničesar! Kakor uči sveti Pavel, smo »služabniki Kristusovi in varuhi Božjih skrivnosti«… odgovorni smo, da zagotovimo, da so svete resničnosti liturgije v naših škofijah spoštovane in da naši duhovniki in diakoni ne le izpolnjujejo liturgična pravila, ampak poznajo duha in moč liturgije iz »katere rastejo.« (kardinal Sarah)

Skupaj z Marijo našo Mahal nga Patrona, Vnebovzeto, se moremo vedno obrniti h Gospodu v nebesa, ko obhajamo skrivnosti naše vere tukaj na zemlji.

Naj bo Bog slavljen, zdaj in vedno!

+ PRECIOSO D. CANTILLAS, SDB, DD, Maasin-ski škof.

Vabilo na tradicionalno latinsko mašo, 8. december 2019

DUHOVNA OBNOVA ZA MOŠKE V CENTRU MARIJIN DVOR, 15. – 17. NOVEMBER 2019

Vstopni spev XXIII. nedelje po binkoštih, s katerim se je začela zaključna sveta maša duhovne obnove za moške, se glasi:

»Gospod Govori: Jaz mislim misli miru in ne stiske; klicali me boste in uslišal vas bom in vas iz ujetništva nazaj pripeljal iz vseh krajev....«

Kako prikladno, da nas je pri zaključku duhovne obnove sveta liturgija spomnila na Gospoda, ki nas vodi iz ujetništva greha, iz vseh vrst duhovnega ujetništva in nam pomaga, da prenehamo klečati pred vsakovrstnimi maliki in iz nas naredi može in fante, kakršni bi morali biti.

Kot smo na tem blogu že poročali, so hrvaški prijatelji iz Društva Benedictus v sodelovanju z Duhovniško bratovščino sv. Petra med 15. in 17. novembrom v bližini Zagreba organizirali tradicionalno duhovno obnovo za može in fante. Na povabilo smo se odzvali tudi trije Slovenci, ki smo se na koncu vikenda domov vrnili duhovno okrepljeni in zadovoljni.

Po prihodu v petek smo takoj »na polno« začeli z duhovno obnovo. Pod vodstvom duhovnika Jamesa Mawdsleya smo namreč začeli z branjem križevega pota sv. Alfonza Liguorija. V resnem in pobožnem premišljevanju Kristusovega pasijona nam ni bilo težko presekati z vsakdanjimi skrbmi in se resno podati na to tridnevno pot. Sledila sta prva sveta maša in duhovnikov nagovor. Ob devetih zvečer smo po krajši vaji že uspeli skupaj peti tradicionalne sklepnice.

V soboto smo začeli s sveto mašo, rožnim vencem in drugim nagovorom. Do večera sta sledili še dve predavanji in petje sklepnic. Duhovnik je bil vselej na voljo za sveto spoved ali pogovor. Zanimivo je bilo tudi izmenjati izkušnje družinskega življenja z drugimi možmi iz različnih krajev. Imeli smo tudi dovolj časa za opravljanje osebnih pobožnosti, duhovno branje ali sprehod po lepem parku, sredi katerega so jesensko idilo dopolnjevali labodi in race ob manjšem jezeru. Vse to nam je nudilo čudovit povod za premišljevanje o Božji vsemogočnosti.

V nedeljo je imel duhovnik še zadnji nagovor, sledila sta rožni venec ter sveta maša.

Vsi nagovori oz. krajša predavanja so bila resnično zanimiva. Vsi so obravnavali temo Presveta Trojica kot vzorec liturgije, dogme in morale, razdeljeni pa so bili na naslednje dele:

1. Presveta Trojica in liturgija (psihološka analogija sv. Avguština, Atanazijeva veroizpoved, sholastična ekspozicija sv. Tomaža, kako molitev oficija posvečuje čas, korenine tradicionalne liturgije v rajskem vrtu, odnos svete maše in oficija v skupnem koledarju);

2. Dogma in moralnost (dogma prisotna v liturgiji; moralnost, ki jo zahteva liturgija);

3. Transcendentalno življenje v liturgiji, dogmi in morali;

4. Totalitarni napad na življenje, resnico in ljubezen (demontaža bogoslužja; islam in zanikanje najvišjih resnic; transhumanizem kot absolutni napad na moralo);

5. Zmaga Kristusa in njegovih svetih.

Na koncu nagovorov je vedno sledil še čas za vprašanja, ki jih je ob tako zanimivih in pomembnih temah bilo kar nekaj.

Duhovno okrepčani smo se po treh dneh vrnili v svet odločeni biti boljši kristjani. V upanju, da to ni bila le ena, ampak prva od mnogih tradicionalnih duhovnih obnov, lahko rečem zgolj: Bog poplačaj duhovniku in organizatorjem!

Romanje Summorum pontificum 2019

Kot smo že napovedali na blogu Ad Dominum, je letos med 25. in 27. oktobrom potekalo že osmo romanje Summorum Pontificum v Rim. Že tradicionalno romanje vsako leto poteka v spomin in zahvalo za motuproprij, s katerim je papež Benedikt XVI. ponovno dovolil svobodno maševanje po misalu iz leta 1962. Tudi letos se je v Rimu zbralo več tisoč večinoma mladih katoličanov iz vsega sveta. Slednji so se lahko udeležili bogatega duhovnega programa, ki so ga pripravile različne skupnosti ter redovniška in duhovniška združenja, ki se napajajo iz liturgične tradicije.

Vrhunec romanja je predstavljala sobotna procesija do bazilike svetega Petra, kjer je na oltarju pod Berninijevim Stolom svetega Petra slovesno pontifikalno sveto mašo daroval Dominique Rey, škof francoske škofije Frejus–Toulon. Škof Rey je dolgoletni zagovornik tradicionalne svete maše, v semenišču njegove škofije se bogoslovci tako učijo maševati tudi tradicionalno latinsko sveto mašo. Ni naključje, da se v vsej Franciji prav sorazmerno majhna škofija Frejus-Toulon ponaša z najvišjim številom bogoslovcev ter tako predstavlja svetlo izjemo v tej duhovno opustošeni državi, ki jo že leta pesti hudo pomanjkanje duhovnih poklicev.

Več fotografij si lahko ogledate na naslednji povezavi: LINK.

TLM Ljubljana: XXII. nedelja po Binkoštih, 10. november 2019

Branje svetega evangelija

Pridiga

Orate fratres

Po svetem obhajilu

Pridiga: XXII. nedelja po Binkoštih

V tradicionalnem bogoslužju prebiramo na 22. nedeljo po Binkoštih vsem zelo znani odlomek o prigodi z rimskim novcem, na katerem je cesarjeva podoba. Skušali bomo ta odlomek, ki se zlahka narobe razlaga, pravilno razložiti, torej v luči izročila Cerkve, kakor bomo skušali zadeve postaviti tudi v današnji čas. Najprej vidimo, kako so farizeji poslali k našemu Gospodu svoje mlade učence, skupaj z zanimivimi zavezniki, Herodovci, ki so jih v resnici iz dna srca prezirali. Hoteli so obdržati svoje dostojanstvo in se niso želeli osmešiti, kot prvo, kot drugo pa za dosego svojega cilja ali svojih ciljev sploh niso pomišljali, da ne bi sklenili zavezništva z ljudmi, katere so sicer prezirali.

Morda se bom tu ponovil, a ne smemo nikdar govori o »tistih« farizejih, saj je iz evangelija vselej jasno razvidno, da so nam tudi negativni liki vzor. Farizeji, in sicer v tistem slabem pomenu, smo tako vsi. Vsi mi se poslužujemo določenih prijemov, to pa zato, ker smo ljudje, in sicer grešni. Naš Gospod nam vselej daje farizeje za primer tudi zato, ker so si domišljali, kako se lahko rešijo sami od sebe. Kako lepo odzvanjajo tiste posmehljive besede pod križem: »Če si Božji Sin, reši samega sebe!« (Mt 27,40). Ko govorimo o Jezusu, je to jasno bogokletje, saj nima Odrešenik kaj reševati samega sebe, ko pa je Rešenik. Prišel je pa rešiti padli človeški rod – tiste v njem, ki ga sprejmejo. A tudi za nas je nevarna ta domišljavost, da se želimo rešiti brez Boga. Če smo namreč Božji sinovi, potem se ne moremo rešiti sami od sebe, temveč potrebujemo Božjo pomoč. Farizeji so tako bili zelo pridni judovski verniki in so nam lahko po tej plati zgled, a domišljali so si, da si bodo rešitev pridobili s take vrste gorečnostjo, ki je sama sebi namen. Čemu se torej trudim v svojih molitvah, pobožnostih, dobrih delih in še čem? Zato, da se vsem pokažem, ali pa iz ljubezni do Boga in usmiljenja do bližnjega zaradi Boga? Služim Bogu ali sebi in svojim namenom? Želim poveličati Boga ali sebe? Če s svojimi besedami in dejanji ne proslavim Boga, nikakor ne ohranim svojega dostojanstva, temveč ga zapravim. Sploh pa dandanes nima posebnega učinka, če se pred svetom hvalisamo svojo pobožno vnemo, pobožnostjo in še čim podobnim, saj v razkristjanjenem svetu prej dosežemo nasprotni učinek, da ne rečemo posmeh. Morda je včasih tako celo dobro, da se nam malo pristrižejo krilca.

Nobenega dostojanstva ali dobrega imena torej nimam, če mi ga ne da Bog. On je tisti, ki vselej vzklikne, če prav pristopamo k stvarem: »Poveličal sem ga in ga bom še poveličal!« (Jn 12,28). Nismo že pravični, ampak je Bog tisti, ki nas opraviči (Rim). Če smo v skladu s tistim, kar duhovnik moli pri darovanju, da naj nas sprejme v duhu ponižnosti in skesanega srca. V nasprotnem primeru se seveda naša molitev in naš dar ne bosta dvignila k njemu kakor kadilo (Ps 141,2). To pa zato, ker je takšna daritev Kajnova in ne Abelova.

Če gremo naprej, potem svojih namenov in ciljev, pa naj bodo še tako plemeniti, ne moremo dosegati s kakršnimi koli sredstvi in s sklepanjem čudnih zavezništev, temveč vedno in zgolj samo s pravimi in dobrimi sredstvi. Če tega ne bomo upoštevali, se nam bo slej ko prej vse obrnilo proti. Navadno se zgodi, da človek doseže povsem nasprotno od tistega, kar je mislil, saj poznamo rek, da človek pač obrača, a Bog obrne.

Sedaj se moramo dotakniti še tematike cesarjevega in Božjega. Pogosto se narobe zadevo razlaga kot ločitev Cerkve in države ali kot ločitev tistega, kar zadeva versko področje od tistega, kar zadeva splošno življenje. To je vse seveda popolnoma napačno. V mesecu novembru posebej molimo za rajne, v osmini po Vseh svetih smo celo lahko prejemali popolne odpustke za verne duše. Upam, da smo izkoristili priložnost za tovrstno duhovno delo usmiljenja, pa da tudi sicer kaj molimo, ne samo za rajne, temveč tudi za vse žive, posebej za vse svoje. Zadnje duhovno delo usmiljenja je namreč: Za žive in mrtve Boga prositi. No, kdaj človek umre? Ko se duša loči od njegovega telesa. Zato vidimo, kako mora neko telo, če hoče biti živo, biti še kako povezano, še več – biti mora eno s svojo dušo. Če človek ne skrbi za svojo dušo, torej za svoje duhovno življenje, potem ostane kot tisti človek, ki ga je oskrbel usmiljeni Samarijan – napol mrtev. Danes je naokrog nič koliko takšnih živih mrtvecev. Četudi bi morda imeli mlada telesa, pa so v resnici mrtvi. Prav, kakor nam pravi knjiga Razodetja – ljudje si domišljajo, da so živi, v resnici pa so mrtvi. Tako, da velja Gospodovo opozorilo vsem: »Če se ne spreobrnete, boste pogubljeni!« Da je spreobrnjenje naše vsakdanje prizadevanje tudi vsakega kristjana, upam da ni treba spet ponoviti.

Kot drugo – Cerkev ne sme biti ločena od države v smislu, da se države Kristusov nauk prav nič ne tiče. V resnici je Cerkev duša države, vse nekdaj krščanske države pa so se brez težav odpovedale svoji duši in se odrekle Bogu. Ko pa nad državo ni več Boga, prevzame slednja njegovo mesto in lahko postavlja kakršne koli zakone. Slednji navadno niso le proticerkveni, temveč tudi protinaravni. Tako se ne upošteva vseh temeljnih in neodtujljivih načel: ne spoštuje se življenja od spočetja pa do naravne smrti, ne spoštuje se družine kot temeljne celice družbe in ne spoštuje se svobodne vzgoje državljanov. Pri prvem načelu imamo kontracepcijo in splav, umetne oploditve in kar je še takšnega, pa seveda t. i. evtanazijo za prekinitev človekovega življenja, tako da človek ne more izpolniti več niti besed psalmista, ko naj bi bil podoben živalim, ki poginejo, če nima duhovnega življenja (Ps 49,13.21), ampak ga celo pokončajo kakor določene živali. S tem, da so navadno živali precej bolj zaščitene od človeka, zlasti ko govorimo o človekovem zarodku, starem, bolnem ali obupanem človeku.

Pri drugem načelu se ne spoštuje niti naravnega načela in zakona, ko se mora moški poročiti z žensko, da bi imel otroke in jih vzgajal, kjer je seveda roditev podrejena vzgoji otrok, ki mora biti prava. Brez Kristusa in brez Boga pa ljudje imajo otroke, če jih že imajo, izven vezi zakona, namesto teh, ki se ne poročajo, pa naj bi se poročali moški z moškimi in ženske z ženskami, če o številnih drugih možnostih ne rečemo ničesar. O tretjem načelu najbrž ni potrebno preveč govoriti, ko otroke staršem vzgaja država, čeprav v resnici slednje še bolj vzgaja tista vplivna elita, ki se skriva za vso medijsko mašinerijo. Kakšna je torej država, ki je ločena od Cerkve? Je država brez duše, zatorej mrtva. Zato pa, kakor pravi psalmist v prej omenjenem psalmu, naše mesto prevzemajo drugi (Ps 49,11). In še zadnja stvar, ki pa se navezuje na to, kar smo dejali na začetku – ne moremo biti verni samo zasebno, temveč tudi javno. Biti moramo pričevalci. Truditi pa se vselej moramo, da smo koherentni in ne dvolični, saj smo sicer res farizeji. Biti pa moramo tudi do drugih obzirni in nevsiljivi, a vselej trdno pripravljeni, kakor nam pravi apostol Peter, da jim podamo razlog upanja, ki je v nas (1 Pt 3,15).

Sv. Hieronim in prevajanje Svetega pisma

Obhajamo Hieronimovo leto v spomin na 1600-letnico smrti (umrl je leta 419 ali 420) tega velikega cerkvenega učitelja Zahoda (ob sv. Ambrožu, sv. Avguštinu in sv. Gregorju Velikem). Sv. Hieronim je predvsem znan po svojem prevodu Svetega pisma, sveti Vulgati, zato se bomo v tem referatu ozrli na to delo. Lahko bi se stvari lotili seveda tudi bolj znanstveno, a bomo raje nekoliko bolj poljudni.

Najprej ne moremo mimo izrednega pomena izročila, ki je eden od dveh bistvenih virov Božjega razodetja, kakor nas uči tudi zadnji vesoljni cerkveni zbor, 2. vatikanski. Ko je nekoč potekal pogovor o Ogleju, je novinar Ervin Hladnik Milharčič dejal, da je potrebno dati večjo pozornost legendam kot pa zgodovinarjem. Legende pač temeljijo na izročilu, ki se, kot nam lepo pokaže pripovedovanje pravljic naših staršev, v bistvenih zadevah ne moti. Pustimo to, da se pogosto dodaja takšne in drugačne »okraske«, da bi bile legende privlačnejše, a v svojem bistvu se ne motijo. Omenjeni novinar je ciljal na to, kako so na podlagi izročila prišli po izkopavanjih do natančnega lociranja kraja mučenja oglejskih mučencev sv. Kancijanov, na podlagi ustnega izročila pa je bilo zapisano tudi samo Sveto pismo. Dandanes se izročilo precej omalovažuje, vendar nam s voji avtobiografiji katoliški pisec G. K. Chesterton lepo pojasnjuje, na podlagi svojih lastnih osebnih podatkov, da tega ne smemo početi. Pove nam, da pravzaprav tudi zgodovinske podatke, ki bi naj bili empirični, sprejemamo na podlagi tega, da verjamemo tistemu, kar so nam povedali. Govori namreč o tem, da je samo slišal, kdaj in kje se je rodil, kdo so njegovi starši itd. Potem pa zaključil, da bi, če bi vprašal t. i. tekstne kritike, ki se sicer najbolj ukvarjajo s kritično obravnavo svetopisemskih besedil, slednji zatrdili, da se sploh ni rodil. Toliko o razno-raznih strokovnjakih, ki se jih je tudi pri ukvarjanju s Svetim pismom našlo že resnično ogromno, posebej v 20. stoletju, a začetki vsega tega so še precej pred tem. 

Ko se je lotil prevoda Svetega pisma v latinščino, je bilo sv. Hieronimu pomembno zlasti to (seveda tudi naročniku, papežu Damazu), da bi Cerkvi zagotovil zanesljivo Sveto pismo, v katerem ni zmot. Njegov prevod ni bil popolnoma natančen v vseh pogledih, saj določene malenkosti niso bile natančno prevedene, pa še tiste so bile smiselno prevedene (pomen določene besede je recimo v grščini drugačen v evangeliju, kot pa v Pavlovih pismih, je pa ista beseda). Hieronimov prevod je bil popolnoma pravilen kot celota in Cerkev je potrdila, da gre za navdihnjeni prevod, glede na to, da so t.i. Vulgato razglasili za sveto. V njegovem času je bilo precej krivoverstev, najpomembnejše je še vedno bilo arijansko, pa čeprav naj bi s slednjim obračunali na nicejskem vesoljnem cerkvenem zboru, kjer je zmagala prava vera po zaslugi še enega cerkvenega očeta, sv. Atanazija. Vendar pa je bilo v praksi še vedno precej drugače in tudi sv. Hieronim se je moral še vedno spopadati s tem krivoverstvom v času prevajanja Svetega pisma. Morda se bo kdo namrščil, češ kaj se ukvarjamo s tako staro versko zmoto. Vendar pa se moti, kdor misli, kako ta zmota ni več aktualna, saj verske zmote vsake toliko časa spet vzniknejo, po malem pa jih vselej najdemo v življenju Cerkve oz. v verovanju njenih članov oz. tudi pri drugih verstvih, ideologijah itd. 

Odlični Hilaire Belloc, angleško-francoski pisatelj in zgodovinar, nam v svojem delu o krivoverstvih (The Great Heresies) pove, kako je arijanstvo v bistvu imelo Kristusa samo za preroka, na las podobno temu, kar trdi muslimanska religija. Ne smemo pozabiti, da je bil prav arabski polotok poln krščanskih krivoverstev in diaspore pripadnikov nove judovske religije, nastale iz zavračanja Kristusa kot odrešenika. Najbrž ni potrebno dodatno ugotavljati, da najdemo podobno prepričanje tudi pri številnih sodobnikih, ki se vseeno imajo za kristjane, a pri našem Gospodu poudarjajo samo človeško plat. Ko govorimo o prevajanju Svetega pisma, pa opazimo bistveno razliko med Hieronimovim prizadevanjem za čim bolj kvaliteten prevod, zlasti v teološkem oziru, ko je bila v ospredju pravovernost, s sodobnimi težnjami, ko se pri prevajanju popušča razno-raznim ideološkim težnjam, pa naj bo to pacifizem, feminizem, sionizem ali še kaj podobnega. Hieronim je govoril, kako je za poznavanje Kristusa potrebno poznati Sveto pismo, vendar je sam poskrbel, da je slednje bilo pravo, zanesljivo. Kako naj pa imamo pravo vero, če pa je recimo prevod Svetega pisma, ki ga imamo doma in ga uporabljamo, podlegel ideološkim pritiskom?

Na koncu se zaustavimo še ob dejstvu, da je Hieronimov prevod bil narejen tako, da bi kljuboval zobu časa. To je prevodu odlično uspelo vse do nastanka nove latinske različice, ki so jo poimenovali Nova Vulgata. Po kakšnih načelih je ta novi prevod nastal, si sicer lahko predstavljamo – za namig na to, kar mislimo, napotujemo zgoraj na Chestertona - eno od teh pa nas bo posebej zanimalo. Gre za načelo sodobnosti jezika, ki je ustvarjalce novega prevoda vodil k temu, da prevod posodobijo, hkrati pa naj bi ohranili, po navodilih papeža Pavla VI., njegov »krščanski latinski stil«. Da bi bilo potrebno narediti novo različico Vulgate, kakor so Hieronimov prevod kasneje poimenovali, se je sicer zdelo potrebno že papežu Piju X. in nasledniku Benediktu XV. V ta namen je papež Pij XI. v Rimu celo ustanovil benediktinski Papeški samostan sv. Hieronima v Prestolnici, pa se zadeva na koncu ni izšla. Nekaj malega so sicer potem uporabili dva meniha, a to je bilo to. Leta 1979 je tako izšla ta Nova Vulgata, ki je potem dobila še posodobljeno različico leta 1988. Očitno torej ni tako uspešno kljubovala zobu časa kot tista prava Vulgata. Dejali smo, da nas zanima tako opevano načelo sodobnosti jezika. No, to načelo se zdi močno pomembno tudi Cerkvi v Sloveniji, zlasti v odnosu do mladih kristjanov. Tako so že pred leti pričeli, v dobri veri, s prestavljanjem Svetega pisma v sodobni jezik, seveda je tu mišljen slovenski jezik. Če pustimo ob strani, koliko gre ustvarjalcem za posnemanje svetega prevajalca v prizadevanju za pravovernost prevoda, pa se postavljajo številna vprašanja tudi glede same natančnosti prevoda. Prejšnji odstavek nas uči, da trud za sodobnost navadno pomeni podleganje ideološkim težnjam, druga težava pa je operiranje s še bolj omejenim besednim zakladom, ki je v našem ljubem materinem jeziku že tako ali tako skromnejši. Vprašanje torej, če ima recimo »spremeniti življenje« isti pomen kot »spreobrniti se«.   

Vabilo na tradicionalno latinsko sveto mašo - 10. november 2019

Ali ne bi bilo bolje, da berejo berila samo moški?

Zanimivo vprašanje

Pred časom se je name obrnila gospa z zanimivim vprašanjem. Domači župnik ji je namreč kot pobožni ženi, ki redno hodi k sveti maši, predlagal, da bi zaradi pomanjkanja bralcev ona prevzela branje beril. Gospa je sodelovanje v tem smislu zavrnila in župniku rekla, da bi bilo bolje najti primernega moškega za to nalogo. Nato me je vprašala, ali imamo za njeno odločitev tudi druge argumente poleg nekako nereflektiranega prepričanja, da so možje in fantje za to primernejši. Pritrdil sem njeni odločitvi in ji nato podal kratek odgovor, ki ga bom zdaj za splošne potrebe dodatno podkrepil.

Škof Schneider in kardinal Sarah odgovarjata

Na začetku je smiselno navesti mnenje enega najbolj gorečih sedanjih apostolskih naslednikov, msgr. Athanasiusa Schneiderja. V predavanju Milestones for the third millenium (link) škof Schneider v četrtem poglavju z naslovom »Pet ran Kristusovega liturgičnega mističnega telesa« uči sledeče:

»Peta rana je opravljane liturgičnih služb lektorja (bralca) in akolita (ministranta) s strani žensk, kakor tudi opravljanje teh služb v civilnih oblačilih med prehajanjem v prezbiterij iz cerkvene ladje med sveto mašo. Ta navada v Cerkvi ni nikoli obstajala ali vsaj nikoli ni bila dobrodošla. Obhajanju svete maše daje značaj neformalnosti, značaj in slog posvetnega zborovanja. Drugi nicejski koncil je že leta 787 prepovedal take in podobne prakse, ko je postavil sledeči kanon: »Če nekdo ni postavljen, mu med sveto liturgijo ni dovoljeno brati z ambona.« (kan. 14). To normo so v Cerkvi vselej upoštevali. Samo poddiakoni in lektorji so smeli brati berilo med liturgijo svete maše[op.p. pri tradicionalni liturgiji]. Če lektorjev ali akolitov ni na razpolago,[ op.p. pri novi obliki] lahko njihovo vlogo prevzamejo primerni možje ali fantje v liturgičnih oblačilih, ne pa ženske, saj moški spol simbolno predstavlja zadnjo povezavo z nižjimi redovi v luči nezakramentalne postavitve lektorjev in akolitov.

Črka II. vatikanskega koncila nikoli ne omenja ukinitve nižjih redov in poddiakonata ali uvedbe novih služb. Koncilska konstitucija Sacrosanctum Concilium v točki 28 razlikuje med klerikom in vernikom ter določa, naj vsak dela samo tisto in vse tisto, kar mu gre po naravi stvari in po liturgičnih pravilih. Točka 29 omenja strežnike (ministrante), t. j. neposvečene oltarne strežnike. Slednji so jasno ločeno od posvečenih klerikov (»ministri«), torej tistih, ki so prejeli sveti red, nižji ali višji.«

Glede te teme se je pred kratkim oglasil tudi kardinal Robert Sarah, sedanji prefekt Kongregacije za bogoslužje,  v intervjuju z uglednim vatikanistom Edwardom Pentinom za National Catholic Register (Link):

»Obžalovanja vredno je, da prezbiteriji naših cerkva niso več omejeni le za sveto bogoslužje, da vanje vstopamo v civilnih oblekah, da prehod iz človeškega v božansko ni ločen z arhitekturno ločnico. Kakor uči zadnji koncil, je Kristus navzoč v svoji besedi, ko se le-to oznanja. Neprimerno je, da bralci nimajo primernega oblačila, ki bi kazalo na to, da ne oznanjajo človeške temveč Božjo besedo.«

Enotnost svetega reda

Anton Strle v svoji knjigi Vera Cerkve jasno razlaga cerkveni nauk o duhovniškem posvečenju (zakramentu svetega reda). Mašniško (duhovniško) posvečenje je pravi zakrament, ki ga je postavil Kristus. Kristus je tisti, ki je posvetil apostole v dvorani zadnje večerje. Učinek zakramenta je podelitev Svetega Duha, vtis neizbrisnega znamenja, ki posvečenega za vedno razlikuje od laika. Škofovstvo je mašništvu nadrejeno, mašništvo pa diakonatu. Pogoja za veljavno posvetitev sta po cerkvenem zakoniku krst in moški spol. Službi bralca in mašnega strežnika (po starem t. i. »nižji redovi«) sta del tega reda, ki je nerazdružljiv.

Jasno je, da Cerkev ne more posvečevati žensk, kar je še ne tako dolgo nazaj dokončno potrdil sv. Janez Pavel II. V apostolskem pismu Ordinatio Sacerdotalis v četrti točki piše »izjavljam, da Cerkev nima nikakršne oblasti, podeljevati duhovniško posvečenje ženam«. Zaradi enotnosti svetega reda (glej p. Ripperger – The Unity of the Sacrament of Holy Order - Link) pa nimajo pravice niti do kateregakoli njegovega dela, tudi do t. i. »nižjih redov«. Še manj pa je primerno, da to službo v praksi izvajajo,  ker za to niso posvečene.

Rešitev

Najprej je potrebno spodbujati večjo vključenost moških. Berila lahko berejo starejši ministranti ali možje, ki sveto mašo v liturgičnih oblačilih spremljajo v koru.

Sv. arški župnik je nekoč dejal: »Spreobrnjenje mora priti po možeh.« Možje so po naravi vodniki svojih družin. Po milosti stanu pa jim je dano, da so kralji, preroki in duhovniki svojih domačih cerkva. Zaupane so jim duše in nosijo veliko odgovornost do podrejenih ne samo v materialnem, ampak predvsem v duhovnem smislu.

Seveda tega zapisa ne smemo razumeti kot nekaj »ženskam sovražnega«. Cerkev zavrača sekularno feministično logiko, po kateri je ženska nekaj vredna samo, če opravlja ista dela kot moški. Prav na ta način je ženska najbolj ponižana, saj ji je odvzeta pravica do njej lastne drugačnosti, do njene ženskosti.

Za konec lahko nesmiselnost zahtev po uvedbi ženskih ustreznic kleriškim poklicem ponazorimo z naslednjim retoričnim vprašanjem: So ženske srečnejše v tisti župniji, kjer so v liturgijo vključeni njihovi možje, sinovi in bratje ali tam, kjer moški iz zadnjih klopi nemo spremljajo mašnika obdanega s kupom deklet in žena?

Avtor

Kaj pomeni posvetitev Marijinemu Brezmadežnemu Srcu?

13. oktobra leta 1917 se je Marija zadnjikrat prikazala v globeli Irija in se predstavila takole: »Gospa svetega rožnega venca sem. Želim, da mi na tem mestu postavijo kapelo v čast in naj molijo vsak dan rožni venec ter delajo pokoro za svoje grehe.«

Po tem se je pred 70.000 ljudmi (verni, radovedni, dvomljivci, brezverci in časnikarji, ki so bili poslani, da razkrijejo sleparijo), ki so bili v globeli Irija na Portugalskem in poleg tega še pred očmi prebivalcev nekaterih bližnjih vaseh, zgodil sončni čudež – kakih deset minut je sonce poplesavalo…

Marija je v Fatimi prosila vse nas, da se posvetimo Njenemu Brezmadežnemu Srcu ter opravljamo prve sobote njej v čast. Kaj pomeni posvetiti se Marijinemu Brezmadežnemu Srcu?

Beseda posvetiti pomeni to, da se ta stvar ali oseba ne uporablja več za svetne namene, ampak samo še za Božje. Če posvetimo npr. cerkev, potem se v tem prostoru ne sme početi nič drugega, kakor liturgija – torej češčenje Boga. Zato v Cerkev, predvsem pa v prezbiterij, ne spadajo nobeni posvetni programi, posvetne pesmi, posvetna oblačila ali kaj podobnega.

Podobno je s posvetitvijo osebe. Če se neka oseba posveti Mariji oz. njenemu Brezmadežnemu Srcu se ta oseba »uporablja« samo za češčenje Marije. Bolj preprosto povedano: Oseba, ki se Mariji posveti reče: "Marija poglej moje življenje, moje misli in dejanja, moje govorjenje, moje telo, moj čas, moj način življenja, moje stvari, ki jih imam – vse dajem tebi v službo in čast, tebi na razpolago, da boš po meni lahko delovala. Za moje življenje si ne bom jemal nobene zasluge, ampak je vse tvoja zasluga." Tako izpolniš tiste Jezusove besede: »Če ne postanete kakor otroci, ne pridete v nebeško kraljestvo.« Enako je namreč storila Marija za čas svojega zemeljskega življenja pred Bogom – popolnoma se je posvetila Bogu – vse mu je dala na razpolago: svoje telo, svoje moči, svoj zakon s svetim Jožefom, svoj čas, svoje trpljenje… vse je bilo za Boga. Tako je bila popolnoma posvečena Bogu – v Fatimi pa nas je prišla prosit, da storimo podobno in se posvetimo Njenemu Brezmadežnemu Srcu in se ji predamo popolnoma na razpolago, da bi nas sama posvetila Bogu.

To je nekaj lepega, čudovitega in nujno potrebnega danes.

Kdo bi vprašal, kaj to natančno pomeni? Kakšno je življenje tistih, ki so se posvetili Mariji? Moramo reči, da je od posameznika do posameznika različno. Ogibanje greha je sicer nujno, ampak to je šele začetek. Marija je prosila, da postavijo kapelico njej v čast na tistem mestu in lahko se vprašamo, kaj bomo pa mi postavil Mariji v čast. Duhovništvo, svoj poklic, svoj zakon, svojo službo, imetje?

Taki primeri so svetniki. Izpostavimo sestro Leonijo Martin – starejšo sestro sv. Terezije Deteta Jezusa iz Lisieuxa-ja. O njenem življenju je bil napisan članek v tedniku Družina. Sestra Leonija se je precej razlikovala od ostalih štirih sester. Karmeličan, ki je napisal članek pravi, da je imela Leonija svoje otroštvo za »grdo«, polno trpljenja, bolezni in osamljenosti. »Leonija je bila temperamentna, počasna, ter telesno in intelektualno manj nadarjena kot njene sestre. Že kmalu se je počutila zapostavljeno.« Njena mati je pri vzgoji obupovala zaradi njenega neprimernega obnašanja. Nekoč je dejala: »Čim starejša je, tem večje trpljenje mi povzroča.« Tudi Leonija sama je spoznala, da je drugačna od sester in se je imela v vseh pogledih za »grdo«. Zavedala se je svoje omejenosti in govorila: »Prav v ničemer ne blestim.« Res je, da ni podlegla skušnjavam primerjanja z drugimi, je pa na drugi strani podlegala skušnjavi omalovaževanja: »Veliko sem trpela zaradi svoje manjvrednosti.« Tako se je počutila manjvredno, da je prosila odpuščanja še preden je povedala, kaj bi rada.

To so bile njene okoliščine. Sedaj pa poglejmo, kaj v njenem konkretnem primeru pomeni posvetiti se Bogu, oz. v našem primeru posvetiti se Marijinemu Brezmadežnemu Srcu.

1. Gojila je veliko željo po svetosti, nad čemer ni nikoli obupala. Šele v četrtem poskusu je bila sprejeta v samostan in v samostanu tudi ostala. Kljub temu, da je bila trikrat zavrnjena ni podvomila nad svojo poklicanostjo.
2. Prva je bila med sestrami, ki je svojo sestro Terezijo posnemala na mali poti. Rekla je: »Ponižnost je moja edina rešilna bilka, nadvse jo ljubim.« Vsak dan je Bogu izročala svoj boj s težavnim značajem, uporniško naravo in občutki žalosti ter melanholije, ki je niso zapustili vse življenje.
3. Ves čas se je izročala Božji usmiljeni ljubezni. »Bog sprejme vse, tudi mojo neznatno in ubogo pamet.« Na drugem mestu pa je zapisala: »To sem z gotovostjo spoznala zaradi svojega velikega uboštva. Dobri Bog mi je zelo jasno pokazal, da se moram vedno bolj izničevati. Želi, da vzljubim svojo majhnost, svojo nemoč, da bi delala dobro.« Leonija je bila uboga redovna sestra, ki se je zaročila z ubogim Jezusom.

Avtor članka na koncu poda sadova njene posvetitve Bogu:

1. Ob koncu se je sestra Leonija ves čas zahvaljevala Bogu, sestram in stricu. Zapisala je: »Moje srce prekipeva od hvaležnosti.«
2. Humor – Nekoč je prišel nek duhovnik k njim v samostan in prosil sestro Leonijo (ker je ni poznal), če bi lahko govoril s sestro svete Terezije. Ta je odgovorila: Bom videla, vendar mislim, da to ne bo mogoče!« »Oh, kakšna škoda!« Preden je njegova sogovornica, sestra Leonija, odbrzela je še dodala: »Goposod župnik, lahko vam zagotovim, da niste ničesar zamudili.«

To je pot posvetitve Marijinemu Srcu in to so sadovi posvetitve. Zato dragi verniki, ne bodimo nespametni in se z vsem srcem in vso voljo posvetimo Marijinemu Srcu – Marijino Srce je kot žareča peč, ki so jo sedemkrat bolj zakurili in vanjo vrgli Šadráha, Mešáha in Abéd Negója. Ogenj je uničil njihove vezi ter pobil sovražnike in hvalili so Gospoda skupaj z angelom. Tako bo Sveti Duh po sedmih darovih uničil naše vezi in naše sovražnike, da bomo mogli skupaj z angeli že na zemlji, potem pa v nebesih, prepevati večno hvalo Gospodu.