TLM Ljubljana 20. 11. 2018 - slike

Vedno se moramo zavedati, da največja tragedija življenja ni v tem, kar dušo prizadene, temveč kar duša zgreši. Mar ni največja tragedija prav ta, da zgrešimo mir odpuščenega greha? Konfiteor ob vznožju oltarja je naš krik nevrednosti. Konfiteor na križu je naše upanje na odpuščanje in odvezo. Odrešenikove rane so bile strašne, toda še večja rana bi bila ne meniti se za to, da smo jih prav mi povzročili. Konfiteor nas lahko reši pred tem, ker predstavlja priznanje, da potrebujemo odpuščanje. In to mnogo bolj, kot se bomo tega kadarkoli zavedali.

Fulton J. Sheen, odlomek iz knjige Kalvarija in maša

Oltar, pripravljen za peto sveto mašo

Prihod pred oltar

Pristopne molitve

Priklon glave med petjem Slave

Spodbuda za nekaj nujnih sprememb

Česa si mladi želijo?

Dominic Allain

Objavljamo kratko refleksijo duhovnika Dominica Allaina, ki je nastala pred nekaj meseci med njegovim gostovanjem s šolskim zborom Schola Cantorum v severni Španiji. Razmišljanje je bilo objavljeno v uglednem britanskem katoliškem tedniku Catholic Herald.

Ni mogoče ne primerjati veličastne arhitekture katedral severne Španije, lepo obnovljenih in ohranjenih, s sedanjo liturgično prakso, ki se zdi minimalistična in povsem horizontalna. Odsotnost trenutkov tišine in zmanjšanje ritualnih gest na minimum razkrivata bolečo resnico, da je reformirana liturgija ne glede na vse besedičenje o poenostavitvi dejansko vaja v dolgočasenju. Reforma je namreč bila tako neuspešna tudi glede na svoja lastna merila, da se danes zdi potrebno maši dodajati nove elemente, kot npr. to, da nekdo pred začetkom liturgije pojasni, kaj je »tema« današnje maše, kot da ne bi približno 40 minut branja, pridige, molitev in obvestil v ljudskem jeziku bilo dovolj za razumevanje. 

Podobno se je maščevalo tudi osiromašenje predpisanih gest. Vedno pogosteje smo namreč priča neprijetnemu pogledu na skupino starejših ljudi, ki so opustili starodavne običaje svojih prednikov, kot so klečanje ali poklek, samo zato, da so jih nadomestili s podajo rok med molitvijo očenaša. 

Tukaj v Zamori (mesto v zahodni Španiji) ne dvigujemo več oči k veličastnim oltarjem s prizori iz zgodovine odrešenja ali z upodobljenimi svetniki in angeli, ki se gnetejo okrog Žrtve. Namesto tega smo osredotočeni na predsedujoči plišasti žametni stol, ki se zdaj ponaša z osrednjim mestom nasproti občestva.

Če arhitekturo lahko opišemo kot zamrznjeno glasbo, potem lahko rečemo, da je arhitektura katedrale zamrznjena molitev. Gradbeniki so želeli, da bi ljudje dobesedno dvignili oči, da bi spoznali, da se naše čaščenje pridružuje čaščenju Zmagoslavne Cerkve in da je nadnaravno resnično obzorje, kjer je mogoče najti lepoto in uteho.

C. S. Lewis pravi, da mora biti duhovni apetit, tako kot telesni, zadovoljen; očitno so ljudje glede reformirane liturgije kot sedaj večinsko obstaja »glasovali« z nogami. Ne pretiravam, ko pravim, da pri dveh nedeljskih mašah na različnih krajih v okviru naše turneje nisem videl niti ene osebe mlajše od 50 let. Toda če se mladi navdušujejo nad izredno obliko svete maše, so označeni kot sumljivi in ​​rigidni, čeprav na ta način pravzaprav le tešijo svojo duhovno lakoto. Označevanje takih mladih za rigidne je tako nesmiselno, kot če bi trdili, da imajo tisti, ki nasprotujejo uničenju katedrale v Zamori in gradnji nečesa preprostejšega, psihološke težave.

Vsakdo, ki je imel kdaj opraviti z mladimi, ve, da jih nič ne spravlja tako v zadrego kot starejši, ki se skušajo obnašati podobno kot oni sami. V liturgičnih bitkah, ki so sledile koncilu, so bile izgube tako katastrofalne, da se zdi modra odločitev umik na preizkušen položaj. Psihološka togost, ki vztrajno trdi, da kljub velikim številom žrtev še nismo dovolj napredovali, se mi zdi veliko bolj nevarna.

Glasba našega zbora dodatno osvetljuje te zgradbe in sedanjo liturgično prakso. Ostarela občestva so osupnjena spričo lepote svoje glasbene dediščine. Ampak, kako tragično!, na to se odzovejo tako, da vzamejo svoje pametne telefone ter začnejo snemati. Po koncu petja  pa začnejo ploskati. 

Seveda mislijo in želijo dobro, toda dejansko je zgolj še en primer osiromašenja, ki jo je prinesla liturgična reforma, da si lahko predstavljamo, da je ta lepota usmerjena k naši zabavi ali kulturni obogatitvi. Zamisel, da bi bila takšna lepota za Boga ali celo od Boga, je v najboljšem primeru drugotnega značaja.

Prevedeno po: What do young people want? - Catholic Herald

Korenina sedanje krize v Cerkvi - 2. del

Serafino M. Lanzetta

Korenina sedanje krize v Cerkvi - 1. del

 

“Humanae vitae” je bila deležna protesta, kakršnega še nikdar prej ni bilo, dvignil pa se je znotraj Cerkve. Knjiga z naslovom »Razkol iz leta ’68« (“The Schism of ’68”) med drugim opisuje, kako so se katoliki borili za seksualno posodobitev ( »aggiornamento«, op. prev.). “Aggiornamento” (posodobitev, modernizacija, op. prev.) je bila ena od ključnih besed za interpretacijo 2. vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora (v nadaljevanju 2VCZ) in njegovih dokumentov. 

Kardinali, škofje in škofovske konference so dejavno sodelovali v tem uporu. Belgijski primas, kardinal Leo Joseph Suenens, je po izidu okrožnice dosegel, da so belgijski škofje izdali izjavo proti “Humanae vitae” v imenu tako imenovane svobode vesti. Ta izjava je potem skupaj z nemško služila za podlago protestom drugih škofovskih konferenc. Kardinal John C. Heenan, westminstrski nadškof, je označil izid okrožnice papeža Janeza Krstnika Montinija kot: »Največji šok, vse od časov reformacije.« Kardinal Bernard Alfrink je, skupaj s še devetimi nizozemskimi škofi, celo glasoval za deklaracijo neodvisnosti, ki je vabila Božje ljudstvo, naj se odreče prepovedi kontracepcije. 

V Angliji se je več kot 50 duhovnikov podpisalo pod protestno pismo, objavljeno v časniku »Times«. Med njimi je bil tudi Michael Winter, ki je, ko je govoril o svoji odločitvi o tem, da zapusti duhovništvo, dejal, da je slednjo sprožila prav kriza okrog “Humanae vitae”. Winter se je kasneje poročil in leta 1985 objavil knjigo z naslovom »Kaj se je sploh zgodilo z 2VCZ?« (“Whatever happened to Vatican II?”), z namenom, da bi ponovno obudil koncilsko učenje, saj je sam bil prepričan, da so rimske oblasti pravo učenje koncila pokopale. Morda je bil prepričan, da je moč izvor kontracepcije, če se jo razume kot prevlado ljubezni, najti prav v učenju 2VCZ. Winter, je sicer tudi ustanovni član »Gibanja za poročeno duhovščino«. Kar je zares presenetljivo iz duhovniškega vidika – Winter ni edini primer -, je bila drama, ki so jo nekateri od njih doživeli, kadar je, kakor so sami dejali, teža prepovedi kontracepcije padla na pleča laikov. Kako bi lahko razumeli, če je že res bilo takšno, tako veliko trpljenje?

Vseeno pa je pri tem bistvo drugod – če je »uradni« protest proti “Humanae vitae”, ki so ga vodili kardinali in škofje, veljal za upravičenega, ker se je skladal s trenutno ideologijo (ne pozabimo, da je gibanje iz leta ’68 v tistih letih imelo v načrtu, da sprevrže krščansko moralo v imenu svobodnega seksa) -, potem le stežka ne bi mogli videti, zakaj »uradna« miselnost, ki upravičuje homoseksualnost med duhovniki in vsake vrste zvezo ne bi mogla prevzeti pobude in nekega dne postati večinska.

»Če se zadeva znajde pred oviro vesti,« kakor je zapisal Tom Burns na prvi strani časnika »Tablet« 3. avgusta 1968 (isti uvodnik pa je bil ponovno objavljen 28. julija 2018), potem lahko vselej obstaja takšna vest, ki zavrača oviro kot tako. Vest, ki ni bila prej razsvetljena z resnico, je kakor čoln, ki ga prevračajo morski valovi – prej ali slej potone. Sama vest, oz. vest brez resnice, ni moralna vest. Slednjo je potrebno vzgojiti z namenom, da sprejema dobro in zavrača zlo.

Ni skrivnost, da se tisti, ki so na delu, da se dokončno pokoplje “Humanae vitae”, radujejo ob izidu okrožnice “Amoris laetitia”, kakor da bi končno prišlo do zapolnitve praznine glede ljubezni v nauku Cerkve. Določeno trenutno teološko stremljenje si prizadeva, da bi se preraslo “Humanae vitae” z “Amoris laetitia” tako, da bi to nedavno učenje papeža Frančiška glede ljubezni v družini bilo neposredno vezano na “Gaudium et spes” (»Cerkev v sedanjem svetu«), brez kakršne koli navezave na “Humanae vitae” in na “Casti connubii”. Skušnjava, da bi oddvojili 2VCZ od celotnega izročila Cerkve je še vedno močno navzoča. Toda, kakor prihaja do načela »samo vest«, tako se dogaja tudi s s posameznimi dokumenti cerkvenega učiteljstva, kot recimo z “Gaudium et spes” ali “Amoris laetitia”. Nobenega dokumenta ni mogoče brati v luči njega samega, temveč samo in zgolj v luči neprekinjenega izročila Cerkve.